grb Urad predsednika Republike Slovenije > Tiskovno središče

Intervju predsednika Dr. Drnovška za Nedeljski dnevnik

Ljubljana, 12/30/2003  |  intervju

Klikni za povečavo Odkar je dr.Janez Drnovšek vhod v vladno palačo na Gregorčičevi zamenjal za tistega na Erjavčevi in obul Kučanove škornje, kot se je govorilo, se je zdelo, da res niso narejeni po njegovi nogi. Bi morali biti? Novi predsednik države je ubral drugačno pot, tako, kot si jo je sam izbral. Bi moral mar hoditi po uhojeni? V pogovoru je bil tak, kakor smo ga vajeni: umirjen, preudaren, nezaletav. Z majhno prednovoletno spremembo: govoril je tudi o tistem, kar ga v življenju radosti."Kaj je za vas sreča?" Trenutek tišine, morda nelagodja, požirek zelenega čaja. Potem je odgovoril.

- Gospod predsednik, pred enim letom ste vabili volivce s pismom, ki ste jim ga poslali na dom:"Dober predsednik bom…", potem ste se nekako zgubili. Kot da vas ni… In kot da država nima predsednika… Vas zaboli, če vprašanje postavljam tako? Lahko vprašam tudi drugače: se niste dobro znašli v tej vlogi?

Klikni za povečavo "Nisem se 'zgubil', kar precej aktivnosti je bilo, res pa je, da jih mediji niso opazili. Mediji ne opazijo, če kje sem, ampak bolj to, če me kje ni. Moj slog opravljanja te funkcije je drugačen, tak, kot ga ima večina predsednikov evropskih držav. Ne mislim, da se mora predsednik vsak dan pojavljati v javnosti, vsak dan imeti medijske nastope, delati iz sebe kult osebnosti in ustvarjati državljanom slepilo, da brez njega ni nič. Tak patriarhalen odnos ne sodi v zrelo demokracijo. Skušam najti pravo mero in se oglašati ob pomembnih vprašanjih, ko se mi zdi to potrebno, ne želim pa se vmešavati v delo izvršilne oblasti."

- To hišo, ki se ji nekoliko napihnjeno reče predsedniška palača, seveda dobro poznate, predvsem tisti njen del, ki ima vhod z Gregorčičeve. Ko je bil predsednik države Milan Kučan, se je zdelo, da je od enih do drugih vrat precejšnja razdalja. Pošiljate zdaj predsedniku Ropu pisma ali preprosto poiščete stari vhod, da se kaj pogovorite?

"Včasih mu pošljem kakšno pismo, tudi to se zgodi, sicer pa se dokaj redno dobivava in pogovoriva o tekočih vprašanjih. Takrat seveda povem svoje mnenje in dam svoje predloge."

- Vas moti, če kdo po pomoti Milanu Kučanu reče gospod predsednik, kar se je zgodilo voditelju 24 ur na Pop TV?

"Ne, zakaj bi me motilo?"

- Oprostite, kako s položaja predsednika gledate državo, z desne ali leve strani oziroma bolj z desne, kot se govori?

"To so neumnosti, ki jih verjetno kdo trosi z določenim namenom, mediji pa jih napihnejo in začnejo delati zgodbe. Na tem seveda ni nič. Kot predsednik države skušam imeti do vseh približno enak odnos, tako do različnih političnih gledanj kot strank, čeprav sem kandidiral kot predsednik LDS. Predsednik države je predsednik vseh državljanov, ne samo pristašev LDS. Pogovarjam se z enimi, drugimi, tretjimi. Na pogovore o prihodnosti države, ki sem jih vpeljal kot eno od oblik svojega delovanja, sem prav zato povabil udeležence različnih strani, pogledov in strok, ker želim, da se problemi obravnavajo z vseh vidikov in da za isto mizo sedejo ljudje, ki ponavadi sploh ne komunicirajo med seboj. To je morda celo največji dosežek teh pogovorov. Kajti kako bomo uspešna država, če bomo sedeli za isto mizo in sploh ne govorili med seboj?"

- Imate vtis, da se kljub takim prizadevanjem neke rane kar naprej odpirajo? To so pokazali tudi pogovori o prihodnosti države.

"Res je. Pogovori o prihodnosti, o tem, kako naprej, ko smo dosegli članstvo v EU in se s tem neko poglavje v življenju te države zaključuje, so zlasti takrat, ko se je govorilo o vrednotah, pokazali, da se ves čas odpira tudi preteklost in se vedno znova spet vrača. To veje tudi iz vašega vprašanja o moji levi ali desni naravnanosti, ki naj bi izhajala iz tega, da se pogovarjam tudi s tistim delom politike, ki ima drugačne korenine v preteklosti. To delitev, ki se odraža v sedanjosti in se bo očitno tudi v prihodnosti, želim preseči, najti sodelovanje in skupno pot v prihodnost. Vidim pa, da so te korenine in razlike bolj globoke, kot sem pričakoval. Pripadam generaciji, ki je bila rojena po vojni in ni bila tako obremenjena z dogajanji med vojno in takoj po njej. Razmišljam, ali je dejanska sprava v tem času sploh možna ali ne. Če je, toliko bolje, če ni, je bolje vse skupaj malo ublažiti in prepustiti času, da do konca zaceli rane."

- Gospod predsednik, kaj so za vas osebno vrednote?

"Strpnost v medsebojnih odnosih, spoštovanje drugih, dostojanstvo, pomoč in solidarnost s tistimi, ki so v težavah in stiski."

- Kaj naj bi bile temeljne vrednote za državo?

"Svoboda, razumljivo, vendar ne neomejena: omejitve ima prav v naših medsebojnih odnosih. Ko se ljudje v svoji svobodi srečujemo med seboj, je najbolj pomembno, na kakšnih vrednotah in kako bomo uredili medsebojne odnose, da ne bo kdo ogrožal nas in da tudi mi ne bomo ogrožali drugih. Na takih vrednotah se ustvarja nova Evropa. Nestrpnost v vseh oblikah, do drugačnih in do drugih, do drugega naroda in nacionalnosti je v vsej evropski zgodovini povzročala številne konflikte in vojne, pred nedavnim prav na Balkanu. Beseda strpnost zato ni fraza, ampak zelo pomembna vrednota v življenju sploh. To velja tako v okviru enega naroda kot v življenju ljudi: ne moremo imeti strpnih odnosov do drugih narodov, če jih nimamo do sebe, svojih sosedov in ljudi, s katerimi živimo."

- Dvakrat ste nam v zadnjem času ponudili drugačno, recimo bolj nežno podobo: z "gospodično" La, mlado psičko na Brdu, in z Ireno Grafenauer…

"Našlo bi se še kaj."

- Veljate za nekoliko odmaknjenega človeka, ki ne deli razkošno nasmeškov sem ter tja, zato je bila ta podoba drugačna.

"No, ne delim tistih narejenih nasmeškov, za katerimi ni prav veliko. Že takrat, ko sem padel v jugoslovansko krizo in bil izvoljen kot slovenski predstavnik v federaciji, potem pa deset let v času tranzicije in vzpostavljanja slovenske države vodil vlado, je bilo toliko problemov, da se res nisem smejal. Navadil sem se reševati resne probleme in biti resen. So pa tudi trenutki in srečanja z ljudmi ali - kot ste rekli - s kužki, ko sem drugačen."

- Podelitev državnega odlikovanja Ireni Grafenauer je bila po svoje ganljiva.

"Irena Grafenauer, naša znana umetnica, je najvišje državno odlikovanje vsekakor zaslužila, res pa je, da je bila slovesnost ganljiva: v govoru je izpostavila svojo neozdravljivo bolezen, levkemijo. Preživi lahko samo s pomočjo darovalca primernega kostnega mozga, zato je pozvala vse ljudi, zdravnike in tudi mene, da ji skušamo pomagati. Takoj po podelitvi odlikovanja smo zato sedli z Grafenauerjevo in nekaterimi zdravniki in se posvetovali, kako bi to izpeljali. Poudariti pa moram, da umetnica v svoji stiski ni prosila samo za sebe, ampak vse paciente, ki so zboleli za to obliko levkemije. Sistem darovanja kostnega mozga je pri nas še razmeroma slabo razvit. Govoril sem tudi z ministrom za zdravje dr.Kebrom, naj skuša najti možnost, da bi pomagali Ireni in podobnim bolnikom. Odmev je bil velik. Mnogi so pripravljeni darovati kostni mozeg, če bo le genska zasnova ustrezna."

- Če skočim nekaj let nazaj, v vašo osebno zgodovino: ko ste javno povedali o svoji bolezni, se je sočutje v ljudeh prebudilo in ponujali so vam marsikaj, od dobrih želja do ledvice. Se spominjate tega?

"Veliko je bilo prav ganljivih pisem. Ljudje so mi marsikaj ponujali in pošiljali, dobre nasvete, želje, knjige. Navsezadnje že samo to človeku pomaga in mu daje upanje. Ko sva prej govorila o vrednotah: vesel sem, da je vrednota pomoči in sočustvovanja z ljudmi v stiski pri Slovencih še tako močna."

- Če dovolite – kako pa vaše zdravje?

"Hvala, kar v redu. Saj veste, kaj vedno naredim, ko me kdo to vpraša: potrkam po mizi. Stanje je približno takšno kot lani, ko sem odgovarjal na vprašanja tudi o tem. Kot vidite, sem tukaj, pogovarjava se in opravljam delo, čeprav nekateri niso napovedovali, da bo to možno. Upam, da bo tako tudi naprej. Pri raku je pač tako, dobiš bitko, vojna pa se nadaljuje."

- Odkar ste zapustili stranko, ki ste jo vodili, je ugled LDS precej načet in stranka doživlja krizo za krizo. Kaj se je zgodilo?

"Mislim, da kakšna velika kriza to vendarle ni. Stranko sem vodil enajst let, v tem času je napredovala in na vsakih volitvah dobivala več podpore. Ko sem jo zapustil, je bila na višku, z največjim rezultatom, največjim vplivom v parlamentu in največjo podporo v javnosti. V vseh teh letih je pridobila kar precej zvestih volivcev, tako da bi morala biti že zelo resna kriza, da bi se to poznalo na volitvah. Napovedovanja v politiki so sicer nehvaležna, vedno se lahko zgodi kakšno presenečenje, vendar hude krize za zdaj ne vidim."

- Si na tem položaji kdaj želite več moči?

"Da bi jaz osebno imel več moči? Položaj predsednika vlade sem zapustil prav zato, ker sem bil toliko časa na položaju z največ moči. To je huda obremenitev: ves čas pritiski, huda odgovornost, brez prestanka, vsak trenutek, še sanjaš o tistem, kar moraš reševati. Poleg tega so neki vzvodi oblasti, ki meni nikoli niso bili posebno všeč. Nekateri jih ljubijo, jaz ne. Recimo kadrovanje, vplivanje na kadrovske odločitve, prestavljanje ljudi sem ter tja. Prav srečen sem, da mi tega ni treba delati. Ne, prav nič se mi ne toži po takšni oblasti."

- Vas je zbodla Hanžkova pripomba – no, saj veste: izbrisani…?

"Malo me je res. Bila je neprimerna izjava. Naj Hanžek skrbi za svoje izjave, jaz bom pa za svoje! Odmerjal jih bom takrat, ko se mi bo zdelo, da je primeren trenutek. O izbrisanih sem jih tudi odmerjal, in to že večkrat."

- Je molk včasih modrost?

"Mislim, da je. Izbrati moramo pravi čas in mero. Včasih je bolje najprej molčati in potem najti res pravi odgovor."

- Še en povratek na podelitev najvišjih državnih odlikovanj: Drago Jančar in njegov dotik povojnih razmer,"ko marsikateremu umetniku ustvarjanje ni bilo omogočeno". Močna in odmevna izjava je bila to, hkrati pa voda na mlin ugibanj, v katero smer vas bolj vleče, na levo ali desno. Ima odlikovanje kakšno zvezo s tem?

"Jančar je dobil odlikovanje zaradi svoje umetniškega opusa. Politična pripadnost nima nobene zveze s tem. Zakaj pa ne bi mogli dobiti odlikovanj tudi pripadniku druge politične opcije?"

- V teh dneh je bilo in bo še izrečenih veliko dobrih želja za srečo. Kaj je za vas sreča, gospod predsednik?

"Če me že sprašujete… Sreča je zame v majhnih stvareh: če ni nobene hude stiske, če ni bolezni, če lahko vsak dan uživaš od jutra do večera, se srečuješ z dobrimi ljudmi in počneš vsakdanje stvari. To je največ, kar lahko človek v življenju pričakuje."

- Najdete to srečo?

"Jo. Od bolezni naprej bolj cenim takšno srečo kot pa slavo, uspeh..."

- Zdaj bom rekla še jaz: vso srečo vam želim!

"Tudi jaz vam, vsem bralkam in bralcem časopisa želim čimbolj prijetno praznovanje in čimbolj uspešno, zdravo Novo leto."


Marjana Vončina