arhivska stran
www.up-rs.siGrb republike SlovenijePredsednik republike Slovenije
Predsednik
Ustava in zakoni
Novice
Foto-video album
Odlikovanja
Urad predsednika
60-letnica Organizacije za prehrano in kmetijstvo - FAO (Rim, 15.10.2005)
Novice
domov domov  |   natisni natisni  |   english flag english
  Najdi

Intervju predsednika dr. Janeza Drnovška za tednik 7 dni

Ljubljana, 03/29/2006  |  intervju


Bojan Tomažič: 7 dni, 29.03.2006
Dr. Janez Drnovšek: Delam in govorim tisto, kar mislim
    Naš predsednik države je Geldof, alternativec, ekolog, kritik vase zaverovane politike velikih sil in rigidne vloge strank ter od ljudi izbran vitez dobre volje v eni osebi. Zbira denar za lačne, spreminja ustaljene načine obnašanja politikov. In ga tudi kritizirajo.


  • Zakaj ste se odločili za angažiranje prav v Darfurju?
Darfur se mi je zdel trenutno največja humanitarne kriza na svetu, kjer se je tudi že pokazalo, da je mednarodna skupnost neučinkovita.
  • Zakaj je neučinkovita?
Problem je zapleten. Situacija je objektivno težka zaradi sporov med arabskimi nomadi in afriškim kmečkim prebivalstvom. Borba za zemljo je zaradi suše postala še bolj aktualna. Je pa tudi borba zaradi zapostavljenosti. Vlada je pozabljala na ljudi. Ti so živeli v veliki revščini, izrivali so jih z zemlje, ki so jo še imeli, in so se začeli upirati. Vmešan je tudi etnični dejavnik, arabsko nomadsko prebivalstvo in avtohtona afriška plemena, pa seveda običajna borba za kontrolo in bogastvo. Centralna vlada v Kartumu želi čim bolj držati vse nitke v svojih rokah, v Darfurju so tudi bogastva, tudi nafto so odkrili, tako se prepletajo različni interesi. Na koncu pa kratko potegnejo ljudje, na njih pozabljajo nacionalna politika in velikokrat tudi velike sile, ki imajo svoje interese in pristavijo svoje lončke. Zato se takšna situacija težko rešuje.
  • Kaj pa lahko potem vi dosežete?
Moj namen je predvsem to, da se tamkajšnjim prebivalcem in beguncem da moralna podpora in da se spet dvigneta mednarodna in medijska pozornost. To smo uspeli dobro narediti pred časom, se mi pa zdi, da je potreben nadaljnji korak, pospešek. Da stvari ne bi zastale, kot so že v preteklosti in da se ne bi razvodenele, kot se je ves čas dogajalo. Zadevo je treba pospešiti zaradi ljudi tam, tistih, na katere mednarodni diplomati, ki jim ni nič hudega, so dobro plačani in se jim nikamor ne mudi, pozabljajo. Ljudje pa umirajo. Zato se mi je zdelo, da je treba vse narediti, da se zadeva premakne. In zdi se mi, da se je premaknila. Da so začeli bolj delati v OZN, druge mednarodne organizacije in predstavniki vlad. In ravno zdaj se mi zdi, da je trenutek, ko so po zagonu začeli popuščati.
    V avtobusu brez šoferja
  • Ali ima lahko politik iz geografsko majhne države sploh kaj vpliva?
To zdaj preizkušam. Mislim, da ne smemo sprejeti dejstva, da se nič ne da storiti, da tako mora biti in da moramo to samo gledati in spremljati. Pravim, da je treba dvigovati zavest čim večjega števila ljudi, tudi državljanov v drugih državah, v večjih državah. In ti potem izvajajo pritisk na svoje politike. Nekaj takšnega se dogaja v ZDA, kjer gibanje za podporo Darfurju dobiva zagon. V aprilu pripravljajo velik shod pred Belo hišo, predsednik Bush dobiva ogromno pisem. Gre za ustvarjanje kritične mase ljudi, ki se zavedajo, da je treba nekaj storiti, in začenjajo tudi delovati, pritiskati na svojo politiko. Potem se stvari lahko začnejo premikati. Kot predsednik manjše države sem pač napravil nekaj dodatnih aktivnosti, ki so nekatere presenetile, niso običajne, dvignil sem tudi nekaj medijskega prahu, vzbudil pozornost. Nekaj je to le prineslo, začelo se je premikati, tisti, ki so bili zelo zaspani, so začeli ugotavljati, da jim nekdo moti mir in da bo treba pokazati nekaj več. Mislim, da je bilo vredno poskusiti.
  • Opozarjate tudi na druge probleme sveta. Kam ga pravzaprav peljemo z zdaj prevladujočim načinom življenja?
Ta svet je podoben avtobusu brez šoferja. Potniki se vozijo in niti ne opazijo, da ni šoferja, vsi so prepričani, da ga imajo. Zato naraščajo napetosti, neravnotežje v svetu, med bogatim in revnim svetom so ogromne razlike, veliko ljudi še vedno umira od lakote. Z gospodarskimi dejavnostmi uničujemo okolje, zemljo, zrak in vodo. Pri tem gre za interese profita. Profit sicer lahko prinese hiter gospodarski razvoj, če pa ga nihče ne kontrolira in ne korigira, je tudi veliko negativnih posledic: od velikih socialnih razlik do uničevanja okolja. Človeštvo se bo moralo organizirati, v ta avtobus dati šoferja, sicer bodo razlike postale neobvladljive in bodo eksplodirale.
  • In kako bi bilo to mogoče doseči?
Zavedati se moramo, da smo med seboj odvisni in da ne more vsak skrbeti samo zase. Navsezadnje smo vsi na Zemlji in če jo nekdo onesnažuje, drugi pa pazi, bo klima ravno tako uničena. Stvari bo treba začeti reševati in drugače živeti. Treba je dvigniti zavest čim več ljudi. Najmočnejša država na svetu bi lahko sama v veliki meri razrešila vprašanje revščine in onesnaževanja okolja, namesto tega pa potroši ogromno denarja za oborožitev in vojne. To je čisti nesmisel. A to je vprašanje zavesti in zavedanja ljudi v tisti državi. Koliko časa bodo to še dopuščali in sprejemali, na kateri točki bo prišlo do preloma v njihovi zavesti in bodo zahtevali drugačno politiko. To je edini način, da lahko spreminjamo stvari, ker jih ne moremo na silo. Na silo se nič dobrega ne da storiti. Potrebnih je čim več ljudi, ki zahtevajo drugačno ravnanje. Zato je treba delovati, sestavljati kamenčke v mozaiku, vedno več nalagati, da dobimo maso.
  • Ogromno je nasilja tudi v imenu vere. Kako bi bilo mogoče razrešiti nevarno razmerje med Zahodom in islamskim delom sveta?
Napetost med islamom in zahodnim svetom je velika in narašča. Islam je prisoten v velikem delu tretjega sveta, sveta, ki je revnejši. Tam velikokrat vidijo ravnanja zahoda kot arogantne poteze na podlagi moči in izkoriščanja. V to se vpletajo še verske razlike. Verski voditelji pa, namesto da bi razlike zmanjševali, jih velikokrat še povečujejo. Pravim, da nobena prava vera ne more zagovarjati nasilja kot načina reševanja zadev. Nasilje rodi samo večje nasilje, to se je pokazalo velikokrat v zgodovini. Edini način spreminjanja sveta je torej dvigovanje zavesti in pri tem bi vere in verski voditelji, islamski in tudi katoliški, lahko veliko naredili. Če bi delovali skupaj, bi bil svet bil bolj pravičen, bolj uravnotežen, bilo bi več solidarnosti in manj izkoriščanja, lahko bi marsikaj naredili.
    Ljudje so pripravljeni pomagati
  • Se vam humanitarne dejavnosti znanih ljudi, ko sta Bob Geldof, Bono, zdijo koristne in pomembne?
Vsekakor. Prispevajo k ozaveščanju o problemih, o lakoti v Afriki, opozarjajo, da je svet, kakršen je, nevzdržen in da je treba pomagati. Pomembni so, ker jih ljudje poznajo, jih poslušajo, pritegnejo pozornost, zato lahko več naredijo kot drugi. Vsi tisti, ki lahko pritegnejo pozornost javnosti, imajo možnost, da več naredijo in s tem imajo tudi odgovornost.
  • Tudi vi ste, zlasti med tistimi, ki živijo drugače od ustaljenega načina, postali nekakšna ikona. Se vam oglašajo, vam dajejo pobude?
Veseli me, da se mi oglaša veliko ljudi, ki so bili prej apatični ali v uradni politiki niso videli več zanimivosti ali možnosti, da bi se kaj dalo narediti ali spremeniti. Veliko teh pozivov in podpore dobivam. Ljudje so pripravljeni pomagati in se angažirati, ko gre za takšne stvari. To je že znak, da zavest ni nizka, da obstaja veliko sorazmerno visoko ozaveščenih ljudi, ki pa težko najdejo način, kako bi to uresničili in stvari spreminjali na boljše. Ker vidijo v mojih dejavnostih neko novo možnost, je to pozitivno in sem precej namena dosegel.
  • Kaj vam zdaj pomeni politika? Kakšen politik ste? Kako se vidite?
Drugačnega. Delujem drugače kot sem prej. Drugače kot deluje večina politikov, ki ostaja pri ustaljenih mehanizmih in načinih obnašanja. Jaz skušam te načine spreminjati, včasih tudi šokirati, jih postavljati na glavo, spreminjati stvari in ne sprejemati takšnih, kot so, delujem na zavest ljudi in jih povezujem, da bi se vzpostavila kritična masa ljudi, ki tako mislijo.
  • Vaša politična in življenjska filozofija sta si zelo blizu?
Ja, to je res, absolutno. Delam tisto, kar mislim, govorim tudi tisto, kar mislim. Med tem ni več razlike, nič več ne taktiziram, ni političnih ozadij, nobenih taktik, nobenih političnih načrtov. Saj sem to tudi že prej počel, a kljub vsemu je zdaj prišlo do nadgradnje.
  • Zakaj pa se bolj ukvarjate s tujino kot z razmerami doma?
Veliko se ukvarjam s stanjem doma, veliko je domačih aktivnosti in obiskov, ampak če smo čisto pošteni, je stanje v Sloveniji veliko boljše kot tam, kjer sem se angažiral, in doma imamo mehanizme za reševanje problemov. Večino odgovornosti ima vlada. Opozarjam na vprašanja in probleme tam, kjer mislim, da je treba, obiskujem številne kraje po Sloveniji, različne skupine ljudi, se z njimi pogovarjam. Večkrat vladi tudi prinesem predloge in opozorila. Skušam pa narediti nekaj več v svetu, ker se Slovenija ne more izolirati. Smo del tega sveta, soodvisni. Če bi svet propadel, bi mi z njim in nič nam ne bi pomagalo, da bi doma imeli vse perfektno urejeno, pa naj gre za okoljske zadeve ali če bi prišlo do velikih izbruhov nasilja in terorističnih napadov izjemnih razmerij zaradi krivične ureditve, ki bi lahko pretresli cel svet. Ne moremo se torej delati, da nas svet ne zanima.
  • O premieru Janezu Janši, vladi in njenih projektih malo govorite?
Ves čas sem odgovarjal tudi na ta vprašanja. Včasih sem vlado podprl, se strinjal z njo, včasih sem imel drugačno mnenje. Podprl sem jo tudi tam, kjer nekateri niso pričakovali, kot je bilo pošiljanje štirih vojakov v Irak.
  • Jih je bilo res treba poslati v Irak?
Ni bilo nujno potrebno, sploh ne, ampak razumem vlado, da je po dolgem času govorila na način, ki je tudi simboličen. Ne vidim rešitve v tem, da bi se sile umaknile iz Iraka. Zlasti ne Američani. Povedal sem, da so naredili napako, ko so šli v Irak, zapeljali so svojo in mednarodno javnost, bili vojaško uspešni, zelo neuspešni pa pri političnem uravnavanju situacije. Če se zdaj umaknejo, bo kaos. Državljanska vojna in humanitarna katastrofa, ki jo bo treba reševati. Če so že tam, naj vse skupaj pripeljejo da stabilne situacije. In naši štirje inštruktorji so v pomoč pri usposabljanju Iračanov, da bodo lahko sami skrbeli za red.
  • Ta zadeva ima tudi negativni simbolni pomen. Kot bi ga imela tudi vojaška parada.
Jaz ne grem na etikete. Nekateri menijo, da morajo biti v vsem, kar je v zvezi z Irakom, proti Američanom. Jaz pa vsako stvar gledam konkretno in vsebinsko. Za parado sem tudi rekel, da je v naših razmerah neprimerna. Po svoje je smešno, če neka majhna država napenja vojaške mišice in jih razkazuje. Bolje je, da pomagamo reševati situacijo v Darfurju, tako bomo v svetu bolj prepoznavni.
    Ne iščem nič zase
  • Eni pravijo, da humanitarnost spreminjate v svoj politični kapital.
Od kod jim ideja, da ga potrebujem? Veliko mirneje bi živel brez Darfurja. Lahko bi opravil svoje zadeve in vseeno imel dovolj političnega kapitala. Zaradi teh aktivnosti je tudi več kritik. Ozaveščeni me podpirajo, je pa tudi precej ljudi, ki niso ozaveščeni. Tisti se sprašujejo, kaj je v ozadju. Razmišljajo, da bi moral imeti zase politični interes, ne razumejo, da želim nekaj spremeniti na boljše, pomagati, ne da bi pri tem iskal kaj zase.
  • Počeli naj bi tudi stvari, ki niso v vaši pristojnosti. Spremljate te razprave?
Če vam po pravici povem, teh razprav sploh ne spremljam. Je škoda časa. Bolje je kaj pametnega delati. Če si v sebi prepričan, da delaš dobro in pravo stvar, potem je to to. Tisti razpravljavci najbrž ne razmišljajo, ali je nekaj dobro ali ne.
  • Razumljeni ste kot odgovor na odtujenost strank od ljudi. Ste to načrtovali ali gre zgolj za vzporedni učinek?
To je nekaj dodatnega, kar je manjkalo. Nekaj, v čemer ljudje vidijo smisel in so se v tej smeri pripravljeni angažirati. Stranke, kot jih ljudje vidijo, se namreč velikokrat preveč ukvarjajo same s sabo, s svojo logiko: kdo bo koga, kdo bo dobil oblast, veliko je izigravanja. Veliko aktivnosti in energije gre v to, ljudje pa od tega nič nimajo. Potem to ljudi počasi ne zanima več. Tako ni samo pri nas, politična kriza političnih ustanov je vidna povsod v zahodni Evropi. Povsod imajo nizke stopnje podpore, politiki so nekredibilni, ljudje jim ne zaupajo.
  • Po zgodovinskih izkušnjah ne bi bilo dobro, če bi rekli, da med predsednikom in ljudstvom ne sme biti posrednikov, kajne?
V mojem primeru sploh ne gre za to. Pri meni ne gre za nič drugega kot za opozarjanja na prava vprašanja tega sveta, za ozaveščanje ljudi, dvigovanje zavesti ljudi in postopno tudi spreminjanje mednarodnih odnosov, mednarodnih institucij, da bi se ljudje bolj učinkovito soočili s problemi človeštva. Moj namen sploh ni usmerjen v domačo politiko in razmerja moči v Sloveniji.
  • Bo vaše Gibanje za pravičnost in razvoj res postalo politična stranka?
Bomo videli, kaj bo z gibanjem in kaj bodo želeli člani. Kot stranko ga ne vidim. Ni pa izključeno, da bodo nekateri, ki bi želeli v imenu gibanja kaj spremeniti, kandidirali. Zlasti na lokalnih volitvah. Naš namen je spreminjati življenje.
  • Kaj boste počeli z zaslugami za to, kar delate?
Kaj naj z zaslugami? Kam naj si jih obesim? Takšne stvari mi že nekaj časa ne pomenijo kaj dosti ali celo nič. Važno je rešiti problem. Če nekomu pomagaš, imaš najboljši občutek. Zasluge so odvečna obremenitev.
  • Imate krog prijateljev, se pogovarjate o tem s kom doma in v svetu?
Pogovarjam se, odločam pa se sam. Po svojem občutku.
  • Ali je vaš dom na Zaplani, kjer vaše gibanje sedež, odprt za ljudi dobrih namenov?
Malo premajhen je za vse ljudi dobrih namenov. (Nasmeh). Že Brodi zavzame veliko prostora.
  • Kako se vidite čez leto ali dve?
Ne gledam se čez leto ali dve. Ne delam veliko življenjskih načrtov, delam samo tiste, ki jih potrebujem za tekoče aktivnosti.
  • Še kakšen življenjski nasvet za bralce in spraševalca?
Če čutite potrebo, da morate sami s seboj in s svojim življenjem nekaj narediti, potem to naredite. Ne ostajajte pri starih vzorcih. Ker ne peljejo v pozitivno. Prelomi so čisto enostavni, človek mora samo poslušati svoje občutke.
Zadnje novice

ponedeljek, 29.10.2007
Odstop proračunskih sredstev

Pogovori o prihodnosti Slovenije pri predsedniku republike
Urad predsednika Republike Slovenije
Erjavčeva 17
1000 Ljubljana
Slovenija

tel.: 01 / 478 12 22
fax: 01 / 478 13 57

E-pošta   gp.uprs@up-rs.si
© 2005 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani