arhivska stran
www.up-rs.siGrb republike SlovenijePredsednik republike Slovenije
Predsednik
Ustava in zakoni
Novice
Foto-video album
Odlikovanja
Urad predsednika
Častna četa (Ljubljana, oktober 2005)
Novice
domov domov  |   natisni natisni  |   english flag english
  Najdi

Intervju predsednika republike dr. Janeza Drnovška za Sobotno prilogo časnika Večer

Ljubljana, 11/12/2005  |  intervju


S predsednikom republike dr. Janezom Drnovškom se je pogovarjal Mirko Lorenci:



V Srbiji se je v zadnjih dneh pojavilo mnenje (tudi eden uglednih političnih analitikov je govoril o tem), da je predsednik Slovenije pod vplivom albanskega lobija. Da sicer ne bi predlagali rešitve kosovskega vprašanja, kakor ste to storili.

"Takšno mnenje sem poslušal že leta 1989, ko sem prvič skušal reševati kosovsko vprašanje. Od takrat je minilo šestnajst let, pa še vedno ni rešeno. In srbska politika ga ni sposobna rešiti, mednarodna skupnost pa je zelo počasna. Srbski politiki svojim državljanom enostavno ne upajo naliti čistega vina."

Saj ga verjetno tudi ne smejo, če nočejo napraviti političnega samomora.

"Kaj pa je vredna njihova politična kariera v primeri z nazadovanjem Kosova in Srbije že šestnajst let? V primeri s tem, da lahko pride spet do nemirov in da se lahko takšna situacija razširi tudi v regijo? So važne njihove politične kariere ali je pomembna pravica?

Razmišljate zelo racionalno, vendar poznate tamkajšnjo mentaliteto pa tudi mnoge tamkajšnje politike. V Srbiji je še vedno veliko strastnih čustev, patosa...

"Ali želijo še eno vojno? Je ni bilo že dovolj? Jugoslavija je razpadla, bilo je ogromno mrtvih, vemo tudi, kaj se je zgodilo na Kosovu. Naj bi se še vedno šli neka čustva? Bodo to srbski državljani še kupovali?

Verjamete, da bi res lahko izbruhnila še ena vojna?

"Če bi še naprej igrali na čustva in jih upoštevali, bi se to lahko zgodilo. Gre namreč za negativna čustva."

Gotovo ste na svoj predlog pričakovali odziv Srbije, kakršen pač zdaj je.

"To je bil odziv srbske politike, njene elite."

Srbski zunanji minister Vuk Drašković nam je rekel, da je Srbija pripravljena dati Albancem vse razen države. In je spet govoril o famozni formuli, ki jo je prvi omenil premier Vojislav Koštunica, da Kosovo lahko dobi več od avtonomije, a manj od samostojnosti. Prave razlage te formule ni dal še nihče. Jo razumete vi? Zdi se nekaj takega kot leseno železo.

"Res je nekaj podobnega, nič oprijemljivega. Potrebna je jasnost, razumljiva rešitev. To je tisto, kar sem zapisal v svojem predlogu. Vendar bi Srbi s svojimi stališči spet prodajali neko meglo."

Na veliko govorijo o kršenju mednarodnega prava in sklepov Badinterjeve komisije.

"Vsi vemo, da se pravo razvija in se prilagaja dejanskim razmeram. Nova pravna ureditev na Kosovu bo nastala z novim sporazumom. Potrdila ga bo mednarodna skupnost, ki bo poiskala pravni okvir. Danes je stanje takšno, da imamo na Kosovu šest let mednarodne sile, vendar je v resnici samostojno. Tam ni srbske vojske ne policije. Pa še vedno govorijo, da je to del srbskega teritorija. Dejstva na terenu so povsem drugačna. Če si Srbi predstavljajo, da bi lahko to vrnili v okvir svoje države, bi to pomenilo vojno."

Verjetno res, vendar vas načrt najbrž pomeni, da bi morala mednarodna skupnost na Kosovu ostati še zelo dolgo, kajti skupno življenje Albancev in Srbov se tam, vsaj za zdaj, še ne zdi mogoče.

"Prav zato, da se čustva, o katerih sva govorila, pomirijo in da se pomirijo tudi spomini na to, kar sta obe strani napravili druga drugi, bi mednarodna skupnost nekaj časa morala ostati tam. Prej je na Kosovo prišla zato, da bi zaščitila Albance na Kosovu pred Miloševićem, zdaj pa mora ostati zato, da bi zaščitila srbsko manjšino."

Ogromno ugibanj in je o tem, da se s svojim predlogom rešitve kosovskega vprašanja niste odločili za povsem solistično akcijo, ampak da ste dobivali določene namige iz Bruslja in Washingtona. Koliko resnice je v tem?

"Naj ugibajo."

Ste pa prav gotovo v stikih z mnogimi tujimi politiki, ki očitno tudi hočejo doseči končno rešitev kosovskega vprašanja.

"Seveda. Ni samo moje mnenje, da je prišel čas za dokončno politično rešitev tega vprašanja. Podaljševanje sedanjega stanja ne prinaša ničesar - ne Albancem na Kosovu, ne Srbom, niti mednarodni skupnosti. Za njo je to le velika obremenitev. Za Albance je to tudi stagnacija - tam so ogromna brezposelnost in izjemno slabe socialne razmere, ni pa jasno, kdo je za kaj odgovoren. Naj torej tudi oni prevzamejo odgovornost za svoj razvoj in svojo prihodnost, kar bi jim omogočila takšna politična rešitev. Srbi so s Kosovom seveda obremenjeni, saj je zanje kot velik mlinski kamen, obešen okoli vratu. To sem rekel Miloševiću že pred šestnajstimi leti. Srbija mora sama nadomestiti, kar je v teh letih izgubila. Življenje v Srbiji je zelo slabo. Namesto da bi se politiki ukvarjali s tem, kako bi ga izboljšali, še vedno govorijo o nekih čustvih v zvezi z Kosovom in na tem gradijo svojo politiko."

Kaj pa mnenje Janeza Stanovnika, ki je za neki beograjski časopis izjavil - mislil pa je na vaše javno izraženo mnenje -, da se pred začetkom pogajanj molči, ne pa govori, in da je to temeljno načelo diplomacije?

"Jaz pri teh pogajanjih ne nastopam v funkciji diplomata. Opazil sem, da se le malo ukvarjajo z vsebinskimi rešitvami in da se že nekaj mesecev stopica na mestu. Celotnemu procesu sem želel dati neki impulz, ne mislim pa prevzeti vloge posrednika ali pogajalca in ne nameravam igrati nobene vloge, ki bi v pogajanjih izpodrivala kakršnegakoli akterja. Povedal sem, kar sem mislil, da je treba povedati, in predlagal tisto, kar se mi zdi najboljši možni izhod iz sedanje situacije."

V tej vlogi res niste diplomat, ste pa to gotovo v odnosih s Srbijo in Črno Goro. Ste imeli kak pomislek, da bi lahko vaša pobuda pobuda poslabšala zelo uspešne in hitro razvijajoče se gospodarske odnose naše države s SČG, ti so namreč za Slovenijo sila pomembni?

"Ti odnosi bodo še boljši, če se bo Srbija skobacala iz sedanjega položaja in se razvijala ter se usmerjala v Evropsko unijo. Če bi kdo rekel, da se bodo odnosi z njo poslabšali zaradi mojega predloga, je to recidiv, vračanje v preteklost. Kar spomnimo se, kolikokrat so Srbi ali Milošević rekli, da ne bodo več kupovali slovenskega blaga, ker se je takrat Slovenija kot prva zavzela za človekove pravice na Kosovu. Menda ne bomo spet 'kupovali' tega, da bodo zdaj naši odnosi ponovno trpeli."

Ker verjetno tako srbski politiki kot gospodarstveniki vedo, da tega nima smisla več 'kupovati' in da nihče ne bo 'kupoval', je Srbija pripravljena pod pritiski Bruslja, Washingtona in še koga popustiti; ali si bo prizadevala, da bi se pogajanja s Kosovom vlekla leta in leta?

"Na koncu se vse zreducira na tisto, s čemer sva pričela: ali lahko srbski politiki priznajo realnost, kakršna je, ali bo to zanje politični samomor. Vse se zreducira na vprašanje, ali so ti politiki odgovorni in pošteni do svojega naroda ali ne. Če bomo vsi taktizirali zaradi vprašanja, ali ti politiki ne bodo mogli nadaljevati dela v politiki, ki ne vodi nikamor, potem je vse skupaj nesmiselno."

Mislite, da bo Maartiju Ahtisaariju kot predstavniku mednarodne skupnosti, poznavajočemu balkanske ukane, uspelo pogajanja napraviti hitra in racionalna?

"Ahtisaari je sposoben in izkušen politik, ki ima možnosti, da to vprašanje reši. Morda mu bo moja zelo jasna beseda celo pomagala, da bodo padli neki tabuji, da se bodo razpočili neki napihnjeni baloni in da bi se lahko prej začeli pogovarjati o resnični situaciji in o izhodu iz nje."

Imate približno predstavo o tem, kako dolgo bi pogajanja lahko trajala?

"Lahko se končajo zelo hitro."

V pol leta recimo?

"Celo hitreje, če ne bo preveč praznega teka. Predlog, ki sem ga dal, v resnici zajema vse elemente, za katere obe stvari vesta, da je to to in da končni rezultat ne more biti bistveno drugačen od tega. Verjetneje se bodo ponavljali neki rituali za njihovo javnost."

Srbski argument proti kosovski samostojnosti je tudi, da se podobne stvari kot s kosovsko samostojnostjo lahko pričnejo dogajati tudi, na primer, v Baskiji, Južni Tirolski, v nekaterih azijskih državah.

"To so govorili tudi za samostojno Slovenijo. Češ, ali njena samostojnost ne bo precedens za Baskijo, Katalonijo, Južno Tirolsko in še za koga. Se je kaj zgodilo? Nič. Slovenija je samostojna država, tam pa je položaj, kakršen je bil. Dogajanje ni vzpodbudilo nobenih dodatnih teženj po osamosvajanju."

Bodo v Kontaktni skupini, ki bo imela veliko vlogo, zlahka našli skupni jezik? Srbi, kot običajno, v njej pričakujejo veliko podporo Rusije, ki pa je doslej nikoli ni bilo.

"Spet gre za vprašanje, koliko bo odgovornosti in želje po iskanju resničnega izhoda, koliko pa nekega taktiziranja zaradi prestiža in igranja na neke geopolitične sfere, kar je po mojem že stvar preteklosti. Če bi se zdaj vračali na to, bi bilo neresno."

Vaša vloga pri obravnavanju 'kosovskega vprašanja' je zdaj že dolgo jasna. Manj je jasna vloga slovenskega zunanjega ministra Dimitrija Rupla; premier Janez Janša pa se je držal bolj ob strani. Kolikor vemo, ste bili tisti dan, ko so bila objavljena vaša stališča, z njima na kosilu. Najbrž sta se pogovarjala tudi o tem.

"S programom sem šel v javnost, preden sem govoril z zunanjim ministrom. Takrat sem jima ga seveda pojasnil in moj vtis je bil, da smo se vsebinsko strinjali."

Zdaj Rupel omenja vašo solistično akcijo. Zaradi gladenja odnosov s Srbijo? Verjetno vam ni bilo ljubo, da so gostitelji zaradi vašega stališča preklicali povabilo na obisk v Beogradu?

"To je bolj njihov problem kot moj. O našem zunanjem ministru in njegovih reakcijah pa tole: precej si vse leto prizadeva pri predsedovanju v Organizaciji za evropsko varnost in sodelovanje (OVSE), na mnogih frontah je poskušal, vendar se bo verjetno strinjal, da v zvezi s Kosovom ni bilo nikakršnega preboja. Ne samo pri OVSE."

Se vam zdi, da je Slovenija v času svojega predsedovanja OVSE dosegla kak preboj, da je mednarodno bolj prepoznavna, spoštovana?

"Mislim, da je sorazmerno uspešna in da je bil zunanji minister zelo aktiven. Ko se bo delala bilanca, bo po mojem obveljala ocena, da je Slovenija dobro opravila svojo zapleteno vlogo."

Vaša ljubezen očitno še vedno ostaja zunanja politika?

"Ne, ne gre za ljubezen. Je pa dejstvo, da imam na tem področju kar nekaj izkušenj in poznavanja. Gre tudi za odgovornost, da dam svoj prispevek k reševanju še vedno odprtih vprašanj na teh območjih, ki jih je na koncu treba spraviti v Evropsko unijo, kar je tudi moj cilj in motiv. Da se namreč območje, ki je bilo včasih Jugoslavija in ki je zaradi vojn toliko pretrpelo, končno umiri in gre na pot napredka in bolj mirnega življenja."

Mislite, da Evropske unije, za katero ste rekli, da sem vam zdi, da 'se je ustavila', sprejemanje novih in novih članic ne bi še oslabilo?

"Prav zaradi tega, da bi presegli sedanji položaj, sem dal svoje predloge tudi EU, v kateri je zastoj, ne samo v Srbiji in na Kosovu. Da v EU ne bi bilo refleksa, kakršen je bil pri padcu ustavne pogodbe; to pomeni tudi konec širitve, EU je že zdaj postala prevelika ali skoraj neobvladljiva. Če bi tako mnenje sprejeli, bi bilo slabo, pomenilo bi, da delo ni končano in da bi voz spet pričel drveti nazaj. Vemo, kaj to pomeni, saj poznamo evropsko preteklost."

Politiki v državah, ki še niso članice EU, državljane prepričuejo, da se jim bosta z vstopom vanjo pričela cediti med in mleko. Streznitev pa jih v resnici šele čaka.

"Res se nič ne zgodi v hipu, toda sami lahko vidite, če greste v Srbijo ali na Kosovo, kakšna razlika v kvaliteti življenja je v primerjavi s Slovenijo. Pa še ni dolgo nazaj, ko smo bili skupaj in ko med Slovenijo in Srbijo ni bilo velike razlike. Srbija lahko torej, če se odloči za pot proti EU, veliko pridobi, vendar ne sme več izgubljati časa, ki ga je že ogromno izgubila."

Toda, ker ta pot ne bo hitra, lahko ljudje izgubijo potrpljenje...

"Ljudje imajo potrpljenje, če imajo občutek, da se gre po pravi poti, ki bo pripeljala do izboljšanja. Sicer ga bodo kmalu izgubili. EU je vendarle najboljše, kar je bil doslej človek ali Evropejec sposoben ustvariti kot družbo držav z enakopravnimi medsebojnimi odnosi, skupnim gospodarskim odnosom, skupnim denarjem. Boljše poti ni, tudi za Srbijo ne."

Pred kratkim ste rekli: 'Povem, kar mislim, da je prav.' To ste v zadnjem času večkrat storili, recimo v zvezi s Kosovom.

"Tudi za Evropsko unijo."

Tudi, vendar nas zanima, kaj menite o mnenju Matjaža Krivica, ki piše, da komentiranje tekočega notranjepolitičnega dogajanja sploh ni stvar predsednika države.

"Strinjam se s tem, da se predsednik ne sme vmešavati v medstrankarske odnose in v delo vlade. Seveda ima določene funkcije, na primer, da je vrhovni poveljnik vojske, da zastopa državo v svetu, da pa bi se na domačem področje njegova vloga lahko povečala le v kakšnih kriznih razmerah. Sam se skušam tega držati."

Toda volivci, ki so vas volili neposredno, tako kot župane - za razliko od poslancev v državnem zboru in članov vlade -, najbrž vendarle imajo pravico zvedeti za vaše mnenje o temeljnih vprašanjih, ki zadevajo Slovenijo. Recimo o tako imenovanih Damijanovih reformah.

"Volivci imajo pravico poznati moje mnenje, ko gre na kakem področju za bistveno anomalijo, tudi za kršitev človekovih pravic, ko sistem ne deluje dobro. Ko pa gre za predloge in ukrepe vlade, ki so lahko takšni ali drugačni in ki nikoli niso idealni, se mi ne zdi najbolj primerno razsojati o njih. Konec koncev nisem ekonomski analitik. Kot ekonomist bi lahko bil, vendar moja funkcija zdaj ni to. S tem bi dodatno obremenjeval sceno med vlado in opozicijo. Ta igra med njima se mora odvijati predvsem v parlamentu."

Toda Slovenci se, denimo, bojijo, da bi reforme ogrozile socialno državo, kakršna pač je. O področju, ki neposredno ne zadeva politike, pa gotovo pričakujejo vaše mnenje.

"S tem se strinjam. Ukrepi, kot sem že nekajkrat povedal, ne smejo biti takšni, da bi povečevali socialne razlike ali da bi se položaj določenih skupin državljanov, ki že zdaj ne živijo dobro, še poslabšal. Vsakemu državljanu mora biti zagotovljeno dostojno, četudi velikokrat skromno življenje. Ukrepi morajo biti takšni, da se nihče ne bo počutil odrinjen na obrobje družbe, kjer ne bi videl svoje perspektive za preživetje. Ali bo vlada pri tem neuspešna, bodo volivci ocenili na naslednjih volitvah.
Navsezadnje, če to ne bo zagotovljeno, se lahko zgodi kaj podobnega, kot se zdaj dogaja v Franciji, kar je rezultat občutka dela državljanov, da so zapostavljeni in da nimajo nobene perspektive. Ko se nabere veliko gneva, je dovolj iskra, da eksplodira."

Pri nas menda še nismo tako daleč?

"Seveda ne, toda kdo bi bil pred kratkim rekel, da je tako daleč Francija."

Tam igrajo svojo vlogo ob tem, kar ste omenili, gotovo tudi nacionalizmi vseh vrst.

"Že, ampak vendarle je bilo to veliko presenečenje tako za francosko kot za evropsko politiko. Skratka, ne smemo podcenjevati stvari, ampak jih je treba reševati, ko je še pravi čas. Zdaj se je francoska vlada prebudila in se zavedla problema, ki mu namenja veliko denarja, toda hkrati je že morala razglasiti tudi izredne razmere. To je iskanje rešitve pet minut po dvanajsti. Vsaka vlada mora imeti takšne možnosti pred očmi že prej. V takih primerih bi lahko kot predsednik opozarjal, in bi moral opozarjati, že prej."

Bi po vseh teh letih, odkar ste v vrhu naše politike, lahko rekli, da je Slovenija zgodba o uspehu ali je to čisto povprečna zgodba?

"Je uspešna zgodba. Konec koncev je vzpostavila svojo državo, funkcionira, postala je spoštovan član mednarodne skupnosti, je stabilna država, v kateri se iz leta v leto vsaj v povprečju izboljšuje kvaliteta življenja - seveda ne za vse. Pri tem poudarjam, da ne smejo samo eni deliti tega občutka uspešnosti. To so naloge za naprej, kajti ni čudežnih receptov, nihče na svetu jih še ni našel. V prvem obdobju države smo naredili precej, seveda pa ne vsega. Prizadevati si je torej treba, kako najti uspešno kombinacijo med gospodarsko učinkovitostjo in socialo; glede tega mora veliko napraviti država. Krepiti pa moramo tudi zavest državljanov, da bi si pomagali med seboj, kadar je kdo v stiski - z različnimi oblikami solidarnosti, prostovoljnega dela."

Pa se vam ne zdi, da hiter prehod iz, recimo, socializma v kapitalizem sili ravno v obratno razmišljanje? Da gre danes le za krut boj, v katerem je malo prostora za sočutje, solidarnost?

"To je narobe in ravno to bi morali s svojim delovanjem spremeniti."

Toda okoliščine temu niso naklonjene.

"Če je v nekem prehodnem obdobju res tako, bi se zdaj že lahko zavedali in videli, da to ni prav, da je treba nekaj popraviti. Seveda lahko imamo in moramo imeti uspešne podjetnike, ne moremo pa imeti ogromnega kopičenja bogastva v skupini posameznikov, na drugi strani pa veliko ljudi, ki bodo živeli v revščini. To ne gre ne v Sloveniji in tudi v svetu ne bo dolgo šlo. Državljani se res velikokrat znajdejo v vlogi tistega, ki izgublja, vendar tega ne smemo sprejeti kot nespremenljivo dejstvo. Zato morajo vlade stalno iskati nove rešitve."

Ampak v tem času se višanje moralnih načel ali meril ne zdi ravno realistično. Zdi se, da se celo znižujejo.

"Seveda se, toda poglejte, kakšne so razmere v svetu. Poglejte te dni časopise: izredno stanje v Franciji, demonstracije v Južni Ameriki, ko pride tja predsednik ZDA, pa razmere v Nemčiji, orkani, vremenski pojavi, ki zaradi segrevanja ozračja očitno povzročajo veliko več škode kot nekoč... Nekaj v tej globalizaciji, kot ji pravimo, očitno ni v redu. Človeštvu kot celoti ni uspelo najti pravih odgovorov, kako se vsemu temu upreti. Očitno ni sposobno na eni strani ustaviti povečevanja revščine, na drugi pa ogromnega kopičenja bogastva pri peščici ljudi. Nadaljevanje tega lahko pelje le v večje katastrofe. Ravno zato moramo govoriti o drugačnih moralnih normah in o drugačni zavesti."

Ni omenjena izjemno bogata peščica ljudi ta, ki odloča o vsem in ustvarja razmere, v katerih se moralne norme ne morejo dvigati?

"Res je, se dogaja. Toda, ali bo večina človeštva to dovoljevala? Spet se vrniva v Francijo, tam so milijoni depriviligiranih to sprejemali, na neki točki pa je prišlo do eksplozije. In eksplodiralo bo na tak ali drug način. Naj k že naštetemu dodam še terorizem. V sedanjih razmerah na svetu bo samo še naraščal - ob povečevanju nestrpnosti, hkrati pa v občutku velike večine ljudi, da so svetovni odnosi nepravični in da države v razvoju nimajo nobene možnosti, da bi milijoni ali milijarde ljudi, ki tam živijo, izšli iz bede. Če se bo to nadaljevalo, lahko pričakujemo še več težav, tudi v Evropi. Enostavno bo treba ugotoviti, da je v celotni svetovni konstelaciji nekaj gnilega. Morda je ključni problem prav v zavedanju ljudi, da bo svet stabilen in miren samo, če bo vsakemu človeku zagotovljeno preživetje, pa čeprav zelo skromno."

Omenili ste terorizem. Ni ta na nek način samo voda na mlin tiste peščice bogatih, ki odločajo o vsem in ki lahko zaradi tega tudi zmanjšujejo človekove pravice?

"Ponekod res ugotavljajo, da se vrača veliki brat. Nekatere države vse bolj sprejemajo ukrepe, ki so bili včasih značilne le za Stalinovo Rusijo ali Sovjetsko zvezo. Pred časom bi bilo to nepojmljivo, ker bi se demokratična javnost uprla. Očitno dogajanje pelje v manj demokracije, v manj blagostanja za človeštvo, v večje napetosti, večje razlike, več terorizma, več katastrof. In k še bolj ostrim ukrepom, ki bodo temu sledili. Je to pot?

Torej začarani krog?

"Ni nujno. Ključni odgovor je spet človekova zavest, zavedanje vsega tega in zavedanje, da smo na svetu vsi med seboj odvisni. Da torej ne more biti varne Slovenije in Evrope, če ogromno ljudi umira od lakote. Tega se je treba zavedati in vsak na svojem položaju mora ukrepati. Postopno lahko začnemo spreminjati stvari. Ne z nasiljem, da ne bi kdo mislil, da govorim o kaki revoluciji. Vse revolucije v zgodovini so bile ogromne napake. Nasilje ni nikoli izhod."

Še ne tako davno so svet pomagali uravnavati tudi veliki misleci, filozofi, književniki... Takrat so jim morali prisluhniti celo državniki.

"Danes je res preveč nekega defetizma in velikega občutka nemoči. V Evropi so ljudje, tudi z zavrnitvijo evropske ustave, sporočili, da imajo občutek, da ne njihova nacionalna ne evropska politika nista sposobni, da bi se soočili z izzivi sedanjosti in prihodnosti. Nastal je občutek, da sedanji instrumenti niso kos soočenju s temi vprašanji. To je tudi razlog, da sem se sam začel ukvarjati z njimi. Ne gre samo za Kosovo, ki zadeva bolj našo regijo. Tudi EU in Svetovni trgovinski organizaciji sem dal predloge, kako naprej, v OZN sem opozoril na sedanje razmere."

To lahko zdaj počnete s položaja predsednika države, ki je lahko visoko moralen človek. Se vam kdaj zgodi, da se zjutraj zbudite in pomislite: Hvala bogu, da sem predsednik države, ne pa vlade ali stranke, ki bi moral početi tudi stvari, s katerimi se na nek način ne strinjam.

"Kot predsednik vlade in stranke sem v več kot desetih letih svoje oddelal. Po eni strani mi ločitev od teh funkcij ni bila enostavna, po drugi pa mi je takratno delovanje dalo ogromno izkušenj, ki mi omogočajo, da o vseh teh vprašanjih zdaj lahko govorim kar utemeljeno. Šestnajst let sem v vrhunski politiki, začenši od predsednika predsedstva Jugoslavije do predsednika slovenske vlade in do predsednika slovenske države. Sodeloval sem tudi ogromno v mednarodnih stikih in dogodkih, ob različnih kriznih situacijah. Na podlagi vsega tega ob svoji sedanji funkciji lahko razmišljam in delujem pri bolj širokih, strateških vprašanjih, o katerih lahko dam tudi svoje mnenje in predloge."

V tem položaju je najbrž tudi lažje biti moralen človek kot na prejšnji funkciji, ko ste kot predsednik vlade včasih najbrž morali sprejemati tudi nekatere gnile kompromise?

"Že, toda tudi pri tistih kompromisih je bilo pomembno vprašanje, ali so takšni, da omogočajo neko pot naprej. Seveda pa ob različnih interesih nikoli ne moreš uveljaviti samo tistega, kar hočeš."

Se zaradi kakšne strankarske kupčije nikoli niste počutili vsaj malo nemoralno?

"Včasih sem se ob kakšnih koalicijskih dogovorih počutil nelagodno, ko je bilo treba sprejeti kompromise, čeprav sem vedel, da bi bilo mogoče sprejeti bolj čiste rešitve. Toda če jih ne bi sprejeli, bi bile alternative še slabše. Sprejete so vseeno omogočale pot naprej, ne pa nazadovanja."

Pred kratkim ste rekli: 'Političnih ambicij sploh nimam. Kakšne pa bi lahko imel?' Za upokojitev še niste, torej bi lahko bili spet predsednik države ali morda član katere izmed mednarodnih organizacij.

"Ravnokar sem se preselil na Zaplano in si tam lepo uredil hiško, tako da bi me od tam zelo težko spravili v kakšno mednarodno organizacijo."

Se pravi, da boste ostali v Sloveniji?

"Saj nikoli nisem rekel, da jo bom zapustil."

Toda čez dve leti se boste morali odločiti, kaj boste počeli.

"Res je. Ampak čez dve leti, ne danes."

Ne sprejemate nikakršnih dolgoročnih sklepov?

"Res ne vem, zakaj bi se moral danes odločati za čez dve leti. Kaj pa vem, kakšne bodo takrat okoliščine. Veste vi? Jaz ne vem."

Najbrž pa ne boste odprli pekarne? Menda ste se namreč navdušili za peko kruha zase...

"Nikoli se ne ve, kaj človeka še čaka v življenju."

Je napačen občutek, da ste šli nekako zelo sami vase. Če ni, ali je tako zato, ker je to rešitev pred zunanjimi grozotami, ali celo, četudi se sliši neumno, blagodejna posledica hude bolezni?

"To so že preveč zapletene stvari, da bi o njih razglabljal. Poglejte, sprašujete, ali sem šel sam vase, toda zdaj grem očitno iz sebe, saj vse bombardiram s temi svojimi predlogi in idejami, tako da se že vsi čudite."

Vam ustreza vloga sicer zelo znanega človeka, ki pa ostaja politično in tudi zasebno skrivnosten?

"Pa saj sem vam vse povedal. Nobenih drugih skrivnosti nimam. Svoje življenje sem zelo poenostavil, tako da ni v njem nobenega balasta."

To, odstranitev balasta namreč, bi lahko - ne da bi vam kdo očital vmešavanje v politiko - najbrž svetovali tudi vsem Slovencem?

"Za vsakogar je dobro, če se otrese takšnega ali drugačnega balasta. In dobro je priti v stik s samim seboj, kot ste rekli. Do pravih občutkov in odločitev, predvsem pa do občutka, kaj je prav in kaj ni prav."

Mirko Lorenci
Zadnje novice

ponedeljek, 29.10.2007
Odstop proračunskih sredstev

Pogovori o prihodnosti Slovenije pri predsedniku republike
Urad predsednika Republike Slovenije
Erjavčeva 17
1000 Ljubljana
Slovenija

tel.: 01 / 478 12 22
fax: 01 / 478 13 57

E-pošta   gp.uprs@up-rs.si
© 2005 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani