grb Urad predsednika Republike Slovenije > Tiskovno središče

Intervju predsednika republike dr. Drnovška v časniku Večer, pogovarjal se je Branko Maksimovič

Ljubljana, 08/28/2004  |  intervju

Uvod: S predsednikom republike dr. Janezom Drnovškom smo se pogovarjali o interpelaciji (ki ga ne vznemirja, čeprav je vlado vodil polovico mandata), o vznemirljivo nizkem ugledu državnega zbora (ki bi ga lahko okrepili s politično korektnostjo), o njegovem deležu v slovenski zunanji politiki (iz katere se ne čuti izrinjenega) in še posebej o odnosih s Hrvaško (ko na kratko ugovarja kolegu Mesiću)



Glede na dopustniški čas smo začeli pogovor s predsednikom republike dr. Janezom Drnovškom z običajno počitniško temo:

- Kako je z vašim dopustom, gospod predsednik? Letos ga očitno izkoriščate bolj po koščkih.

"Res dopustujem po delih: vmes pridejo kakšne aktivnosti, potem je nekaj dni prostih, zdaj pa se aktivnosti počasi znova začenjajo."

- Če odmislimo olimpijske igre, letošnje poletje ni obdobje "kislih kumaric", ampak mineva – vsaj ko gre za domače politično prizorišče – v znamenju interpelacije. Vas ta poteza opozicije kaj vznemirja?

"Mene interpelacija ne vznemirja. Malo že opazujem dogajanje, ampak tokrat bolj z distance – glede na prejšnja obdobja, ko sem bil sam vpleten v volitve. Tokrat pa celo moram biti nepristranski. Skušam se postaviti v kožo drugih, državljank in državljanov, in se vprašam, kako oni gledajo na to."

- Vendar se interpelacija nanaša tudi na delo vlade, ki ste jo navsezadnje v prvi polovici mandata vodili še vi. Ali se je vlada o svojem odgovoru kaj posvetovala z vami, ali se vam zdijo obtožbe opozicije sploh resne in vredne upoštevanja?

"Ne vem, na katere obtožbe mislite..."

- Kar precej jih je. Opozicijski prvak Janša pravi, da je neizpolnjenih obljub 'nekaj sto'...

"To je treba gledati tako: vsaka opozicija pred volitvami skuša dokazati, da vlada ni dosegla rezultatov, vlada pa seveda skuša volilce prepričati, da jih je. Mislim, da je bilo v tem mandatu kar precej doseženega. Prva polovica mandata je bila še moja, kot ste povedali, in mislim, da smo takrat stvari speljali, kolikor se jih je objektivno dalo. V tem času smo uspešno zaključili pogajanja z Evropsko unijo in kar precej dela je bilo s sprejemanjem evropske zakonodaje. Na kratko bi komentiral samo očitek, da gospodarski rezultati niso bili takšni, kot smo jih obljubljali, in da je bila rast nižja od napovedovane ali želene. Ampak to velja za skoraj vse države. Svet je bil v recesiji, še posebej Evropa, kjer so naši najpomembnejši gospodarski partnerji. Če se spomnite, so mednarodne institucije skoraj vsak mesec močno zniževale svoje napovedi in rast je bila povsod nižja. Skratka: v takšnih mednarodnih okoliščinah tudi pri nas rast ni mogla biti bistveno višja, sploh pa ni bila slaba. Bila je sorazmerno dobra.

Če bi me torej vprašali, ali sem zadovoljen s tem mandatom, bi rekel 'v glavnem da'. Nikoli pa ni narejeno vse, kar si želimo in poskušamo – iz različnih razlogov. Sam sem nekoliko več pričakoval od zdravstvene reforme. Žal mi je, da kljub nekaterim premikom ni bila izpeljana. Bila je ena od prioritet v tem mandatu, naklonjena sta ji bila tako splošna družbena klima kot tudi vlada in koalicija. Z njo bo treba nadaljevati. Omenil bi še to, da je nekoliko pojenjal tudi namen, da bi se bolj soočili z birokracijo. Spomnite se t.im. protibirokratskega programa, s katerim smo želeli približati državno upravo državljanom, jo narediti bolj fleksibilno, da bi bila v oporo podjetništvu, da ne bi državljani našli v državni upravi vedno nekih ovir in težav, ampak prvenstveno pomoč. Nekaj je bilo v tej smeri narejeno, zdi pa se mi zelo pomembno, da se s tem nadaljuje. Ni pa ta problem samo naš; težave z birokracijo ima tudi EU."

- Ko je vaš naslednik premier Rop julija presenetljivo 'na hitro' odstavljal neposlušnega ministra Rupla, ste – sicer bolj posredno, vendar dovolj jasno – izrazili nestrinjanje s takšno, čeprav izzvano, pa vendarle skrajno potezo, kot je zamenjava zunanjega ministra malo pred iztekom mandata. Toda interpelacija zoper vlado tik pred volitvami je še toliko bolj v nasprotju z evropsko prakso. Jo prav tako zavračate - ali morda še bolj?

"Jaz se nisem vmešaval v menjavo zunanjega ministra, res pa je, da ni povsem običajno, da se je to zgodilo čisto ob koncu mandata. Pa tudi interpelacija je precej neobičajna ob izteku mandata. Vendar v vsakem primeru je pričakovati, da bo v tem obdobju neko merjenje moči med opozicijo in vlado. Ali je to z interpelacijo ali brez nje, ne vidim neke bistvene razlike."

- Torej je ne bi označili kot zlorabo parlamentarne "zasilne zavore"?

"Seveda ne gre za klasično interpelacijo, ampak za izziv opozicije vladi tik pred volitvami. Če ne v tej obliki, bi najbrž bil v kakšni drugi. Zdaj bo o tem razprava v državnem zboru, glasovanje o zaupnici vladi pa ne bi imelo smisla. To se bo seveda zgodilo na volitvah. Mislim, da pa ta izziv tudi vladi kar prav pride, saj lahko predstavi svoje rezultate."

- Boste to razpravo spremljali po televiziji?

"Vsega najbrž ne. Nekatere stvari so bili že tolikokrat slišane in videne."

- Pa sicer - ali spremljate televizijske prenose iz državnega zbora?

"Tako bi rekel… delno. Če vmes kaj ujamem. Da bi sedel in vse gledal od začetka do konca, to ne. Če bi bil zloben, … ah, ne bom… (muzanje med zadržanim smehom, op.p.)… bi rekel, da moram skrbeti za svoj duševni mir."

- S tem se strinjate z večino državljanov. Prav na to sem želel napeljati pogovor, namreč na zaskrbljujoče nizko stopnjo zaupanja, ki ga državni zbor uživa v javnosti. To ni samo vtis, ampak dejstvo, ki ga potrjujejo tako domače kot tuje javnomnenjske raziskave. Po zadnjem Eurobarometru je Slovenija po zaupanju v lastni parlament na dnu lestvice članic EU in kandidatk. Kako razlagate tako majhno verodostojnost poslancev v očeh javnosti, ko pa naš sistem temelji na parlamentarni demokraciji?

"O tem bo treba razmisliti. Sicer pa je kriza demokratskih institucij precej razširjena. Marsikje je politika v krizi in se sooča s precejšnjim nezaupanjem ali pa z odtujenostjo državljanom – tudi v Evropi. Tudi o ameriški demokraciji bi lahko v zadnjem času rekli marsikaj. Torej gre za splošen pojav. Pri nas bi morale stranke in seveda tudi politiki, zlasti nekateri, bolj gledati na raven političnega dialoga. Veliko je medsebojnih obtoževanj kar tako, vsevprek in brez osnove. To ne vpliva najbolje na ljudi. Če stokrat slišijo nekaj takšnega, potem je razumljivo, da njihovo mnenje ni najboljše, da ugled institucij in ljudi v njih pada. Skratka: če bi se raven političnega dialoga in politična korektnost zvišala, bi se povečalo tudi zaupanje v parlament."

- Kaj bi torej morali spremeniti – verjetno ne bi kazalo ukiniti neposrednih prenosov?

"To ne, saj vsak gleda prostovoljno, nihče ni prisiljen spremljati prenosov."

- Sprejeti kakšen kodeks političnega obnašanja?

"Mislim, da ima to opraviti z vrednotami, s standardi obnašanja, ki se v družbi postopoma razvijajo. Gre tudi za to, kaj cenimo, kaj mediji cenite, kakšno obnašanje in govorjenje boste izpostavili - negativno ali morda tudi kakšno korektno in pozitivno. Poslanci ene izmed parlamentarnih strank se "odlikujejo" z izrazito primitivnim, negativnim populizmom, ki meri na najnižja čustva, vendar njihove trditve mediji prenašajo na enak način kot druge, brez nekega vrednostnega distanciranja. Velikokrat dobijo celo več medijske pozornosti in so s tem še nagrajeni, dodatno vzpodbujeni za takšno nastopanje."

- Kaj bi pa rekli na to, da pa je ob nizkem vrednotenju državnega zbora njegov dosedanji predsednik Borut Pahor pri oceni dela na vrhu lestvice, skupaj z vami?

"V njegovem primeru gre po eni strani za dokaj korektno politično delovanje in prav za nekoliko višjo raven dialoga, po drugi strani pa za veliko javnega nastopanja izven parlamenta, kar verjetno vpliva na to oceno."

- Pač pa ste vi na prvem mestu kot institucija. Po zadnjem, junijskem Politbarometru vlivate kot predsednik republike največ zaupanja Slovencem prav vi. Kako gledate na takšno rangiranje?

"Mislim, da je to pomembno, saj morajo institucije težiti k temu, da so verodostojne, da jim ljudje zaupajo. Institucija predsednika države v normalnem, dnevnem političnem življenju seveda ne igra takšne vloge, lahko pa postane zelo pomembna v neki krizni situaciji, ko sta nujna verodostojnost in zaupanje vseh ljudi. Sicer pa mislim, da lahko predsednik države prispeva h kvaliteti dialoga v državi, da ga skuša dvigovati in da čim bolje zastopa državo. Predsednik pooseblja državo in če mu ljudje zaupajo, to pomeni, da zaupajo svoji državi, da se identificirajo z njo. In to je pomembno."

- Toda pozornost javnosti zna biti tudi neprijetna. Recimo: bolj vam gledajo pod prste. Tako se je nazadnje pojavil očitek o poletih s helikopterjem.

"Včasih je to res kar malo pretirano gledanje, ampak dobro... Teh poletov sploh ni veliko, zato takrat očitno padejo v oči. Helikopterji morajo tako in tako leteti in narediti določeno število ur. Če lahko prevažajo tuje diplomate v Sfor misiji v BiH, zakaj ne bi smeli svojega predsednika?"

- Lahko bi rekli, da ste navsezadnje vrhovni poveljnik te vojske, da morate preveriti njeno usposobljenost.

"Res je, že pred časom so mi predlagali, da bi bliže pogledal njihov novi ponos, helikopter cougar. To je lepa pridobitev za Slovensko vojsko."

- Čez dober mesec dni, 3. oktobra, ko ste razpisali parlamentarne volitve, se bo sestava državnega zbora spremenila – po volji volilcev. O tem, v katero smer se bo prevesilo število poslanskih sedežev, ne bomo ugibali, vprašanje pa je, kaj bo pri tem odločalo. Kako naj preprosti volilec ali volilka sploh razlikuje med strankami? Ločnice med levimi in desnimi, med konzervativnimi, naprednimi, radikalnimi, liberalnimi so precej zabrisane. Še najbolj so v ospredju strankarski voditelji, toda ali so dovolj zanesljiva orientacija? Po čem naj se ravnajo volilci?

"Volilci si bodo ustvarili svojo sliko. Predvolilno obdobje in kampanja je čas, ko državljani in državljanke ponovno razmislijo o vsem, o tem, kako so zadovoljni z dosedanjim razvojem, z dosedanjim življenjem, ali mislijo, da bi lahko kdo drugi delal bolje. Veliko vlogo imajo seveda tudi osebnosti, predvsem predsedniki strank, saj poosebljajo določeno politično opcijo. Če vzbujajo zaupanje, je bolj verjetno, da bodo ljudje volili njihovo stranko. Mislim, da politični programi ne igrajo takšne vloge. Vsebinska razprava o možnih smereh razvoja je pomembna, a zdi se mi, da še ni odločilna. Bolj šteje splošni vtis o stranki, o tem, ali ji je zaupati, kaj je že dosegla in kaj lahko pričakujemo od nje, kot pa konkretna razprava o programih in alternativah. Ampak zdi se mi, da je tako tudi drugod. Ljudje velikokrat bolj volijo osebnosti kot njihove programe. Res je, da vnaprej ne moremo biti vedno prepričani, kateri program je najbolj primeren in če daje prave odgovore. Velikokrat se okoliščine spreminjajo - v državi ali po svetu - in je potrebno prilagoditi programe, najti nove odgovore. To pa pomeni, da mora biti vodilna osebnost (in tudi stranka) za to sposobna, da zna najti prave odgovore in da jo tudi ljudje vidijo kot tako, da bo kos novim razmeram, izzivom, morda tudi krizam. Zelo pomembna je osebna integriteta vodilnih politikov. Ne tista medijsko skonstruirana, narejena iz raznih puhlic, ampak tista prava. Da bomo prepričani, da nas vodi nekdo, ki se nanj lahko zanesemo, ko gre zares."

- Pri nas pa je opazna nekakšna zasičenost s strankami in njihova odbojnost. Čeprav se je strankarska "pokrajina" oblikovala šele pred petnajstimi leti, ljudje že bežijo od strank, celo njihovi kandidati se razglašajo za neodvisne. Iz česa to izvira? Ali je strah oziroma odpor do pripadnosti partiji tako zakoreninjen?

"Stranke prinašajo s sabo marsikaj. Ljudje opažajo v njih osebnosti, ki jih imajo za pozitivne, in ljudi, ki jih morda nimajo za takšne, ki jih ne marajo. Velikokrat se jim zdi, da nekdo dobiva privilegije zato, ker je strankarsko pripaden. Ob tem jim tudi sama institucija stranke ni všeč, ker lahko vodi v anomalije. V strankah prihaja do notranjih trenj, do sporov med različnimi osebnostmi, nekateri zato raje nastopajo samostojno, zlasti če vodstvo stranke ne zna uravnati medsebojnih odnosov in se konflikti razrastejo. Na sploh pa se mi zdi, da je tendenca v svetu in tudi pri nas, da ljudje lažje volijo osebnosti kot pa stranko, ki se jim zdi bolj meglena zadeva, medtem ko so si pri posamezni osebnosti bolj na jasnem, pri čem so. Na sploh pa velja, da je strankarska demokracija dober sistem, ki je boljši od različnih oblik diktature ali vseh znanih sistemov, vendar kljub temu ne zagotavlja idealnega stanja. Skratka: skozi stranke in v demokraciji pridejo do izraza vse človeške slabosti. Ljudje pač nismo idealne osebe, imamo pozitivne in slabe lastnosti in vse to se izraža skozi strankarsko in parlamentarno življenje, kjer pa imamo zdaj veliko transparentnost, aktivne medije, tako da je vse to zelo razvidno državljanom in volilcem. Ni več neke skrivnostnosti, ki je bila včasih v politiki, ni več idealiziranja posameznikov in strank. Seveda je potem razumljivo, da tudi navdušenje pade. Ni več črno-belega slikanja, vse je nekako sivo, nekaj plusov, nekaj minusov, ni pa razlogov za veliko navdušenje."

- Tudi vi ste se navsezadnje priključili prvi (in verjetno zadnji) stranki, torej LDS, šele po dolgem premisleku.

"Res je. V začetku sem deloval samostojno. Na prvih volitvah leta 1989 sem zmagal kot posameznik. Takrat sem se na novo znašel na politični sceni in uspel. To je bilo možno v tistem prelomnem času zaključka jugoslovanske krize, vzpostavljanja slovenske samostojnosti, ko so se dogajale res pomembne, zgodovinske stvari. Takrat je bilo še vse premešano, stranke so šele nastajale in še niso igrale takšne vloge. Tisti, ki smo bili takrat na ključnih položajih, smo si kot posamezniki ustvarili zaupanje ljudi, politični kapital. Pozneje pa je bilo težko ali skoraj nemogoče v politiki igrati pomembno vlogo brez stranke, brez organizirane skupine somišljenikov, s katero skušaš zagovarjati nek program, neko politiko. To pa prinaša s seboj – kot sem že dejal – pluse in minuse, veliko pozitivnega. Velikokrat pa si tudi slabe volje, ko vidiš kdo vse se 'obesi' na stranko in se 'vozi' zraven in skuša iz tega potegniti kakšne koristi, čeprav ne prispeva ničesar pametnega."

- Kot predsednik republike pa ste članstvo v LDS zamrznili, ali kako bi označili vaš strankarski status?

"V skladu s prakso, ki jo je pred menoj vpeljal Milan Kučan, ko je zamrznil članstvo v stranki, sem to storil tudi jaz, čeprav sem seveda bil izvoljen kot kandidat in navsezadnje kot predsednik LDS. Čeprav to ni nikjer jasno zapisano, je v duhu našega ustavnega sistema, da ima predsednik nestrankarsko vlogo, da ni vključen v strankarsko politiko. Glede na to se mi zdi kar primerno, da se članstvo v stranki zamrzne za čas predsedniške funkcije."

- Kako pa je sicer s strankarsko pripadnostjo državnih uradnikov? Je članska izkaznica pogoj ali ovira za njihovo kariero?

"Vsekakor potrebujemo javno upravo, ki bo delovala ne glede na strankarsko opredelitev enako za vse državljane. Zato ne bi smelo bistveno vplivati dejstvo, ali je nekdo član vladajoče stranke ali ne. Vsi državljani morajo biti enako obravnavani v storitvah javne uprave. V praksi smo se tega skušali držati. Kot predsednik vlade in stranke nisem nikoli pričakoval, da bi visoki funkcionarji v javni upravi, ki torej niso čisti politiki, morali biti v stranki. Sploh ne. Pomembno je bilo, da imajo občutek za državo, da so državotvorni in da znajo delati. Nikakor pa ne, da bi na takšni funkciji delovali strankarsko. Seveda pa se nikomur ne more vzeti pravica, da je član stranke, da ima svoje prepričanje, vendar to ne sme vplivati na njegovo delovanje v državni upravi. Zato tudi nekateri ministri – kar je bolj neobičajno – niso bili v stranki. Ocenil sem, da bodo tako kvalitetno delovali v korist države, da bo to tudi v korist vladajoče stranke, čeprav niso njeni člani. Tudi moj naslednik je v sedanji vladi obdržal to prakso."

- Prihodnji teden se torej tudi uradno začenja volilna kampanja. Boste kaj nakazali svoje preference ali celo v njej sodelovali?

"Ne, ne. Najbrž ni nepričakovano, če rečem, da v kampanji ne bom sodeloval. Funkcija predsednika je, da razpiše volitve in da potem po volitvah skliče prvo sejo državnega zbora in da glede na volilni rezultat in pričakovano večino predlaga mandatarja."

- Boste tokrat pozvali k volilni udeležbi - če vas lahko spomnim na očitke ob volitvah v evropski parlament…

"Zdi se mi, da so nekateri opravičevali svoj slab rezultat s tem, da so mislili, da so ravno njihovi volivci ostali doma. Meni se v normalnih razmerah ne zdi potrebno, da bi predsednik države moral posebej pozivati volilce, naj gredo na volitve. Navsezadnje je to njihova državljanska pravica, ki jo dobro poznajo. Po drugi strani bodo stranke zdaj v intenzivni kampanji en mesec nagovarjale volilce, naj pridejo na volitve in volijo za njih. Da bi bilo treba posebej spomniti volilce, naj gredo na volitve, je sicer možno, ne zdi pa se mi zelo potrebno."

- Še nekaj besed o slovenski zunanji politiki. Ali ste kot predsednik republike zadovoljni s svojo vlogo v njej? Ali imate možnost, da izkoristite svoje poznavanje mednarodnega dogajanja in njegovih akterjev, ki ste jih v 15 letih spoznali veliko?

"V svojih mednarodnih stikih te izkušnje pač uporabljam. Tuji državniki in politiki seveda cenijo izkušnje. In pa dosežke Slovenije. Večkrat sem že rekel, da jih ne jemljem kot svoje lastne izkušnje, ker sem jih pridobil na najvišjih državnih funkcijah. Zato bi bila pravzaprav škoda, če ne bi bile uporabljene v korist države. Skušam jih tako uporabljati in po potrebi povedati svoje mnenje ali predsedniku vlade ali zunanjemu ministru, tako da bi vsi skupaj delovali na optimalen način. Prihodnje leto bomo vse to zelo potrebovali pri predsedovanju Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi."

- Bivši minister Rupel vas je pred dnevi vzel v bran, češ da vas je vlada v svojem odgovoru na interpelacijo zamolčala oziroma celo izbrisala, Ali se v resnici čutite odrinjene iz zunanje politike?

"Ne, nikakor se ne čutim niti izbrisan niti odrinjen. Več ali manj vsi vedo in vemo, kako so se stvari dogajale. "

- Rupel je tudi opozoril, da v vladnem odgovoru ni niti omenjen znameniti sporazum Drnovšek-Račan.

"Tega je težko izbrisati, saj o njem slišimo vsak dan vsaj enkrat, če ne dvakrat ali trikrat…"

- In če smo pri tem: kako presojate stanje in razvoj odnosov s Hrvaško?

"Meni je za mandat 2000-2004 žal, da pri tem nismo uspeli narediti več. Ena od prioritet je bila, da razrešimo vsa odprta vprašanja s Hrvaško. Ampak težko bi kdo očital naši strani, da do tega ni prišlo v takšni meri, kot smo si želeli. Še ko sem bil predsednik vlade, sem izjemno veliko energije in časa usmerjal v odnose s Hrvaško. Sklenili smo številne sporazume tudi sporazum o nuklearki, ki je zelo obremenjeval medsebojne odnose, po daljšem zastoju je bil ratificiran tudi sporazum o maloobmejnem prometu, mejni sporazum – kot pravite sporazum Drnovšek-Račan – sva s premierom Račanom uspela dogovoriti. To je bil velik dosežek, glede na prejšnje desetletno dogovarjanje. Premier Račan je šel v to, češ da bodo zmogli. Verjamem, da je imel dobre namene. Toda potem, ko sva se o sporazumu dogovorila, ko sta ga obe vladi potrdili in ko smo ga na isti dan dali v javnost, je hrvaška stran od njega odstopila, ker so se začele kritike v javnosti. Moram reči, da je to zelo redek primer v mednarodni praksi. Če pridejo stvari tako daleč, da jih vlada potrdi, potem morajo seveda obstati, potem gre za verodostojnost vlade in države. Normalno bi vlada raje sama odstopila, kot da bi zavrgla mednarodni sporazum, ki ga je sama sklenila. Ampak na žalost se je to v tem primeru zgodilo in v tej situaciji je bilo nemogoče naprej narediti kaj pametnega, razen tega da smo dogovorili ribiški kodeks in začasno ustavili incidente. Zato je razumljivo, da je naša vlada v nadaljevanju čakala, da se na Hrvaškem kaj spremeni po volitvah. Vmes je prišlo naše članstvo v NATO in EU, naš položaj je trden, stvari pa ostajajo odprte za naprej. Prepričan sem, da končna rešitev ne more biti kaj zelo drugačna od takratnega sporazuma, saj je dokaj uravnotežen. Tega se najbrž zaveda tudi hrvaška stran, ampak izrečenih in zarečenih je bilo že toliko besed, da se politika in vlada težko umakneta in sprejmeta nekaj, kar je edino smiselno, a ni popularno. Včasih je res zato treba nekaj časa, ampak upam, da ne preveč."

- Toda med tem čakanjem se letošnje poletje v Piranskem zalivu niso že tradicionalno sporekli samo hrvaški in slovenski ribiči in se ni oglasil samo Joško Joras, kar bi še lahko označili kot folkloro. Večjo težo ima izjava hrvaškega predsednika Mesića, češ da je kopenska meja med državama dokončno določena in da ni določena samo meja na morju. 'To je dejstvo, vse ostalo so želje,' je dejal vaš hrvaški kolega. Kaj bi mu – ali mu morda boste – odgovorili vi?

"To njegovo 'dejstvo' je bolj 'želja', saj nima nikakršne podlage - v nobenem pravnem aktu, v nobenem sporazumu. Zadnjih sedem kilometrov kopenske meje je bilo spornih ves čas pogajanj, vse od samostojnosti. To je dobro znano vsem hrvaškim pogajalcem v teh letih. Obe državi sta po osamosvojitvi deklarirali svojo suverenost na tem območju. Nekateri elementi zatečenega stanja na tem območju leta1991 so šli v korist Sloveniji, nekateri Hrvaški. Ko je leta 1995 Hrvaška enostransko začela graditi mejni prehod Plovanija, mi je zaradi naših protestov takratni hrvaški premier poslal uradno pismo, v katerem zagotavlja, da s tem ne prejuducirajo končne mejne črte, ampak je ta seveda predmet pogajanj. Skratka, da je to sporno območje. Tako je tudi v vseh dvostranskih pogajalskih dokumentih. Po sporazumu Drnovšek-Račan bi to območje res pripadlo Hrvaški, vendar kot protiutež za morsko rešitev, kjer je Slovenija dobila potrditev teritorialnega izhoda na odprto morje in mejno črto, ki ji daje večino Piranskega zaliva in ustrezni del teritorialnega morja. Eno torej ne gre brez drugega. Če želi Hrvaška takšno kopensko mejo, mora potrditi celoten sporazum, ne pa vzeti ven samo tisti del, ki ji ustreza."

- Na drugi strani je zgodovinski dosežek Slovenije članstvo v EU in NATO. Za to imate – če gre za posameznike – največ zaslug gotovo vi kot dolgoletni predsednik vlade. Kako bi z vidika pričakovanj ocenili prve učinke članstva, koliko so skladni s predvidevanji?

"Dejanskega članstva še ni veliko niti v NATO niti v EU. Komaj je izvoljen nov Evropski parlament, oblikuje se nova komisija, tako da se bo delo zares začelo šele v naslednjih mesecih. Gre šele za privajanje in težko bi rekli, da že imamo kakšne večje izkušnje, te se bodo šele nabrale. Doslej ni bilo nič nepričakovanega. Prav je, da se počasi navajamo na evropsko realnost, da se zavedamo, da smo v družbi petindvajsetih držav, da bomo morali sodelovati in da nihče ne bo mogel uveljavljati samo svoje volje. Vsi bomo morali upoštevati vse, kar je včasih naporno. Včasih bo treba biti potrpežljiv, včasih bo treba tudi kaj popustiti, ampak stvari bodo šle naprej. Navsezadnje je to najboljša opcija, ki smo jo imeli. Svojo usodo smo vložili v Evropo in zdaj jo moramo skupaj z Evropo uravnavati. Zdi se mi ključno, da bo čim prej ratificirana evropska ustava, kar ni samo po sebi umevno."

- Čemu bi sicer morali dati prednost?

"Za nas bo zelo pomembno, da se čim bolj pripravimo na proračunsko obdobje 2007-2013. V njem naj bi se Slovenija razvijala še hitreje kot doslej, v njem moramo dobiti čimveč pozitivnega od EU, zato bodo zelo pomembna proračunska pogajanja. Malo me je začudilo, ko je na pogovorih o prihodnosti Slovenije finančni minister izrazil dvom, če bo Slovenija v tem obdobju še neto prejemnik sredstev iz EU. Mislim, da mora biti, tako smo zastavili in zaključili tudi pogajanja v Koebenhavnu konec leta 2002. Tudi vsem našim sogovornikom v EU se zdi normalno, da bo Slovenija v tem proračunskem obdobju še neto prejemnik evropskih sredstev. Vse drugo bi bilo dejansko krivično in mislim, da mora imeti Slovenija pri tem zelo jasen cilj, da dobi zdaj čimveč regionalnih in strukturnih sredstev iz EU, da bo to tisto obdobje, ki ga moramo maksimalno izkoristiti za svoj razvoj, saj bomo po letu 2013 najbrž res postali neto plačniki. Zato pa moramo svoj družbeni proizvod močno dvigniti in v tem času res preiti med bogate države. Če bomo to dosegli, potem bo razumljivo, da bomo potem mi bolj pomagali drugim kot drugi nam. Nikakor pa ni sprejemljivo, da bi že leta 2007 začeli kot neto plačniki, saj nismo še tako bogati, kot so nekatere stare članice, ki so še vedno neto prejemniki evropskih sredstev. "

- Kako sicer vidite prihodnost Slovenije? Kako je z nadaljevanjem in zaključkom vaših pogovorov z najvidnejšimi osebnostmi in poznavalci?

"Doslej smo imeli šest pogovorov. Nekaj tem je še ostalo, vendar so pred nami volitve in čas, ko se bo oblikovala nova koalicija in vlada. Bom pač ocenil, kdaj bo čas za nadaljevanje, verjetno pa že vmes med temi dogajanji. O teh pogovorih je bila tu in tam kakšna kritična pripomba, češ zakaj so potrebni. V Sloveniji in po svetu je toliko izzivov, da je potrebno čimveč razmisleka, komunikacij in posvetov, da bi domislili najboljše poti. Pogovori so namenjeni v korist države kot celote in sploh nimajo nobenega strankarskega konteksta ali uvrščanja po političnih opcijah. Želimo čimbolj povezati naše ljudi in potenciale, da najdemo čim boljše odgovore na izzive časa."