grb Urad predsednika Republike Slovenije > Tiskovno središče

Intervju predsednika republike za španski dnevnik Glas Galicije

Santiago de Compostela, Španija, 03/12/2006  |  intervju

Intervju predsednika republike za španski dnevnik Glas Galicije "Srbski politiki so še zmeraj v Miloševičevem obdobju"

(v španskem jeziku 12-03-2006_La Voz de Galicia.pdfpdf oblika)



"Srbski politiki so še zmeraj v Miloševičevem obdobju"
12/03/2006 | Mednarodna stran

Intervju | Janez Drnovšek

Baklanski politični veteran sam vodi mednarodni pobudi za rešitev sporov na Kosovu in vojne v sudanski pokrajini Darfur

David Beriain | redakcija

Janez Drnovšek je človek, ki se mu mudi. Slovenski predsednik izgublja potrpljenje, ko opazuje, kar sam imenuje “neučinkovitost mednarodnih organizmov, kot je OZN, kjer je polno diplomatov, ki zaslužijo veliko denarja, rezultatov pa ne dosegajo”. Zato sam predlaga rešitve. Rešitve za Kosovo. Rešitve za vojno v Darfurju v Sudanu. Potuje, vodi pogovore z uporniki in vladami, ki nimajo druge mednarodne podpore kot nevladne organizacije. “Ne moremo kar tako sprejeti, da ljudje umirajo v krajih, kot je Darfur. Treba je ukrepati,” pravi.

Razloge za naglico, ki priganja Drnovška, bi lahko iskali v razsežnosti tragedij, ki si jih prizadeva rešiti, ali pa v govoricah, ki obstajajo o njegovem zdravstvenem stanju.

Predsednik spregovori o podobnostih med Slovenijo in Galicijo, o dolgotrajni povezavi med njima. “Prvi zabeležen obisk slovenskega odposlanca v Galicijo sega v leto 1419,” pravi. Razčlenjuje veliki odmev, ki ga ima romanje v Santiago v njegovi državi, in poudarja, da je poglavitna slovenska investicija v Španiji prav v Vigu. A Drnovšek zlasti uživa, ko razpravlja o svojih mirovnih načrtih. La Voz se je z njim pogovarjal v Santiagu, kjer je trenutno na obisku, in sicer komaj uro prej, preden je novica o smrti Slobodana Miloševiča obkrožila svet.
* * *
Od mednarodne intervencije je minilo že skoraj sedem let in politični status Kosova je nejasen. Dejansko je neodvisen, Srbija že nima več nadvlade nad njim, a še zmeraj vztraja, da bi jo morala imeti. Načrt sem predlagal pred kakšnimi štirimi meseci. Temelji na tem, da ni realistično pričakovati, da bi bilo Kosovo združeno s Srbijo. Predlagal sem, naj se ustanovi praktično suverena avtonomija za obdobje 18 mesecev. Potlej bi postala praktična nedovisna. V tem času Kosovo ne bi imelo mednarodnega priznanja. Še zmeraj bi se morale tam ohraniti mirovne sile, da bi ščitili srbsko manjšino in svete kraje, srbske samostane. To obdobje bi trajalo kakšnih pet let. Potlej bi bilo treba videti, ali so Albanci že sposobni živeti s Srbi brez mednarodnih sil.
Drži, zdaj ne bi bilo mogoče. A to bi bil pogoj za mednarodno priznanje, za priznanje, da so zreli in lahko živijo skupaj s Srbi, ne da bi bila nujna množična mednarodna navzočnost. Po mojem ima Srbija na Kosovu le dva interesa: ščititi srbsko manjšino in svete kraje. Z načrtom, ki sem ga predlagal, bi se to obvarovalo. Onkraj tega je nemogoče, saj Albanci ne bi znova sprejeli srbske nadvlade. Ampak srbski politiki še zmeraj govorijo o njej.
Jaz pravim, da so še zmeraj v Miloševičevem obdobju. Še zmeraj se ozirajo v preteklost, ne pa v prihodnost. Mislim, da je za njih bolje, da najdejo rešitev za Kosovo in dokončno pozabijo nanj ter se osredotočijo na težave Srbije, kjer je gospodarski in socialni položaj zelo slab. A politiki so pogosto takšni. Niso se zmožni spoprijeti s stvarnostjo. Zato nadaljujejo z retoriko iz preteklosti in trkajo na nacionalistična čustva.
Zdaj so se začela pogajanja med srbskimi in kosovskimi predstavniki s posredovanjem OZN-ja. V resnici ni videti velikega napredka. Ne vem, ali so zmožni iti naprej, zlasti Srbi. Ne vem, ali so politično zmožni to storiti. Zdi se mi, da bi morala mednarodna skupnost odločiti, da bi Varnostni svet posegel v zadevo. Mislim, da mora rešitev preiti skoz nekaj podobnega, kot smo predlagali mi.
Morebiti. A zato ne smejo pozabiti na druga vprašanja. Sicer se bodo zaostrila. Problem mednarodnih organizacij je velika inercija. Ljudje so precej dobro plačani. Ne mudi se jim. Jemljejo si toliko časa, kolikor hočejo, za to, da ne najdejo rešitev. Čas jih ne priganja tako močno kot ljudi iz Darfurja, ki sleherni dan umirajo. Prav to moramo spremeniti. Treba je poiskati več rešitev, hitreje, izvajati večji pritisk. Sam to počnem s svojimi pobudami, delam z ljudmi, ki niso diplomati, ki niso plačani za reševanje kriz.
Verjetno ne.
Zakaj pa ne. To je kriza, ki traja že tri leta. Sam to vidim kot vnovičen zgled neučinkovitosti mednarodne skupnosti, tako kot se je zgodilo v Jugoslaviji in v Ruandi. Izgubljala je čas s tem, da ni ukrepala, medtem pa se je dogajal genocid, ki bi ga bilo moč preprečiti.
Zamisel je, da bi za temelj postavili mirovni dogovor, ki je rabil za končanje vojne med severom in jugom Sudana, in ga uporabiti za Darfur. Jim dati avtonomijo in večje sodelovanje v vladi. Morda podpredsednik, a ne bi bili neodvisni. Uporniki so ga dobro sprejeli, vendar je težava v tem, da so se začeli bojevati med seboj za oblast in ugled. Vlada Omarja el Bashirja ga je dobro sprejela. Govoril sem z njim in mu rekel, da je v enakem položaju kot Miloševič po Daytonskem sporazumu. Tedaj so o njem govorili kot o velikem miritelju. A potlej je prišlo Kosovo. El Bashirov Dayton je bil mirovni sporazum z jugom. Pozval sem ga, naj Darfurja ne spreminja v svoje lastno Kosovo.