Intervju za hrvaško revijo Arena
Ljubljana, 09/04/2006 | intervju
Intervju s predsednikom republike dr. Janezom Drnovškom, ki je izšel v hrvaški reviji Arena, je objavljen v priponki, prevod v slovenski jezik pa je objavljen spodaj.
Objavljeno: 4. september 2006
Dr. Janez Drnovšek o čudežni zmagi nad rakom
Nikoli nisem bil bolj zdrav in imel več energije!
Kljub hudi bolezni je postal predsednik Slovenije. Zdravil se je z alternativnimi metodami, postal vegetarijanec, doživel duhovno preobrazbo in se pozdravil, svoje izkušnje pa je objavil v knjigi Misli o življenju in zavedanju, ki jo bo osebno predstavil 11. septembra v Zagrebu
Piše Kata Pranić, posnetki Darko Strosser
Slovenski predsednik dr. Janez Drnovšek, šestinpetdesetletni politik in znanstvenik, je v marsičem zelo poseben predsednik države. Njegova dolgoletna politična kariera je minila brez škandalov, čeprav je sprejemal odločitve v najbolj ranljivih časih nekdanje jugoslovanske države, v kateri je bil predsednik predsedstva. Janez Drnovšek je bil deset let predsednik Vlade Republike Slovenije, vrsto let pa tudi predsednik najmočnejše slovenske politične stranke Liberalne demokracije Slovenije. Vsekakor je najuspešnejši politik v državah v tranziciji, pri osamosvojitvi Slovenije in reševanju Slovenije pred vojnim uničenjem, največjo vlogo je imel tudi pri ohranjanju slovenskega gospodarstva.
Za te zasluge je prejel najvišje državno odlikovanje zlati častni znak svobode Republike Slovenije. Od leta 2002 je predsednik Republike Slovenije, ko je bil kljub hudi bolezni izvoljen za to funkcijo. Zaradi raka so mu odstranili eno ledvico, na pljučih in jetrih pa so se pojavile metastaze. Zaradi zdravljenja z alternativnimi metodami, umika v vas Zaplana, vegetarijanstva in izjav v skladu z novim sistemom vrednot in načina razmišljanja je predsednik Drnovšek zunaj protokola vedno bolj v središču pozornosti javnosti. Janez Drnovšek je verjetno najbolj izobražen predsednik na svetu, je doktor ekonomskih znanosti in poliglot. Govori angleško, francosko, nemško in špansko, podelili so mu častni doktorat na eni od ameriških univerz in številne svetovne nagrade. Kot predavatelj se udeležuje številnih simpozijev, napisal je tudi več knjig. V Zagrebu bo 11. septembra predstavil svojo knjigo Misli o življenju in zavedanju, v kateri je Drnovšek opisal svojo duhovno preobrazbo. Knjigo je iz slovenščine prevedla pisateljica Sabina Koželj Horvat, izdala pa jo je založba Dvostruka duga. Predsednik Drnovšek je brez kakršnih koli zapletov privolil v intervju za Areno. Lažje je priti v stik z njim, kakor z marsikaterim hrvaškim državnim uradnikom z nižjo funkcijo. Pogovor je potekal v Predsedniški palači v Ljubljani. Čas, predviden za pogovor, je bil trikrat daljši od dogovorjenega, potrpežljivo je poziral fotoreporterju in na koncu pogovora poslal pozdrave naši redakciji ter pri tem omenil, da je še pred kratkim občasno bral Areno. Čeprav nekateri slovenski zdravniki napovedujejo, da ne bo dolgo živel, ker zavrača zdravljenje raka, je Janez Drnovšek v odličnem psihičnem in fizičnem stanju in sporoča, da je popolnoma zdrav.
Gospod predsednik, dr. Tine Velikonja je izjavil, da boste zaradi zavračanja zdravljenja raka umrli leta 2007. Ali se počutite zdravega?
– Sem popolnoma zdrav, nikoli nisem bil bolj zdrav, popolnoma sem ozdravljen raka. Na izjavo zdravnika Velikonje bom odgovoril leta 2008.
Ali boste opravili preglede, da bi utišali politične nasprotnike in pomirili slovensko javnost?
– Tisti, ki je zdrav, ne potrebuje zdravnika, ne nameravam opravljati nobenih pregledov. Javnosti to ne zanima, pač pa zgolj nekaj politikov, sredstva javnega obveščanja pa iz tega naredijo zgodbo, ker je to za njih zanimiva tema.
Ali morda skrivaj hodite na zdravniške preglede zunaj Slovenije?
– Ne. To ni potrebno.
Dan pred tem, ko vam je bila leta 1999 postavljena diagnoza smrtonosne bolezni, ste bili na govorniškem odru ZN in opravljali pomembne državniške posle. Ali ste začutili strah pred smrtjo, ko ste izvedeli resnico, in ali je za vas v tistem trenutku delo postalo manj pomembno?
– V takih trenutkih človek premišljuje o vsem, tudi o smrti. Težko se je soočiti z resnico, da imate raka. Do takrat nisem razmišljal o ničemer razen o delu, takrat pa sem se ustavil in se vprašal, zakaj se je to zgodilo meni? Vedno mislimo, da se kaj takega dogaja samo drugim, in ni lahko, kadar smo prizadeti sami. Zame je to bilo opozorilo, da moram spremeniti življenjske navade in se poskušati ozdraviti. To mi je tudi uspelo.
Ob koncu leta 1999 ste slovensko javnost obvestili o svoji bolezni. Vse je znano o poteku zdravljenja,odstranili so vam ledvico, v pljučih so nastale metastaze, ogrožena so bila jetra ... Kljub temu ste leta 2002 postali predsednik Slovenije. Od kod črpate energijo?
– Bolezen mi ni vzela moči za opravljanje dela. Javnosti so bila znana vsa dejstva o moji bolezni, zaradi zdravljenja pa nisem zanemarjal svojih obveznosti. Med zdravljenjem sem začel spreminjati navade in stališča. To je pomenilo ne le zdravljenje telesa, ampak tudi ukvarjanje z dušo. Pri tem sem se postopoma znebil vsega, kar me je oviralo pri duhovnih spoznanjih in uvajanju na višje ravni zavesti, s katerih črpam pozitivno energijo.
Najpomembnejše se je poglobiti vase in prisluhniti svoji intuiciji
Pred kratkim je bilo v časopisu na podlagi anket objavljeno mnenje, da se vaša priljubljenost zmanjšuje. Ali menite, da vas je zaradi nepremišljene izjave dr. Velikonje javnost že odpisala?
– Ne zanimajo me ankete niti mnenja, ki ne koristijo ničemur. Čeprav me nekaj politikov ne podpira, me podpira javnost, prejemam pisma, sporočila po elektronski pošti, številni ljudje me ogovarjajo in izražajo podporo.
Preživeli ste operacijo, kemoterapijo, negotovost in težke čase, ki jih preživljajo ljudje, ki so zboleli za najhujšimi boleznimi. Koliko vas je to trpljenje okrepilo? Ali življenje bolj cenite po teh izkušnjah?
– Spoznal sem tisto, za kar bi bil prikrajšan, če ne bi bilo bolezni. Verjetno se je to moralo zgoditi, da bi dosegel višjo raven zavesti. Ne mislim, da je življenje zdaj bolj dragoceno niti da je najpomembnejša želja živeti. Najpomembnejše je, da znamo živeti v vsakem trenutku, da se poglobimo vase, da sledimo svoji intuiciji in da smo toliko ozaveščeni, da lahko razločimo bistveno od nebistvenega. Bistveno je vsako dejanje, vsak trenutek je treba živeti z odgovornostjo do sebe in drugih, ustvarjati bolj kakovosten svet, ne pa hrepeneti po življenju.
Postali ste vegetarijanec in začeli uporabljati alternativne metode zdravljenja. Ali vas je ozdravil raka Oskar Kelemenovi, hrvaški zdravilec, baje tudi tajni agent?
– Ne, ni. Spoznal sem nekaj alternativcev, ki še za svoje bolezni iščejo zdravilo, a nobeden od njih mi ni pomagal niti me ni ozdravil. Tako sem spoznal tudi Oskarja Kelemenovija, vendar sem se ozdravil tako, da sem spremenil način življenja in se odločil, da ne bom razmišljal o bolezni. Ker je bil rak, ki sem ga imel, odporen proti vsem vrstam terapije, so mi zdravniki svetovali, naj okrepim obrambni sistem organizma in odločil sem se za to možnost. Še prej sem o tem veliko prebral in sem to znanje izkoristil, vse drugo pa je prihajalo postopoma.
Čemu ste se odpovedali v procesu duhovne preobrazbe? Ali vam je duhovni svet, iz katerega zadnji dve leti črpate moč, dal odgovore na vse vaše dvome?
– Iz prehrane sem izključil meso, preselil sem se na vas ... Začel sem drugače razmišljati in delovati. Ozaveščal sem se tako, da sem sistematično spoznaval vrednote, ki mi jih je dotlej skrival vsakdanji ustaljeni način življenja. Zdaj sem dosegel tako visoko razen zavesti, da tisto, kar je bilo nekoč zame velika težava, danes zame sploh ne pomeni nobene težave. To je moja pot do ozdravitve.
Ste nekdanji član zveze komunistov, ta politična usmerjenost pa pomeni tudi zanikanje Boga. V najtežjih trenutkih, ko gre za življenje in smrt, pogosto prosimo Boga za pomoč. Ali se je to kdaj zgodilo tudi vam?
– Da bi razumeli moje stališče, je treba prebrati mojo knjigo Misli o življenju in zavedanju. Ne morem reči, da sem se obračal na Boga. Boga doživljam kot filozofski pojem, kot višjo raven zavesti, kot univerzalno pozitivno energijo in si prizadevam za osebno ozaveščanje na čim višji ravni. K temu so me spodbujale različne smeri v filozofiji in religiji, od taoizma, budizma, krščanstva do izrekov kitajskih modrecev.
Ali ste kdaj čutili samopomilovanje?
– Ne, pomilovati samega sebe pomeni negativno razmišljati in pritegovati negativno energijo. Vendar so bili trenutki, ko sem potreboval moč za soočenje s težavo, da bi se odprl pozitivni energiji in sprejel nova spoznanja.
S kom od vaših najbližjih ste delili breme bolezni?
– To je bil samo moj problem, nikogar nisem želel obremenjevati.
Pred dvema letoma ste izvedeli, da imate zunajzakonsko hčer, skladateljico Nano Forte. Koliko vam bo uspelo nadoknaditi zamujeno? V kakšnih odnosih ste?
– Srečen sem, da jo imam, dejal sem, da je moje darilo za božič leta 2004. Je pametna, uspešna skladateljica, zdaj na podiplomskem študiju v Nemčiji, in zelo lepa. Težko je nadoknaditi zamujeno, vendar bova nadoknadila vsaj delno. Odlično se razumeva.
Mojo knjigo je treba brati kot učbenik življenja
Ali so vam vaši kolegi predsedniki ponudili pomoč pri zdravljenju?
– O svoji bolezni sem se veliko učil in bral, iskal informacije na internetu ... Zdravil sem se v Sloveniji, vendar smo vsekakor iskali tudi "drugo mnenje". V vseh zdravstvenih centrih je bila potrjena ista diagnoza. Ni bilo potrebno, da bi se še kdo razen mene ukvarjal z mojim zdravjem.
Vedno ste bili racionalni, vaše izjave v zadnjih sedemnajstih letih, odkar ste v politiki, so bile pretehtane, argumentirane in prav nič čustvene, ne glede na politične dogodke. Ali je bila posledica te stroge samokontrole in izpostavljenosti javnosti stres, ki je povzročil raka?
– Kdo ve zakaj sem zbolel za rakom. Politika je naporna in polna negativne energije. Ko sem bil leta 1989 izvoljen za predsednika predsedstva nekdanje Jugoslavije, sem bil presenečen. Tega nisem pričakoval, a ko sem vstopil v ta sistem, je bilo moje življenje omejeno na sestanke in kratke odmore med njimi. Moje življenje je postalo neurejeno, od prehrane naprej. Upal sem, da bom v politiki ostal le kratek čas, vendar so prihajale vedno nove in pomembnejše naloge. Sam sebi sem obljubljal – Samo še to opravim, pa grem! –, pa sem še danes v politiki, toda za predsednika ne bom več kandidiral.
Na kaj naj bi bili hrvaški bralci pozorni ob branju vaše knjige Misli o življenju in zavedanju, ki jo boste kmalu predstavili v Zagrebu?
– Na celotno knjigo, zlasti na tisti del, ki obravnava duhovno ozaveščanje. To knjigo je slovenska javnost dobro sprejela in menim, da jo je treba brati skoraj kot učbenik življenja.
Kaj bi spremenili, če bi imeli možnost začeti življenje znova?
– Ničesar, prej sem živel kakor sem znal, zdaj živim, kakor znam. Človek naj ne obžaluje napak, ki jih je storil iz nevednosti. Sicer pa se življenje vedno, v kateri koli dobi, lahko začne znova.
Ustanovili ste Gibanje za pravičnost in razvoj. Kateri so cilji tega gibanja, koliko privržencev imate?
– Zapustil sem stranko Liberalna demokracija Slovenije, katere predsednik sem bil vrsto let, in ustanovil Gibanje, ki ima za cilj izboljšati svet. Imam tri tisoč članov in veliko privržencev, med člani so vrhunski intelektualci in ljudje, ki opravljajo druga dela, so na primer frizerji, elektroinštalaterji ...
Predsednik Republike Hrvaške Stipe Mesić najde sprostitev ob pitju kave z državljani in pripovedovanju šal. Ali imate tudi vi kako posebno formulo za sprostitev po predsedniških obveznostih?
– Nimam, jaz se sploh ne utrudim. Imam več moči kot kdaj koli prej in veliko več delam. Medtem ko so me avgusta najpogosteje napadali nekateri slovenski politiki in njihova sredstva javnega obveščanja, sem poleg vseh državniških poslov imel čas za pisanje nove knjige.
Ali je vaša preselitev iz Ljubljane v vas Zaplana pri Vrhniki iskanje izvora ali samo potreba po miru in čistem zraku? Ali je mogoče za vas kot predsednika države zagotoviti ustrezno varnost v takem okolju?
– Vrnil sem se k naravi, osamil sem se in to mi je pomagalo pri premišljanju in razbremenitvi. Moja varnost me ne skrbi. Malokdo me lahko najde. Če obisk ni vnaprej dogovorjen, nihče ne more priti k meni. Popolnoma sem poenostavil življenje, sam kuham in pospravljam, nimam televizorja niti številnih drugih reči, ki sem jih prej imel za nujno potrebne.
Kaj pomeni vaše alternativno zdravljenje? Ali je to zgolj sprememba načina prehrane, življenje v naravi ali še kaj? Ali imate učitelja, ki vas uvaja v duhovni svet?
– Nimam. Sam prihajam do spoznanja, ki me pelje k vedno višjim ravnem zavesti, do intuicije, tiste notranje spodbude, ki mi narekuje, kaj storiti. Nihče mi ne more reči, kaj je zame dobro, to lahko vem samo jaz. Bistveno je premagati egoizem, potem je pot do višjih ravni zavesti lažja.
Katero kuhinjo štejete za najbolj okusno in najbolj zdravo?
– Mojo asketsko. Iz jedilnika sem izključil vse razen kruha, ki ga sam pečem, in sezonske ekološko pridelane zelenjave in sadja, pijem pa samo vodo. Zelenjavo in sadje si priskrbim pri sosedih ali pa kupim na ekološki tržnici. Vse to jem sveže in surovo.
Tudi vaši psi naj bi bili vegetarijanci. Kako pa ravnate z gosti, če jih neprotokolarno povabite na kosilo, ali jim ponudite meso?
– Ne. Nikomur ne ponudim mesa, niti protokolarnim gostom ne. Nihče od mojih uradnih ali neuradnih gostov zaradi tega ni bil jezen. Številni uradni gosti so bili presenečeni, ko so videli, koliko okusnih jedi je mogoče pripraviti brez mesa. Na vsakem uradnem obisku pa moj protokol zame naroči samo solato.
Ali lahko vodja vašega kabineta, gospa Valentina Flander, ob vas jé meso?
– Vprašajte jo sami, a povem vam, da gospa Flander že leta ne jé mesa, mnogo dlje, kot pa sem jaz vegetarijanec.
Če bi slovenska javnost od vas s peticijo zahtevala zdravniški pregled, bi v to privolili ali bi odstopili s položaja predsednika?
– Zakaj bi to zahtevali? Znašel sem se na udaru vladnih politikov, ki nadzirajo nekatera sredstva javnega obveščanja, in ne slovenske javnosti. Opozarjam na resnico, te pa ne želijo slišati.
Kaj bi kot predsednik Slovenije sporočili sosedom Hrvatom, Evropi in svetu?
– Vsem sporočam, naj obvarujejo svet pred ekološko katastrofo, naj se bolj posvečajo duhovnim vrednotam in naj se ne opirajo zgolj na prazno materialno stran življenja. Prav tako je treba spoznati, da ni moralno, da peščica ljudi bogati na račun preostalega sveta, to pomeni stalno grožnjo miru in varnosti. Menim, da bo na svetu vedno več terorizma in ekoloških katastrof, kar vodi v uničenje. Za človekovo srečo ni potrebno veliko, v Boliviji, na primer, sem videl siromašne ljudi, ki nimajo nobenega imetja, imajo pa duhovno moč in vedrino, ki ju razviti Zahod ne bo imel nikoli.