grb Urad predsednika Republike Slovenije > Tiskovno središče

"Tudi mala država lahko kdaj naredi kaj resnega" - Intervju predsednika republike dr. Janeza Drnovška, Sobotna priloga Dela

Ljubljana, 01/21/2006  |  sporočilo za javnost

Dr. Drnovšek se je v zadnjega pol leta iz predvidljivega in skoraj nevidnega politika prelevil v političnega svetovnega popotnika. Brez napovedi se je čez noč lotil reševanja velikih svetovnih problemov. V generalni skupščini Organizacije združenih narodov je spregovoril o nevarnostih segrevanja ozračja in se postavil na stran ponižanih in razžaljenih prebivalcev planeta. V nasprotju s tradicijo svoje celotne politične kariere je začel govoriti jasno in nedvoumno. Predlagal je hiter odgovor na kosovsko vprašanje. Z govorom o samostojnosti Kosova je razveselil kosovske Albance, razburil Beograd in razdražil ministra dr. Dimitrija Rupla. Le nekaj tednov po »kosovski bitki«, je predlagal nov načrt. Tokrat je pozval na mobilizacijo sveta za rešitev vojne v Darfurju na jugozahodu Sudana. Ta teden je odpotoval v Pariz in New York, od koder se odpravlja v La Paz na inavguracijo novega predsednika Eva Moralesa. Ob znakih, da se njegovo zdravstveno stanje slabša, je Slovenija dobila gibljivega in govorečega predsednika države.

Od osemdesetih let, ko Drnovšek zasedel najvišja mesta v Jugoslovanski in slovenski politiki, v njegovem slogu nikoli ni prevladoval aktivni princip. Vedno se je umikal v diplomacijo, leporečje, kompromise. Ko je bil konec leta 2002 izvoljen za predsednika Slovenije, se je njegova politična misel - kot je videti tudi osebni načrt - začela spreminjati. Članstvo v Liberalni demokraciji Slovenije, ki jo je vodil enajst let, je zamrznil. Posledice so bile za do tedaj bolj ali manj nedotakljivo stranko usodne. Pod vodstvom novega predsednika Antona Ropa je LDS izgubila tri volitve zapored: lokalne, evropske in državnozborske. Po Drnovškovem umiku z mesta predsednika tedaj še največje slovenske stranke se je politična slika Slovenije radikalno spremenila. Spremenila se je tudi politika predsednika države. Pred približno pol leta je iz udobnega naslonjača v predsedniški palači stopil prvič v svoji politični karieri na ulice in svet ter domovino začel spoznavati v živo.

Pred novim letom je predsednik po nekaj pogovorih za različne slovenske televizije, časopise in revije, v katerih je kot glavni junak nastopal mastif Brodi, javno priznal, da ima poleg sina Jaše tudi hčerko Nano Forte, 24, za katero je izvedel pred poldrugim letom. Drnovšek se je jeseni iz Murgel preselil na Zaplano. Nekoč nedostopen, hladen in zadržan mož je za javnost začel gojiti podobo ljudskega človeka. Njegove odločitve še naprej presenečajo. Predsednik pravi, da se odloča po občutku. "Želim pomagati." Ne čuti potrebe po konsistentnosti. Na eni strani bije boj za nedolžna življenja prebivalcev Darfurja, na drugi, brez večjih pomislekov, podpira odhod štirih slovenskih vojakov v Irak. Predsednik glasno poudarja pomembnost socialne države, toda novembrskih sindikalnih protestov, za razliko od napovedanih gospodarskih reform, ni podprl.

Kaj je spreobrnilo predsednika države Drnovška, da je čez noč postal populistični politik? Kaj ga vodi? Kakšna je njegova življenjska filozofija? Kaj bere, s kom se posvetuje? Ima zastavljen končni cilj? Kakšno je njegovo zdravje? Koliko ima preobrazba opraviti s predsedniškimi volitvami leta 2007? Kdo je Janez Drnovšek?



Štirje slovenski vojaki se odpravljajo v Irak. S tem Slovenija postaja sestaven del iraške vojne. Vloge so v Iraku jasno razdeljene: najbolj pogost cilj napadov upornikov so sveže izurjeni iraški policisti in vojaki, ki v očeh upornikov predstavljajo izdajalce; sodelavce Koalicije voljnih. Njihovo urjenje je po novem tudi slovenska naloga. Slovensko prisotnost v Iraku ste podprli brez večjih rezerv. Se ne bojite posledic?

Ob odhodu naših vojakov – inštruktorjev je obrambni minister Karel Erjavec zagotovil, da gre za zelo varno misijo. Zatrdil je, da gre za prostovoljce. Vojaki v Irak ne odhajajo po ukazu. Vlada je s takšno odločitvijo dolgo odlašala; tudi zaradi slovenske javnosti. Čeprav so bili taki predlogi že nekaj časa na mizi. Ocenjujem, da ameriška akcija v Iraku ni bila najboljša odločitev. Orožja za množično uničevanje, glavnega razloga za napad, niso našli. V času napada nisem dvomil v verodostojnost ameriške odločitev. Državni sekretar Colin Powell je to povedal pred varnostnim svetom OZN. Kasneje se je izkazalo da tega orožja v Iraku ni. Po hitro končani vojaški intervenciji je postalo jasno, da so bili Američani slabo pripravljeni na kasnejše dogodke: na ureditev in stabiliziranje države. Zaradi tega so izgubili precej časa, posledica je veliko število žrtev. Toda če bi se Američani sedaj iz Iraka umaknili, bi v državi zavladal kaos, med suniti, šiiti in Kurdi ter skrajnimi islamskimi skupinami bi najbrž izbruhnila državljanska vojna. V Iraku bi lahko prišlo do velike humanitarne katastrofe. Umrlo bi veliko ljudi. Potem bi morda čez leto ali dve ponovno začeli organizirati svetovno humanitarno akcijo reševanja Iraka; podobno kot sedaj poskušamo z Darfurjem. Bi takrat Američane prosili, naj pridejo nazaj, da bi vzpostavili red?! Kljub začetnim napakam je smiselno, da Američani svoje delo v Iraku opravijo do konca. Da stabilizirajo državo in preprečijo državljansko vojno. To je v interesu Iraka in ljudi, ki bi jih sicer pustili na cedilu ter mednarodne skupnosti. Torej tudi v našem interesu.

Ali slovenski vojaki v Irak prinašajo mir ali vojno?

Mir. Če mednarodna skupnost ne pomaga, je vojna zanesljiva.

Etnično čiščenje v Darfurju - upoštevajoč le zadnji val - traja že skoraj tri leta. Posledice so grozljive. Resnica o pokolih je že dolgo znana in – dostopna. Združeni narodi se niso premaknili; kljub nekaterim pozitivnim znakom poleti 2004. Kako to, da ste se odločili ukrepati ravno zdaj? Kaj je pretehtalo? Od kod vzgib?

Dosedanji napori niso dali rezultatov. Večkratni poskusi, tudi generalnega sekretarja OZN, niso spremenili ničesar. To je Kofi Annan 13. januarja med razpravo v Varnostnem svetu jasno povedal. Prav tako njegov posebni odposlanec za Sudan Jan Pronk. Triletna mirovna prizadevanja v Darfurju niso obrodila sadov. Potrebno je na novo zastaviti reševanje krize. Situacija se je od septembra lani do danes bistveno poslabšala. Iz tedna v teden. Iz dneva v dan. Sedanji mehanizmi niso učinkoviti. Nihče ni zaustavil džandžavidov, arabskih vojaških milic. Pojavljajo se različne uporniške skupine. Stopnjuje se spor med Čadom in Sudanom, kar situacijo še dodatno zapleta. Mednarodne humanitarne organizacije pozivajo k nujnem ukrepanju. Zakaj sedaj? Združilo se je kar nekaj elementov. Predvsem pa je potreben nek nov impulz, bolj odločna akcija. Zakaj tega impulza ne bi dala Slovenija? Tudi majhna država lahko kdaj naredi kaj resnega.

Kako poteka akcija pomoči Darfurju? Kako se informirate?

Stvari potekajo izjemno hitro. Kot da bi po zasneženem klancu pognal kepo. Vse skupaj smo zasnovali kot slovenski humanitarni projekt. Ob tem sem seveda imel idejo, da bi obiskal Sudan in Darfur, govoril s sudanskim predsednikom Al Baširjem in še s kom ter na ta način prispeval k rešitvam. V zadnjih tednih se stanje v Darfurju hitro slabša. Izkazalo se je, da humanitarna pomoč ni dovolj. Da so ogroženi tudi humanitarni delavci. Potrebno je nekaj več. Čimprej moramo najti politično rešitev in povečati varnost tako prebivalcem Darfurja kot humanitarnim delavcem. Zato sem se usmeril širše – v mednarodno politično akcijo. Pobudo, naj ukrepajo čim prej, sem naslovil tako na generalnega sekretarja OZN Kofija Annana, kot na Evropsko unijo, Nato, največje svetovne države. Hitro se mora sestati varnostni svet. Priti mora do mirovne konference o Darfurju, hkrati pa mora vzporedno potekati humanitarna akcija. Skupaj z našimi človekoljubnimi organizacijami in angažiranimi posamezniki. Vedno več ljudi se javlja. Želijo pomagati in sodelovati. Mnogi so celo pripravljeni oditi v Darfur, čeprav so tamkajšnje razmere grozljive. V tujini sem angažiral skupino znanih ljudi, s katerimi želim dvigniti mednarodno pozornost in vzpodbuditi ljudi k humanitarni akciji. Pomoči je bilo do sedaj premalo. Sodelujemo z največjimi mednarodnimi humanitarnimi organizacijami. V akcijo se je dejavno vključila Norveška, ki je že dolgo prisotna v Sudanu in ima veliko izkušenj tako na humanitarnem kot na političnem področju. Z njimi zelo tesno sodelujemo. Pred dnevi sem o Darfurju obširno govoril s Kofijem Annanom in mu predstavil naše iniciative. Odločil sem se, da se sestanem z njim. Podpira naše aktivnosti. Pravzaprav potrebuje pomoč. To je jasno povedal. Želi si večjega mednarodnega pritiska, ki bi pomagal tudi njemu, da bi lahko v varnostnem svetu med stalnimi članicami dosegli soglasje za odločno akcijo.

Verjamete, da je to mogoče? Kitajska je v primeru Darfurja do sedaj vedno glasovala proti kakršnem koli posredovanju in ni razloga, da ne bi bilo tako še naprej. Kitajska je eden glavnih izkoriščevalcev sudanskih naftnih polj. Sudansko državno naftno podjetje je v kitajski lasti. Port Sudan, glavno pristanišče in naftna rafinerija, je v zadnjih letih postal kitajsko mesto. Kitajci vsako leto porabijo 40 odstotkov več nafte: genocid v Darfurju je zanje postranska zadeva?

S Kitajsko se bo treba pogovoriti. Nekaj aktivnosti v tej smeri sem že prevzel. Kitajska mora prevzeti svoj del odgovornosti za situacijo v Sudanu in Darfurju. Tam so prisotni, imajo gospodarske interese in vpliv na sudansko vlado. Kitajski ne more biti vseeno za dogajanje v Darfurju. Kitajci bi se v Darfurju lahko bistveno angažirali in pomagali razrešiti krizo. Na ta način bi se močno dvignil njihov ugled v mednarodni skupnosti. Predlagam, da se Kitajci vključijo v mirovne sile OZN. Sedaj poteka akcija transformiranja sil Afriške unije (AMNIS) v misijo Združenih narodov. Izkazalo se je, da je 6000 vojakov AU daleč premalo. Slabo so opremljeni. Nimajo izkušenj. Nujno je treba povečati število vojakov na terenu. Tu bi se lahko vključila Kitajska. Čeprav se do sedaj v takšne operacije ni vključevala. Zakaj ne sedaj? V Sudanu imajo posebne interese. Takšen predlog sem jim posredoval. Treba je zagotoviti zračno podporo. V tem lahko sodeluje Nato.

Je iz Pekinga že prišel odgovor?

Bomo videli. Taki mlini ne meljejo vedno hitro.

Mednarodna humanitarna dejavnost je v očitni krizi. Med cunamijem v JV Aziji se je pomoč iz tako imenovanih tihih kriz (Darfur, DR Kongo, Malavi,...) nemudoma preselila v države, ki so jih prizadeli morilski valovi. Postranska škoda je bila velika: fondi za pomoč Afriki so se izpraznili, situacija v, denimo, Darfurju, se je zategadelj drastično poslabšala ...

To je res. Cunami je posebna zgodba, posebna kriza. Naravna katastrofa, ki so jo tedaj med božičnimi in novoletnimi prazniki po vsem svetu gledali po televiziji. S tamkajšnjo tragedijo se je lahko identificiral vsakdo. Vsi bi se lahko znašli na počitnicah v tistih krajih. Veliko je bilo žrtev iz zahodnih držav. Ob veliki medijski podpori je bila velika tudi pomoč. To je zelo pozitivno. Ljudje se lahko prebudijo. Imajo zavest. Znajo pomagati. Želijo biti solidarni. Drži pa, da je bil zato priliv pomoči za druge tragedije, ki niso vsak dan na televiziji in s katerimi se zahodnjaki ne morejo identificirati, manjši. Zahodni človek se lažje vidi v mondenem letovišču na Tajskem kot v Darfurju. Ravno zato moramo prebuditi tovrstno zavedanje. Kriza v Darfurju traja skoraj tri leta. Ljudje so se navadili, da se tam nekaj dogaja. Javne pozornosti nič več ne pritegne. Prevladuje zasičenost. Vsi, ki prihajajo od tam pravijo, da je stanje obupno. Zato je treba napraviti vse, kar je v naših močeh.

Dolgo časa ste brezpogojno verjeli v Organizacijo združenih narodov. V Združenih narodih se v zadnjih letih nabira vse več nerešljivih težav, trdno zapisana pravila igre pa so preveč toga, da bi se lahko uveljavil aktiven princip njihovega reševanja. Del osebja OZN se zaradi ogroženosti umika iz sudansko-čadske meje. To v Afriki vzbuja srh. Spomin na beg modrih čelad iz Ruande bo živel večno. Podobno kot v Srebrenici. Še vedno verjamete, da OZN lahko rešuje, ne le komentira in ocenjuje? Kje vidite alternativo?

Do Organizacije združenih narodov sem bil med svojim govorom v generalni skupščini ob 60-letnici organizacije precej kritičen. Združeni narodi so pri reševanju svetovnih problemov premalo učinkoviti. Strinjam se z vsemi kritikami. Res je, da velikokrat generalni sekretar sam ne more veliko storiti, saj je odvisen od odziva stalnih članic Varnostnega sveta. Hkrati pa so OZN edina tovrstna organizacija. Pokazalo se je, da Afriška unija ne more sama reševati krize v Darfurju. Če svet stopi skupaj, lahko to speljejo le Združeni narodi, toda velikokrat vse skupaj traja predolgo. Velikokrat se zamudi. Vmes umre na sto tisoče ljudi. Tudi v nekdanji Jugoslaviji ali Ruandi, kot ste rekli. Tedaj je svet dejal »Nikoli več!«. Sedaj se nekaj takega ponovno dogaja. Tako v Darfurju kot v Demokratični republiki Kongo. In tudi drugod. Zato moramo organizacijo oživiti; jo napraviti sposobno za akcijo. In to v sodelovanju z regionalnimi organizacijami. Z Afriško unijo, Evropsko unijo, zvezo Nato.

Kako?

Treba je dvigniti zavest ljudi in predvsem političnih voditeljev v svetu. Da ne bodo, politiki namreč, razmišljali le v zastarelih geopolitičnih terminih, njihovih ne vem kakšnih interesih, vplivu, ... Politiki morajo slediti svoji vesti. Kot ljudje, ne le kot abstraktni politiki, ki skrbijo za abstraktne interese neke države. Ta interes v resnici morda sploh ni interes njihovih državljanov, je bolj stvar inercije iz preteklosti. Državljani so velikokrat že bolj ozaveščeni od voditeljev. Svetovni problemi jih bolj skrbijo. Pa naj gre za revščino, humanitarne katastrofe ali klimatske spremembe. Več pritiska prihaja iz nevladnih organizacij in posameznikov kot iz uradne politike. Zato tudi prihaja do večje odtujenosti politike in politikov od svojih državljanov. To velja za vse zahodne države. Povsod je prisotna kriza politike. Stopnja zaupanja ljudi v politike je majhna. To je problem sodobne politike. Zavest državljanov je višja; nacionalne in mednacionalne politike ter institucije pa še vedno delujejo po starih principih.

Kako boste nagovorili sudanskega predsednika Al Baširja? Pri njemu se je v zadnjih letih zvrstilo veliko tujih državnikov. Bili so navdušeni nad sprejemom in predsednikovim osebnim šarmom. Nasploh so ljudje v Kartumu morda najbolj prijazni v Afriki. A za nasmeškom se skrivata etnično čiščenje in genocid. Kaj so vaši aduti? Se ne bojite, da vas kartumski tiran ne bo jemal resno?

S predsednikom Al Baširjem bom govoril zelo odkrito; tako kot z vami. Povedal mu bom, da je rešitev krize v Darfurju v interesu njegovega naroda. In tudi v njegovem interesu. Morda me bo sprejel lažje kot koga drugega. Prihajam iz Slovenije, ki v Sudanu nima nekih posebnih interesov. Edini motiv je človekoljuben. Želja po pomoči in rešitvi. Mi Sudana ne noben način ne bomo ogrožali. Ne zanima nas sudanska nafta … Predsednika Al Baširja sem srečal že leta 1990, ko sem bil kot predsednik predsedstva SFRJ tudi predsednik gibanja neuvrščenih. Med potovanjem v Namibijo, kamor sem šel na razglasitev neodvisnosti, sem se ustavil v Kartumu in se srečal z Al Baširjem, ki je le malo prej prišel na oblast (z državnim udarom, op.p.). Imava nekaj skupne »neuvrščene dediščine«, ki jo bom poskušal unovčiti. In še to: sudanski predsednik je nekaj časa študiral v Sloveniji. Pred kratkim so pri nas zanj izdelali tudi jahto, kar je verjetno povezano z njegovimi spomini na našo državo.

Je slovensko (diplomatsko) posredovanje v večjih svetovnih krizah tržna niša slovenske zunanje politike?

Mislim, da bi si tako lahko močno dvignili mednarodno razpoznavnost in ugled. To je lahko koristno na vseh področjih. Sploh v gospodarstvu. V svetu bi nas lahko bi nas prepoznavali kot precej napredno državo z visokim nivojem zavesti, ki se angažira pri reševanju svetovnih problemov. Podoben profil imajo skandinavske države. Pomagajo povsod po svetu. Začenjajo številne akcije. Še najbolj Norvežani, ki so najbolj prisotni v Sudanu in na Šrilanki. Imajo visok nivo razvojne pomoči, za katero namenjajo en odstotek BDP in daleč presegajo druge države. Na svetu je veliko bogatih držav, ki so egoistične. Problemi drugih jih ne zanimajo. Skandinavskim državam lahko sledimo marsikje. Tudi v modelu družbe, ki uspešno kombinira socialno državo in gospodarsko učinkovitost.

Zadnji intervju z vami za Sobotno prilogo Dela je kolegica Saša Vidmajer pred pol leta začela z besedami: »Janeza Drnovška zadnje čase malo vidimo. Predsednik republike pove, da ne čuti potrebe po večji politični dejavnosti in da je sploh bolje, če nastopa manj kot več. Kljub vsemu pušča vtis, da se je umaknil in predsedniško funkcijo zožil na minimum.« Tedaj smo se čudili vaši neaktivnosti, sedaj nas čudi vaša aktivnost? Vaš preseneča naše presenečenje?

Ne. Svojo aktivnost sem zelo dvignil. To je nekaj novega. Zelo veliko ljudi se pozitivno odziva. Daje podporo. Piše pisma. Tudi mediji se vedno bolj pozitivno odzivajo. Nivo zavesti se v Sloveniji dviguje. Ljudje so dovzetni za pozitivne pobude. Radi bi pomagali. Živimo v svetu, kjer smo soodvisni. Enkrat bomo morda tudi mi potrebovali pomoč mednarodne skupnosti. Zapiranje v egoizem ni perspektiva. Treba je pomagati tako doma kot v svetu.

Zadnje čase veliko potujete po Sloveniji. Ste odkrili kaj novega? Vas domovina preseneča?

Pozitivno sem presenečen. Povsod sem lepo sprejet. Svet politike je bil predolgo zaklenjen. Bil je manj pozitiven, kot se mi je zdelo. Politični boji ustvarjajo neprijazno, neproduktivno okolje. Ljudem pomaga že pozitiven pristop in ne nujno takojšnja rešitev problema.

Koliko in kako kvalitetno komunicirate z zunanjim ministrom dr. Dimitrijem Ruplom? Ali v kateri izmed vaših akcij vendarle delujeta usklajeno? Si želite več sodelovanja in povratnih informacij?

Z zunanjim ministrom sva nekaj časa kar dobro sodelovala. Navsezadnje sem ga kot predsednik vlade postavljal za zunanjega ministra. Zadnje čase, predvsem od kar imamo novo vlado, sem si večkrat zaželel več koordinacije in sem to gospodu Ruplu tudi povedal. Več obveščanja. To sem omenil tudi predsedniku vlade, ampak kakšnega izboljšanja ni bilo. Ko sem jaz začel z iniciativami, se je želja po medsebojnem obveščanju in koordiniranju kar naenkrat pojavila.

V zadnjem času dobro sodelujem s predsednikom vlade. Projekt Darfur podpira. Z zunanjim ministrom pa zaenkrat ni komunikacije. Svoja stališča sporoča bolj javnosti kot meni.

To vas sprašujem tudi zaradi vašega »izleta« na Kosovo: mnogi so prepričani, da vaša aktivna vključitev v razreševanje končnega statusa pokrajine ni le stvar osebne odločitve, temveč skrbno pripravljene in sistematizirane diplomatske akcije, za katero naj bi med drugim stali tudi nekdanji šef Nata Javier Solana, bivši finski premier Marti Ahtisaari (novi civilni upravnik Kosova), generalni sekretar OZN Kofi Annan in ameriško evropska geostrateški inštitut East West. Tudi med pogovorom s kosovskim predsednikom Ibrahimom Rugovo in predsednikom vlade Bajramom Kosumijem sem dobil občutek, da vedo veliko več kot slovenska javnost?

Takole bom dejal. Akcija je premišljena ... Pričakoval sem burne reakcije, recimo iz Srbije. Ne pa od našega zunanjega ministra. Drugih negativnih reakcij ni bilo. Niti s strani Evropske unije, niti s strani generalnega sekretarja OZN. Skratka –odzivi so pozitivni. To se jim zdi koristna pobuda. Namenoma sem se odločil za tak način. Želel sem razburkati mednarodno javnost in institucije, ki so zaspane. Usklajevanje je potekalo prepočasi. Rešitev se je odmikala. Nekaj je bilo treba storiti. Preskočil sem vse formalnosti in vskočil v samo jedro. Po logiki počasnega procesa in vseh možnih pregovarjanj bi do vsebine reševanje dokončnega statusa Kosova prišli šele čez kako leto. Izgubilo bi se ogromno časa. In še marsičesa. Zato sem podal neposreden vsebinski predlog, kakšna naj bo končna rešitev kosovskega vprašanja. To je bila prej skoraj tabu tema, nihče ni želeli nikogar užaliti. Toda na koncu bodo vsi užaljeni. Rešitev ne bo napisana na nikogaršnjo kožo.

Izjemno počasno mednarodno skupnost sem želel na enak način želel prebuditi tako s Kosovom kot z Darfurjem. Sledil bo še kakšen primer.

Kosovski premier je pred dnevi samozavestno dejal, da bo Kosovo junija 2006 neodvisna država. Ste mu dali krila?

Najbrž je malo pohitel, … Optimistična ocena. Po drugi strani mnogi pravijo, da končni status Kosova letos še ne bo določen. Jaz mislim, da bi morali v letošnjem letu doseči dogovor, proces se mora čim prej končati. Prepričan sem, da bo uspelo. Nobenega razloga ni za čakanje. Odlašanje lahko stanje na terenu kvečjemu poslabša. Nobenega novega premika ne bo: interesi Albancev in Srbov so znani. Sam predlagam pogojno neodvisnost. Pogoji, predvsem zaščita srbske manjšine, niso enostavni. To bi bil znak narodove zrelosti in suverenosti. Uveljavitev neodvisnosti je potem stvar dogovora. V osemnajstih mesecih bi Kosovo lahko predali v upravljanje kosovskim institucijam. Mednarodna skupnost, skupaj z vojaškimi silami, ki bi jih uporabljala za zaščito srbske manjšine, bi tam morala ostati predvidoma pet let. Po petih letih bomo potem ugotavljali, ali je kosovska država zrela za mednarodno priznanje.

V času najhujših bitk v Bosni in Hercegovini in tudi srbskega nasilja na Kosovu ste predsedovali slovenski vladi, a zares aktivnega principa reševanja kriznih žarišč, ki ga uporabljate danes, ni bilo opaziti. Vas kdaj muči slaba vest zaradi (ne)povlečenih potez?

Nikoli. Pri reševanju krize v nekdanji Jugoslaviji sem zares veliko poizkušal v enoletnem mandatu predsednika predsedstva SFRJ. Tudi pri reševanju kosovskega vprašanja. Podal sem celo vrsto iniciativ in pozival mednarodno skupnost. Povedal sem, da utegne zaradi Kosova izbruhniti velika politična kriza in da lahko v tedanji Jugoslaviji lahko pride do državljanske vojne. Tujim državnikom sem govoril, da bijemo tekmo s časom. Poskušal sem spraviti kosovske Albance in Srbe, a tedaj ni šlo. Srbska, Miloševićeva politika je temeljila na konceptu Velike Srbije in ravno na Kosovu se je dokončno oblikovala. V enoletnem predsedniškem mandatu sem naredil precej. Ukinili smo izredno stanje na Kosovu. V predsedstvu sem v ne-vem-katerem-že poizkusu dobil večino za izpustitev vseh političnih zapornikov; vključno z Ademom Demačijem. Proti meni so Srbi organizirali demonstracije in mi grozili. Storil sem vse, kar se je dalo. Zato imam mirno vest. V kasnejših letih, po slovenski osamosvojitvi, Slovenija neposredno ni mogla narediti ničesar. Nismo se mogli vplesti. Z Miloševićevo Srbijo nismo imeli nobenih stikov. To niti ni prišlo v poštev. Edino, kar sem lahko počel, je bilo opozarjanje tujih državnikov. Vedno sem podajal svoje mnenje, svoje predloge. Razlika je v načinu. Tedaj sem dajal predloge nejavno, v pogovorih. Sedaj nastopam javno. Slovenija je danes članica Evropske unije, takrat so nas še imeli za bivšo jugoslovansko republiko. Sedaj Evropska unija in Nato od nas pričakujeta, da smo aktivni.

Zadnje mesece se dejavno vključujete v globalne probleme, hkrati ste v in po Sloveniji prisotni, tako se zdi, bolj kot kadar koli. Vaši kritiki omenjajo začetek predvolilnega boja za predsedniške volitve 2007, vi to vztrajno zanikate, češ da o letu 2007 sploh (še) ne razmišljate. Kaj vas žene oziroma kaj vas je pognalo? Od kod črpate navdih?

Razlogov je več. Vseh ne bi znal razložiti. Ko so me spraševali o političnem angažmaju, so skoraj vedno mislili na notranjo politiko. Tudi sedaj se v notranje politične boje ne vmešavam veliko, čeprav podajam stališča o nekaterih notranje političnih vprašanjih. Povečal sem aktivnost na terenu. Izkristaliziral sem koncept opravljanja predsedniške funkcije, ki do sedaj, tudi z ustavo, ni bil povsem jasno opredeljen. Prav tako ne konkretne naloge. Nedefiniranega prostora je veliko. V veliki meri se predsedniška funkcija definira skozi prakso. Vzpostavil sem nov način delovanja.

Ali lahko opišete svojo življenjsko filozofijo? Ljudje, ki so vam blizu, hkrati omenjajo Frančiška Asiškega in budizem? Kdo vas navdihuje? Kaj je vaš prostor refleksije? Komu najbolj zaupate?

Kaj ima Frančišek Asiški skupnega z budizmom? Najbrž kar nekaj. Vaši viri so pozabili omeniti stare kitajske taoiste.

Niso. Jaz sem pozabil.

(nasmešek) Le kaj vam lahko povem o svoji filozofiji? Veliko sem povedal že skozi intervju.

Kaj vas vodi? Frančišek Asiški med drugim piše, da si človek na svoja pleča ne sme oprtati prevelikega bremena. Zdi se, da ga ne poslušate vedno?

To drži. Toda Frančiškovo vodilo sta tudi mir in dobro. S tem se popolnoma strinjam. To je povezano z mojimi aktivnostmi. Predvsem želim delati pozitivne stvari, pomagati ljudem, vzpostavljati mir, ki ga moramo najprej, z iskanjem ravnotežja, vzpostaviti v sebi. Le tako, usklajen sam s seboj, lahko človek kvalitetno deluje tudi navzven.

Ste v tem trenutku najbolj usklajeni sami s seboj, najbolj mirni v svojem življenju?

Seveda. Človek se spreminja in razvija. Če se razvija v pravo smer se uskladi sam s seboj. Potem je naenkrat vse zelo enostavno.

Ali imate krog ljudi, ki vas usmerjajo in so vaš prostor refleksije ali se razvijate in iščete sami?

V življenju srečujemo različne ljudi. Vplivamo drug na drugega. Kakšnih stvari se je potrebno naučiti. Denimo različne filozofije. Od vsake nekaj ostane. Potem si ustvariš svoj odnos do sebe in sveta. Na koncu si sam. Sem sam. Odgovor je enostavnost. Iskrenost. Neobremenjevanje s preteklostjo. In tudi, vsaj ne preveč, s prihodnostjo.

Včasih ste ponujali vtis človeka, ki nikakor ne verjame v Boga. Ko ste iz Zasavja konec osemdesetih odhajali v Beograd, ste bili prototip ateista. Danes je drugače. Kakšen je vaš Bog?

Univerzalna zavest. Univerzalna energija.

Kako ocenjujete Slovenijo in njeno oblast 15 mesecev po zadnjih volitvah? Vas vse nižja priljubljenost vlade preseneča?

Vlada nima enostavnega dela. Soočena je s težkimi situacijami. Normalno je, da po začetnem navdušenju oziroma medenih mesecih podpora začne padati. Približno po letu dni pride do soočenja z realnostjo. Tedaj vlada, če je nova, ugotovi, da probleme ni tako lahko reševati, kot se zdi, ko si v vlogi opozicije. Slej ko prej tudi ljudje ugotovijo, da ne bodo rešeni kar čez noč, da se bo tudi ta vlada soočala s podobnimi problemi kot prejšnja. Važno je, kako bo vlada nadaljevala. Ne smejo se obremenjevati s kratkoročno priljubljenostjo ali nepriljubljenostjo. Velja končen rezultat. Vlada ima pred seboj še malo manj kot tri leta mandata. V tem času se lahko veliko naredi. Delati bi morali na vsebini, na projektih. Narediti kvalitativen preskok Slovenije naprej. Nadgraditi tisto, kar smo dosegli v prejšnjem obdobju.

Kako kot človek, ki je v politiko vstopil neposredno iz gospodarstva, razmišljate o sproščanju trga in nasploh ekonomije ter morebitno uvedbo enotne davčne stopnje? Bo vladni ekipi uspelo izpeljati projekt, ki ga podjetniki podpirajo skoraj brez izjem, opozicija in sindikati pa mu ostro nasprotujejo?

Ti liberalni prestopi do sedaj po svetu niso bili najbolj uspešni. Tudi najbolj razvite države, čeprav ta princip delovanja gospodarstva priporočajo drugim, ne delujejo povsem po strogo liberalnih načelih. Poglejmo samo v Latinsko Ameriko, kjer so desne vlade pod vplivom Mednarodnega denarnega sklada in mednarodnih korporacij s skrajno liberalno politiko, popolnima odpiranjem trga in popolno privatizacijo svoje države, eno za drugo, spravile v bankrot. Argentina, denimo, je razpadla po šivih. Sedaj se vlečejo iz težav, a ne z liberalno politiko. Trend v celotni Latinski Ameriki gre v levo.

Svoboden trg da, toda ne za vsako ceno. V družbi povzroča neskladja, napetosti. Majhen del prebivalstva nadzira večino virov in ima velike zaslužke, večina pa živi slabo. Če je to cilj?! Podobne primere imamo tudi v Vzhodni Evropi in še marsikje po svetu. V obisku v Ukrajini sem opazil skrajno koncentracijo bogastva na eni in veliko revščino na drugi strani. To ne more dolgo zdržati. Treba je biti previden. Seveda, trg, da! Toda s socialnimi mehanizmi.

Sploh, če imajo ljudje občutek za socialno pravičnost. Zakaj bi večina prebivalstva sprejela, da je žrtev takih gospodarskih modelov, drugi pa bodo imeli veliko več, kot potrebujejo? Zato je davčna politika zelo pomembna. Pomembno je, da želi vlada zaradi večje konkurenčnosti razbremeniti gospodarstvo. To je pravilno. Imeli bomo več delovnih mest, več razvoja. Toda bremena - zmanjšanja obdavčitve bogatejših - ne sme prenesti le na šibkejši sloj. Potreben bo dogovor s sindikati. Sem že dal nekaj predlogov. Če se sprejme enotna davčna stopnja, ki je lahko koristna za gospodarstvo, bi morali biti pri znižani stopnji davka na dodano vrednost, ki sedaj znaša 8,5 odstotka, previdni. Po drugi strani se to lahko kompenzira z večjo premoženjsko obdavčitvijo. Pri nas so premoženjski davki zelo nizki, praktično minimalni. Do sedaj je bilo to nekako konsistentno, saj smo imeli progresivno, precej visoko obdavčitev osebnih dohodkov. Če bo obdavčitev bogatejšega sloja s 50 zmanjšana na 20 odstotkov, je logično, da se dodatno obdavči njihova »neproduktivna potrošnja«. Potrošnja, ki ne gre v investicije, v gospodarstvo, temveč v luksuz, denimo jahte ali dodatne vile.

Kam je izginila slovenska levica in kje vidite priložnost za njeno ponovno rojstvo?

Mislim, da Slovenija potrebuje stranko, ki ji bo mar za socialno uravnoteženost, kohezivnost družbe. Stranko, ki ne more sprejeti dejstva, da so nekateri že vnaprej obsojeni na revščino. Izhodišče more biti iskanje možnosti za preživetje vsakega državljana posebej. Sorazmerno skromno, a vendarle. Slovenske politične stranke potrebujejo razmislek in redefinicijo. Pričakujem, da bo to naredila tudi moja bivša stranka. Morala bi to narediti. Taka stranka mora imeti socialno komponento in komponento gospodarske učinkovitosti. To je mogoče združiti, Skandinavija je dokaz. Stranka bi morala biti čim bolj državotvorna in konstruktivna. Ne glede na to ali je v vladi ali v opoziciji, bi morala pomagati pri reševanju ključnih državnih problemov. Ali gre za mejo s Hrvaško ali za vprašanje Izbrisanih ali za kaj drugega. Ljudje bodo znali ceniti tudi opozicijsko stranko, ki bo znala pomagati vladi.

Ali je novi predsednik LDS Jelko Kacin po vašem mnenju dobro zastavil delo?

Ne bi želel ocenjevati predsednika, to bi bilo preveč za mojo funkcijo. Liberalno demokracijo Slovenije še vedno jemljem kot nekaj, kar sem soustvarjal, enajst let sem bil predsednik stranke. Seveda mi ne more biti vseeno, kaj se z njo dogaja. Rad bi videl, da se LDS postavi na noge. In to na pravih, pravičnih, državotvornih in konstruktivnih osnovah. To sem lani jeseni povedal tudi, ko sem obiskal njihov kongres. Še vedno čutim vez z LDS, konec koncev me je ta stranka predlagala za kandidata na predsedniških volitvah leta 2002.

Kaj ste čutili, ko se je na sibirski dan v Ljubljani zbralo deset tisoče ljudi, ki so dvignili svoj glas proti napovedanim gospodarskim reformam? Sindikalnih protestov niste ravno podprli?

Sprva se mi je zdelo, da je do socialnih protestov prišlo prekmalu. Izgledalo je, kot da se je socialni dialog končal. V pogovoru s sindikalnimi voditelji pa so mi ti zagotovili, da so še naprej pripravljeni na pogajanja. Da vidijo shod kot opozorilo, ne kot konec socialnega dialoga. Izrazili so pripravljenost, da se z vlado pogovorijo o reformah, ker se zavedajo, da so le-te potrebne. Seveda pa imajo svoje pomisleke in predloge. V veliki meri so podobni tistim, ki jih imam tudi sam. Do pogajanj bi moralo priti. Za napovedane reforme bi bilo zelo pomembno, če bi jih podprli tudi sindikati.

Kaj trenutno berete?

Nič. Nimam časa. Angažiran sem od jutra do večera. Recimo, da je bil včasih čas za branje, zdaj pa je nastopil čas za dejavnost.


Boštjan Videmšek