grb Urad predsednika Republike Slovenije > Tiskovno središče

Dr. Drnovšek znanec pred mikrofonom na radiu Celje

Celje, 04/09/2006  |  intervju

Radio Celje, Znanci pred mikrofonom, ob 10.10. uri

voditeljica: Mateja Jazbec

ikona avdioPosnetek pogovora s predsednikom dr. Janezom Drnovškom na radiu Celje, oddaja: Znanci pred mikrofonom (32 MB, 34 min.)


Zdaj pa tisto, kar smo že kar nekaj časa napovedovali. Namreč, v naslednjih minutah bo naš gost v oddaji Znanci pred mikrofonom predsednik republike Slovenije dr. Janez Drnovšek. V studiu radia Celje se bo z njim pogovarjala Mateja Jazbec. dr. Janez Drnovšek: Dober dan, lepo vas pozdravljam. dr. Drnovšek: Važno je, da je dan lep. Jutra so običajno tista, ki si jih vzamem zase. Vstajam precej zgodaj. Imam sončni, če je sonce, sončni vzhod že zelo kmalu in si ga privoščim, če tako rečem. Potem čez dan pa pridejo kakšne stvari. Zadnje čase imam ob nedeljah, sobotah tudi, kar kakšne aktivnosti. Grem kam po Sloveniji. Danes tudi, sicer ne bo ne vem kaj, grem na Ig, kjer bo tekmovanje oziroma podelitev priznanj reševalnim psom, ekipam, trenerjem reševalnih psov, tistih, ki rešujejo ljudi iz kakšnih ruševin ali zametov. Zdi se mi, da je to neka takšna aktivnost, ki je vredna priznanja. Pa izvajajo jo amatersko in se mi zdi, da so tako kužki, kot njihovi vodniki, res pridni. dr. Drnovšek: Ne bom ga vzel s sabo, ampak je rekel: "No, na to aktivnost pa lahko grem, čeprav je nedelja." In zato ima razumevanje. dr. Drnovšek: No, ta zadnja mi je zelo blizu. Tudi prejšnji dve sta v redu, ampak ta zadnja se mi zdi pa sploh pisana na kožo. dr. Drnovšek: Na to nisem pomislil v tem momentu. Kaj pa tretja? dr. Drnovšek: Dobro. Sem mislim, da bo še ena. dr. Drnovšek: Bova razvila med samo oddajo. dr. Drnovšek: Od tega, kar ste našteli, najbrž samo hren. dr. Drnovšek: No, to bom še videl. Kruh že, saj kruh tako ali tako pečem. Vsak kruh je pomemben, tudi tisti bo za veliko noč, ne bo pa šunke. dr. Drnovšek: Ne, seveda ne. dr. Drnovšek: Pripravljamo se, iščemo možnosti, kako tja sploh priti. Ni tako enostavno, zato tudi do sedaj še ni uspelo. No, s predsednikom se že da srečati, sudanskim, ampak meni je več do tega, da bi šel v Darfur. V taborišče. Nad tem pa sudanske oblasti niso tako navdušene in enkrat že niso dale soglasja za to, pa sem želel iti samo v Darfur, ne pa tudi opraviti političnih obiskov v Kartumu, to je srečati se s predsednikom in z drugimi, ker se mi je takrat zdelo to bolj primerno, če tako rečem, ker se sudanska politika ni ravno lepo obnašala. In s svojim obiskom seveda ne želim dajati njim neke potrditve. Ja, seveda se lahko srečam tudi s predsednikom, in to sem že prvotno nameraval, če bi bilo to v funkciji neke rešitve problema. Torej, rešitve problema v Darfurju. V zadnjem času pa se to ravno ne kaže tako. Sudanska politika, vlada, nekako manevrira na tak način, da ji ne bi bilo treba nič storiti. Da bi se izmuznila pritisku mednarodne skupnosti izkorišča razlike med uporniki, nič ne postori, kot da jih nič ne skrbi, nič zanimajo pa njihovi ljudje, milijoni ljudi, ki pa trpijo. To so pa njihovi državljani. In je prav nepojmljivo, kako lahko tako delujejo. Ja, do zadnjega, zaenkrat je še vedno negotovo, ali bo tokrat ta poizkus uspel ali bomo uspeli spraviti tako, če tako rečem, logistiko skupaj, kako sploh priti tja. To niso ravno običajne linije, in tako naprej, in drugič, če nam bodo sploh pustili spet, torej Sudanci. dr. Drnovšek: Težko je reči. Razmere so zelo negotove, se spreminjajo, v glavnem se slabšajo. Zato sem tudi zadnjič poskušal, smo delali na tem, da bi pristali na čadski strani, torej meje med Sudanom in Čadom in obiskali tam pogorišče beguncev iz Darfurja, ki so pribežali v Čad. Tam je tudi Tomo Križnar nas čakal nekaj časa. Ampak potem tudi to ni šlo, ker enostavno tam je vojno območje, kjer je kaos, kjer nihče ne bi prevzel odgovornosti za obisk, nihče ga ne bi tudi speljal. Humanitarne organizacije pravijo, da tega ne morejo. Druga oblast pa praktično ne funkcionira tam, tako da ni tako enostavno. Tudi, če tako rečem, najvišjemu funkcionarju OZN Janu Egelandu, ki je visoki komisar za begunce in neposredno zadolžen, če se tako reče, za vsa ta begunska taborišča v Darfurju, ta teden ni uspelo priti v Darfur. Mu je sudanska vlada prepovedala, torej razmere so takšne, da je težko biti prepričan, češ, tokrat bo recimo meni uspelo. Ampak, bomo videli. Važno pa je, da se dobro odvija naša humanitarna akcija. dr. Drnovšek: Ja, pravzaprav ni zaželjeno, da bi bilo veliko prič, če tako rečem. Sploh takšnih, ki potem lahko v mednarodnih medijih o tem veliko govorijo. To se mi zdi. In drugo, če je seveda situacija bolj kaotična, potem je to sploh težko organizirati. Lažje bi bilo to recimo Američanom, ko je bila tam na obisku, mislim da Condoleeza Rice pred nekaj meseci. Američani imajo sami seveda takšne zmogljivosti, letalske, helikopterske, in tako naprej, da lahko sami speljejo takšno logistiko. Mi tega seveda ne moremo in moramo iskati potem druge načine. To je pa veliko težje. Seveda tudi ne želimo povzročiti s tem nekih velikih stroškov dodatnih. Potem bi se pa izgubil smisel. Po eni strani zbiramo denar za begunce v Darfurju, po drugi strani bi pa recimo polovico tega denarja potrošili potem za obisk. Ne tega, ampak približno takšno količino. Tako da to ni sprejemljivo in seveda je treba najti način, ki ne bi obremenjeval, ne tako, ne drugače. dr. Drnovšek: Zdaj se je že prebil spet nazaj v Darfur. Z njim smo v stiku. Seveda, on si želi, da se srečamo na terenu. Delamo na tem in upam, da bo uspelo. Bomo videli. dr. Drnovšek: Sodelavci se z njim večkrat slišijo. Ivo Vajgl recimo, pa tudi šefinja kabineta Valentina Flander, tako da?dobro, pa povem tudi svoje vtise in tudi predloge in iniciative. Včasih je seveda v težki situaciji, ni mu enostavno tam. Ampak je pa tudi naravnan k temu. Ne izogiba se takih situacij in sem ga videl, da gre v to. Zdi se mi pa, da zelo čuti s temu ljudmi. Lahko bi se že vrnil, tudi rekli smo mu, naj se že vrne, da se ne bi izpostavljal po nepotrebnem. Ampak, čuti neko veliko simpatijo, se mi zdi, navezanost na te ljudi, ljudi v Sudanu, v Darfurju. Že prej je hodil do Nub, pomagal Nubam v Sudanu. Sedaj je pa podobno z ljudmi iz Darfurja in človek kar razume, seveda, lahko se z njimi identificira, vidi, kako živijo, kako čakajo neko pomoč in seveda, kako upajo, da bo prišla. In seveda Tomo tudi sam skuša narediti vse, kar je v njegovi moči. (glasba) dr. Drnovšek: Tega je veliko, tako da Darfur je še posebej zelo velik zalogaj, ampak niti ne gre se zato, tudi recimo ne morem jaz reševati vseh teh konfliktnih situacij po svetu. Zato imamo Združene narode, recimo, in še druge mednarodne institucije. Gre za to, kako bi te institucije postale bolj učinkovite. V to usmerjam tudi svoje, bi rekel, sedaj tudi moje nastope, lahko rečem včasih tudi kritiko. Namen je, da bi tiste institucije, ki jih imamo, opravljale tisto nalogo, zaradi katere so. Videli smo pa tudi na primeru Darfurja, da to ni tako, da se stvari počasi odvijajo, daleč prepočasi in da je bilo tako tudi že prej kdaj. Recimo v Bosni in Hercegovini pa v Ruandi ob genocidu. Takrat je potem mednarodna skupnost rekla, da se nikoli več ne bo kaj takšnega zgodilo, da bi tako zamudili, da bi gledali, pa nič storili, ko je umiralo sto tisoče ljudi. Ampak to se sedaj dogaja v Darfurju. Pa je mednarodna skupnost spet neučinkovita. No, jaz jih na to opozarjam. Nič kaj preveč radi ne slišijo. Malo so se zmigali, če tako rečem, nekaj poskusov je. Varnostni svet Združenih narodov je razpravljal potem nekajkrat o tem, neki sklepi so sprejeti, ampak še vedno ne dovolj. Tako da jaz mislim, da je treba spreminjati ta pristop, tudi zavedanja o teh vprašanjih in na tem bom prvenstveno delal. dr. Drnovšek: Jaz mislim, da to nimajo prav, da govorijo to kar na pamet. To je nekdo tako rekel, drugi pa za njim ponavljajo. Če pogledajo, koliko imam domačih aktivnosti, da imam doma zelo veliko obiskov po terenu, pogovorov z ljudmi. Da dajem tudi pobude vladi o nekaterih vprašanjih. Zadnja je bila recimo v zvezi s temi plinskimi terminali v Tržaškem zalivu. Pa tudi prej že kar nekaj je bilo. Mislim, da je tega kar precej. Seveda pa predsednik, kot sem že dejal, ima pri tem omejeno možnost. Tisto operativno nalogo reševanja vseh problemov ima vlada. In jaz večkrat vlado opozorim na kakšno tako vprašanje, tudi dam kakšen predlog. dr. Drnovšek: Ste mislili, da bom rekel, da so? Seveda sem vam povedal že, da so neutemeljeni, da so na pamet in da pravzaprav bi že bil čas, da se tudi nehajo, ker dovolj je, da nekdo pogleda spletno stran, kaj delam, moje aktivnosti, bo dobil odgovor na to. Zdaj pa ne vem, ali se jim ne da pogledati, in me potem še vedno sprašujejo, ali v čem je problem. dr. Drnovšek: Ja, sporočil je kar dovolj. So različna. Odvisno od priložnosti. Enkrat so takšna, drugič so drugačna. So pa usmerjena k dvigovanju neke splošne zavesti o nekaterih vprašanjih, ki se tičejo seveda tudi Slovencev, tudi človeštva nasploh. Tako da, bolj aktivno se vključujem sedaj o vprašanjih, ki se tičejo tudi morda tudi neke socialne občutljivosti, pravičnosti, varovanja okolja. Skušam vzpodbuditi čim bolj dobrodelno aktivnost v Sloveniji, pomoč drug drugemu, solidarnost. Zato tudi z nevladnimi institucijami kar precej sodelujem. In to so tista glavna področja. No, pa še tudi pozivam h kakšnemu ekološkemu kmetovanju, k zdravi hrani, pridelovanju zdrave hrane, da ne bi uživali toliko kemikalij kot jih sedaj. Da ne bi s temi kemikalijami onesnaževali naše okolje. Takšne stvari. Malo se pa ukvarjam s tisto klasično politiko, strankarsko, kdo bo koga, kdo bo bolj uspešen v tem političnem teatru, tisto, kar pa se mi zdi, da tudi ljudi ne zanima toliko. dr. Drnovšek: Res je. Skoraj pozabim nanjo. dr. Drnovšek: Ja, ne vem, kaj je tale mlajši mislil, kdo naj stopi z mano v stik, pa tudi ne vem, kaj mislijo o tem zdravniki. Kaj jih moti, da je kdo zdrav? In to brez njih. Če se jim zdi to narobe, da je človek zdrav in se lahko celo sam pozdravi, potem je nekaj z njimi narobe, ne z mano. Potem je treba njih kaj vprašati. dr. Drnovšek: Izvolite. dr. Drnovšek: Seveda sem. Tako z uradno kot z alternativno. Tudi ne vem, zakaj bi se ukvarjal z njimi, če jih ne potrebujem. dr. Drnovšek: Ja, čimbolj zdravo življenje, nasploh to priporočam, ljudem nasploh, še preden dobijo raka. Tisto je še važnejše. Da so čim bolj pozitivni, da se čimbolj izogibajo stresov, da se ne napenjajo preveč, da zdravo jedo. Jaz običajno rečem, da meso ni zdravo. Tako da vsakomur, ki se boji raka ali ki ga že ima, to vsekakor priporočam, da ne je mesa. Drugače pa seveda čimveč zelenjave, čimveč žitaric. Meso se da nadomestiti tudi s stročnicami, na primer. Sadje. To so zdravi principi prehrane, ki jih sicer poznamo. Tisto, kar jaz dodajam, je, da mora človek poslušati pri tem svoj občutek, svoj organizem, ker ne potrebujemo vedno vsi isto hrano. Ali pa tudi ne vedno recimo v različnih fazah. Potrebe se spreminjajo. In takrat pravzaprav organizem z občutki signalizira, kaj je dobro in kaj ne. In na te občutke smo nekako pozabili, smo jih zakopali, pa bolj iščemo neke doktrine, pa kaj nam kdo svetuje in tako naprej. Namesto da bi poslušali sami sebe, svoj organizem, svoj notranji glas, svoj občutek, ki nam pravzaprav ves čas sporoča, kaj je dobro in kaj ni. dr. Drnovšek: Vprašanje po elektronski pošti. Ja, na nekatera vprašanja odgovarjam. Tudi pisem dobim precej. Včasih se s kom tudi srečam pa pogovorim, z ljudmi, ki mi pišejo. Seveda ne morem odgovarjati vsem, vsakemu, ker prihaja ogromno pisem. Zlasti sedaj, za Gibanje pravičnost in razvoj. Tam dobivam ogromno pisem, tako elektronskih, kot tudi tako. Zato raje odgovarjam, ker ne morem vsakemu odgovoriti na tak način, ker bi pravzaprav moral od jutra do večera, pa še ponoči, samo sedeti in pisati. Odgovarjam z nekaterimi, tudi z radiem, pa tudi sicer s sporočili, ki so splošna, ki odgovarjajo pravzaprav marsikomu. Ker velikokrat ljudje sprašujejo pravzaprav iste stvari. dr. Drnovšek: Seveda.

(glasba) dr. Drnovšek: Nisem se sedaj obremenjeval s tem, ali razmišljal o njegovi smrti. Pač s tem je končano neko obdobje, obdobje, ki smo ga pa mi že veliko prej zaprli. Neko poglavje. V Srbiji ga niso, tako da tam je to bolj odzvenelo kot pri nas. V Sloveniji smo to pač bolj ali manj vzeli na znanje. Mi smo s tem obdobjem končali takrat v začetku devetdesetih let, se z njim soočili. Tudi spopadli. Od takrat naprej je to za nas preteklost. Druge je malo kdaj spremljalo. Bile so jugoslovanske vojne, navsezadnje tudi kosovska situacija še leta 1999. Tudi takrat še nastop mednarodne skupnosti v Jugoslaviji zaradi Kosova. Vojaški nastop. Vse to je postalo del, ne samo naše zgodovine, lahko bi rekli že kar svetovne zgodovine. Ampak to je bil obračun z nekimi politikami, nacionalizmom, politikami prevlade nad drugimi, principi močnejšega in torej tisti, ki je močnejši bo na nek način prevladal nad drugim. Mislim, da smo s temi principi vsaj v Sloveniji opravili in s to zgodovino. In Miloševič bo nam poosebljal predvsem to, takšno politiko, tisto zgrešeno politiko, ki napravi zelo veliko škode lahko ljudem, človeštvu, narodu. Srbom je napravila ogromno škode. Cele generacije so zaradi tega prizadete, ogromno so zgubili v svojem razvoju in zadnji čas je, da splavajo iz tega in da tudi oni resnično pokopljejo Miloševiča in njegovo politiko, njegove ideje, njegov vpliv. dr. Drnovšek: Ne, sploh ne. Kar se tiče tega nekega normalnega dialoga, sem vesel, če dobim kakšno oceno, češ, nekaj nekdo misli, da ni prav, ker pač, ne vem. Drugo so pa kritike, ki prihajajo iz kašnih političnih logov ali pa tudi medijskih. Te so pa takšne, že kar bolj šablonske, se nekako ponavljajo. Tisto se kvečjemu naveličam, če me eno stvar že desetkrat zaporedoma vprašajo. Misliš, da si na to že zdavnaj odgovoril, pa še vedno te nekaj sprašujejo. S tega vidika me morda zmotijo kdaj, drugače pa ne. Naj ljudje govorijo, kar pač mislijo. Jaz delam tisto, kar mislim, da je prav, in tudi govorim tisto. dr. Drnovšek: Zaradi tega sigurno ne, da bi bil preveč kritičen, prej morda premalo, so bili premalo. . .

(glasba) dr. Drnovšek: Ja, da bi bilo čim več pozitivnih Slovencev, če tako rečem. In veseli me, da jih je kar nekaj, kar precej jih je. Veliko se jih je odzvalo, včasih sem res prav presenečen, ko berem tudi kakšna pisma, ki so tako pozitivna in tako tudi kvalitetno napisana. Ljudje se res prav poglobijo. Ob tem čutim potem kar neko dodatno odgovornost, ker vidim, da ljudje to resno sprejemajo, vidijo v tem nekaj pomembnega, neko pravo pot. Pripravljeni so se potem vključevati, in to je potem tudi kar resna odgovornost, seveda. In želim delati s takšnimi ljudmi, delati pozitivne projekte, izboljševati splošno atmosfero v državi in v svetu, če tako rečem, ustvarjati neko pozitivno klimo, konstruktivno klimo, da ne bomo samo zmerjali drug drugega, ampak čimveč naredili skupaj, čimveč pozitivnega. In mislim, da se vzpostavlja kar neka dobra ustanova za to in potrditev dobivam kjerkoli, kamorkoli grem, ko grem veliko po Sloveniji. Več kot o tem mediji še poročajo. Veliko je teh pozitivnih odzivov med ljudmi, veliko pripravljenosti. Meni se Darfur zato zdi pomemben, ne samo zaradi ljudi v Darfurju, ki jim je res treba pomagati, drugače bodo umrli. Ampak zato, da se ljudje pri nas pozitivno odzivajo, da tako čutijo in da mislijo, da je treba nekaj narediti. Da jih ne zanima samo tisto pred njihovim pragom, samo njihova osebna eksistenca, ampak da se znajo vživeti tudi v kožo koga drugega, ki mu je huje še kot je njim in znajo pomagati. Poglejte, včasih sem tudi prav pozitivno presenečen, kako tisti, ki imajo manj, bolj razumejo tiste, ki trpijo kje drugje. Običajno je, da tisti, ki imajo več pravzaprav težje razumejo, so bolj skoncentrirani sami nase, na svoj ego. Ne vidijo ven iz tega. Recimo, včeraj sem bil, ko je bila 10. obletnica Zveze Romov Slovenije in svetovni dan Romov, ko sem obiskal Rome v Prekmurju, sem se z njimi pogovarjal in so mi povedali, da oni pripravljajo tudi akcijo za Darfur, skratka, da bodo oni pomagali ljudem v Darfurju, in to ljudje, ki so sami v veliki stiski. Ampak razumejo stisko tistih, se pravi še večjo stisko nekih drugih ljudi nekje drugje. Ob takšnih primerih sem res prav pozitivno presenečen in vidim torej, da se splača delati in da tudi verjame v to pozitivno v človeku. dr. Drnovšek: Vidite, takole razmišljajo tisti, ki sploh ne razumejo, zakaj bi človek delal nekaj pozitivnega, pa če pri tem nič zase ne vidi. Torej, zakaj bi jaz delal neke pozitivne aktivnosti, če nimam sam neke misli o neki koristi od tega. No, takšne ljudi po svoje kar malce pomilujem, ker imajo težavo razumeti, da je možno delati nekaj pozitivnega, brez da bi kaj pričakoval zase. In je pa možno. In jaz mislim, da vedno več ljudi to ve in razume. Nekateri pa seveda ne vedo in nočejo vedeti in razumeti in se vrtijo v svojih krogih. Jaz pravim temu, krogih sebičnosti, ukvarjanja samih s sabo, borbe za prestiž, za moč, za čimveč denarja in tako naprej. Tudi za več kot rabijo. Seveda, iz te njihove perspektive potem vse skupaj zgleda drugače in se tudi čudijo, zakaj pa ta nekaj drugače počne in drugače dela. Ni razumljivo z vidika njihovega delovanja, njihovih motivov, njihovih vzorcev. In potem prihajajo vsa ta čudenja in vsa ta vprašanja. Ampak vidim pa, da se večina ljudi, običajnih ljudi, ki se z njimi srečujem, pa ne čudi. Njim se pa zdi to razumljivo. To je zelo v redu. dr. Drnovšek: Jaz mislim da. Če je človek na takšni funkciji, kot predsednik države, nasploh pri nas, ker pač to ni operativna funkcija, ker imamo ločeno vlado, parlament, ki imata pravzaprav vse izvršilne funkcije, tako da predsednik države ima bolj to, dejansko bolj to moralno funkcijo. Recimo tudi temu lahko rečemo etično funkcijo, da daje pozitivna sporočila, da pozitivno deluje na zavedanje ljudi in da skuša dvigovati zavedanje ljudi o problemih doma in po svetu in da potem vsi skupaj naredimo nekaj več, da smo boljši ljudje. Zdi se mi, da to sodi k tej funkciji. dr. Drnovšek: Ja, veliko, marsikaj, bi lahko rekel. Vsak dan sproti. Že zjutraj se začne z lepim sončnim vzhodom, ko se naredi tako lep dan, da je prav čudovito. Ampak ga moraš opaziti, pa ga moraš znati uživati. In potem recimo sledi sprehod s kužkom Brodijem v naravi, to je spet čudovito. In potem sem vesel, kadar opravljam svoje delo, svoje aktivnosti in ko naletim na pozitivne ljudi, ko naletim na takšno dobro vzdušje in ko vidim, da se pravzaprav da kaj koristnega početi na tem svetu. Da ni samo neko vrtenje v nekih negativnih krogih, ukvarjanje z nekimi prestiži in tako naprej. Ampak predvsem v malenkosti, v vsakdanjih malenkostih se da najti veliko zadovoljstva, in to je tisto, kar nam velikokrat uide, ampak je pa ključno. In pomembne stvari so na koncu velikokrat najbolj enostavne. Tako enostavne, da jih velikokrat spregledamo. dr. Drnovšek: Hvala. Tudi vam želim lep dan in seveda vsem poslušalkam in poslušalcem.