arhivska stran
www.up-rs.siGrb republike SlovenijePredsednik republike Slovenije
Predsednik
Ustava in zakoni
Novice
Foto-video album
Odlikovanja
Urad predsednika
Z madžarskim predsednikom dr. Solyomom (Zagreb, 14.10.2005)
Novice
domov domov  |   natisni natisni  |   english flag english
  Najdi

Radio Slovenija – Studio ob 17ih

Ljubljana, 03/18/2003  |  intervju


Pogovor predsednika republike dr. Janeza Drnovška za Radio Slovenija (neavtoriziran zapis):



Bojan Veselinovič: Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci dober dan. Gost današnjega Studia ob 17ih je predsednik Republike Slovenije dr. Janez Drnovšek, prvič, odkar je bil pred manj kot tremi meseci izvoljen za predsednika države. Gospod Drnovšek dober dan.

Dr. Janez Drnovšek: Dober dan, lepo pozdravljeni.

Novinar: Razlogov za pogovor, ki ga bova v prihodnji uri vodila novinarja Sandi Frelih in Bojan Veselinovič, je seveda več kot dovolj. Slovenija je pred nedeljskima referendumoma o vstopu v Evropsko unijo in Nato, pred pomembno odločitvijo, ki jo bodo dokončno odločili predvsem tisti, ki za zdaj še niso povsem odločeni. Nanje so v minulih mesecih nedvomno vplivale neodločnost in nerodnost slovenske politike. V minulih dneh pa dogodki, kakršen je bil atentat na srbskega predsednika vlade Zorana Đinđiča. Dejstvo pa je, da bo na takšno ali drugačno nedeljsko odločitev volivcev vplivala tudi iraška kriza in zaostrovanja, ki smo jim priča v mednarodni skupnosti. O vsem tem se bomo torej pogovarjali s predsednikom države Janezom Drnovškom, ki mu bomo poskušali postaviti tudi čimveč vprašanj poslušalcev, ki nas kličete že od 16:00 ure naprej.

* * *

Novinar: Gospod predsednik, ameriški predsednik George Bush je danes od iraškega predsednika Huseina ultimativno zahteval, naj najpozneje do četrtka zjutraj zapusti državo, sicer bo sledil napad. Z napovedanim vojaškim posredovanjem je začeto novo razvrščanje držav in to samo še po načelu za ali proti vojni v Iraku. To utegne biti za Slovenijo kar precej naporno, ali ne?

Dr. Drnovšek: Naporno je za vse. Ta situacija je res zelo zapletena, spremenili so se tisti običajni vzorci delovanja in odločanja, ne ve, se, kdo je s kom, tako se na nek način ponovno odpirajo razmerja in vprašanja ureditev v svetu. Prepričan sem, da bo imela iraška kriza dolgotrajne posledice. Slovenija je še v posebni situaciji, ker se moramo opredeljevati, ob tem, ko imamo dva referenduma, ob tem, ko nas čaka ratifikacija tako evropskega kot Nato sporazuma, v parlamentih članic, ki imajo diametralno nasprotna stališča. Je razumljivo, da skušata slovenska politika in diplomacija ob tem voditi neko politiko, ki skuša biti po eni strani čimbolj tehtna, po drugi strani pa le ima v vidu dolgoročne slovenske, nacionalne interese, ki jih moramo realizirat.

Novinar: In kakšno je stališče naše države do ameriškega posredovanja in njihovega ultimata?

Dr. Drnovšek: Povem vam lahko svoje poglede na to. Današnji nastop predsednika Busha je pričakovan in tudi napoved ultimata je pričakovana. Čeprav me je nekoliko presenetilo to, da je ultimat vezal na Sadamov odhod, saj se je do sedaj vse koncentriralo na razorožitev Iraka in tudi resolucije, na katere se sklicujeta ZDA in Velika Britanija, resolucija 14 41 in dve prejšnji resoluciji, govorijo o razoroževanju in ne o spremembi režima. Od te pravne zgradbe se je nekoliko odstopilo, za katero pa sicer sedaj ZDA in Velika Britanija trdita, da stoji, da gre za legalno akcijo v okviru OZN. Že prej sem povedal, da sem presenečen, da sta obe strani pokazali sorazmerno malo pripravljenosti na iskanje kompromisa. S tem, ko govorim o dveh straneh, mislim predvsem ameriško in na drugi strani francosko, ki vodi drugo skupino v VS. Prišlo je do očitnega razdora med zavezniki v OZN, v Evropski uniji, navsezadnje tudi v Nato in to se je zgodilo prvič od obstoja vseh teh institucij. Moje stališče v tem primeru je, da smo skušali pozivati obe strani, da imajo v vidu pomen teh institucij in skupno funkcioniranje za cel svet, za mednarodne odnose, da ne gre samo za Irak, da gre še za veliko več. Skušali smo se, če tako rečem, ne opredeliti se za eno ali drugo stran, ampak govoriti o samem problemu, o sami situaciji, o tem, kako vidimo možne rešitve in razumljivo je, da skuša Slovenija, zlasti v tej situaciji pred ratifikacijo našega članstva v Evropski uniji in Nato, pogojno rečeno, z obema stranema ohranjati čim boljše odnose. Hkrati pa le povedati tudi, kaj si mislimo o problemih.

Novinar: Ali pritrjujete tezi, da se s tem, ko bi se denimo začelo posvetovanje Združenih držav Amerike v Iraku mimo verifikacije v VS, obdobje, ko bi lahko opozarjali tako eno kot drugo stran, o čemer ste zdaj govorili, končuje, da se bo takrat Slovenija morala opredeliti. Sprašujem, ali bo obsodila morebitno takšno posredovanje, ki bi šlo mimo VS?

Dr. Drnovšek: Mislim, da bomo izrazili obžalovanje. O tem, ali bo takšna akcija legalna glede na pravila OZN ali ne, bodo različna tolmačenja. Že danes so. Ena tolmačenja so, da je to v okviru sprejetih resolucij, druga bodo drugačna. To bo povezano s političnimi stališči enih in drugih. In treba je pri tem povedati, da je že prej prihajalo do takšnih situacij. Da je že leta 1999, ob intervenciji v Zvezni republiki Jugoslaviji, bila vprašljiva pravna osnova v OZN, ker je takrat Rusija nasprotovala skupnemu stališču. Pravno osnovo so potem nekako raztegnili in jo tolmačili na način, da ni prišlo do posledic. Pričakujem, da ob tem začetnem obžalovanju ni prišlo do dogovora, da je prišlo do vojaške akcije samo s strani nekaterih držav, da bodo v nadaljevanju kljub vsemu mednarodna skupnost, VS, zavezniki, našli skupni jezik. Vojni, ki je očitno sedaj eminentna, ki je pred nami, bo sledilo vzpostavljanje miru, rekonstrukcija Iraka, obsežna humanitarna akcija in zelo verjetno je, da bodo dosedanji zavezniki, ki so se zdaj sprli, spet stopili skupaj in reševali vso situacijo. Mislim, da bo tudi stališče Slovenije takšno, da ne bomo sodelovali v vojaški akciji, da pa bomo sodelovali v nadaljevanju pri humanitarnih akcijah, pri rekonstrukciji Iraka, skratka tam, kjer bo verjetno sodeloval tisti del Evrope, ki noče sodelovati v vojaški akciji.

Novinar: Gospod predsednik, ali menite, da so bila v resnici izčrpana vsa diplomatska sredstva in poti za preprečevanje vojne, za katero ste pravkar rekli, da je verjetno nujna; na pobudo stalnih članic Rusije, Kitajske in Francije bo jutri nova seja VS, kjer naj bi spet poročal Hans Blix, je to po vaše še zadnja diplomatska poteza v izogib vojni, je to morda poskus ohranjanja Združenih narodov kot institucije, ali le sredstvo za pranje vesti pred domačo javnostjo?

Dr. Drnovšek: Bojim se, da bo bolj to drugo. Da je ta vlak že odpeljal in da je dejansko vojna mašinerija že stekla, da je samo vprašanje, kdaj se bo iztekel tisti 48 urni rok, ki ga je postavil predsednik Bush, ko bo prišlo do napada in skoraj bi se moral zgoditi čudež, da bi bilo kako drugače. Po vseh dosedanjih akcijah v okviru VS ali izven njega, ko ni prišlo do dogovora, je zelo malo možnosti, da bi se jutri, ob tem srečanju, kaj takšnega zgodilo. Je pa res, ko ste vprašali, ali so izčrpane vse diplomatske možnosti: mislim, da so prehitro zaključili, da bi bilo še nekaj variant, kot je recimo kanadski predlog, pa skupina šestih "neuvrščenih držav" v VS, ki so dajali predloge za nek razumen rok, dodatnih 30 dni za razorožitev, čemur bi sledila skupna akcija, v primeru, da razorožitev ne bi bila dosežena. Vendar ne ena ne druga stran nista kazali veliko volje, da bi se temu približali. Tako ameriški kot francoski tabor sta zelo trdo stala na svojih stališčih, z zelo malo fleksibilnosti in očitno to, kar se dogaja, je rezultat tega. Stvar je sedaj stekla.

Novinar: Poglejte, po 11. septembru se dogaja ta nova razvrstitev evropskih držav, ki jo je izzvala ameriška politika v boju proti terorizmu, na račun malopridnih držav, tako jih pač imenuje uradni Washington, ali se Francija ali pa denimo Nemčija, ki nasprotujeta posredovanju v Iraku, po vaše premalo zavedata dejstva, da sta že jutri lahko že sami tarči terorističnih dejanj?

Dr. Drnovšek: Lahko tako gledamo na to. Po drugi strani pa morda tudi špekulirajo s tem, da če ne bodo sodelovali v vojaškem napadu na Irak, da potem morda ne bodo tako izpostavljeni, kot bodo recimo Združene države Amerike. Morda je tudi to del razlogov za njihovo politiko. Res je, da se Američani po 11. septembru čutijo bolj ogrožene. Če bi se kaj takega, kot se je zgodilo takrat v New Yorku, ob napadu na dve stolpnici, zgodilo v Parizu ali Berlinu, bi morda tudi pristop teh držav bil drugačen. Od takrat naprej pa se v ZDA čutijo bolj ogrožene tudi zato, ker še nikoli niso bile direktno izpostavljene neki nevarnosti na ameriških tleh. Vedno so bile vojne nekje drugje, čeprav so v njih tudi Američani sodelovali. Na ameriških tleh še nikoli ni bilo resne nevarnosti. Sedaj pa obstaja možnost terorističnih napadov kjerkoli v Ameriki, in Američani se res počutijo, kot da so v vojni, kot da so ogroženi, in zato so razvili teorijo, doktrino preventivnih vojaških udarov. Da bi s tem preprečili poznejše teroristične napade v ZDA. Skratka, da ne bi samo čakali doma, kdaj bo spet počilo, temveč da gredo za teroristi, kjerkoli le-ti so.

Novinar: Ugotovili smo, da je diplomacija na Bushev način z napovedanim ultimatom, torej mimo svetovne organizacije, dokončno načela avtoriteto Združenih narodov in VS. Kdo je po vašem mnenju za to bolj kriv? Ali Združene države Amerike, ki ne bi smele postaviti na kocko svetovne ureditve, ali Francija z vnaprej napovedanim vetom?

Dr. Drnovšek: Mislim, da kar oboji. Mislim, da bi oboji morali narediti več, da bi prišlo do skupno dogovorjene pozicije in aktivnosti. Navsezadnje, v začetku novembra je prišlo do resolucije 1441 ob soglasju vseh članic VS. In ta resolucija je že po vseh prejšnjih resolucijah, ki niso dale rezultata, zagrozila z zelo resnimi posledicami za Sadama, če se ne bo razorožil. Takrat so se še dogovorile vse članice VS, potem pa je prišlo do velikega razkoraka. Francozi pravijo, in to se sliši zelo razumno, češ, da so sedaj začele delovati inšpekcije, treba je dati več časa Sadamu in inšpekcijam in razorožitev se bo izpeljala. Ampak po drugi strani je seveda tudi to res, kar pravijo Američani in Britanci. Dokler ni bilo velikih ameriških in britanskih sil na mejah Iraka, Sadam ni nič storil, ni bilo nobenih poizkusov razoroževanja. Leta 98 je celo nagnal inšpektorje. Če pogledamo iz njihovega vidika podaljševanje rokov za inšpektorje še v mesece ali morda v leto, je najbrž to za njih težko sprejemljivo, ker ne morejo tako dolgo držati vseh svojih skoraj 300000 vojakov na iraških mejah. Če pa jih umaknejo, je seveda veliko vprašanje, ali bo Sadam še sodeloval? Tudi prej, dokler teh vojakov ni bilo na njegovih mejah ni sodeloval. Vsak ima svoj prav, nihče si ne želi apriori vojne. Prepričan sem, da tudi Američani ne. Ampak ta situacija je res zelo zapletena in mislim, da tisto, kar skrbi Evropejce, Francoze in Nemce, je tudi to, da ne bo samo ena preventivna vojna, da se s tem vzpostavlja v praksi doktrina, da če bi Američanom prehitro sledili vsi, da se bo vzpostavil nek vzorec, ki se lahko ponovi kje drugje. Da je to morda tisti odločilni trenutek, ko se poskuša zaustaviti Američane, ki so morda že preveč močni in ki nekako pričakujejo, da jim bodo potem vsi zavezniki avtomatsko sledili v katerikoli novi akciji.

Novinar: No, s tem ste odgovorili tudi našemu poslušalcu Goranu iz Cerknega, ampak vendarle, ker tudi on sprašuje, obstaja hipotetična nevarnost, da bi si kaj podobnega dovolila tudi kaka druga močna država. Vi ste rekli na začetku: Slovenija bo takšno dejanje obžalovala. Za kaj več si verjetno, ne smemo si česa več privoščiti, smo premajhni ali kaj, da bi recimo obsodili takšno dejanje, prav zaradi te verižne nevarnosti?

Dr. Drnovšek: Kot sem že dejal, ne vidim absolutne resnice, ne na eni, ne na drugi strani. Američani imajo svoje razloge; Sadam je diktator, ki je pobil na stotisoče svojih ljudi, Iračanov, veliko ljudi je bilo mučenih. To je resnično totalitaren režim v najslabši obliki. In težko se je postaviti na njihovo stran, pogojno rečeno in reči, da bomo obsodili Američane, nismo pa Sadama, ki je vse to počel. Mislim, da je v tej situaciji najbolje izraziti obžalovanje, da se to ni dalo drugače rešiti, da se to ni dalo rešiti na miren način, z diplomatskimi sredstvi, s samo grožnjo intervencije, da bi potem tudi Sadam dejansko naredil tisto, kar vsi mislijo, da bi moral. Vsi pa so prepričani, da ima kemično in biološko orožje in da gre za način, kako priti do tega, da se ta razorožitev napravi; ali z nekim pritiskom na miren način, ali pa kot pravijo Američani. Čas za to se je iztekel, priložnosti je imel Sadam dovolj, sedaj je pravzaprav to še zadnji ultimat: 48 ur, ki mu sledi napad.

Novinar: No, s tem je dobil odgovor tudi naš poslušalec Stane iz Bukovca, ki sprašuje o zločinih, ki jih je zagrešil Sadam Husein, imamo pa tudi zanimivo vprašanje gospoda Toneta iz Ljubljane.

Novinar: Omenjeni poslušalec sprašuje, kako bi predsednik komentiral zadnjo novico po CNN, da je francoski veleposlanik v Združenih državah izjavil, da je Francija pripravljena Iraku pomagati s tehniko in ljudmi v primeru biološkega napada Iračanov na ameriške sile in da je francoski predsednik v tem primeru popolnoma pripravljen revidirati stališče svoje države, oziroma svoje stališče?

Dr. Drnovšek: To me ne preseneča, ker, kot se sliši paradoksalno, če bi sedaj Sadam uporabil kemično in biološko orožje, bi s tem prizadejal velike žrtve Američanom in Britancem, hkrati pa tudi jasno demonstriral, da so imeli prav, da imajo biološko in kemično orožje in da ga je pripravljen tudi uporabiti, tako kot ga je že uporabil recimo pred 12 leti proti Kurdom in še kje. In v tem primeru bi se države, kot je Francija, znašle v precepu, pokazalo bi se, da njihova sedanja pozicija le ni pravilna, da je Sadam ves čas izigraval vse. Kot trdijo Američani. In očitno se skušajo že vnaprej na nek način zavarovati pred to situacijo in že sedaj ponujajo svoje takojšnje sodelovanje, če bi se to zgodilo.

Novinar: Naši poslušalci seveda razmišljajo, še eno vprašanje v tem sklopu. Gospod Brane iz Murske sobote predlaga, da bi morale države, ki nasprotujejo vojaškemu posegu v Iraku odpoklicati svoje diplomate iz Združenih držav Amerike, pa bi si mogoče Bela hiša premislila. Bi bila to običajna poteza v diplomaciji, je znan kak takšen primer?

Dr. Drnovšek: Nasprotja niso tolikšna. Povedal sem, da so v začetku novembra vse članice VS prišle do skupnega stališča, ki je pravzaprav samo korak pred vojno. In da resolucija 1441 pomeni resno grožnjo Iraku: če se ne bo razorožil v kratkem času, sledijo hude posledice, ki jih je vsakdo razumel kot vojaški napad. In s tem so se strinjali tudi Francozi, Nemci in vsi ostali. Ta razlika med njimi ni tako zelo velika, gre samo za trenutek in način dogovarjanja o tem. Eni bi še počakali, drugi pravijo, da ne. Mislim, da bi bilo na osnovi tega in na tak način kontraproduktivno reagirati proti Američanom. ZDA so demokratična država. In tudi to akcijo opravičujejo s svojim vrednostnim sistemom branjenja človekovih pravic in z neko preventivno akcijo zato, da zagotovijo svojo nacionalno varnost, za kar pravijo, da je njihova legitimna pravica, ker so že bili tarča hudih terorističnih napadov in zanesljivo računajo, da še bodo. Če bi sedaj to storili, in bi vsi tisti, ki niso za vojaško intervencijo proti ZDA reagirali na tak način, bi s tem prišlo do hudih motenj v svetovni varnosti in stabilnosti. Razpadel bi cel sistem, ki temelji na sodelovanju. Kajti tudi, če pride do takšnih kriz, se v nadaljevanju države le morajo dogovoriti o sodelovanju. Saj druge izbire ni, svet ni idealen, OZN niso idealna institucija. Do nepopolnih ali vprašljivih rešitev je že prihajalo, tudi pravno vprašljivih rešitev v okviru OZN, ampak na koncu, v realnosti, vsi upoštevajo in izbirajo med slabim in manj slabim in se le odločajo za manj slabo.

Novinar: Je pa glede na razkol v mednarodnem demokratičnem svetu glede tega vprašanja vendarle dejstvo, da bolj bo odgovor Iraka nor, bolj bo povečana možnost, da bodo Združene države Amerike ta atribut demokratičnosti ohranile tudi po posredovanju mimo VS.

Dr. Drnovšek: Res je, Američani računajo na to, da bo to hitra in učinkovita akcija. Da bodo hitro zlomili Sadamov odpor, da je njihova tehnološka premoč tako velika in najbrž je res. Vprašanje je, ali se bo to dalo tako hitro in gladko speljati, kot računajo in brez velikih žrtev na eni in na drugi strani. Če jim bo to uspelo in če ob tem najdejo tudi kemična, biološka orožja, potem bodo svetu pokazali, demonstrirali, da so imeli prav. Če se jim pa pri vsem skupaj zalomi, potem bo pa druga stran rekla: saj smo vas opozarjali, saj zato smo pa bili proti. Ker opozarjajo, da je vojna lahko lahko dolga, da lahko Irak razpade na več delov, da se lahko vzpostavi neka trajna nestabilnost, tako v Iraku, kot v regiji in da bo to veliko stalo, tako potencialov kot sredstev, tudi za to, da se spet vzpostavijo mirovne operacije in kolikor toliko normalno življenje. Američani pa po drugi strani vidijo v tem, da rešijo situacijo v Iraku, da zrušijo diktaturo, nek način, da vzpostavijo novo ravnotežje sil na Bližnjem vzhodu, da se začnejo demokratično urejati tudi druge države in da se v tem okviru reši tudi palestinsko vprašanje; da bi ta regija v nekem doglednem času ne bila več stalno žarišče nestabilnosti, napetosti, navsezadnje terorističnih akcij. To je ameriški koncept.

Novinar: Dr. Drnovšek, ocenili ste, da sta z obnašanjem vseh vpletenih načeti vloga in položaj Združenih narodov in VS. Kaj pa takšna nesoglasja pomenijo za vlogo in položaj Nata, ki vendarle temelji na soglasnih odločitvah članic?

Dr. Drnovšek: Kot prvo je treba povedati, da Nato tukaj ni angažiran. Ta intervencija, ko bo in če bo prišlo do nje, ne bo intervencija zveze Nato. V njej bodo sodelovale posamezne članice zveze Nato, ampak ne bo sodelovala organizacija Nato. Edina aktivnost, ki jo je Nato izvedel, je bila zaščita Turčije, če bi bila izpostavljena ta iraškim napadom, raketam. Zato je bilo odločanje, kjer so najprej Francija, Nemčija, Belgija to zaustavile zaradi tega, da ne bi izpadlo, kot da so že pristale na vojno logiko pri razreševanju iraškega vprašanja. V drugi fazi pa so le pristale na varianto, ki je dejansko povedala, da to ne pomeni, da pristajajo na vojno razreševanje krize, temveč da so kot Nato zavezniki pripravljeni zaščititi Turčijo, ki je članica zveze Nato. S tega vidika je to pozitivno, ker vidim, da se le spoštuje osnovno načelo solidarnosti do vsake članice v Natu. Če je katera koli članica zveze Nato ogrožena, potem bo cela organizacija pripravljena delovati v njeno zaščito, v njeno obrambo. Odnosi med zavezniki se lahko občasno poslabšajo, kot so se v primeru iraške krize. Vendar sem prepričan, da če bi bila ogrožena katerakoli članica zveze Nato, da bi ta institucija funkcionirala in jo ustrezno zaščitila. Zato mislim, da je še vedno relevantna tudi za Slovenijo, ker nam je veliko do takšne možne zaščite, do solidarnosti celotnega sistema. Možno pa je, da se bo Nato v prihodnosti še razvijal in spreminjal. Morda tudi na podlagi iraške izkušnje, tako kot se utegnejo tudi Združeni narodi, tudi na Evropsko unijo lahko ima vse skupaj določen vpliv. Ampak ne vidim druge alternative, kot da se nadaljuje sodelovanje med temi državami. Na tem temelji stabilnost in mir sveta. In če bomo v to vključeni, bomo tudi pri tem pregrupiranju, popravljanju, spreminjanju teh institucij aktivno sodelovali. In to bodo rešitve za prihodnost.

Novinar: Gospod Drnovšek, govorili ste o nestabilnosti na Bližnjem vzhodu, vojaško posredovanje v Iraku utegne to stabilnost celo povečati tudi v nekaterih arabskih državah, kjer vlade sicer podpirajo ameriško politiko, ljudje pa ne. Ali menite, da se islamski svet lahko odzove s terorističnimi dejanji po vsem svetu, ne samo na Bližnjem vzhodu in morda še podvprašanje, kako je Slovenija na to varnostno pripravljena?

Dr. Drnovšek: Možne so seveda teroristične akcije, tudi kot odgovor na iraško vojno. Seveda je zelo težko predvideti, v kakšnem obsegu. Američani od 11. septembra naprej izvajajo hud pritisk, zlasti na Al Kaido, tudi na druge teroristične organizacije in pri tem so že imeli kar nekaj uspehov. Tudi cela proti teroristična koalicija deluje skupno. Tudi države, ki so v tem primeru proti ameriški poziciji. Na primer Nemčija; Nemčija je zelo aktivna v protiteroristični koaliciji; v Afganistanu je angažirana, mislim da s 7500 vojaki; sodeluje v Turčiji, kljub jasnim stališčem za mir. Nemčija je tudi odobrila prelete ameriškim letalom, transporte, ima rakete in vojake v Turčiji, ima vojake za biološko in kemično zaščito v Kuvajtu in tako naprej. Vedeti moramo, da poteka, kljub na zunaj veliki razliki v nastopih, zelo konkretno sodelovanje. Tudi med Američani, Nemci, Francozi in drugimi. To sodelovanje je v osnovi uperjeno proti terorizmu. Vsi se trudimo, če tako rečem, da bi zmanjševali pomen tako imenovanih razlik med civilizacijami, da ne bi prišlo do nekakšne optike, da je sedaj ogrožen islam, da zahodni svet napada islam in da bo islam odgovoril z vsemi sredstvi, predvsem s terorizmom. Večina islama ne sprejema takšnih skrajnih akcij. Treba bo pa na tem še zelo veliko delati in to ne samo z vojaškimi sredstvi. Razmere v svetu, kot so napetosti, razlike v revščini in druga vprašanja bo potrebno bolj aktivno reševati. In to je en del takšnega paketa, za katerega se mi zdi, da ga Evropa bolj zagovarja in je bolj napredna pri tem, kot pa Američani, ki so bolj skoncentrirani le na varnostno vojaško področje. Kaj pa naša varnost?

Novinar: To je bilo vprašanje.

Dr. Drnovšek: Mi smo del protiteroristične koalicije, kar je razumljivo. V tej situaciji mislimo, da Slovenija ni neposredno ogrožena. Seveda nikoli nihče ne ve, kdaj in kje se bo kaj zgodilo. Vendar smo že po 11. septembru sprejeli vrsto ukrepov, preverili naše funkcioniranje ob možnih terorističnih napadih, tudi ob uporabi orožja za masovno uničevanje, sprejeli dodatne ukrepe in instrumente in tudi sam sem dal pred kratkim pobudo, da se je ponovno sestal Svet za nacionalno varnost, ki je preveril vse priprave in tudi sprejel nekatere dodatne usmeritve zato, da preverimo, če delujejo naši sistemi in da ponovno vidimo, ali je potrebno še kaj storiti. Mislim, da smo relativno varni, absolutno varen pa seveda na tem svetu ni nihče.

Novinar: Kup konkretnih vprašanj bo nastopilo po morebitnem posredovanju mimo VS. Mi vas sprašujemo, kakšno bo stališče, če se to zgodi, Slovenije do morebitnega zaprosila za prelete vojaških letal in kopenskih transportov orožja, sploh ocena, če mislite da bo do tega prišlo in če že ali smo pripravljeni vztrajati pri načelnem stališču za mir, tudi za ceno tega, da se nam lahko zgodi ob morebitnem ne Združenim državam Amerike nerodnost, ki se ji reče nepodpora v senatu za vstop v Nato?

Dr. Drnovšek: Vedno pravim, da je zavezništvo z Združenimi državami Amerike za nas dolgoročno pomembno. Da so Američani že do sedaj v zgodovini vedno pozitivno delovali na naš položaj, na našo varnost. Nazadnje z intervencijo na Balkanu, z intervencijo v ZRJ in če ne bi bilo teh ameriških intervencij, zlasti na območju bivše Jugoslavije, bi mi tudi danes bili bistveno manj varni, kot smo. Zato se mi zdi zelo pomembno obdržati strateški odnos z ZDA. Lahko smo tudi nezadovoljni ali kritični do posamezne politike ZDA, do posameznih odločitev, vendar povsod se vlade menjajo, vsak naredi kdaj kakšno napako, neki temeljni odnosi med državami ki so si v osnovi blizu se pa le vzpostavijo. In mislim, da z Američani smo si in da imajo tak način življenja, tak vrednostni sistem, da je tudi nam lahko zelo blizu. Kljub vsemu neka temeljna relacija mora ostati. Potrdili jo bomo tudi v okviru Nata, čeprav so Nato tudi v glavnem evropske države in tudi z njimi imamo in želimo imeti posebne in zelo dobre odnose. Pred časom je naša vlada dobila takšno vprašanje s strani ZDA, vendar je bil odgovor bolj načelen, povzel je stališče, da ko bo prišla konkretna potreba, da bo vlada to resno proučila in dala svoje stališče. Zdi se mi, vsaj kakor izgleda, da te potrebe ne bo. Zelo možno je, da bo ta napad stekel morda čez 30 ur. Ne veliko kasneje.

Novinar: Lahko pa se zgodi, da tega zaprosila sploh ne bo glede na način..

Dr. Drnovšek: Mislim, da so vse priprave že narejene, da so vsi transporti že opravljeni, da sta celotni ameriška in britanska vojska že na položajih, tako da bolj konkretnega vprašanja ne bo.

Novinar: Gospod predsednik, sami ste rekli, da je slovenska podpora vilenski deklaraciji bila po vašem nepotrebna, češ da bi bilo bolje oblikovati samostojno stališče naše države, minister Rupel je ondan na ta vaš pogled odgovoril, da nas po lastnem samostojnem stališču nihče ni sploh spraševal, da smo bili samo naprošeni za podporo vilenski deklaracije, bi si glede na majhnost naše države sploh lahko privoščili, da rečemo ne, ko gre za podporo taki izjavi?

Dr. Drnovšek: Problem je v tem, da mi v to vilensko skupino nismo šli zato, da bi v njej sprejemali neka skupna stališča do kriznih situacij v svetu in se v okviru te skupine dogovarjali o takšnih stališčih, temveč enostavno zato, ker smo bili tam kot vse kandidatke za vstop v Nato in smo si prizadevali priti do povabila za članstvo in smo pri tem tudi koordinirali svoje aktivnosti. S tem namenom je bila ustanovljena vilenska skupina. In po moji oceni je s tem na vrhu v Pragi, ko smo dobili vabilo za članstvo v Nato, njena funkcija prenehala. In nikoli ni bilo v Sloveniji neke strateške odločitve: od zdaj naprej se bomo pa o vseh takšnih vprašanjih dogovarjali najprej z državami vilenske skupine. To je moja temeljna pripomba na to. In takšne situacije, kot smo jih imeli pred kratkim z znano izjavo vilenske skupine, se lahko spet ponovijo in spet bo nastopil zelo kratek rok in usklajevanje, na katerem si lahko postavljen skoraj pred izvršeno dejstvo; če pa ga ne sprejmeš, se boš zelo zameril nekomu. Že v Pragi sem opozoril zunanjega ministra in tudi pozneje, da bi bilo potrebno tukaj najti neko drugo rešitev, pravočasno povedati, da to ni funkcija vilnske skupine in da si mora Slovenija obdržati nekaj manevrskega prostora in bolj proste roke, da zavzema svoja stališča. Zato so številni razlogi. In težki jih je naprej predvideti. Težko je predvideti, kakšne so situacije in s kom se je pravzaprav v posamezni situaciji bolje dogovarjati. V konkretnih primerih včasih s to skupino držav, morda drugič z drugo skupino držav, ne pa vedno samo s to skupino.

Novinar: Dejstvo je, da je Slovenija dala podporo vilenski izjavi, dejstvo je tudi, da jo Združene države Amerike interpretirajo tako, kot jo, slovenska politika pa je nenehno poudarjala, nas spominja poslušalec Boris Horvat, da je bila vilenska izjava mišljena kot podpora reševanju krize izključno v okviru Združenih narodov, oziroma VS. In zdaj sprašuje, ker se lahko zgodi, da bo to posredovanje mimo VS, ali morda utegne Slovenija razmisliti o tem, da bi umaknila svojo podporo vilenski izjavi? Boris Horvat to sprašuje iz Ljubljane.

Dr. Drnovšek: Mislim, da je tista deklaracija že mimo. Zdaj ni več aktualna, je nova situacija. Saj njen tekst ni bil zelo slab, ampak bolj interpretacija, kaj pomeni, kakšen je njen pomen. Izstopati na tak način iz te skupine bi bilo povsem neproduktivno. Načelno bi morali povedati, da se v prihodnje ne bomo več usklajevali o nekih deklaracijah v okviru te skupine. Drugače pa tisto, kar se sedaj dogaja je, da ZDA zbirajo tisto skupino, ki bo z njimi vojaško posredovala v Iraku. Zbirajo, katere države gredo z njimi. To je Velika Britanija, Španija, Avstralija, Japonska, Bolgarija, Poljska, Češka, Romunija in tako naprej, mislim, da večina držav iz vilenske skupine. V tej skupini Slovenije ne bo. Naša vloga bo verjetno v naslednji fazi, s humanitarnimi akcijami in rekonstrukcijo, kjer bo najbrž sodeloval tudi ostali del Evrope.

Novinar: Poglejte, pri tej vilenski izjavi, ne bomo več govorili o njej, res je zadeva mimo, vendarle ljudje zamerijo slovenski politiki to, da po tistem, ko je Slovenija vendarle podprla ta dokument, politični vrh slovenski dajal, deloval dokaj deorkestrirano, če temu lahko tako rečemo. Ampak res pustimo zdaj to, zanima nas pa nekaj drugega. Kako komentirate dejstvo, da ob skoraj popolni strankarski podpori vključevanju v Nato, da se je ob tej podpori največ govorilo o tem, kaj se utegne zgoditi, če bi referendum o Natu ne uspel. To je znak nekega prepada med volivci in politično nomenklaturo. Se strinjate?

Dr. Drnovšek: Težko komentiram izjave vseh drugih, niti vseh ne poznam. Jih nisem toliko spremljal, ampak v svojih nastopih vedno poudarjam pomen članstva v Natu, razloge za članstvo in večkrat sem že dejal, da smo se Slovenci ob zelo pomembnih vprašanjih znali pravilno odločati, tako kot na plebiscitu in nekako pričakujem, da se bomo znali tudi sedaj, ko gre za referenduma o vstopu v Evropsko unijo in zvezo Nato. In res gre za zelo pomembne dolgoročne odločitve, ki bodo pomembne za naslednje generacije. In kot predsednik države moram pri svojem stališču gledati, kaj je boljše za državo. Če bi bil zasebnik, bi si lahko privoščil luksuz, in bi rekel, da mi Nato ni všeč, ZDA mi niso všeč, ali kaj podobnega. Če pa gledam nacionalni interes in vse možne nevarnosti, ki pretijo Sloveniji v prihodnosti, pa ne morem reči, da bo prihodnost tako varna, da Slovenija Nata ne potrebuje. Lahko pridejo situacije, ko ga bomo zelo potrebovali in to je tisto, kar skušam v svojih sporočilih tudi povedati državljankam, državljanom. V bistvu bi se slabo počutil, če bi ostali izven te organizacije, na prostoru, kjer smo, kjer je še vedno zelo blizu nas nestabilno območje Jugovzhodne Evrope, kjer vidimo, da so še vedno možne krize, tudi konflikti, zlasti, če bi se zveza Nato umaknila iz Jugovzhodne Evrope. Običajno govorim o teh razlogih in težko bi komentiral druge politike.

Novinar: Je to potem tudi vaš odgovor mirovnikom, ki pravijo, da bi bila Slovenija kot samostojna suverena država, ki ni članica Nata, boljša rešitev, kot vstop Slovenije v Nato?

Dr. Drnovšek: Ja, to je moj odgovor. Ker živimo v takšnem svetu, kot je. To ni idealen svet, ta svet še ni razrešil svojih težav in ta svet ne bo od zdaj naprej miren in stabilen kar tako, sam po sebi. Seveda si želim miru, ravno v tem tudi vidim neko garancijo v zvezi Nato, za to, ker bo bolj zagotovljen. Ne morem pa nikakor ne odgovorno reči, da če ne bi stopili v Nato, da se s tem ne bi izpostavili nekim nevarnostim v prihodnosti. Z gotovostjo lahko trdim, da bi že naš današnji mednarodni položaj bil precej slabši brez te opcije, brez pričakovanja do vstopa, bil bi manj trden, navsezadnje tudi manj vpliven. Že veliko pove samo dejstvo, da si države Jugovzhodno od nas vse želijo priti v Evropsko unijo in v Nato zato, ker vidijo to kot oazo stabilnosti, miru in prosperitete. Tako kot smo tudi mi celo desetletje mislili. In šele v zadnjem času se nam je zazdelo, da smo sami tako dobri, da živimo tako dobro, da smo varni, da se nam nič ne more zgoditi, da smo začeli bolj razmišljati o tem, ali sploh rabimo zvezo Nato. Takšen je moj odgovor in na žalost je še vedno precej nevaren svet, v katerem živimo.

Novinar: Delno ste s tem odgovorili gospodu Iztoku iz Velenja, pa gospodu Branku iz Maribora, ki sprašujeta, ali bi se pozicija Slovenije v odnosu do sosednjih držav, predvsem Hrvaške z vstopom v Nato, okrepila? Bi kaj dodali na to temo?

Dr. Drnovšek: Mislim, da se bo vsekakor okrepila, tako z vstopom v Evropsko unijo, kot z vstopom v zvezo Nato. Na sploh naša pozicija in seveda pozicija do vseh držav Jugovzhodne Evrope, ki jim seveda želimo, da bi nam sledile v tej smeri. Konkretno na to vprašanje moram reči, da se bo vsekakor okrepila.

Novinar: Še dve konkretni vprašanji. Gospa Marija iz Domžal, večkrat smo že odgovarjali na takšna vprašanja, pa vendarle, gospo zanima, ali bodo v Sloveniji v primeru vstopa v Nato tudi namestili vojaška oporišča in jedrsko orožje ter množico tujih vojakov?

Dr. Drnovšek: Res preveč strašijo ljudi. Danes problem ni v tem, da bi kdo želel kam nameščat nove vojaške baze ali celo jedrsko orožje. Američani govorijo o tem, da bodo zmanjšali svojo prisotnost v Evropi, da bodo zaprli številne baze, da v Nemčiji ali kje drugje jedrskega orožja ne rabijo več, hladna vojna je mimo. Da bi se nekje na novo instaliralo jedrsko orožje, to sploh ne pride v upoštev. Tega nihče ne rabi. Tega ne rabijo ne Američani, ne druge članice zveze Nato, to sploh ni tema in sploh ni realna možnost.

Novinar: Svojevrstno presenečenje pa tudi recimo tako navdušenje uradnih krogov pomenijo visoka podpora članstvu Slovenije v Natu, ki je poskočila v zadnjem času. Čemu pripisujete tak skok podpore, recimo ribiškim konfliktom s Hrvaško, atentatu na predsednika srbske vlade Đinđiča, ali dejavnosti naših mnenjskih voditeljev, pa tudi morda svoji lastni. Kaj bi to posebej izpostavili?

Dr. Drnovšek: Verjetno vse skupaj. Očitno je kar velik del državljank in državljanov opredeljen, ne pa še povsem prepričan in še razmišljajo, lahko tudi spreminjajo svoje stališče. Na to vpliva javna razprava, dokumenti, ki se bolj intenzivno prikazujejo, najbrž pa na to vpliva nek temeljni občutek varnosti in zavedanje, da so tudi v naši bližini še možne zelo kritične situacije, da to še ni stabilen svet in vse skupaj po moji oceni prispeva k temu, da se podpora, jaz sem tega vesel, dviguje in mislim, da prihaja do spoznanja, da tukaj ne gre za nek projekt politične elite, kot je bilo včasih slišat, da si želimo Nato kot nek političen uspeh. To ni res, to ni pomembno. Gre za vprašanje te in prihodnjih generacij, kako se bomo pozicionirali, gre za zelo pomembno zgodovinsko odločitev, in mislim, da jo tako sedaj ljudje tudi jemljejo, ko bolj neposredno in resno razmišljajo in ko smo tik pred odločitvijo.

Novinar: No, je pa ta podpora predvsem Natu sila recimo temu elastična, niha. Kaj bi morala po vaše slovenska politika storiti, da po morebitnem začetku iraške vojne tik pred referendumom podpora spet ne bi padla. Uradni politiki seveda je do tega, da bi jo ohranila na vsaj zdajšnjem nivoju, s tem boste odgovorili tudi Jožetu iz Šentjerneja, ki ob tem opozarja, da ob tem, ko politiki naši trdijo, da Nato niso samo Združene države Amerike, je treba vedeti tudi to, da je dejstvo, da je Slovenija z mnogimi odločitvami v zadnjem času ukrepala z utemeljitvami, da to počne zaradi približevanja Natu, prav v korist ZDA. Omenja generična zdravila, prepoved izvoza materiala za topovske cevi v Sirijo in podobno.

Dr. Drnovšek: Gre za različne zadeve, tudi za vprašanje mednarodnega prava in za trgovinske interese. Ni vse samo Nato obramba, gre tudi za marsikaj drugega. In če govorimo o izvozu orožja v nekatere države, ki so pod mednarodnimi sankcijami.... V svojih nastopih v teh dneh, zlasti, če pride vmes do napada na Irak, bom poskušal še enkrat povedati, da je ta odločitev za nas temeljnega pomena, da je sama Slovenija premajhna, da bi si lahko zagotovila neko učinkovito varnost in trdnost. Naša in evropska zgodovina nam dajeta številne primere za to. Nato je demokratična organizacija, Slovenija vstopa v odnos, kot ga nikoli v zgodovini z nikomer nismo imeli. Vedno smo bili del nečesa, zelo marginalizirani, tokrat pa vstopamo v zelo enakopraven odnos z drugimi demokratičnimi državami, z namenom, da si skupaj z njimi zagotovimo varnost in da tudi skupaj z njimi skušamo čim bolje delati za stabilnost v svetu. V Natu so ZDA, Francija, Nemčija, države, ki imajo v primeru iraške krize različna stališča, vendar v Natu sodelujejo in bodo tudi v naprej sodelovale in tokratna razlika se razrešuje demokratično. Razlike so, temeljna zveza in zavezništva pa bodo ostala. In kadar bo šlo zares, tako kot je šlo že kdaj prej, tudi v dveh svetovnih vojnah ali pa na Balkanu, takrat bo zavezništvo funkcioniralo in prepričan sem, da bodo tudi Združene države Amerike ostale demokratična država, ki jo bomo lahko v marsičem občudovali, čeprav jo bomo lahko tudi v marsičem kritizirali. Kar je pa življenjsko. Da se sedaj, kot sem že nakazal, pregrupirajo ti medsebojni odnosi, razmerja, pa gre za nek poizkus nekaterih držav, da tudi Američanom povedo, da čeprav so supersila, jim avtomatično v vseh zadevah ne bodo sledile. In to je tudi iz vidika našega odločanja za članstvo v Natu lahko zelo pozitiven primer. To ne pomeni, da je treba avtomatsko slediti ali ZDA ali komurkoli drugemu. Edino v primeru, da gre za skupno obrambo, za solidarnost do posamezne države, v tem primeru pa seveda velja pogodba o medsebojni zaščiti. Če smo realni: kdo lahko koga bolj ščiti, ali mi Američane ali Američani nas? Mislim, da je odgovor na to zelo jasen.

Novinar: No, ne bi hoteli biti defetistični, ampak vendarle, če zadeva uspe, če Nato dobi podporo, boste sigurno eni, eden izmed tistih politikov, ki si boste nekaj zaslug lahko pripisali. Gospod Janez iz Savinjske doline vas pa sprašuje, kaj bi storili v primeru negativnega izida referenduma za vstop v Nato. Bi to razumeli kot nezaupanje volivcev, mi dodajmo, bi lahko pričakovali zahtevo po odstopu vlade, kaj bi se lahko zgodilo v takšnem primeru?

Dr. Drnovšek: O tem ne bi govoril. Mislim da bi težko kdo v takšni situaciji govoril o odstopu vlade ali pričakoval odstop vlade. Mislim in upam, da bo referendum uspel. Tako za Evropsko unijo kot za Nato. In drugič, če bi se slučajno zgodilo, da za Nato ne uspe, bi lahko iskali razloge tudi v tej novi situaciji, z ameriškim napadom na Irak ali kaj podobnega, saj je podpora tudi Natu v zadnjem času močno zrasla. To je pa izven dometa slovenske politike, vlade ali kogarkoli drugega, da bi lahko na to vplival. Lahko bi rekli, da je ta referendum na žalost padel v najbolj neugodne okoliščine, v tiste okoliščine, ko je vse pod vtisom neke nove situacije. Jaz sem kljub temu prepričan in mislim da je prav, da se odločimo pozitivno na tem referendumu: za Evropsko unijo in za Nato in predvsem upam, da bo čimveč Slovencev in Slovenk prišlo na volišča in se odločalo, ker gre zares za zelo pomembno odločitev.

Novinar: Studio ob 17:00 poslušate, spoštovane poslušalke in cenjeni poslušalci na prvem programu nacionalnega radia, programu A1. Pustimo predsednika države dr. Janeza Drnovška samo še dve tri aktualne zadeve so, ki bi se jih morali dotakniti s povsem kratkimi vprašanji. Depala vas, afera, ki nima sodnega epiloga. Vas kaj vznemirja napoved prvaka SDS, da bo še pred nadaljevanjem vnovičnega sojenja postregel z nekaterimi novimi dokumenti, ki naj bi govorili o tem, da ste bili o sami aferi obveščeni že mnogo prej, preden je afera izbruhnila?

Dr. Drnovšek: Ah ne, nič me ne vznemirja. Tisto, kar je rekel je, da naj bi bil jaz obveščen že konec decembra, v začetku decembra 93, ne pa v začetku leta 94. Če bi bilo to res.... sploh ne vem, v čem je to bistveno, zakaj bi bilo to važno..

Novinar: Mislite, da to nima vpliva na sodni proces, ki je..

Dr. Drnovšek: Niti slučajno ne, ker o dopisu, o katerem govori, da je bil meni poslan 24. decembra leta 93, jaz pa naj bi govoril, češ da sem bil seznanjen šele v začetku januarja, oziroma začetku leta 94.... to je povsem nepomembno in sploh ni jasno, zakaj to navaja. Pa še to ni res. Ker smo pogledali nazaj v dokumente in ugotovili, da sem takrat, ko je bila stvar predstavljena tudi javnosti in parlamentu, med drugim povedal, da je bilo prvo opozorilo s strani notranjega ministrstva poslano konec leta 93, tako da niti to ne drži. Sploh ne razumem, zakaj to odpira in na tak način.

Novinar: Gospod predsednik, v začetku marca ste se pogovarjali s predstavniki haaškega tožilstva, sporočeno je bilo, da ste jim predstavili svoje poglede na razpad Jugoslavije in da nadaljnje aktivnosti niso predvidene. Že drugič pa so se pogovarjali z nekdanjim predsednikom države Milanom Kučanom, za katerega se naj bi odločili ali ga bodo predlagali kot pričo tožilstva na sojenju proti Slobodanu Miloševiču. Ali zase kaj takšnega ne pričakujete?

Dr. Drnovšek: Po tem razgovoru je to zelo malo verjetno, predstavniki haaškega sodišča so me povprašali po mojih pogledih na razpad Jugoslavije, po nekaterih ozadjih, ki sem jih popisal tudi v knjigi o tem obdobju, ki je izšla pred leti. Očitno so se o tem precej dobro seznanili, imeli še nekatera dodatna vprašanja. Potem so že sami povedali, da je zelo malo verjetno, da bi me povabili kot pričo, ker imajo seveda dovolj prič, če tako rečem in da gre zato, kako sodnikom pojasniti takratna ozadja, kaj se je dogajalo in prosili so, če lahko predstavijo mojo knjigo ali tiste nekatere odlomke iz moje knjige, ki o tem govorijo. S tem sem se lahko samo strinjal, saj je knjiga javna.

Novinar: še eno razbremenilno vprašanje za konec. Naporen je ta tempo, zmorete to, kar terja od vas ta funkcija, morda kakšna kratka primerjava s premierskim položajem?

Dr. Drnovšek: Zmorem, saj sem navajen. Leta in leta sem delal kot predsednik vlade, tudi vrsto operativnih stvari. Sedaj je kar precej aktivnosti, zlasti zaradi te situacije, iraške krize, referendumi, tempo je večji, kot običajno. To se je dogajalo že velikokrat prej. Ta funkcija je nekoliko drugačna, lahko se tudi osredotočam na strateška vprašanja, ampak sem se tudi že prej, tako da...

Novinar: In vas ne moti, da so pooblastila po naši ureditvi, ko gre za predsednika države, precej manjša kot premierska?

Dr. Drnovšek: Če bi hotel biti premier, potem bi ostal premier in ne bi šel na volitve. Ocenil sem, da je bilo dobrih 10 let dovolj in sedaj sem na tej funkciji, videl sem, kakšna je ustavna opredelitev te funkcije in v okviru tega delujem.

Novinar: Tako, to je bil zadnji odgovor v tej oddaji Studio ob 17:00, hvala za obisk, gospod Drnovšek, veselimo se seveda srečanj tudi v najmanj prihodnjih 5 letih v takem svojstvu, v kakršnem ste danes v tej oddaji prvič, pod oddajo se bomo pa podpisali tehnik Tone Žavbi ter novinarja Sandi Frelih in Bojan Veselinovič. Hvala za pozornost vsem, seveda tudi poslušalcem, ki ste nas zasipali z vprašanji za našega gosta.
Zadnje novice

ponedeljek, 29.10.2007
Odstop proračunskih sredstev

Pogovori o prihodnosti Slovenije pri predsedniku republike
Urad predsednika Republike Slovenije
Erjavčeva 17
1000 Ljubljana
Slovenija

tel.: 01 / 478 12 22
fax: 01 / 478 13 57

E-pošta   gp.uprs@up-rs.si
© 2005 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani