grb Urad predsednika Republike Slovenije > Tiskovno središče

Intervju dr. Janeza Drnovška za časopis Finance

Ljubljana, 03/01/2005  |  intervju

Janez Drnovšek: " V Sloveniji ni treba delati velikih revolucij" - veliki gospodarski intervju s predsednikom države, Finance, 01.03.2005, str. 1-6, novinar: Peter Frankl

S predsednikom države Janezom Drnovškom smo se pogovarjali o reformah, gradualizmu in neoliberalizmu, davkih in enotni davčni stopnji, privatizacijah in tudi o odnosih s sosedi. . .



Klikni za povečavoGospod predsednik, se vam zdi, da smo v zadnjem času, odkar smo v EU oziroma potem, ko smo dosegli nekatere cilje, v nekakšnem vakuumu? Se kolesje Slovenije vrti tudi v prazno?

Delno ta ugotovitev drži. Končali smo neko obdobje. Izvajali smo tranzicijo in prilagajali zakonodajo Evropski uniji ter hkrati poskušali dosegati čim večjo stabilnost in čim boljše makroekonomske rezultate. Za novi zagon je zdaj potrebno nekaj novega. Politika je bila do zdaj sorazmerno uspešna, vendar je zdaj pred nami nov čas. Svet se spreminja, tudi konkurenca se spreminja, zahteve se spreminjajo. Stvari je treba na novo usmeriti in jim dati nov zagon. To bi se pravzaprav moralo že začeti. Že v predvolilnem programu LDS leta 2000 in potem vlade, ki je mandat začela konec leta 2000, smo dajali temu kar precej poudarka. V obdobju, ki je za nami, smo dosegli dvakrat hitrejšo rast družbenega proizvoda kot Evropska unija. Zdaj se postavlja vprašanje, ali bomo lahko to nadaljevali, če ne bo nekih dodatnih kvalitativnih spodbud. To je veliko vprašanje. Najbrž bo treba narediti nekaj več. Na to navsezadnje opozarja že lizbonska strategija. To velja za vso Evropsko unijo, tudi za Slovenijo.

Klikni za povečavoVlaganje v raziskave lahko po ugotovitvah rektorja ljubljanske univerze dr. Jožeta Mencingerja razvoj in gospodarsko rast celo zavira...

To je zelo drzna trditev. Jaz si je ne bi upal izreči. Najbrž lahko velja v primeru, če so vlaganja usmerjena v slabe raziskave, slab razvoj. Skratka, da ne pridejo do gospodarstva in so na koncu samo strošek, od njih pa ni nobene koristi. Ampak primeri držav, ki veliko vlagajo v raziskave in razvoj, kažejo, da je potem gospodarstvo uspešno in konkurenčno. Slovenija vlaga v raziskave in razvoj več kot nove članice EU, vendar manj kot stare. Pri tem slednje ugotavljajo, da v znanje vlagajo premalo, da bi lahko zdržale svetovno tekmo. Slovenija nima veliko izbire. Treba je najti prave povezave med raziskovanjem in gospodarstvom. Predvsem pa je vprašanje, kako dati dodaten zagon podjetništvu.

Klikni za povečavoBi v Sloveniji – kljub vse večji konkurenci in globalizaciji - še premnogi radi videli, da bi vse bilo tako, kot je bilo?
Je to težava vse Evrope oziroma socialnodemokratske Evrope?

V Nemčiji, recimo, vidimo, kako počasi in z velikimi težavami uvajajo spremembe in s kakšnim odporom gredo v reforme. Že nekaj let vlagajo vso politično energijo v spodbujanje sprememb, pa nikakor ne morejo priti do cilja. Izjemno težko je izvajati bistvene spremembe. Vsak gospodarski ukrep ima poleg svojih plusov tudi minuse. Vedno je vprašanje prioritet in tehtanja, zato je tudi težko doseči širši konsenz. Mislim, da v Sloveniji ni treba delati velikih revolucij, ampak je treba nadaljevati tam, do koder smo prišli. Tudi nima smisla postavljati pod vprašaj preteklosti, ker so rezultati zelo dobri in pozitivno izstopajoči v Evropi. Ampak, kot sem že dejal, vseeno bo potrebno še nekaj več – predvsem tlakovati pot podjetništvu in tako konkurenčnosti.

Klikni za povečavoEden izmed ukrepov, ki bi po mnenju kar številnih ekonomistov lahko prinesel pozitivne spremembe in hkrati naznanil umiranje tako imenovanega slovenskega gradualizma, bi bila uvedba enotne davčne stopnje. Kakšno je vaše mnenje o takšni davčni rešitvi, ki jo je uvedla recimo Slovaška?

Slovaška je zdaj zelo priljubljena pri neoliberalnih ekonomistih in politikih. Najprej je treba podčrtati to, da ta država veliko bolj potrebuje hiter prodor kot Slovenija. Slovaška precej zaostaja za nami in bi bila zelo srečna, če bi prišla na raven Slovenije. In ko bi to dosegla, je vprašanje, ali bi se lotevala takšnih reform tako zlahka, kot to počne zdaj, v težjih razmerah, torej. Kar zadeva davčno reformo, je treba narediti izračune. Poenostavljanje davčnih stopenj je simpatično, z vidika podjetništva in splošne klime je kaj takega lahko pozitivno. Uvedba enotne davčne stopnje pa ponekod pomeni tudi znižanje davčne stopnje, zato je glavno vprašanje, kako se izidejo makroekonomski izračuni. Tega tudi pri Slovaški še ne vemo. Pred prevzemom evra v Sloveniji se ne moremo načrtno spustiti v javnofinančno tveganje.

Klikni za povečavoBi poenotenje davčne stopnje pri nas zdaj torej odsvetovali?

Nisem rekel, da bi odsvetoval, ukrep pa bi bilo treba proučiti, narediti izračune …

Tako imenovane neoliberalce pri nas večinoma kritizirajo. In vi? So vam simpatični?

Potrebujemo jih. Dajejo pozitiven pritisk. Pozivajo k nečemu, kar lahko odganja zaspanost in samozadovoljstvo z modelom, ki je sicer prinesel rezultate. Morda neoliberalci velikokrat pretiravajo, ampak so potrebni zato, da odpirajo teme, da izvajajo pritisk, ki lahko nekaj prinese. Mislim pa, da bistvenih sprememb na področju socialnega ravnotežja pri nas ne bo. Socialnih transferjev v Sloveniji kratkoročno ne moremo zmanjšati. Lahko jih preverjamo, ugotavljamo njihovo smiselnost. Da pa bi rušili socialno ravnotežje …

Klikni za povečavoAli je Slovenija pripravljena na razmeroma blago reformo po nemškem zgledu? Kakšen je slovenski model za nemško reformo Hartz IV?

Mislim, da je tudi pri nas treba kritično preveriti celoten socialni sistem. Socialni transferji ponekod verjetno niso najbolje locirani, morda bi se jih dalo razmeroma neboleče in smiselno zmanjšati. Tudi mi moramo iti v to smer. Prav tako bo treba znova začeti govoriti o pokojninski reformi. To smo izpeljali, ko sem bil predsednik vlade, leta 1999. Reforma je bila kar napredna, bila pa je tudi kompromis, ker smo začeli z višjimi cilji. Takrat smo v javni razpravi privolili v kompromisno rešitev, za katero smo že takrat rekli, da je pomemben korak v reformi pokojninskega sistema, ki mu bo moral slediti nov korak.

Klikni za povečavoMorda je še zgodaj za oceno prvih potez vlade, vendar se njenih sto dni miru zdaj izteka. Po eni strani govorite, da bi morali zaradi starajočega se prebivalstva spet razmišljati o reformi pokojninskega sistema, po drugi pa vlada obljublja večjo rast pokojnin.

Prebivalstvo se stara in specifičnost Slovenije je, da je tu v primerjavi z Evropo starejše prebivalstvo najmanj delovno aktivno. V Sloveniji imamo najmanjši delež zaposlenih starejših ljudi. To bo dolgoročno težko vzdržno. Morali bomo iskati poti, kako še podaljševati delovno dobo, saj se podaljšuje tudi življenjska doba. A pri tem bo treba upoštevati dejavnosti, v katerih bi bilo podaljševanje delovne dobe pravzaprav nečloveško. Kako naj kdo po 65. letu še dela v tekstilni tovarni? Morda je zabavno delati v pisarni po 65. letu, v težki industriji pa je seveda drugače.

Klikni za povečavoKako ocenjujete pripravljenost Slovencev na reforme, kakršnekoli že?

Nismo pripravljeni na velike reforme. To je dejstvo. Sedanjost včasih zbuja neupravičen vtis, češ da je vlada preveč popuščala in preveč zlahka sprejemala socialne kompromise in da imamo zdaj zaradi tega morda preobsežno socialno državo. Vendar to ni res, večkrat smo imeli resne konfrontacije. Malo smo že pozabili na velike stavke, kot je bila celomesečna stavka zdravnikov. Tudi učitelji so stavkali, skratka, stavkal je ves javni sektor. Tudi proizvodnja je večkrat stavkala, čeprav so bili takrat v težjih razmerah. Skratka, do zdaj nam je uspelo vzdrževati makroekonomsko ravnotežje, hkrati pa smo dosegali dobre stopnje rasti. To ni šlo zlahka v tem socialnem dialogu. Kaj več bi bilo zelo težko dosegljivo in seveda bo tudi v prihodnje zelo težko. Še kot predsednik vlade sem včasih rekel, da mora država pravzaprav priti v resno krizo, da ljudje postanejo pripravljeni na spremembe, ki kratkoročno negativno vplivajo na njihove žepe. V Nemčiji tak občutek krize ustvarjajo že zadnjih nekaj let. Če gledate nemška poročila ali berete njihove časopise, opazite, da govorijo le o tem. Zbudili so občutek krize, pa gre kljub temu težko in se mučijo z reformami. Tudi v Sloveniji bo vsak nadaljnji korak zelo težak. Tega se zavedam. Morda pa bi pomagala široka javna razprava, ampak tudi ljudje morajo imeti občutek, da bodo bremena enakomerno razdeljena, da ne bo obremenjen samo tisti del prebivalstva, ki je že zdaj v slabšem položaju.

Klikni za povečavoEna izmed možnih poti, kako lajšati bremena družbene preobrazbe, je tudi v Nemčiji spodbujanje večje podjetnosti. Še pred kratkim so precej hvalili uvajanje tako imenovanih Jaz, d. d. (Ich AG). V Sloveniji nova podjetja umirajo najhitreje. Kako ocenjujete nagnjenost Slovencev k podjetništvu oziroma zakaj ga zaviramo?

Prav tu lahko nova vlada naredi največ. Podjetniško klimo moramo izboljšati, zmanjšati moramo ovire. O tem ni dvoma. Deregulacija se mi zdi kar pomembna. Leta 2000, ob začetku mojega zadnjega mandata predsednika vlade, je bila to ena izmed prednostnih nalog vlade. Na žalost je potem, ko nisem bil več v vladi, nekam odplavala. Strašansko veliko sprememb v zakonodaji smo imeli, ker smo morali prilagajati zakonodajo Evropski uniji. To povzroča težave tako podjetnikom kot tudi birokratom v javnem sektorju in tudi pravosodju. Zdaj, ko ni več take nuje množično spreminjati zakonodajo, bi morala vlada previdno pristopiti in izhajati iz tega, kar imamo, ter zadeve racionalizirati. Načrtno je treba odpravljati administrativne ovire. Zelo pomembna je zemljiška knjiga in vse, kar je povezano s tem. Nekaj je že bilo narejenega, ampak še vedno ne dovolj. Zdi se mi zelo pomembno, da bi tudi javni sektor, birokracija, če lahko tako rečem, ves čas delal na tem, da je v funkciji gospodarstva in državljanov. Mislim, da smo kar nagnjeni k administriranju in kompliciranju. Marsikateri podjetnik se težko prebije skozi vse to in marsikateri tudi odstopi od podjetniških namer. To, kar imamo, ni podjetniška klima.

Klikni za povečavoČe bi iskali ekonomski nasvet in bi bila v Sloveniji samo dva ekonomista - eden po imenu Mencinger in drugi po imenu Mrkaić, h kateremu bi se zatekli po nasvet?

(Najprej nasmešek, nato nekaj trenutkov premišljen molk.) Že kot predsednik vlade sem se pogovarjal z obema. To je najbrž tudi odgovor. Moja politika je bila takšna, da smo imeli, kot pravijo nekateri, gradualistični pristop, ki je glede na podatke dober in je dal rezultate. Po drugi strani sem tudi sam ves čas nekako priganjal k neoliberalizmu in deregulaciji.

Kdo je danes liberalec, kdo je danes socialni demokrat v Sloveniji? Kako bi označili naše politične stranke? Je LDS liberalna, ZLSD socialnodemokratska? Na katerem političnem nebu je SDS?

Ne vem, ali bi šel kot predsednik države v takšno strankarsko ocenjevanje. Rekel bi predvsem to, da se tudi stranke spreminjajo, da so danes drugačne, kot so bile na primer pred petimi leti.

Boljše ali slabše?

Spremenile so svoje koncepte ... Mislim, da bo to kar dovolj.

V globalni tržni tekmi se je nemogoče izogniti internacionalizaciji slovenskega gospodarstva. Bo Slovenec kapitalista, domačega kapitalista, ki zapre tovarno v Sloveniji in jo preseli recimo na Kitajsko, obravnaval kot narodnega izdajalca?

To se bo dogajalo. Vedno sem bil skeptičen do tako imenovanega nacionalnega interesa, ki naj bi spodbujal domače lastništvo podjetij, češ da bomo s tem branili nacionalni interes in imeli slovenske kapitaliste. Nekaj je na nacionalnih koreninah, vendar sama narava tržnega sistema pač sili v racionalne in dobičkonosne rešitve. Selitev proizvodnje oziroma kapitala se dogaja v Nemčiji, tudi pri nas se bo. Nemški industrialci opozarjajo, da bodo morali tudi v prihodnje seliti svojo proizvodnjo drugam, če ne bo sama Nemčija nekaj naredila, da bo bolj konkurenčna, kapital in delo pa manj obremenjena. Sicer ne bodo zdržali svetovne tekme. Tako je tudi v Sloveniji.

Kako bi se po vašem mnenju Slovenci odzvali na uvedbo 42-urnega delovnika?

Mislim, da nad tem ni nihče navdušen, vsak ima raje krajši delovni čas. Mislim pa, da bodo Slovenci raje privolili v to kot pa na zniževanje standarda. Vzpostavlja se splošna percepcija, da moramo v svetovni tekmi narediti nekaj več, če želimo zdržati, zato bomo to sprejeli, če bo treba. Težava v Sloveniji je, se mi zdi, da tega zavedanja še ni dovolj in da marsikdo misli, da je za dobro življenje ljudi odgovorna le država. Država seveda lahko postavi neki okvir, ampak ne more biti podjetnik. Država ne more delati tega, kar lahko delajo samo ljudje v svoji aktivnosti, ki je v glavnem zasebna, ne javna. Tega zavedanja še ni dovolj. Vse bomo morali narediti sami, nihče ne bo storil ničesar namesto nas. Pri delovnem času pa bi morali biti čim bolj prožni - glede na povpraševanje ...

Koncept reform zajema tudi privatizacijo državnega premoženja. Kako privatizirati državna podjetja, če sploh? Kakšna so razmišljanja o njihovi prodaji, recimo, tujemu kapitalu?

Vedno je treba najti pravo mero. Tudi v danih razmerah je več dejavnikov, na podlagi katerih se nato odločaš. Kakšne so sploh možnosti na trgu, kakšne so možnosti privatizacije? Država seveda ni najboljši gospodar in je težko predpostavljati, da bodo podjetja v državni lasti zelo uspešna. Vlada ima vsak dan na svoji mizi na stotine problemov in ne more sprejemati podjetniških odločitev. Nadzorniki pa tudi niso imeli pravega interesa in pravega motiva. Kar zadeva NLB in smiselnost njene delne privatizacije, se mi zdi, da je bila narejena primerna poteza. Tudi poslovanje banke se je izboljšalo in večji pritisk je na njeno uspešnost.

Konec junija se izteče mandat nadzornemu svetu v obeh največjih bankah NKBM in NLB. NLB vodi vaš nekdanji prvi človek kabineta Marjan Kramar. Je pod njegovim vodstvom NLB banka, ki dela v dobro slovenskega gospodarstva in ljudi?

Pri NLB bi poudaril: pomembno je, da imamo čim bolj racionalno banko, kakovostno, da bo njeno poslovanje dolgoročno vzdržalo, da so tudi prihranki varni in posojila ugodna. Vedno sem se spraševal, kaj naj bi še naše gospodarstvo ali naši državljani dobili od naše nacionalne banke. Bi nam morala poleg tega dajati neke posebne ugodnosti, več kot druge banke? Bolj po domače, zlasti za nekatere stranke? No, potem ne bi bila dolgo uspešna. Banka, kot je postavljena zdaj, je optimalna rešitev. Morda ima kdo še večje zaupanje vanjo, ker ima država še vedno neki delež.

Torej ne bi prodajali večjega deleža KBC, za kar obstaja možnost v prihodnjih letih?

Kolikor poznam poslovanje banke, se mi zdi sedanja rešitev kar sprejemljiva.

Kaj pa Zavarovalnica Triglav?

Vlada mora odločati glede na konkretne razmere. Tudi od zavarovalnice želimo čim bolj kakovostne zavarovalniške storitve, čim nižje premije in čim boljša pokritja. Dolgoročno kakovost in stabilnost. Bomo videli, morda prihaja tudi za Triglav kakšna podobna rešitev kot za NLB, morda delna privatizacija.

Če se dotaknemo še davkov - prejšnja vlada jo je podjetnikom in gospodarstvenikom kar precej zagodla. Kakšen je vaš občutek?

Vem samo, da se vsi, ki se ukvarjajo z davki, razburjajo. Če uvedemo novo davčno reformo, bodo spet težave pri navajanju nanjo.

Ali menite, da bi bilo lahko razburjenje manjše ob drugi reformi ali pa je preklinjanje zdaj na vrhuncu?

(Premislek in nasmešek.) Nikoli ne moremo reči, da stvari ne morejo biti še slabše ali težje ali bolj zapletene. Upajmo, da ne bo tako.

Zaradi naših predpisov marsikateri naložbenik, domači ali tuji, preprosto zbeži iz države.

Ja. To vsekakor ne pripomore k dobri podjetniški klimi. Tudi prepogoste spremembe ne.

Kako bi v zvezi s tem komentirali zavrnitev ljubljanskih mestnih svetnikov za naložbo Spara v Šiški?

Tega ne bi komentiral, saj ne poznam dovolj dogajanja na mestni ravni. Vendar, za takšne primere nikjer niso imuni. Da v urejenih demokratičnih tržnih državah omejevanja konkurence ali klientelizma ni, je iluzija. To se dogaja povsod. A s tem se je treba stalno soočati, če želimo imeti demokracijo, tržno gospodarstvo in transparentnost.

Interbrew, Vega?

To sta različna primera, za katera ne bi dal enakega odgovora. Vprašati se je mogoče, ali je Western Wireless sprejemal pravilne poslovne odločitve ali pa je morda napačno ocenil razmere. Vsa podjetja sprejemajo dobre in slabe odločitve. Mogoče je, da so se zmotili sami, da torej ni kriva država ali okolje.

Druga stvar je nacionalna pivovarniška vojna. Že v začetku sem se čudil, kaj je slovenski nacionalni interes pri pivu. Zame so pomembne dobre poslovne odločitve. Šele izkazalo se bo, ali so to bile.

Pred kratkim je ekonomist Jože P. Damijan zapisal, da gre pri slovenskem pijačarskem holdingu zdaj za nacionalne »luzerje«, in ne za šampione.

Prihodnost bo pokazala, ali gre za »winnerje« ali »looserje«. Seveda si želim, da bi šlo za »winnerje«, ker gre pač za naša podjetja. A prepričan nisem.

Za trenutek se odmaknimo od gospodarstva. Kateri slog vladanja vam je bližji, tisti premiera Antona Ropa ali ta predsednika vlade Janeza Janše?

Na takšna vprašanja težko odgovarjam. Raje bi se vzdržal odgovora. Najbrž razumete. Imata pa vsak svoj slog.

Slovenija, tako se zdi mnogim, se je znašla v nekem mednarodnem klinču. Vsi naj bi nekaj imeli proti nam, skoraj z vsemi sosedami smo sprti. Kaj se nam dogaja?

Res je včasih kar preveč prahu v odnosih s sosedi. Dejanski odnosi pa so precej boljši, kot je videti včasih. To velja tako za Avstrijo, Italijo kot za Hrvaško.

Z Madžarsko pa so odnosi kar v redu, kajne?

Ja, zdi se, kot da včasih pozabimo, da je naša soseda tudi Madžarska, ker z njo nimamo težav … (Smeh) No, bodimo resni. Obstajajo tudi kakšne objektivne težave. S Hrvaško imamo nerešena vprašanja, denimo Piranski zaliv. Včasih pa se na eni ali drugi strani meje odnosi s sosedi izkoriščajo za notranjepolitične namene. Velikega razloga, da bi se ljudje zaradi zunanjih sporov razburjali, ni. Naš položaj je zelo dober, dosegli smo ga s članstvom v Natu in EU. Ni potrebe, da bi se živčno odzvali ob vsakem filmu ali izjavi nekega politika. Lahko smo samozavestni in prepričani sami vase. In v konstruktivnem dialogu s sosedi moramo skrbeti za manjšine. Podčrtal bi predvsem to, da je za Slovenijo rešitev EU in prihodnost EU. Če bi se začela EU krhati, šele potem bi se Slovenija lahko začela čutiti ogroženo.

Evropo je obiskal predsednik ZDA George Bush. Videti je, da je antiamerikanizem v nekaterih delih Evrope, tudi tam, kjer ima močne korenine, zdaj nekoliko izgubil polet. Kako ocenjujete razpoloženost do ZDA v Sloveniji?

Druge izbire, kot sta sodelovanje in dolgoročno partnerstvo med ZDA in Evropo, ni. To je nekaj nujnega. Če Evropa in ZDA ne bosta delali skupaj pri glavnih ciljih in ne bosta imeli skupnih vrednot, bo svet še bolj zapleten. To spoznanje je prisotno, bilo je vidno ob obisku predsednika ZDA v Evropi. Prevladujejo komentarji, da med Evropo in ZDA ni ljubezni, temveč ju druži racionalno spoznanje, da drugače preprosto ne gre. Upam, da bodo tudi ZDA upoštevale stališča evropskih partnerjev in da se tudi evropski partnerji ne bodo prepustili zlahka antiamerikanizmu. Enako velja za Slovenijo. Potrebujemo tako ZDA kot Evropo - za svojo varnost in prihodnost. To mora prevladati tudi v naši javnosti. Ne smemo se kar tako vdati kakšnemu poceni antiamerikanizmu, tudi kadar mislimo, da nimajo prav. ZDA so država, ki jo moramo ceniti in je tudi za nas že precej naredila.