Urad predsednika Republike Slovenije

Zakon o državnem tožilstvu (uradno prečiščeno besedilo)

Zakon o državnem tožilstvu - ZDT-UPB5

Ljubljana, 16. oktober 2007
(Uradni list RS, št. 94/2007)


Na podlagi 153. člena Poslovnika državnega zbora je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 27. septembra 2007 potrdil uradno prečiščeno besedilo Zakona o državnem tožilstvu, ki obsega:

- Zakon o državnem tožilstvu - ZDT (Uradni list RS, št. 63/94, z dne 13.10.1994),

- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državnem tožilstvu - ZDT-A (Uradni list RS, št. 59/99 z dne 23.7.1999),

- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državnem tožilstvu - ZDT-B (Uradni list RS, št. 110/02 z dne 18.12.2002),

- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državnem tožilstvu - ZDT-C (Uradni list RS, št. 17/06 z dne 17.2.2006),

- Popravek Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državnem tožilstvu - ZDT-C (Uradni list RS, št. 20/06 z dne 24.2.2006),

- Zakon o napotitvi oseb v mednarodne civilne misije in mednarodne organizacije - ZNOMCMO (Uradni list RS, št. 20/06 z dne 24.2.2006),

- Zakon o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo - ZNOJF-1 (Uradni list RS, št. 20/06 z dne 24.2.2006),

- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državnem tožilstvu - ZDT-D (Uradni list RS, št. 14/07 z dne 16.2.2007),

- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državnem tožilstvu - ZDT-E (Uradni list RS, št. 40/07 z dne 7.5.2007) in

- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državnem tožilstvu - ZDT-F (Uradni list RS, št. 57/07 z dne 19.6.2007).

Številka: 700-06/90-4/36
Ljubljana, dne 27. septembra 2007
EPA 1561-IV

Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
France Cukjati, dr.med.

Pregon storilcev kaznivih dejanj in drugih kaznivih ravnanj, za katere je tako določeno z zakonom, izvajajo državne tožilke oziroma državni tožilci (v nadaljnjem besedilu: državni tožilci).

Državni tožilec opravlja svoje naloge na podlagi ustave in zakona.
Državni tožilec vlaga in zastopa kazenske obtožbe ter opravlja druga procesna dejanja tožilca v kazenskem postopku, kolikor zakon ne določa drugače.

Državni tožilec vlaga predloge za pregon in pravna sredstva v zadevah prekrškov, če tako določa zakon.

Državni tožilec vlaga procesne akte v civilnih in drugih sodnih postopkih ter v upravnih postopkih, če tako določa zakon.

Državni tožilci so dolžni brez nepotrebnega odlašanja reševati zadeve, ki so jim dodeljene v delo.
Funkcija državnega tožilca je trajna.

Državni tožilec je glede pravic, ki izhajajo iz njegovega službenega razmerja z Republiko Slovenijo, izenačen s sodnikom, kolikor ta zakon ne določa drugače.
Državni tožilec opravlja svojo funkcijo pri državnem tožilstvu, za katero je imenovan, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno.

Funkcija državnega tožilca se na državnotožilskih mestih opravlja v državnotožilskih nazivih okrožni državni tožilec, višji državni tožilec, vrhovni državni tožilec oziroma na položajih okrožni državni tožilec svetnik, višji državni tožilec svetnik in vrhovni državni tožilec svetnik.

Funkcija pomočnice okrožnega državnega tožilca oziroma pomočnika okrožnega državnega tožilca (v nadaljnjem besedilu: pomočnik državnega tožilca) se na mestu pomočnika državnega tožilca opravlja v nazivu pomočnik državnega tožilca oziroma na položaju pomočnik državnega tožilca svetnik.

Z imenovanjem na državnotožilsko mesto pridobi državni tožilec naziv, ki ustreza temu mestu. Z imenovanjem na mesto pomočnika državnega tožilca pridobi pomočnik državnega tožilca naziv pomočnik državnega tožilca.
Organizacijo in splošne pristojnosti državnih tožilstev ureja ta zakon.

Državna tožilstva so kot del pravosodja samostojni državni organi; njihov položaj in medsebojna razmerja ureja ta zakon.

Sredstva in druge pogoje za delo državnih tožilstev zagotavlja Republika Slovenija.
Državna tožilstva poslujejo v slovenskem jeziku.

Na območjih, kjer živita avtohtoni italijanska in madžarska narodna skupnost, poslujejo državna tožilstva tudi v italijanskem oziroma madžarskem jeziku, če teče postopek pred sodiščem ali drugim državnim organom v tem jeziku ali če stranka, ki živi na tem območju, v občevanju z državnim tožilstvom uporablja ta jezik.
Z državnotožilskim redom se določa notranja ureditev državnih tožilstev, dodeljevanje in odvzem zadev državnim tožilcem, pravila pisarniškega poslovanja, vodenje vpisnikov in imenikov ter evidenc, obrazci za delo, oblika in vsebina pečatov, štampiljk in žigov, oblika in vsebina službenih izkaznic, podrobnejša pravila o obveščanju javnosti, stiki s pripadniki narodnih skupnosti, poslovanje v zadevah državnotožilske uprave, zagotavljanje varnosti oseb, dokumentacije in premoženja, obveščanje ministrstva, pristojnega za pravosodje, okvirni hišni red in standardi za prostore in opremo državnih tožilstev, pravila o vpogledih in preslikavah spisov, pravila o izvajanju in nadzoru materialnega in finančnega poslovanja, pravila o rednem opravljanju zadev in poročanju, razporeditev poslovnega časa in poslovanje s strankami, pravila o vodenju statistike in druga vprašanja v zvezi z notranjim poslovanjem državnih tožilstev.

Z državnotožilskim redom se predpišejo tudi vzorci obrazcev z navodili za vodenje vpisnikov, pomožnih knjig in evidenc, odtisi pečatov, štampiljk in žigov.

Državnotožilski red predpiše minister, pristojen za pravosodje, na predlog generalnega državnega tožilca Republike Slovenije (v nadaljevanju: generalni državni tožilec) in se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Za uporabo državnotožilskega reda sprejema minister, pristojen za pravosodje, po predhodnem mnenju generalnega državnega tožilca, obvezna navodila in neobvezne razlage, ki se objavijo v notranjem tožilskem glasilu in pošljejo državnim tožilstvom.
Državni tožilec je v okviru temeljne funkcije vlaganja in zastopanja kazenske obtožbe pristojen opravljati vsa procesna dejanja upravičenega tožilca po zakonu o kazenskem postopku, sodelovati na narokih in sejah ter ukreniti, kar je potrebno, da se odkrijejo kazniva dejanja in njihovi storilci.

V izvrševanju funkcije pregona storilcev kaznivih dejanj in drugih ravnanj, ki so kazniva, državni tožilec sodeluje z organi odkrivanja, jih usmerja in ukrepa, kar je potrebno v zvezi z odkrivanjem dejanj oziroma storilcev, v okviru pristojnosti državnega tožilca v predhodnem postopku, ki jih določa zakon o kazenskem postopku.
V civilnih in drugih sodnih postopkih ter v upravnih postopkih državno tožilstvo vlaga procesne akte in druga pravna sredstva, za katera je pooblaščeno z zakonom.
Pri Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Vrhovno državno tožilstvo) kot posebna organizacijska enota deluje Skupina državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala (v nadaljnjem besedilu: skupina).

Skupina je pristojna za kazniva dejanja na področju organiziranega klasičnega in gospodarskega kriminala, terorizma, korupcijskih in drugih kaznivih dejanj, katerih odkrivanje in pregon zahtevata posebno organiziranost in usposobljenost.

Skupina je krajevno pristojna na celotnem ozemlju Republike Slovenije.

V skupini se ustanovi specializirani oddelek, ki je izključno krajevno in stvarno pristojen za pregon vseh kaznivih dejanj, ki jih storijo uradne osebe, zaposlene v policiji oziroma druge uradne osebe, zaposlene na področju notranjih zadev, v z zakonom določenem pristojnem organu v ministrstvu, pristojnem za obrambo, ki ima pooblastila policije v predkazenskem postopku, in uradne osebe, ki imajo pooblastila policije v predkazenskem postopku, napotene na misijo v tujini. Državni tožilci oddelka so pristojni za pregon teh kaznivih dejanj in za usmerjanje policistov specializiranega oddelka in policije glede odkrivanja in preiskovanja teh kaznivih dejanj.

Generalni državni tožilec lahko na predlog vodje skupine ali vodje specializiranega oddelka odredi, da se zadeva, ki je bila dodeljena specializiranemu oddelku, dodeli krajevno pristojnemu okrožnemu državnemu tožilstvu, če oceni, da bi bil glede na naravo zadeve pregon storilca kaznivega dejanja in usmerjanje policije učinkovitejši, če bi ga izvrševalo okrožno državno tožilstvo.

Okrožno državno tožilstvo, ki bi bilo krajevno pristojno za obravnavanje zadeve, je dolžno sodelovati s skupino pri opravljanju njenih nalog.
Vodja krajevno pristojnega okrožnega državnega tožilstva in direktor oziroma direktorica uprave kriminalistične policije pri Generalni upravi Policije (v nadaljnjem besedilu: direktor uprave) sta dolžna nemudoma obvestiti vodjo skupine o zadevah iz prejšnjega člena.

O dodelitvi zadeve skupini odloča generalni državni tožilec s pisno odredbo, po predhodnem mnenju vodje skupine.

Vodja skupine o dodelitvi zadeve nemudoma obvesti vodjo krajevno pristojnega okrožnega državnega tožilstva in direktorja uprave, ki sta mu dolžna takoj posredovati spise zadeve z vsemi zbranimi dokazi.

Vodja skupine lahko predlaga generalnemu državnemu tožilcu, da skupini dodeli zadevo pristojnega okrožnega državnega tožilstva, če je ta vsebinsko povezana z zadevo, ki jo obravnava skupina.

Generalni državni tožilec lahko na predlog vodje skupine odredi, da se zadeva, ki je bila dodeljena skupini, dodeli krajevno pristojnemu okrožnemu državnemu tožilstvu, če ugotovi, da niso več izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena.
Za organiziranost, vodenje in delo skupine ter imenovanje vodje se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o okrožnem državnem tožilstvu.

Državni tožilci se v skupino dodelijo za štiri leta z možnostjo ponovne dodelitve.

Državni tožilci se prijavijo za dodelitev v skupino na podlagi poziva, ki ga objavi generalni državni tožilec.

O dodelitvi odloča državnotožilski svet na predlog generalnega državnega tožilca, po predhodnem mnenju vodje skupine.

O prenehanju dodelitve v skupino pred iztekom mandata odloča državnotožilski svet na predlog generalnega državnega tožilca, po predhodnem mnenju vodje skupine.

V specializiranem oddelku iz četrtega odstavka 10. člena tega zakona sta najmanj dva državna tožilca in en pomočnik državnega tožilca. Generalni državni tožilec na predlog vodje skupine odredi, kateri državni tožilci oziroma pomočniki državnega tožilca iz skupine so v oddelek dodeljeni za štiri leta z možnostjo ponovne dodelitve. Vodjo specializiranega oddelka določi vodja skupine s soglasjem generalnega državnega tožilca z letnim razporedom dela, z možnostjo ponovne določitve. Vodjo specializiranega oddelka lahko predčasno razreši vodja skupine po predhodnem soglasju ali na zahtevo generalnega državnega tožilca.
Dodelitev državnega tožilca oziroma pomočnika državnega tožilca v skupino ne posega v njegov naziv in položaj.

Za čas dodelitve pripada državnemu tožilcu plača vrhovnega državnega tožilca.
Število mest državnih tožilcev v skupini določi z odredbo, na predlog generalnega državnega tožilca, minister, pristojen za pravosodje. Odredba se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Organizacijo, obveščanje in delo skupine podrobneje ureja navodilo o delu skupine, ki ga izda generalni državni tožilec v soglasju z ministrom, pristojnim za pravosodje. Navodilo se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Z navodilom iz prejšnjega odstavka se določi tudi način in rok za objavo poziva, način in rok za vložitev prijav, postopek oblikovanja predloga za dodelitev v skupino ter način sodelovanja okrožnega državnega tožilstva s skupino.
Generalni državni tožilec lahko določi drugo krajevno pristojno državno tožilstvo za postopanje v posamezni zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi, zlasti varovanje nepristranskosti, samostojnega delovanja ali ugleda državnega tožilstva.

O določitvi drugega pristojnega državnega tožilstva odloči z odločbo generalni državni tožilec na lastno pobudo ali na podlagi obrazloženega predloga pristojnega državnega tožilca, vodje okrožnega državnega tožilstva ali vodje skupine. Odločba se vroči državnemu tožilstvu, ki je bilo krajevno pristojno v posamezni zadevi ter državnemu tožilstvu, ki mu je določena krajevna pristojnost v posamezni zadevi.

Če državno tožilstvo zaradi posebnih okoliščin, ki onemogočajo izvajanje njegovih funkcij, ne more delovati na sedežu, lahko generalni državni tožilec po predhodno pridobljenem soglasju ministra, pristojnega za pravosodje, z odločbo določi začasni sedež državnega tožilstva.
Osebe s pooblastili policije v predkazenskem postopku opravljajo naloge odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj iz četrtega odstavka 10. člena tega zakona na delovnih mestih policistov v specializiranem oddelku.

Policisti specializiranega oddelka lahko izvršujejo vsa policijska pooblastila in naloge, ki jih določajo zakon, ki ureja policijo, zakon ki ureja kazenski postopek in predpisi sprejeti na njuni podlagi, za namene izvrševanja pristojnosti specializiranega oddelka iz četrtega odstavka 10. člena tega zakona.

Ne glede na določbe prvega odstavka 147. člena Zakona o javnih uslužbencih je lahko oseba s pooblastili policije ali drug javni uslužbenec začasno premeščen za dobo šestih let z možnostjo podaljšanja.

V specializirani oddelek se lahko premesti ali zaposli osebe, ki izpolnjujejo pogoje iz prvega odstavka 67. člena Zakona o policiji.

Oseba premeščena ali zaposlena v specializiranem oddelku, ki nima opravljenega izpita za izvajanje policijskih pooblastil, mora izpit opraviti v roku, določenem z aktom o sistemizaciji, v skladu z 69. členom Zakona o policiji, in do opravljenega izpita ne sme izvrševati policijskih pooblastil ali nalog. Če izpit ni opravljen v roku, določenem z aktom o sistemizaciji, premestitev preneha in se premeščeni javni uslužbenec vrne na delo v organ, iz katerega je bil premeščen, zaposlenemu javnemu uslužbencu pa preneha delovno razmerje.

Za urejanje delovno-pravnega statusa, sklenitev pogodb o zaposlitvi, za urejanje pravic in obveznosti ter za določanje plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, se za osebe, ki opravljajo naloge policistov specializiranega oddelka, poleg predpisov, ki urejajo pravice, obveznosti, plače in druge prejemke iz delovnega razmerja javnih uslužbencev, uporabljajo določbe zakona in drugih predpisov, ki urejajo policijo, pri čemer se za določitev dodatka za stalnost vsako začeto leto delovne dobe v specializiranem oddelku šteje kot začeto leto delovne dobe v policiji.

Policija je dolžna policistom specializiranega oddelka brezplačno zagotavljati tehnične pogoje in pomoč za izvajanje njihovih policijskih pooblastil.

Vlada Republike Slovenije izda na predlog ministra, pristojnega za pravosodje, in na podlagi predhodnega predloga generalnega državnega tožilca, odredbo, s katero določi število policistov specializiranega oddelka.
Če državni tožilec ugotovi, da je zaradi kršitve ustave, zakona ali mednarodne pogodbe dana podlaga, da uporabi zoper izvršljivo sodno odločbo ali odločbo, izdano v upravnem ali kakšnem drugem postopku, pravno sredstvo, lahko zahteva, naj se izvršitev takšne odločbe odloži ali prekine, če bi z njeno izvršitvijo utegnile nastati nepopravljive škodljive posledice.

Zahtevo za odložitev oziroma prekinitev izvršitve odločbe iz prejšnjega odstavka vloži državni tožilec, ki je upravičen uporabiti pravno sredstvo zoper takšno odločbo, pri sodišču oziroma drugem organu, ki je pristojen za dovolitev izvršbe, če le-ta že teče, pa pri organu, ki jo opravlja.

Organ, pristojen za dovolitev izvršbe ali za izvršitev odločbe, lahko odloži dovolitev izvršbe oziroma prekine izvršbo do odločitve o pravnem sredstvu državnega tožilca.

Odločba o odložitvi oziroma prekinitvi izvršbe neha veljati, če državni tožilec v tridesetih dneh od prejema odločbe ne vloži pravnega sredstva.
Državna tožilstva si pri opravljanju zadev iz svoje pristojnosti dajejo medsebojno pravno pomoč.

Državno tožilstvo ima pravico zahtevati od državnih organov ter organov lokalne in druge samouprave in organizacij z javnimi pooblastili, naj mu pošljejo listine, spise, predmete ali obvestila, ki jih potrebuje za dejanja iz svoje pristojnosti.

Državno tožilstvo ima pri izvajanju svojih pristojnosti pravico zahtevati podatke iz drugega odstavka tega člena tudi od drugih pravnih oseb in posameznikov, za katere meni, da z njimi razpolagajo.

Državna tožilstva pošiljajo zaprosila za pravno pomoč tujim ali mednarodnim tožilstvom preko ministrstva, pristojnega za pravosodje, če ni v mednarodni pogodbi ali drugem zakonu določeno drugače.

Upravljavci zbirk osebnih podatkov so dolžni državnemu tožilstvu za izvajanje njegovih pristojnosti na njegovo pisno zahtevo iz obstoječih zbirk podatkov brezplačno posredovati osebne podatke in podatke o istovetnosti ovadenih oseb (osebno ime, enotna matična številka občana, druga uradna identifikacijska številka, datum in kraj rojstva, poklic, zaposlitev in naslov stalnega ali začasnega bivališča za fizično osebo; če je fizična oseba tujec, pa namesto enotne matične številke občana ali druge uradne identifikacijske številke osebno ime, datum in kraj rojstva, poklic, zaposlitev in naslov stalnega ali začasnega bivališča; za odgovorno osebo pravne osebe pa poleg navedenih podatkov tudi seznam del in nalog, ki jih opravlja; za pravno osebo firmo, sedež in matično številko). Državni tožilci o pridobitvi osebnih podatkov ali podatkov niso dolžni obvestiti osebe, na katero se podatki nanašajo, vse do zastaranja kazenskega pregona ali do pravnomočne sodbe.

Državno tožilstvo ima na podlagi tega zakona ali drugih zakonov, ki določajo njegove naloge in pristojnosti, zaradi obravnavanja in reševanja posamezne zadeve pravico do brezplačnega dostopa oziroma do brezplačnega neposrednega elektronskega dostopa do evidence zaprtih oseb, kazenske evidence, evidence kazenskih točk, evidence prekrškov in vseh javnih knjig, registrov in drugih uradnih evidenc, ki jih upravljajo organi javnega sektorja v informatizirani obliki. V navedene zbirke podatkov dostopa z navedbo osebnega imena in naslova prebivališča obdolženca, obtoženca ali stranke sodnega postopka, navedbo namena dostopa ter opravilne številke zadeve državnega tožilstva. Državno tožilstvo lahko v podatke iz zbirk podatkov vpogleda, jih kopira, prepiše ali izpiše ter nadalje obdeluje v postopkih, kjer izvršuje svoje zakonsko določene naloge in pristojnosti.

Pri dostopu do kazenske evidence, evidence prekrškov, evidence zaprtih oseb in drugih zbirk osebnih podatkov, evidenc ali registrov, ki vsebujejo občutljive osebne podatke, se način dostopa in sistem zavarovanja osebnih podatkov določi v državnotožilskem redu, po pridobitvi predhodnega soglasja Informacijskega pooblaščenca.

Državni tožilci imajo dostop do tajnih podatkov v skladu s pogoji iz zakona, ki ureja tajne podatke. Vodje državnih tožilstev imajo dostop do tajnih podatkov na podlagi pisne zahteve, iz katere so razvidni pristojnost, namen in pravna podlaga pridobitve podatka. Izvod zahteve se pošlje generalnemu državnemu tožilcu v vednost.
Pred sodišči s položajem okrajnih in okrožnih sodišč lahko nastopajo državni tožilci, ki imajo najmanj naziv okrožnega državnega tožilca.

Pred sodišči s položajem višjih sodišč lahko nastopajo državni tožilci, ki imajo najmanj naziv višjega državnega tožilca.

Državne tožilce iz prejšnjih odstavkov lahko nadomeščajo pomočniki državnega tožilca v okviru pooblastil, ki jih določi pristojni državni tožilec.

Pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije lahko nastopajo samo vrhovni državni tožilci.

Kolikor ni s tem zakonom drugače določeno, veljajo za pomočnike državnih tožilcev določbe tega zakona, ki veljajo za državne tožilce.
V državnem tožilstvu opravlja funkcijo državnega tožilca eden ali več državnih tožilcev.

Število mest državnih tožilcev pri posameznih državnih tožilstvih določi na predlog generalnega državnega tožilca minister, pristojen za pravosodje, z odredbo v soglasju z Vlado Republike Slovenije.

V odredbi iz prejšnjega odstavka se posebej določi število mest pomočnikov državnega tožilca. Odredba se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Za okrožnega državnega tožilca je lahko imenovana oseba, ki izpolnjuje pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo na položaj okrožnega sodnika ali je najmanj tri leta opravljala funkcijo pomočnika državnega tožilca.

Za višjega državnega tožilca je lahko imenovana oseba, ki izpolnjuje pogoje iz prejšnjega odstavka in je najmanj pet let uspešno opravljala funkcijo okrožnega državnega tožilca.

Za vrhovnega državnega tožilca je lahko imenovana oseba, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka tega člena in je najmanj pet let uspešno opravljala funkcijo višjega državnega tožilca ali najmanj deset let uspešno opravljala funkcijo okrožnega državnega tožilca.

Za pomočnika državnega tožilca je lahko imenovana oseba, ki izpolnjuje pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo na položaj okrajnega sodnika.
Za višjega ali vrhovnega državnega tožilca je lahko ne glede na določbe prejšnjega člena imenovana tudi oseba, ki izpolnjuje pogoje za izvolitev oziroma imenovanje na položaj višjega ali vrhovnega sodnika.
Državne tožilce imenuje Vlada Republike Slovenije na predlog ministra, pristojnega za pravosodje.

Generalnega državnega tožilca imenuje Državni zbor Republike Slovenije na predlog Vlade Republike Slovenije, in sicer za dobo šestih let z možnostjo ponovnega imenovanja.

Vodjo okrožnega državnega tožilstva imenuje Vlada Republike Slovenije na predlog ministra, pristojnega za pravosodje, po predhodnem mnenju državnotožilskega sveta in generalnega državnega tožilca.

Akti o imenovanjih se objavijo v Uradnem listu Republike Slovenije.
Minister, pristojen za pravosodje, poda predlog iz prvega odstavka prejšnjega člena potem, ko prejme mnenje državnotožilskega sveta.
Prosto mesto državnega tožilca razpiše ministrstvo, pristojno za pravosodje, na predlog generalnega državnega tožilca, prosto mesto slednjega pa po uradni dolžnosti. Prosto mesto vodje državnega tožilstva razpiše ministrstvo, pristojno za pravosodje, na predlog generalnega državnega tožilca, najpozneje tri mesece pred iztekom oziroma v enem mesecu po prenehanju mandata. Razpisi se objavijo v Uradnem listu Republike Slovenije. Rok za prijave ne more biti krajši kot 15 dni.

Razpisni postopek vodi ministrstvo, pristojno za pravosodje.

V postopku iz prejšnjega odstavka se smiselno uporablja določba 15. člena Zakona o sodniški službi.
Ko prejme razpisno gradivo od ministrstva, pristojnega za pravosodje, državnotožilski svet povabi na razgovor prijavljene kandidate, ki kandidirajo na prosto mesto državnega tožilca. Vodjo državnega tožilstva, v katerem je prosto mesto državnega tožilca, pa pozove, da se izjasni o kandidatih za to mesto.

Na podlagi ugotovitev, ki temeljijo na razpisnem gradivu, in na podlagi neposrednega vtisa, ki so ga kandidati napravili na razgovoru, oblikuje državnotožilski svet mnenje glede predlogov za imenovanje. V mnenju razvrsti državnotožilski svet kandidate glede na svojo oceno o primernosti za imenovanje ter utemelji razloge za sprejeto razvrstitev.

Mnenje iz prejšnjega odstavka vroči državnotožilski svet kandidatu in vodji državnega tožilstva, v katerem je razpisano prosto mesto državnega tožilca. Kandidat in vodja državnega tožilstva lahko na mnenje posredujeta obrazložene pripombe v osmih dneh od prejema mnenja.

V 30 dneh po prejemu pripomb oziroma izteku roka iz prejšnjega odstavka državnotožilski svet oblikuje dokončno mnenje in ga v osmih dneh pošlje ministru, pristojnemu za pravosodje.

Če je v mnenju državnotožilskega sveta za zasedbo prostega mesta državnega tožilca najvišje uvrščen kandidat, ki je že imenovan za državnega tožilca in se je prijavil na razpis zaradi napredovanja, je minister, pristojen za pravosodje tega kandidata dolžan predlagati v imenovanje.

Če minister, pristojen za pravosodje ne sprejme mnenja državnotožilskega sveta iz četrtega odstavka tega člena, mora v desetih dneh zahtevati, da državnotožilski svet ponovno prouči svoje mnenje in, da ga v 15 dneh pošlje ministru, pristojnem za pravosodje z dodatno obrazložitvijo. Če državnotožilski svet novo mnenje sprejme z večino dveh tretjin glasov vseh svojih članov, je tako mnenje za ministra, pristojnega za pravosodje, obvezno.
Državnotožilski svet sestavlja sedem članov. Generalni državni tožilec in njegov namestnik sta člana sveta po položaju. Enega člana sveta imenuje minister, pristojen za pravosodje, izmed vodij okrožnih državnih tožilstev. Štiri člane sveta izvolijo izmed državnih tožilcev, ki nimajo vodstvenih položajev, državni tožilci po postopku, ki ga zakon določa za volitve članov sodnega sveta, od tega dva člana izmed okrožnih državnih tožilcev, enega člana izmed višjih državnih tožilcev in enega člana izmed vrhovnih državnih tožilcev.

Volitve članov državnotožilskega sveta razpiše generalni državni tožilec.

Mandat imenovanega ter izvoljenih članov državnotožilskega sveta traja pet let in po poteku mandata ne morejo biti takoj ponovno izvoljeni oziroma imenovani.

Delo državnotožilskega sveta vodi generalni državni tožilec Republike Slovenije, v njegovi odsotnosti pa njegov namestnik.

Državnotožilski svet oblikuje mnenja z večino glasov vseh članov.

Sejo državnotožilskega sveta skliče generalni državni tožilec, v njegovi odsotnosti pa njegov namestnik. Če tako pisno zahtevajo najmanj trije člani sveta, mora sejo sklicati najpozneje v osmih dneh po prejemu zahteve.

Državnotožilski svet sprejme z večino glasov vseh članov poslovnik, s katerim natančneje uredi način dela sveta. Poslovnik se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Članom državnotožilskega sveta pripada za udeležbo na sejah sveta sejnina, katere višino določi svet v soglasju z ministrom, pristojnim za pravosodje.
Državni tožilec nastopi funkcijo z dnem, ko pred predsednikom vlade, generalni državni tožilec pa pred predsednikom državnega zbora izreče naslednjo prisego: "Prisegam, da bom varoval-a pravni red Republike Slovenije in svoje delo opravljal-a vestno, po ustavi in zakonih."

Po pooblastilu predsednika vlade lahko izrečejo državni tožilci prisego pred ministrom, pristojnim za pravosodje.
Z imenovanjem na funkcijo pridobi državni tožilec pravico do napredovanja.

Napredovanje zajema napredovanje v plačnih razredih znotraj določene plačne lestvice za posamezni državnotožilski naziv, napredovanje na višje državnotožilsko mesto in napredovanje v višji državnotožilski naziv oziroma položaj.

Kolikor ta zakon ne določa drugače, se za napredovanje državnih tožilcev, za določitev kriterijev za izbiro in napredovanje in v postopku za ocenjevanje dela državnih tožilcev smiselno uporabljajo določbe zakona o sodniški službi.

Za izdelavo ocene dela za državnega tožilca je pristojen državnotožilski svet.

O napredovanju v plačnih razredih in na položaj svetnika odloča državnotožilski svet, o napredovanju na višje mesto pa organ, ki je pristojen za imenovanje državnega tožilca v skladu z določbami tega zakona.
Državni tožilec mora pri uresničevanju svojih pravic in svoboščin vselej ravnati tako, da varuje ugled in dostojanstvo svoje službe. Zaradi uveljavljanja svojih pravic ne sme ovirati delovanja državnega tožilstva.

Državni tožilec je dolžan zase ohraniti vse, kar je zvedel o strankah in njihovih pravnih in dejanskih razmerjih v okviru opravljanja službe, ter varovati tajnost vseh podatkov, do katerih javnost nima dostopa.
Državni tožilec ne sme sprejemati daril ali drugih koristi v zvezi z njegovo službo. Prav tako ne smejo sprejemati daril ali drugih koristi v zvezi z njegovo službo njegov zakonec in drugi družinski člani, sorodniki in druge osebe, ki živijo z državnim tožilcem v skupnem gospodinjstvu.
(Opomba: glej drugi odstavek 23. člena ZNOJF-1)
Če je državni tožilec izvoljen za predsednika republike, poslanca, sodnika ustavnega sodišča ali predsednika vlade, varuha človekovih pravic oziroma njegovega namestnika oziroma imenovan za ministra, mu funkcija državnega tožilca ter vse pravice in dolžnosti, ki izhajajo iz službenega razmerja, mirujejo.
Državni tožilec ne sme opravljati funkcij, ki so po določbi ustave nezdružljive s funkcijo državnega tožilca, niti ne dejavnosti ali sprejeti zaposlitve ali dela, ki jih po določbi ustave in zakona ne sme opravljati oziroma sprejeti sodnik.

O nezdružljivosti funkcije, dejavnosti sprejema zaposlitve ali dela s funkcijo državnega tožilca odloči državnotožilski svet. O odločitvi državnotožilskega sveta obvesti generalni državni tožilec ministra, pristojnega za pravosodje.
Državni tožilec je dolžan izvajati izobraževanje za funkcijo državnega tožilca, tožilsko osebje in tožilske pripravnike pod pogoji, ki so določeni v tem zakonu ali v državnotožilskem redu.
Dežurstvo je posebna oblika dela, s katero se zagotavlja, da lahko državni tožilec opravlja usmerjanje predkazenskega postopka, zagotavlja udeležbo pri procesnih dejanjih in drugih opravilih predkazenskega postopka ter druga nujna dejanja, določena v zakonu, ki ureja kazenski postopek, in v drugih zakonih. Sestavljeno je iz aktivnega dela, ko državni tožilec v času dežurstva opravlja svoja dela in naloge, in neaktivnega dela.

Aktivne ure v dežurstvu, ki jih državni tožilec opravi v okviru polnega delovnega časa, se vrednotijo kot delo v okviru polnega delovnega časa. Aktivne ure dežurstva, ki jih državni tožilec opravi prek polnega delovnega časa, se vrednotijo kot delo preko polnega delovnega časa. Neaktivne ure dežurstva, ki jih državni tožilec opravi preko polnega delovnega časa, se štejejo v delo preko polnega delovnega časa, in se vrednotijo enako kot delo v okviru polnega delovnega časa.

Aktivne in neaktivne ure iz tega člena se določijo glede na evidentirano količino dela. Merila za opredelitev aktivnih in neaktivnih ur se določijo z državnotožilskim redom.

Plačilo za dežurstvo se všteva v osnovo za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
Pripravljenost pomeni dosegljivost državnega tožilca po telefonu ali s pomočjo drugih sredstev za potrebe iz prvega odstavka 27.b člena tega zakona.

Ure pripravljenosti se ne štejejo v delovni čas. Če državni tožilec v času pripravljenosti prevzame opravljanje nalog iz 27.b člena tega zakona, se aktivne ure vrednotijo in evidentirajo kot aktivne ure v času dežurstva. Za čas aktivnih ur mu ne pripada dodatek za pripravljenost.
Plača državnega tožilca se določi po enakih osnovah, z enakimi dodatki ter na enak način kot plača sodnika ustreznega naziva oziroma položaja.

Plača pomočnika državnega tožilca se določi enako kot plača okrajnega sodnika.

O uvrstitvi v plačni razred odloči državnotožilski svet. Uvrstitev v plačni razred se ne objavlja v Uradnem listu Republike Slovenije.
Predpisi o pokojninskem in invalidskem ter zdravstvenem in drugem socialnem zavarovanju, ki veljajo za osebe v delovnem razmerju, se uporabljajo za državne tožilce, če ni z zakonom drugače določeno.
Državni tožilec oziroma pomočnik državnega tožilca ima poleg plače pravico do prejemkov, dodatkov, plačil, nadomestil in povračil v enakih primerih in v enaki višini, kot sodnik ustreznega naziva oziroma položaja, če ta zakon ne določa drugače.

Če ni s tem zakonom drugače določeno, se za odločanje o pravicah iz prejšnjega odstavka smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodniško službo.

Vlada Republike Slovenije z uredbo določi pogoje, merila in obseg plačila za povečan obseg dela oziroma dodatne delovne obremenitve za posamezne državne tožilce ali pomočnike državnih tožilcev.
Položajni dodatek pripada državnim tožilcem, ki opravljajo vodstveno funkcijo na sedežu državnega tožilstva ali v njegovem zunanjem oddelku, v odstotku od njihove osnovne plače, in sicer:
- vodjem oddelkov in organizacijskih enot na Vrhovnem državnem tožilstvu 10%,
- vodjem zunanjih oddelkov državnih tožilstev 6%,
- vodjem oddelkov z najmanj petimi razporejenimi državnimi tožilci 8%,
- vodjem oddelkov z najmanj tremi razporejenimi državnimi tožilci 5%.
O dodatkih in izplačilih za vodje okrožnih državnih tožilstev odloča generalni državni tožilec.

O dodatkih in izplačilih za okrožne državne tožilce in pomočnike odloča vodja državnega tožilstva, za državne tožilce na Vrhovnem državnem tožilstvu pa generalni državni tožilec.
Državni tožilec ima pravico do letnega dopusta v trajanju do štirideset delovnih dni, vendar ne manj kot trideset delovnih dni.

Državni tožilec ima pravico do izrednega plačanega dopusta do sedem delovnih dni v posameznem koledarskem letu zaradi osebnih razlogov.

Če državni tožilec kandidira za poslanca ali predsednika republike, ima od dneva potrditve kandidature pravico do izrednega plačanega dopusta za pripravo na volitve v trajanju trideset delovnih dni.

V drugih izjemnih primerih se lahko državnemu tožilcu odobri izredni neplačani dopust do trideset dni v koledarskem letu.

Primere in pogoje iz prejšnjih odstavkov določi državnotožilski svet.
Za strokovno izpopolnjevanje ter usposabljanje državnih tožilcev in pomočnikov državnih tožilcev, tožilskega osebja ter pripravnikov za delo na državnih tožilstvih se smiselno uporabljajo določbe glede sodnikov, sodnega osebja in sodniških pripravnikov o izobraževanju iz zakona, ki ureja sodišča, zakona, ki ureja sodniško službo ter zakona, ki ureja pravniški državni izpit.

Izobraževanje na podlagi nadzorstvenih pregledov pripravlja in izvaja notranja organizacijska enota Vrhovnega državnega tožilstva iz 58.b člena tega zakona. Oblike in načini izobraževanja s strani strokovnega centra se podrobneje predpišejo z državnotožilskim redom.

Za štipendiranje državnih tožilcev in pomočnikov državnih tožilcev se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodniško službo.

Državnotožilski svet odloči, katerim najboljšim kandidatom iz prejšnjega odstavka se, glede na letna razpoložljiva sredstva za štipendije državnih tožilcev in pomočnikov državnih tožilcev, dodelijo štipendije.
Državni tožilec nastopa pred sodiščem v službenem oblačilu, katerega obliko in način nošenja predpiše minister, pristojen za pravosodje.
Za potrebe izvajanja tega zakona ministrstvo vodi osebno evidenco državnih tožilcev ter kadrovsko evidenco osebja, ki je zaposleno v državnem tožilstvu, ki vsebuje enake podatke kot osebna evidenca sodnikov oziroma sodnega osebja.

Z osebnimi podatki iz prejšnjega odstavka je treba ravnati na enak način kot z osebnimi podatki iz osebne evidence sodnikov.
Državni tožilec je lahko premeščen na mesto v drugo državno tožilstvo:

če se odpravi državno tožilstvo, v katerem opravlja funkcijo;

če se bistveno za daljši čas zmanjša obseg dela državnega tožilstva, v katerem državni tožilec opravlja funkcijo;

če se spremeni organizacija tožilstev;

v drugih primerih, ki jih določa zakon.

O premestitvi po prejšnjem odstavku odloči generalni državni tožilec.
Če to narekujejo okoliščine, v katerih bi sicer bilo ogroženo ali onemogočeno pravočasno izvajanje funkcij državnega tožilstva, zlasti izredno povečane delovne obremenitve ali odprava večjih zaostankov pri delu, sme generalni državni tožilec odrediti, da se državni tožilec premesti na opravljanje funkcije (v nadaljnjem besedilu: začasna premestitev), in sicer: okrožni državni tožilec k drugemu okrožnemu državnemu tožilstvu ali v skupino iz 10. člena tega zakona, vrhovni ali višji državni tožilec pa k okrožnemu državnemu tožilstvu ali v skupino iz 10. člena tega zakona.

Začasno premestitev sme generalni državni tožilec odrediti za čas največ šestih mesecev. Na predlog generalnega državnega tožilca lahko državnotožilski svet pod pogoji iz prejšnjega odstavka začasno premestitev podaljša za dobo največ šestih mesecev.

Kadar razlogi iz prvega odstavka tega člena tudi z začasno premestitvijo po prejšnjem odstavku niso odpravljeni, lahko državnotožilski svet na predlog generalnega državnega tožilca in po pridobitvi pisnega mnenja začasno premeščenega državnega tožilca podaljša začasno premestitev najdalj še za eno leto.
Za premestitev po 35. členu tega zakona in za začasno premestitev ni potrebna privolitev državnega tožilca.

Premestitev in začasna premestitev ne vplivata na položaj, plačo in druge pravice, ki jih je imel državni tožilec pred premestitvijo.
Državni tožilec je lahko dodeljen za opravljanje zahtevnejših strokovnih nalog ministrstvu, pristojnemu za pravosodje, največ za šest let.

Državni tožilec iz prejšnjega odstavka obdrži pravico uporabljati naziv državni tožilec, vendar hkrati ne more opravljati funkcije državnega tožilca in mu vse druge pravice in dolžnosti iz službenega razmerja mirujejo.

Državnemu tožilcu iz prvega odstavka tega člena pripada najmanj takšna plača, kot bi jo prejemal, če bi opravljal službo državnega tožilca, varovane pa so tudi vse njegove pravice do napredovanja po izteku dela v ministrstvu.

O dodelitvi odloči minister, pristojen za pravosodje, po predhodnem mnenju državnotožilskega sveta in po pisni privolitvi državnega tožilca.
Okrožni državni tožilec ali pomočnik državnega tožilca je lahko na podlagi pisne privolitve dodeljen za opravljanje zahtevnejših strokovnih nalog na Vrhovno državno tožilstvo. Dodelitev lahko traja največ tri leta in se lahko s pisno privolitvijo enkrat ponovi.

O dodelitvi po prejšnjem odstavku odloči generalni državni tožilec po predhodnem mnenju državnotožilskega sveta.
Državnemu tožilcu preneha funkcija:

z upokojitvijo, vendar najkasneje, ko dopolni 70 let starosti;

če izgubi državljanstvo Republike Slovenije;

če izgubi poslovno sposobnost ali zdravstveno zmožnost za opravljanje službe;

če se odpove službi državnega tožilca;

če se odpravi državno tožilstvo in državnemu tožilcu ni mogoče zagotoviti, da nadaljuje z delom v drugem državnem tožilstvu;

če državni tožilec sprejme funkcijo, začne opravljati dejavnost ali sklene delovno razmerje oziroma kljub prepovedi opravlja dejavnost ali delo, ki ni združljivo s funkcijo državnega tožilca;

če iz ocene njegove službe dvakrat zaporedoma izhaja, da ne ustreza državnotožilski službi.

Šteje se, da je razlog iz 1. točke prejšnjega odstavka nastopil z iztekom leta, v katerem je državni tožilec dosegel starostno mejo za upokojitev, razlog iz 2. in 3. točke prejšnjega odstavka z dnem pravnomočnosti odločbe pristojnega organa, razlog iz 5. točke prejšnjega odstavka z dnem prenehanja dela državnega tožilstva, razlog iz 7. točke pa z dnem, ko državnotožilski svet sprejme drugo negativno oceno.
Državni tožilec se razreši, če je obsojen za kaznivo dejanje, storjeno z zlorabo svoje funkcije, ali za drugo kaznivo dejanje na zaporno kazen, daljšo od šestih mesecev, ali na krajšo zaporno ali neprostostno kazen, če gre za kaznivo dejanje, zaradi katerega je osebnostno neprimeren za opravljanje funkcije državnega tožilca.

Sodišče mora v primerih iz prejšnjega odstavka poslati pravnomočno sodbo ministru, pristojnemu za pravosodje, in generalnemu državnemu tožilcu.

O razrešitvi državnega tožilca v primerih iz prvega odstavka tega člena odloči vlada na predlog ministra, pristojnega za pravosodje, o razrešitvi generalnega državnega tožilca pa državni zbor na predlog vlade.
Vodji ali namestniku državnega tožilstva preneha funkcija smiselno iz razlogov iz 63. člena zakona o sodiščih ali če svoje funkcije ne opravlja po predpisih in pravočasno ali če s svojim ukrepanjem in ravnanjem izkaže, da ni sposoben ali primeren za opravljanje vodstvene funkcije. Vodja ali namestnik državnega tožilstva, ki mu je ta funkcija prenehala zaradi razlogov iz tega odstavka, razen iz razlogov po 63. členu zakona o sodiščih, tri leta od dneva prenehanja funkcije ne more biti dodeljen na delo v drug državni organ, na Vrhovno državno tožilstvo, v skupino ali imenovan za vodjo ali namestnika vodje državnega tožilstva ali skupine.

Za postopek razrešitve se smiselno uporabljajo določbe zakona o sodiščih, o razrešitvi pa odloča organ, ki je pristojen za imenovanje vodje ali namestnika državnega tožilstva.

Določbe prvega in drugega odstavka tega člena se uporabljajo tudi za generalnega državnega tožilca ali njegovega namestnika.