grb Urad predsednika Republike Slovenije > Tiskovno središče

Predsednik dr. Drnovšek o svojih predlogih Evropski uniji

Ljubljana, 10/27/2005  |  sporočilo za javnost, izjava

Klikni za povečavoPredsednik republike dr. Janez Drnovšek je na današnji novinarski konferenci govoril o predlogih, ki jih je pred neformalnim vrhom EU poslal evropskim voditeljem (nelektoriran zapis).

ikona avdioTiskovna konferenca predsednika republike dr. Janeza Drnovška (7,7 MB)



Predsednik dr Drnovšek: Lepo pozdravljeni. Danes poteka neformalni vrh Evropske unije na temo razmisleka o prihodnjem modelu Evropske unije, tako na gospodarskem kot socialnem področju. Ta vrh poteka v obdobju, ki ga marsikdo v Evropi označuje kot krizno obdobje Evropske unije. Po neuspelih referendumih v Franciji in na Nizozemskem so članice Evropske unije začasno zaustavile proces ratifikacije evropske ustavne pogodbe. In drugo takšno slabo dejstvo je nedogovor o finančni perspektivi Evropske unije za obdobje 2007 do 2013. Kot veste, konec junija na vrhu v Bruslju ni prišlo do dogovora.

Evropska unija si je vzela nekaj časa za premislek, kako naprej. Tako na ekonomsko socialnem področju kot tudi na institucionalnem področju. Dejstvo je, da je deset novih članic vstopilo v Evropsko unijo. Dejstvo je, da Romunija in Bolgarija zaključujeta pogajanja in bosta kmalu šestindvajseta in sedemindvajseta članica. In dejstvo je, da sta status kandidatke dobili Turčija in Hrvaška, kar je pozitivno dejstvo. Vendar se vsi v Evropski uniji zavedamo, da sedanji veljavni institucionalni okvir, ki ga predstavljajo dosedanje pogodbe, s pogodbo iz Nice kot zadnjo, ni zadosten za to, da bi omogočil normalno delovanje Evropske unije. Zato je bila potrebna evropska ustavna pogodba in zato je še vedno potrebna evropska ustavna pogodba. Kar se tega dejstva tiče, se ni prav nič spremenilo in samo tiščanje glave v pesek bi bilo, če bi ugotovili, da lahko Evropska unija v sedanjem obsegu deluje na podlagi starih pogodb. Ne more. Bo povsem neučinkovita, prihajalo bo do velikih težav. Še manj pa lahko sprejme nove članice in jih vključi v star formalni okvir. Zato je potrditev evropske ustavne pogodbe nujnost, nujnost zato, da se evropski projekt nadaljuje tudi v prihodnje. Vidim pa povezavo med obema projektoma. Med evropsko ustavno pogodbo in med finančno perspektivo do leta 2013. Namreč, sedanji finančni okvir in tudi tista perspektiva, tisti proračun, če tako rečem, ki je bil predložen julija v Bruslju, do leta 2013 ne pokriva glavnih potreb in aktualnih prioritet Evropske unije.

Tudi danes bom rekel, da je skupna evropska kmetijska politika, ki je najpomembnejša skupna politika v Evropski uniji zgrešena. Tja gre veliko sredstev, kar 46 milijard evrov letno. Večinoma gredo ta sredstva za neposredne subvencije v kmetijstvu, kjer financirajo viške, ki se potem pojavljajo na svetovnih trgih in tam pritiskajo na cene držav, zlasti držav v razvoju, ki ne zdržijo takšne, tako močno stoodstotno subvencionirane konkurence iz Evropske unije. In kaj je ta skupna evropska politika, ta prioriteta, v katero Evropejci skupaj dajemo največ denarja? Kdo ima od tega koristi? Zelo malo Evropejcev, zelo malo evropskih državljanov. Tudi večina kmetov nima od tega koristi ali pa veliko manj, kot bi jo lahko imela, če bi bil ta denar lociran na prave točke, v prave namene. Dva iz tega konteksta najbolj učinkovita ali pa udarna podatka sta, da je vsaka evropska krava dnevno subvencionirana z dvema dolarjema, kar je toliko oziroma pod to mejo živi polovico človeštva. Polovica človeštva nima prihodka dveh dolarjev na dan. Toliko kot Evropska unija subvencionira vsako kravo zato, da kmetje kravo vzdržujejo in na koncu mesne izdelke prodajajo z dumpinškimi cenami na svetovnem trgu, kjer še dodatno uničujejo kmetijstvo iz držav v razvoju. Drug podatek je, da gre največ tega denarja najbogatejšim evropskim kmetom in ne večini drugih. Največji prejemnik sredstev je angleška kraljica, zaradi tega, ker je največji veleposestnik in za njo potem vsi drugi veliki evropski veleposestniki. Večina evropskih kmetov pa nima takšnih koristi in že nekaj časa vemo, da bi morala Evropska unija veliko bolj spodbujati npr. ekološko kmetijstvo, biološko pridelavo, ki omogoča bolj zdravo življenje, ki manj onesnažuje okolje. Da bi lahko namenili še dodatna sredstva za razvoj podeželja, za ohranjanje podeželja, za ustvarjanje tudi nekmetijskih delovnih mest na demografsko ogroženih kmetijskih področjih, kjer bi lahko iz teh sredstev financirali tudi mala podjetja iz različnih dejavnosti, ki bi bila dopolnilo kmetijski dejavnosti. Prepričan sem, da bi ta sredstva lahko bistveno bolje porazdelili in usmerili.

In kaj se je zgodilo v Bruslju? Nekatere članice so želele ohraniti takšno kmetijsko politiko tudi za naprej, točno tak način financiranja in takšen obseg sredstev. Prej so vsi govorili, da je Lizbonska agenda osnovna prioriteta Evropske unije, da moramo vse narediti za to, da bomo povečevali konkurenčnost Evropske unije, temeljili na znanju, vzpodbujali razvoj na osnovi znanja, novih tehnologij, izobrazbe, vendar je bila prva žrtev usklajevanja evropskega proračuna v Bruslju ravno Lizbonska agenda. Takoj so jo znižali za štirideset odstotkov. In takoj pozabili na to, da naj bi bila to glavna prioriteta, ohranjal pa naj bi se pa ta povsem zgrešeni način financiranja skupne kmetijske politike. In ob vsem tem imamo seveda še drug nesmisel, še naprej se ohranja t.i. britanski rabat. Velika Britanija dobiva velik popust, pet milijard evrov letno, ki ga med drugim financiramo tudi mi. Torej, nove članice moramo zdaj plačevati zato, da bi Velika Britanija dobivala ta rabat.

Prepričan sem, da tak način financiranja in takšne prioritete Evropske unije nikakor ne zadevajo bistva, ne zadevajo pravih razvojnih prioritet. In potem se še čudimo, zakaj so evropski državljani, npr. v Franciji in na Nizozemskem, na referendumu zavrnili predlog evropske ustavne pogodbe. Zato, ker se ne enačijo s takšno Evropo, s takšno Evropsko unijo. Zato, ker ne njihova nacionalna politika ne Evropska unija nista razpolagali z instrumenti in sredstvi, s katerimi bi lahko reševali najbolj nujne potrebe v Evropske unije. Evropske državljane pa skrbi kaj? Skrbijo jih delovna mesta, izgube delovnih mest, pritisk azijske konkurence, uspeh konkurence iz držav, kjer imajo zelo nizke stroške dela. Nizke stroške dela imajo zato, ker imajo zelo nizke delovne standarde, nizke plače, ker imajo nizke socialne standarde in ker nimajo praktično nič okoljevarstvenih standardov. Zaradi tega so njihovi proizvodni stroški bistveno nižji kot v Evropski uniji. Evropska unija npr. v tekstilni industriji in v še številnih drugih panogah, zlasti delovno intenzivnih, nikakor ne more konkurirati pritisku takšne konkurence, ne more vzdržati tega pritiska. Zato je šlo v stečaj zelo veliko podjetij, na deset tisoče, sto tisoče ali milijone delovnih mest je bilo zgubljenih v Evropi in to je bila glavna tema pred francoskim referendumom. Takrat ni ne Evropska unija ne domača politika znala ponuditi odgovorov na takšne potrebe in vprašanja.

Zato sem v predlogih, ki sem jih naslovil predsednikom vlad in držav Evropske unije, predlagal prvič, da zmanjšamo neposredno subvencioniranje kmetijskih proizvodov s sedanjih 100 % na še vedno zelo obilnih 75 %. Če bi katera država še naprej želela ohranjati 100 % financiranje, potem lahko to stori z domačimi nacionalnimi sredstvi. Že 25 % znižanje subvencij bi nam prineslo približno deset milijard evrov letnega prihranka v evropskem proračunu. In če bi znižali kmetijske subvencije, potem bi Velika Britanija morala pristati tudi na postopno odpravo t.i. britanskega rabata v tem obdobju do leta 2013. Kot sem dejal, ta rabat znaša pet milijard evrov letno. Sprostila bi se velika sredstva, ki bi jih lahko namenili v druge prioritete, v t.i. Lizbonsko agendo, torej, razvoj, raziskovanje, izobrazbo. Namenili bi jih lahko tudi v druge namene, več v druge namene v kmetijstvu, tiste, ki sem jih prej omenil, ohranjanje podeželja, ekološko kmetijstvo, dodatne dejavnosti ob kmetijstvu na kmetijskih območjih.

In predlagam ustanovitev t.i. globalizacijskega sklada. Iz tega sklada bi lahko Evropska unija pomagala tistim območjem, ki so najbolj prizadeta zaradi pritiska takšne dumpinške konkurence, konkurence na podlagi nizkih stroškov dela, in potem pomagala ustvarjati v teh območjih, v teh regijah nova delovna mesta. Skratka, posebne finančne instrumente bi lahko s temi, recimo desetimi milijardami evrov vzpostavili letno in pomagali tam, kjer gre veliko podjetje v nekem mestu naenkrat v stečaj in ostane deset tisoč ljudi na cesti in potem nihče ne ve, kaj in kako. In to je tisto, kar evropske državljane najbolj skrbi. Če bi jim ponudili takšne rešitve, sem prepričan, da bi jih Evropska unija bolj zanimala. Bolj kot to, da financiramo največje posestnike v Evropi kot eno izmed največjih evropskih prioritet.

Prepričan sem, če bi znali ponuditi Evropejcem takšne rešitve, če bi se znala Evropska unija o njih dogovoriti, potem bi lahko tudi razprava pred referendumi bila drugačna, ker bi ljudje lahko videli nek smisel in perspektivo v Evropski uniji tudi v njeni nadaljnji izgradnji, tudi širitvi in bi, sem prepričan, tudi potrdili evropsko ustavno pogodbo. Zato pravim, da sta obe temi med seboj povezani in da, če ne bo preboja na področju finančne perspektive, če se ne bomo mogli dogovoriti o drugačnih prioritetah, potem sem prepričan, da kredibilnosti ne bo. Da evropski državljani še naprej ne bodo verjeli v svojo nacionalno politiko, ne v Evropsko unijo in seveda tudi evropske ustavne pogodbe ne bodo potrdili, kadar bodo vprašani o tem. Če pa bi uspeli napraviti tak preboj in doseči nov dogovor, sem globoko prepričan, da bi se na koncu lahko vrnili tudi v Francijo in Nizozemsko s pravimi odgovori in da bi lahko dobili tudi ponovljeni referendum o evropski ustavni pogodbi v teh državah. In Evropska unija kot ključen projekt za našo prihodnost, na katerem temelji tudi evropski mir, bi lahko šla naprej. Bila bi veliko pomembnejši dejavnik v svetovnih zadevah in lahko bi veliko bolj učinkovito pomagala svojim državljanom takrat, kadar so pomoči potrebni. Lahko bi tudi zaokrožila proces združevanja, tako da ne bi na koncu imeli dveh Evrop, tiste znotraj Evropske unije, ki je prosperitetna, in tiste zunaj Evropske unije, kjer je revščina, kjer so socialne napetosti, kjer so konflikti, kjer ni perspektive. Prepričan sem, da bi bila to zelo slaba rešitev za Evropo, če bi ostali na pol poti in če ne bi uspeli dokončati tega evropskega projekta. Stvari bi začele iti spet nazaj.

Zato sem poslal včeraj svoje pismo predsednikom evropskih držav in vlad s pozivom, da tokrat resno razmislimo, se resno usedemo, se resno in odkrito pogovorimo, da ne bi spet prišlo do gnilega kompromisa samo zato, da bi se nekaj dogovorili, čeprav to ne bi reševalo ključnih problemov in da bi navidezno imeli spet nekaj časa mir. Prepričan sem, da bi bilo to slabo in da bi to pomenilo nazadovanje Evropske unije v naslednjih letih. Hvala lepa.


Vprašanje: Ali je že kakšen odziv na to? Ste imeli mogoče tudi to pot kakšno delovno kosilo s premierom in zunanjim ministrom?

Predsednik dr. Drnovšek: Sem imel. Z njima sem precej temeljito pogovoril o teh predlogih in mislim, da smo dosegli kar precej visoko stopnjo strinjanja. O vsebini vsekakor. Razlika je morda v tem, ker nekako prevladuje skepticizem, češ, saj se ne da nič narediti. Meni pa se zdi to narobe, da se kar vnaprej predamo in rečemo, saj se ne da nič narediti in bodo šle stvari še naprej slabo. Tako da mislim in ocenil sem, da je moja dolžnost, tudi naša dolžnost, da resno opozorimo na to in da poskušamo kljub vsemu napraviti preboj. Kljub morda nekemu pesimizmu in kar nekako, bi rekel, že kar malo takšni letargiji v Evropi, ko se stvari nekako slabo premikajo, ko vsi že govorijo o tem, da ni "leadershipa" v Evropi, da se stvari zaustavljajo, da nekako ne vemo, kako naprej. Mislim, da moramo najti rešitve in prebiti takšno stanje.

Vprašanje: Ali potujete na Kosovo?

Predsednik dr. Drnovšek: Zaenkrat ne. Kaj bo v prihodnosti, bomo pa videli.

Vprašanje: Omenili ste globalizacijski sklad. Precej neke skepse je, ne samo Nemčija, mislim, da tudi Estonija ni preveč navdušena za to. Kje vidite vzroke?

Predsednik dr. Drnovšek: Morda še ni bilo dovolj poglobljenega razmisleka o tem. Morda se o tem razmišlja, češ, to bo nek nov namen, denarja pa ni dovolj že za starega. Povedal sem, kako si predstavljam, kako bi dobili sredstva za to; kje moramo vzeti in kam moramo dati. Ampak pri globalizacijskem skladu bi dodal še to dodatno utemeljitev; dokler so standardi dela in sociale in varstva okolja med Evropsko unijo in med ostalim svetom tako različni, do takrat je Evropska unija upravičena, ne samo upravičena tudi dolžna, da s takšnim skladom podpira tista območja, kjer prihaja do izgube delovnih mest zaradi pritiska takšne konkurence, ki jo Evropa objektivno ne more zdržati. Hkrati pa mora Evropska unija v svetovnem merilu pritiskati na te države, kjer so nizki standardi dela, sociale in okolja, da te standarde postopno dvigujejo. Zahtevati, da kot pogoj za pravično trgovino, kjer bi tudi Evropa svoje naredila in npr. pri pogovorih v svetovni trgovinski organizaciji sprejela tiste predloge, ki so trenutno na mizi in ki so v korist državam v razvoju, v zameno pa mora zahtevati, da te države dvigujejo svoje delovne standarde, da bolje plačujejo svoje delavce, da zahtevajo minimalne delovne in socialne pogoje. Ponekod je praktično suženjsko delo ali otroško delo. In s takim delom Evropa ne more konkurirati z evropskimi plačami in evropskimi standardi sociale. Mislim, da je v korist tudi teh držav in ljudi v teh državah, da vršimo pritisk, da se hkrati, ko jim na nek način pomagamo, po drugih kanalih zahteva, da zvišujejo delovne standarde in plače ter postopno vzpostavljajo tudi človeku primerno okolje in pogoje za življenje. S tem bi se potem zmanjšal tudi migracijski pritisk iz teh držav v Evropo ali v ZDA. Migracijski pritisk je druga bojazen, ki jo danes Evropejci vidijo poleg izgube delovnih mest. In vse izhaja iz pravzaprav istega vzroka. Tako da, če bi Evropa postopno vršila pritisk in bi se tam dvigovali življenjski pogoji, bi se tudi zmanjšal ta migracijski pritisk na meje Evropske unije. Ker sicer ne vem, kako bo pravzaprav šel razvoj naprej v svetu. Evropa ne more biti neka trdnjava, ki se bo zaprla pred temi pritiski. To enostavno ne bo šlo. Moramo reševati probleme tam, kjer so in na koncu doseči neko, če temu rečemo tako, pravično globalizacijo, kjer bo vsak lahko dostojno preživel, tudi v državah v razvoju ali pa v Evropi.

Vprašanje: Ne glede na kritike evropske kmetijske politike zdaj kaže, da prihodnja finančna perspektiva ne bo prinesla bistvenih sprememb, v tem primeru ...

Predsednik dr. Drnovšek: ... še vedno mislim, da je treba resno poizkusiti. Jaz sem še vedno optimist.

Vprašanje: Kakšne reakcije pričakujete od predsednikov evropskih držav glede na prvo pobudo, ki ste jo dali v zvezi s Kosovom? Evropska unija tega vašega stališča ni vzela kot svojega.

Predsednik dr. Drnovšek: Kar se tiče predloga za Kosovo, malo še počakajmo z ocenami. Drugo, kar se tiče tega predloga, ne pričakujem rezultata danes, da bo že takojšen učinek. Upam in pričakujem, da bodo nekateri evropski voditelji le začeli resno razmišljati. Ker je sicer pred nami resna evropska kriza. In da se jih bo to prijelo, dotaknilo, da bomo v nadaljevanju lahko opravili bolj odkrito razpravo in našli rešitve, ki so v interesu Evrope.

Vprašanje: V domači javnosti je precej presenečenja glede vaše aktivnosti v zadnjem času, ki je pravzaprav zelo presegla kritike, ki so bile v prejšnjem obdobju, da ste premalo aktivni. Kakšen je motiv, da se vključujete v najbolj žgoče debate?

Predsednik dr. Drnovšek: Moja ocena, da se stvari na Kosovu in nasploh v Jugovzhodni Evropi ne premikajo naprej, da prihaja do resnih zastojev, imamo stagnacijo. Kot sem dejal, na Kosovu od leta 1999 do danes, do 2005, ko je tam mednarodna skupnost, se ni nič zgodilo, ni nobenega resnega napredka. Stvari se bodo začele spet slabšati. Spet bo prišlo do konfliktov, če ne bo rešitev. Spet bo prišlo do spopadov. Mednarodna skupnost pa je strašno počasna, letargična. Dejal sem, da se v glavnem pogovarjajo o tem, kdo bo kje v prestižnih vprašanjih, kdo bo imel tam kakšne pomočnike, glavnega pogajalca, ali bo imel status pomočnika ali oficirja za zvezo in podobne stvari. Čas teče, vsebinskih predlogov pa ni na mizi in nič se ne premika. Vsak stoji na svojih okopih. Tako da se mi je zdelo, da je treba to mlakužo, če drugega ne, vreči vanjo kamen in morda kaj sprožiti. Enako je v Evropski uniji. Vse stoji. Nobenega resnega razmisleka ni. Kar zaustavilo se je vse skupaj. Gre pa za resne stvari. Vemo, kaj je bilo v Evropi pred Evropsko unijo. Bile so vojne, bili so konflikti. In Evropska unija je preveč resen projekt, da bi ga žrtvovali zato, ker nekateri politiki ne upajo svoji domači javnosti jasno povedati, za kaj gre, natočiti čistega vina in odkrito povedati, tudi če se stopi na prste posameznim interesnim skupinam, ki so sedaj preveč priviligirane, da to moramo storiti, ker je to v interesu večine državljanov, njihovih in evropskih. Tako da se mi je zdelo, da je enostavno nastopil čas, da poskušamo stvari res premakniti naprej, ne pa se samo delati, da jih premikamo.

Vprašanje: Ste imeli kakšne namige, preden ste pisali te predloge? Imate somišljenike v evropski in svetovni politiki?

Predsednik dr. Drnovšek: Kar precej časa se že ukvarjam tako z evropsko kot svetovno politiko, pa navsezadnje tudi politiko Jugovzhodne Evrope. Tako da sem na podlagi svojih izkušenj, svojih spoznanj, svojih ocen pripravil te predloge.

Vprašanje: Ali ste se mogoče posvetovali, ali ste imeli kakšne konkretne stike?

Predsednik dr. Drnovšek: Sem povedal. Stike sem imel prej, v preteklih šestnajstih letih.

Vprašanje: V Veliki Britaniji poteka neformalni vrh EU, pa me zanima, kaj vi pričakujete? In drugo, glede na to, da ste omenili, da ste se pogovarjali s premierom Janšo o tem, ali bo gospod premier tudi kaj na tem sestanku rekel, ali bo kot običajno opazoval s tega sestanka?

Predsednik dr. Drnovšek: Ne bi komentiral sestanka, ki je v toku. Upam, da bo sprožil vsaj začetek resnega razmišljanja, resne razprave torej in da potem v nadaljevanju lahko pridemo do rešitev. Ne pričakujem jih danes, kot sem dejal. Povedal pa sem, da sva s premierom Janšo imela konstruktiven pogovor, ne samo enega, na to vprašanje. Tudi naš petkov posvet o prihodnosti, kjer smo obravnavali te teme, mislim, da je tudi precej teh stvari izpostavil, tako da se mi zdi, da se tudi pri nas, v Sloveniji, stvari le obračajo v to smer in tudi v spoznanje, da je tudi v našem resnem interesu, da poskušamo nekaj narediti za celoto Evropske unije, ki sicer lahko zaide v krizo in z njo vred tudi mi.

Vprašanje: Je to mogoče povezano s kakšnimi vašimi ambicijami, da boste zunaj Slovenije posegli po kakšnem položaju?

Predsednik dr. Drnovšek: Gospod Vodušek, če bi imel takšne ambicije, bi pa malo bolj taktiziral. Ne bi nastopil s tako jasnimi in direktnimi predlogi, ki potem, kot sami pravite, razjezijo marsikoga. Potem bi se bolj prijazno obnašal in šel s takimi predlogi, ki jih sprejmejo tako češ, saj to pa je nekaj v naših okvirih. In to je to. Že to je indikativno, da vas tako čudi, če nekdo začne odprto, odkrito in resno razpravljati o najbolj resnih vprašanjih. To pomeni, da je stanje res slabo, da smo res v veliki mlakuži.

Vprašanje: Očitno je tu problem vdora Kitajske na svetovni trg. Kako je po vašem mnenju to mogoče ustaviti?

Predsednik dr. Drnovšek: Moramo začeti ta vprašanja reševat. Pa niso sedaj nikjer na mizi. Globalizacija povzroča velika neravnovesja, velike probleme. Velike prednosti ampak hkrati velika neravnovesja. In jih moramo začeti reševat.

Vprašanje: Imam banalno vprašanje, ravno sem prišel iz ZDA in tam je skoraj vsak spominek "Made in China", se pravi to ne uspe?

Predsednik dr. Drnovšek: Seveda. In jaz zelo simpatiziram z njimi. To je velika država, z veliko ljudmi, ampak ta država bo morala zagotoviti svojim ljudem boljše plače, boljše socialne standarde, skratka boljše življenje. In tudi bolj varovati okolje, v katerem živijo. Ker zdaj proizvajajo na tak način, da uničujejo tudi svoje okolje. Posledično tudi naše. To ne velja samo za njih, ampak tudi ta marsikoga drugega. Lahko rečemo kar za večino človeštva. Tako da jaz mislim, da se moramo o teh vprašanjih z njimi resno pogovarjati. Jim pomagati tam, kjer je to upravičeno in potrebno, tam, kjer mi povzročamo distorzije na svetovnih trgih se moramo mi korigirati. Od njih pa tudi zahtevati, ne čez noč, da začnejo dvigovati delovne in socialne standarde. To pomeni seveda boljša kvaliteta življenja tudi v njihovih državah. To je lahko samo postopen proces. Ampak začeti se pa mora.

Vprašanje: Kaj pa interes kapitala?

Predsednik dr. Drnovšek: Odvisno, ali bomo živeli v skladu z interesi ljudi, človeštva, kjer bo naš cilj, da vsakemu človeku na svetu zagotovimo dostojno življenje. Lahko je skromno, vendar dostojno. Ali bomo pa živeli po interesih velikega kapitala, ki mu je pravzaprav vseeno, samo da so veliki profiti. Takšnega nebrzdanega kapitalizma si nismo predstavljali. Prepričan sem, da ga večina človeštva ne sprejema in se moramo o tem tudi odkrito pogovoriti. Sprejemamo konkurenco, osebno iniciativo, lastnino, tudi profitni motiv, kapital, vendar pa ne ekstremov. Ne ekstremov, ki na eni strani akumulirajo vse dobičke, na drugi strani pa popolno revščino, kjer ljudje dobesedno umirajo od lakote. Enostavno moramo v svetu najti takšne ravnotežne rešitve, ker sicer bo globalizacija vse skupaj pripeljala v nek propad.