arhivska stran
www.up-rs.siGrb republike SlovenijePredsednik republike Slovenije
Predsednik
Ustava in zakoni
Novice
Foto-video album
Odlikovanja
Urad predsednika
S hrvaškim predsednikom Mesićem (Zagreb, 15.10.2005)
Novice
domov domov  |   natisni natisni  |   english flag english
  Najdi

Čas je za umirjen strateški razmislek, kako naprej - Studio ob 17ih

Ljubljana, 10/07/2003  |  intervju


Predsednik republike dr. Janez Drnovšek je bil gost Radia Slovenija – Studio ob 17ih. Med drugim je predsednik pozdravil prenehanje izvajanja obveznega služenja vojaškega roka, govoril pa je tudi o slovensko-hrvaških odnosih po nedavni hrvaški razglasitvi ekološko-ribolovne cone na Jadranu, o prihodnjem položaju Slovenije v Evropski uniji ter o bližajočih se razpravah, ki bodo potekale v sklopu Pogovorov o prihodnosti Slovenije.

=========================

Novinar: Dober dan, spoštovane poslušalke in cenjeni poslušalci. Predsednik Republike Slovenije dr. Janez Drnovšek je v sklopu pogovor o prihodnosti Slovenije k premisleku o slovenski prihodnji zunanji politiki povabil nekatere ugledne slovenske znanstvenike, univerzitetne učitelje, politike, diplomate, druge javne delavce, predstavnike nevladnih organizacij in združenj. Slednji bodo svoje poglede, stališča, predloge in rešitve predstavili na pogovoru prihodnji ponedeljek. Na prvem pogovoru si bodo sogovorniki izmenjali mnenja in pobude o prihodnjih zunanjepolitičnih usmeritvah Slovenije. Tako bodo govorili o možnostih za oblikovanje takšne politike, ki bo v Sloveniji v naslednjih letih in desetletjih zagotavljala dejavno in prepoznavno vlogo v mednarodni skupnosti. O tem, zakaj in na kakšen način bodo potekali pogovori o prihodnosti pri predsedniku države, bomo največ govorili v današnjem Studiu ob 17h, v katerem bomo gostili predsednika Republike Slovenije, dr. Janeza Drnovška. Gosta še čakamo, da se nam pridruži v studiu. Uvodni del oddaje bo namenjen najnovejšim zapletom v odnosih s sosednjo Hrvaško, skušali pa bomo odgovoriti tudi na vprašanja naših poslušalcev, ki ste nas klicali minulo uro. Tudi vaša vprašanja so največkrat zadevala odnose med Slovenijo in Hrvaško. Oddajo bova vodila Sandi Frelih in Bojan Veselinovič.

Novinar: Gospod predsednik, dober dan. Petkovo hrvaško razglasitev zaščitne ekološko ribolovne cone v Jadranskem morju, ki je naletela na kritike tako Evropske unije in nje predsedujoče Italije in Slovenije, ste tudi vi pospremili s presenečenjem in obžalovanjem, češ, da je takšne odločitve, ki posegajo v meddržavne odnose, treba dogovoriti in urediti sporazumno. Zakaj, po vašem, ni prišlo do dogovora? Zakaj se je zgodba zdaj, kot kaže, na videz nedolžni pobudi hrvaškega predsednika Mesiča letos spomladi končala s tem saborskim dejanjem.

Dr. Janez Drnovšek: Lepo vas pozdravljam. Primer Hrvaške in njenih sedanjih odločitev v zvezi z razglasitvijo ekološko-ribolovne cone kaže pravzaprav na to, kako se lahko na nek način politika ujame v krog svojih morda prevelikih prizadevanj zato, da dobi pozornost in podporo javnosti, da odpira teme, ki so všečne, ki na nek navijaški način tudi spodbujajo čustva, lahko bi rekli strasti navijačev, državljanov, ko se vključijo v medije. Ko se to enkrat začne, je s tem težko nehati. Hrvaška politika je to začela v predvolilnem času. Očitno je bil prisoten namen, da bi pozitivni vplivali na volivce. Ampak očitno so vse skupaj podcenili. Podcenili so tudi stališča Evropske unije, Italije. Pričakovali so najbrž samo nasprotovanje Slovenije. Ampak na koncu sta se tako Italija, kot Evropska unija precej jasno izrazili, da enostransko razglašanje tako pomembnih odločitev, ki vplivajo na interese drugih, ni v skladu z evropskim in politiko. Na koncu se hrvaška politika ni mogla več izviti iz svojih prejšnjih izjav, najav iz spirale, ki so jo sprožili in je poiskala neko možnost, neko omilitev prvotnih predlogov - torej pogojno razglasitev cone, z enoletnim odlogom. S tem je pravzaprav dala sama sebi priložnost, da po volitvah, v nekem bolj treznem vzdušju, poskuša razrešiti vprašanje v dogovoru tako s Slovenijo, kot Italijo in seveda tudi Evropsko unijo. In upajmo, da bo po volitvah, po vznemirjenjih, le nastopil nek čas, v katerem se bo dalo razrešiti to vprašanje.

Novinar: Na kratko rečeno, bi lahko povzeli, da so postali nekako, vsaj, če smo vas prav razumeli, talec zaletavih predvolilnih obljub? Bo pa verjetno tudi težava v prihodnjem letu, kajti prihodnje leto so volitve pri nas. Kar že nekaj časa se dogaja, da rečemo, zdaj za hrvaške volitve, zdaj za slovenske volitve, da so razlog za to, da se odnosi med državama bolj malo premakne, ko gre za dogovarjanje. To praktično pomeni, da tudi prihodnji dve leti, leto ne bo dogovora, po vaši oceni?

Dr. Drnovšek: Tudi slovenska država, javnost, ali politika, če tako rečem, ni povsem imuna pred takšnimi pojavi, kot je ta na hrvaškem. Čeprav mislim, da smo kljub vsemu šli že nekoliko naprej in da tudi tokrat reakcije na slovenski strani niso bile tako silovite, čustvene, kot na hrvaški strani. Zdi se mi, da ste tudi naši mediji tokrat zadevo kljub vsemu bolj umirjeno obravnavali, tudi ob zavedanju situacije na hrvaškem. Upam, da se bo, ne glede na to, da bodo konec naslednjega leta v Sloveniji volitve, dalo razrešiti to vprašanje. Tudi prva polovica leta bi morala biti še precej neobremenjena z volitvami in to je najbrž tisto, kot pravijo včasih v Evropi: okno priložnosti, da se razreši vprašanje. Morda tudi vprašanje meje. Ne dokončno, ker če bi se razrešilo vprašanje meje, potem bi bilo tudi vprašanje takšnega pasu zelo enostavno rešljivo. Da se vsaj vzpostavi nek prehodni režim, v katerem bodo upoštevani interesi ene in druge strani, tako kar se tiče ribištva, kot tudi ekologije. Interesi Slovenije bodo morali biti pri tem upoštevani, ker jih imamo in jih moramo na ustrezen način izraziti in se o tem pogovarjati.

Novinar: Glejte gospod predsednik, vprašanje prihodnjega mejnega režima, začasnih rešitev, ima Hrvaška tudi z drugimi državami. Navsezadnje s Srbijo in Črno Goro, ko gre za Prevlako. Pa vendar, kako bi si lahko razložili, da, ko gre za ta vprašanja, za vprašanja hrvaške južne sosede, niso tako na udaru kritike, niso tako uprti na očeh javnosti. V bistvu hrvaška javnost ne reagira tako silovito kot v primeru Slovenije.

Dr. Drnovšek: To je zanimivo vprašanje. Najbrž tudi za psihologe. Res je, da je Hrvaška s svojo južno sosedo že imela veliko hudega. Imeli so navsezadnje vojne in v tem sta se na nek način obe strani izčrpali. Morda je razlog v tem, da je Slovenija močno napredovala v svojem razvoju. Tudi navsezadnje s tem, da postajamo člani Evropske unije, Nata. Morda to sproža takšne reakcije na hrvaški strani. Ampak to je bolj špekuliranje o razlogih. Jasno je namreč, da smo ali so politiki, če še enkrat poudarim, velikokrat nagnjeni k temu, da iščemo neke zunanje ventile. Ne bom rekel zunanje sovražnike. Je pa res, da se pozornost od domačih problemov usmerja nekam navzven. Hrvaška notranja situacija ni preveč rožnata. Gospodarstvo ima še vedno precej težav, imajo precej socialnih problemov in se je najbrž lažje pogovarjati o nekih problemih s Slovenijo, ki so čustveno obarvani in kjer so krivci drugi in ne oni, ne pa o tem, kako rešiti objektivno težke, zapletene gospodarske in socialne razmere. To ni tako samo na Hrvaškem, to je tudi marsikje drugje. Navsezadnje tudi včasih v najbolj razvitih demokracijah. Hrvaška tukaj ni neka izjema. Takšen fenomen ni v skladu z evropskim konceptom. Ravno v tem se skuša delati nova Evropa: v spremembi politike, ki naj ne bi več reagirala na takšen način. Takšen način vodenja politike vedno vodi v konflikt, v evropske vojne v prejšnjih stoletjih, v zadnjih desetletjih pa v balkanske vojne. In ravno nova Evropa se skuša opredeliti na tak način, da nihče ne bo več enostransko reševal svojih nacionalnih vprašanj, ampak vedno v dialogu, v dogovarjanju z drugimi. Vsi moramo postati bolj zreli, sposobni sprejemati kompromise. Čeprav nismo vedno najbolj srečni ali najbolj zadovoljni z njimi. Uravnotežene rešitve so boljše od zaostrovanj in vzbujanja sovražnih čustev. To je vedno slabše in kot smo videli, na koncu lahko pride do zelo hudih stvari.

Novinar: Ste torej proti politiki po formuli zob za zob. Je pa verjetno, to bo treba večkrat povedati domači politični, pa tudi širši javnosti, kajti mnogi se sprašujejo, zdaj vas sprašujem za oceno, kakšna je vrednost podpisanega mejnega sporazuma med vami, kot takrat še predsednikom vlade in hrvaškim premierom Račanom, tudi v luči te petkove saborske odločitve?

Dr. Drnovšek: Ta sporazum je pravzaprav največji dosežek pri razreševanju odprtih vprašanj med obema državama. Ne smemo pozabiti, da sta ga obe vladi potrdili, da smo se dogovorili, da smo ga na isti dan dali tudi v javnost. Ta procedura je že zelo daleč. V tem primeru je Hrvaška odstopila od nadaljnje procedure, ker so se pojavile težave v njihovi domači javnosti in vlada potem ni več vztrajala na tem dogovoru. Bistveno je to, da je v tem mejnem dogovoru Hrvaška priznala Sloveniji tisto, kar smo mi ves čas postavljali kot izhodišče: teritorialni izhod na odprto morje. To vprašanje in ta točka je ključna tudi, ko govorimo o izključnem gospodarskem, ali ekološko-ribolovnem pasu. Če ima Slovenija dostop na odprto morje, potem je, po mednarodnem pravu, partner v razdelitvi oziroma v dogovoru takšnega pasu. In hrvaški argumenti, češ, da imajo oni po mednarodnem pravu pravico, da sami razglasijo takšno cono, enostavno odpadejo. Če Hrvaška sama razglasi takšno cono, v bistvu prejudicira mejni sporazum, prejudicira vprašanje izhoda na odprto morje, ki pa ga je Sloveniji na nivoju vlade že priznala. Sloveniji se seveda zdi ta sporazum ključen. Mislimo, da bi ga bilo potrebno speljati do konca, tudi po ratifikaciji. In hrvaški odstop od tega sporazuma je v bistvu obe stran spravil v precejšnje težave. Kako naprej razreševati vprašanje meje? Kajti o njej smo se že dogovorili. Kaj naj se sedaj vladi še dogovarjata?

Novinar: In to ima težo v mednarodni skupnosti, ne glede na to, da ni prišlo do ratifikacije?

Dr. Drnovšek: To ima politično težo v mednarodni skupnosti. To pomeni, da je Hrvaška na nivoju vlade priznala izhod Slovenije na odprto morje in to bi imelo težo tudi v eventualni arbitraži, če bi se na koncu obe državi dogovorili za arbitražo. Če bi ugotovili, da ne bosta nadaljevali bilateralnega dogovora, kar je možno. Težko je pričakovati, da bi recimo ena ali druga stran odstopila od tistega, kar je že bilo dogovorjeno. Eventualna mednarodna arbitraža bi to dejstvo vsekakor upoštevala. V to smo pri nas vsi prepričani.

Novinar: Ampak gospod Drnovšek, prej ste govorili o evropski poti reševanja medsebojnih vprašanj. Nasprotovali ste enostranskim odločitvam. Kako torej ocenjujete včerajšnje zavzemanje predsednika SDS Janeza Janše za takšne spremembe pomorskega zakonika, ki bi bile potem podlaga za razglasitev izključne ekonomske cone? Bi bilo to pametno storiti?

Dr. Drnovšek: Po mojem mnenju odgovarjati približno z enakimi potezami, kot jih je storila Hrvaška, ni pametno, tudi ni potrebno. Na naši strani je Evropska unija, tudi Italija. Hrvaška se že sedaj zaveda, čeprav se bo po volitvah še bolj, da z enostranskim pristopom pri tem vprašanju enostavno ne bo mogla napredovati v Evropsko unijo in da bo slej ko prej morala razrešiti to sporazumno. Dovolj je, če tako rečem, močnih razlogov na naši strani, da se v tem pogovarjamo s Hrvaško, da se pogajamo in ni potrebe, da bi razglašali enostranske ukrepe. Če bi se po enem letu pokazalo, da na primer Hrvaška ne bi pristala na nek smiseln dogovor in da bi potem po enem letu dejansko enostransko razglasila to cono, potem bi najbrž po tem letu najbrž ocenili, kaj to pomeni. Močno dvomim, da bo do tega prišlo, ker bi to bil res zelo slab razvoj dogodkov, tako za Hrvaško, kot tudi za Slovenijo. Enostavno si želimo prijateljskih, dobrih sosedskih odnosov s Hrvaško in tudi želimo, da bi Hrvaška prišla čim prej v Evropsko unijo. Pomorski zakonik je najbrž v nekih točkah potrebno popraviti. Mislim, da je to tudi v proceduri. Ampak ne z namenom in motivom, da bomo mi nekaj razglašali enostransko, v drugo smer. Kajti tudi mi ne priznavamo Hrvaške enostranske odločitve in trdimo, da se moramo o tem sporazumeti, dogovoriti.

Novinar: Torej, če sem vas prav razumel, priprav sprememb pomorskega zakonika za primer, če bi prišlo do udejanjanja po tem enoletnem odložnem predlogu hrvaške odločitve, je tako? Takrat z razmislekom?

Dr. Drnovšek: Mislim, da za to je še dovolj časa. Naj se najprej vidi, kaj bo po enem letu. Eventualne korekcije pomorskega zakonika z nekaterimi splošnimi formulacijami, ki dajejo slovenski vladi dovolj fleksibilnosti, da v nadaljevanju naredi tisto, kar bo primerno - to pa najbrž je smiselno.

Novinar: Prej ste govorili, da v mednarodnih odnosih v primeru arbitraže šteje tudi dejanje ravnanja posameznih organov uradnih institucij in vlade in ali ne štejete, da bi bila morebitna napoved vlade, da bo nekaj storila, nekaj razglasila, denimo, nekakšno svoje območje, ribolovno ali kaj podobnega, tudi imela določeno težo v mednarodnih odnosih?

Dr. Drnovšek: Ne zagovarjam enostranske razglasitve in sem prepričan, da se bo dalo in da se mora priti do sporazumne rešitve s Hrvaško. Dvomim, da bi Hrvaška tudi v nadaljevanju tvegala resen spor s svojimi sosedami. Ne samo s Slovenijo, tudi z Italijo in Evropsko unijo. Spor, ki je na neki točki pravzaprav marginalnega pomena glede na tisto, kar postavlja na tehtnico na drugi strani.

Novinar: De ne bi kazalo, da polemiziramo s tistim, kar je govoril Janez Janša, sploh vas tega na sprašujemo zaradi tega, ampak prej ste sami rekli, v slovensko hrvaškem dogovoru Račan - Drnovšek je Hrvaška sam priznala izhod Sloveniji na odprto morje. Danes pa je Janez Janša opozoril na to, da v obrazložitvi pomorskega zakonika, ki da ga je poslala vlada sredi leta 2000 v parlament v obrazložitvi, kot rečeno našega pomorskega zakonika piše, da zakon izhaja iz dejstva, da ima Slovenija glede na geografsko lego značaj tako imenovane geografsko prikrajšane države. Torej države brez pripadajočega epikontinentalnega pasu. Ter, da glede na svojo lego nima možnosti za razglasitev drugih morskih pasov zunaj območja svoje državne suverenosti, torej tudi ne za razglasitev izključne ekonomske cone. Vi temu poudarku dajete kakšen pomen. Gre pač za besedilo zakonsko, ampak o obrazložitvi zakona?

Dr. Drnovšek: Ne, ne dajem temu kakšnega posebnega pomena. To je tudi stvar interpretacije. Mislim, da Slovenija ne bi v nobenem primeru enostransko razglašala takšne ali drugačne cone, kot to naj ne bi storile tudi druge države ob Jadranu. Se pa strinjam, da je ta formulacija malo nesrečna. Ko sem se danes pozanimal, naj bi ta šla v proceduro v času Bajukove vlade, oziroma v času tiste vlade, v kateri je bil gospod Janša minister. Vsaj tako so me informirali.

Novinar: Hrvaški predsednik Mesić pravi, da poteza uradnega Zagreba ne bo zavrla vstopa Hrvaške v Evropsko unijo. Tudi vi ste, kot ste že danes rekli, za evropeizacijo naše sosede, vendar pričakovanja mnogih v naši domači javnosti pa vendarle terjajo odločnejše ukrepe Slovenije. Kako bi jim odgovorili? Kako bi tudi, navsezadnje državljani, občani pričakujejo, da bo njihova država, uradni predstavniki, da bodo zavzemali odločnejša stališča. Recimo Miro iz Ljubljane nas je pred oddajo poklical in vprašal zakaj popuščanja pri Hrvatih pri vseh spornih vprašanjih? Pa Zdenko iz Ljubljane vas sprašuje, ali se predsednik ne čuti izigranega, ker je ves čas pogajanj s Hrvaško igral na prijateljsko karto? Pa Janez iz Ljubljane, zakaj za prihodnjo širitev Evropske unije preferiramo Hrvaško in je zaradi gospodarskih razlogov ne omenjamo raje skupaj z Bosno in Srbijo?

Dr. Drnovšek: Precej sem že uvodoma povedal. Kaj si želimo v odnosih s Hrvaško? Ali si kdo želi zaostrovanja, si kdo želi slabšanja teh odnosov, protiukrepe na protiukrepe, na koncu konflikt? To je tisto, o čemer sem govoril, tista spirala besed, dejanj. Vsakdo bo potem odgovoril z nečim več. In to je tisto, kar je vodilo do vojn v Evropi in na Balkanu. Slovenija si je v zadnjih 10, 12 letih ustvarila dovolj močno pozicijo s svojo politiko, s svojim statusom v mednarodni skupnosti, v EU, v Natu. Na svoji strani ima pravila igre, ki veljajo v Evropski uniji, in tudi težo Evropske unije. Če bi sedaj sami začeli igrati, če rečem na balkanski način, bi to podporo, težo, svoj status in položaj, ki ga imamo, izgubili. Kaj pa pričakujejo ljudje ali pa naj bi pričakovali? Recimo sorazmerno majhne države? Da bomo vojaška velesila, ali bomo država, ki bo skušala biti čim bolj ugledna, pametna, diplomatska, ki bo z dialogom reševala vprašanja, si pridobila ugled v mednarodni skupnosti, podporo mednarodne skupnosti? Danes nihče ne more nastopiti sam proti mednarodni skupnosti. Nihče ne more dolgo zdržati sam, v konfliktu z Evropsko unijo, ali z razvitim demokratičnim svetom sploh. Nobena odgovorna politika si tega ne bo privoščila. Zato moramo gledati na sedanjo situacijo v odnosih s Hrvaško kot na neko dogajanje, ki je v veliki meri predvolilno pogojeno in kjer naj mi ne bi prilivali dodatnega olja na ogenj. Poskušati moramo ostati trezni, pametni, racionalni in na ta način tudi uveljaviti naše interese. In za to imamo v rokah vse karte. In nikakor ne drži, da svojih interesov v pogovorih ne bi znali uveljavljati ali braniti. Če berete hrvaške medije, ali poslušate hrvaške politike, boste slišali ravno nasprotno tezo. Velikokrat kritizirajo tudi svojo politiko ali svoje medije, češ, da preveč popušča pred Slovenijo. Ampak na koncu brez popuščanja ne gre. Na obeh straneh. Vsaka stran mora nekako popustiti. In vedno gre za igranje na efekt: češ, jim bomo že pokazali, če so oni to naredili, jim bomo pa mi še nekaj več. To ne vodi nikamor, oziroma vodi samo v konstrukcijo in v vojno.

Novinar: Še zadnje vprašanje, ker že deloma prihajamo na nova področja. Glejte za Slovenijo je v mednarodni skupnosti, v kateri ste malo prej govorili, ključna njena vpetost tudi v na dogajanje v Jugovzhodni Evropi. Minister Rupel pravi, da je ključna povezava v Sredozemlju predvsem v zvezi z Italijo. Prej smo bili, kakor vemo, bolj navezani na Nemčijo. Vendar, ali vidite v dejstvu, da se naša stališča ujemajo pri odnosih s Hrvaško z uradnim Rimom, še kaj drugega kot samo lastni interes Italije? Tudi glede tega, da je Evropa v dejanji včasih zelo počasna, neučinkovita.

Dr. Drnovšek: Slovenija ima in želi imeti dobre odnose s čim več državami. Imamo zelo dobre odnose z Nemčijo in tudi z Italijo. Po zaostrovanjih leta 94 z Italijo, s tedanjo prvo Berlusconijevo vlado, smo te odnose uredili s Prodijevo vlado in tudi sedanja Berlusconijeva vlada se tega drži. Slovenijo obravnava v neki meri že kot članico Evropske unije, kar dejansko postajamo in predpostavka je, da bodo naši odnosi v Evropski uniji čim boljši, prijateljski. Seveda lahko imamo v kakšni točki različne interese, ki jih poskušamo reševati. Normalno se mi zdi, da je Italija sedaj tako reagirala. Navsezadnje je tudi Italija postavljena pred dejstvo enostranske hrvaške poteze. In Italija predseduje Evropski uniji. Slovenija pa bo razvijala čim boljše odnose tudi z drugimi, več ali manj z vsemi državami Evropske unije. Na ta način smo tudi uredili odnose z Avstrijo. Če se spomnite, je bilo med Slovenijo in Avstrijo kar nekaj napetosti. Mislim, da je zelo pozitivno, da imamo z Italijo, Avstrijo in Madžarsko, s tremi sosednjimi državami, zelo dobre odnose. Ostaja samo Hrvaška. Če bi se prepirali z vsemi sosedi, bi to izpadlo čudno, tudi v Evropi.

Novinar: RA Slovenija, poslušate Studio ob 17h, na programu A1, 1. programa nacionalnega radia. Gostimo dr. Janeza Drnovška predsednika Republike Slovenije. Gospod Drnovšek, že ta uvodni del oddaje, v katerem smo govorili o odnosih s Hrvaško, kaže, da je že več kot dovolj razlogov za širši razmislek o položaju Slovenije tudi v mednarodni skupnosti nasploh. O tem nekaj več v nadaljevanju. Zdaj pa, glede na to, da bomo v tem delu oddaje govorili o pogovorih pod okriljem predsednika države v prihodnosti Slovenije, vas sprašujem, verjetno ste razmišljali, tudi z uglednimi imeni, ki ste jih povabili k tem prvim pogovorom pred ponedeljkovo okroglo mizo na temo zunanje politike, kaj boste storili, da izplen pogovorov v prihodnosti Slovenije ne bo, pa ne jemljite tega slabšalno, ampak res, zvezek lepih misli.

Dr. Drnovšek: Četudi bo samo zvezek lepih misli, to ne bo slabo. Vsaj škodovalo ne bo nikomur. Morda bo komu pomagalo napraviti kakšen pozitiven razmislek in morda tudi pojasniti nekatere poglede ali dogajanja. Sam namenoma ne želim dajati prevelikih napovedi in prevelikih ambicij k temu, kaj naj bi bil rezultat teh pogovorov o prihodnosti. Res je, da je bilo v začetku kar nekaj kritičnih misli o tem, češ, zakaj je to potrebno. Nekaj reakcij je bilo zlasti na to, ker je tudi Janez Janša svoj čas predlagal konvencijo, da bi po vzoru evropske konvencije tudi v Sloveniji imeli konvencijo o prihodnosti. Takrat sem dejal, da se mi njegova pobuda zdi pozitivna in je nikakor nisem želel zavrniti zaradi tega, ker je prišla od njega, kot vodje opozicije. Nasprotno. Je vsekakor upoštevanja vredna. Po mojem razmisleku in ob posvetu z drugimi, z našimi znanstveniki, intelektualci, smo izdelal koncept, ki smo ga poimenovali »Pogovori o prihodnosti Slovenije pri predsedniku republike«. To naj ne bi bila konvencija v smislu evropske konvencije. Njen cilj je, da pripelje do nove evropske ustave. Če bi pri nas želeli priti do nove ustave, kar pa mislim, da sedaj ni potrebno, potem bi takšno nalogo prevzel državni zbor, ki mu po ustavi takšna funkcija tudi pripada. Tisto, kar želim doseči v teh pogovorih je, da bi v dialog o temeljnih vprašanjih Slovenije, kako naprej, povezal čim več pametnih, modrih ljudi v Sloveniji. Do sedaj smo vedeli, da želimo priti v Evropsko unijo, v Nato. Sedaj smo tu. Kako pa naprej? Kaj so naše prioritete, kakšne nevarnosti nas čakajo? Kakšen je verjeten razvoj sveta, kakšne krize se obetajo, kako naj se Slovenija obrača pri pomembnih vprašanjih prihodnjega razvoja v mednarodni skupnosti? Zdi se mi, da so to tehtna vprašanja, ker je tudi situacija v svetu precej zapletena in da je dobro in koristno v neko razmišljanje povezati čim več ljudi, ki naj ne bi bilo samo enkratno. Želim, da bi med ljudmi vzpostavili neko stalno prakso izmenjave znanja, mnenj, informacij. Ne samo med tistimi, ki so trenutno v vladi, ali v vladnih institucijah, v parlamentu, ampak med tistimi, ki so v nevladnih organizacijah, ki predstavljajo civilno družbo, ki so na fakultetah, ki so na institutih. Med posamezniki, ki lahko nekaj prispevajo. Želim, da bi imeli stalen pretok idej, dialog, ki bi prispeval k temu, da Slovenija najde čim boljše odgovore na izzive prihodnosti. V to začetno skupino sem povabil nekaj uglednih imen. Začetna skupina se dopolnjuje. V njej so dr. France Bernik, častni član slovenske Akademije znanosti in umetnosti in njen prejšnji predsednik, dr. France Bučar, predsednik slovenskega panevropskega gibanja, dr. Tine Hribar, filozof, Drago Jančar, pisatelj, dr. Aleksandra Kornhauser, znanstvenica, dr. Jože Kraševec, akademik, dr. Jože Mencinger, rektor Univerze v Ljubljani, dr. Ivan Rozman, rektor Univerze v Mariboru, dr. Boštjan Žekš, predsednik Akademije znanosti in umetnosti. Z njimi smo opravili že kar nekaj razgovorov, opredelili teme, vprašanja, izzive, tudi že sami izmenjali poglede o marsičem. V ponedeljek začnemo s prvo plenarno razpravo o strateških zunanjepolitičnih, geopolitičnih vprašanjih, na katere bo Slovenija morala odgovoriti v prihodnosti.

Novinar: Našteli ste veliko znanih uglednih imen, to je velika intelektualna moč, vendar nekakšno vez z uradno politiko pa boste vendarle morali nekako zagotoviti. Ali ste na ponedeljkov pogovor, ki se bo nanašal kot ste reki na zunanjo politiko, vabili tudi koga iz recimo vlade, parlamenta, drugih?

Dr. Drnovšek: Vsekakor. Smiselno se mi zdi, da se napravi povezava med tistimi, ki so trenutno v vladi in v parlamentu, skratka med tistimi, ki delajo politiko in tisto pametjo, ki je zunaj tega, ki se velikokrat pritožuje, da ni dovolj vključena v strateški razmislek. Iz svoje izkušnje vem, da smo morali velikokrat po svoji oceni sprejemati sorazmerno hitre odločitve, in da je v ogromni količini dnevnega operativnega dela včasih zmanjkalo časa za strateško razpravo in razmislek. To je razumljivo, ker se nam je tudi v teh desetih letih precej mudilo, morali smo postaviti cel sistem, tranzicijo, priti v Evropsko unijo, sprejeti ogromno odločitev, zakonov in tako naprej. To smo storili, prišli smo do neke točke. Menim, da je prišel čas za umirjen strateški razmislek, kako naprej. Vabljeni bodo predstavniki vlade, v ponedeljek zunanji in obrambni minister. Na pogovore bodo vabljeni tudi predsednik vlade, predsednik državnega zbora in državnega sveta. Z njimi sem se dobil ločeno, tako da smo razčistili, da te razprave o prihodnosti ne posegajo v pristojnost ali dejavnost njihovih organov, institucij, ampak da želijo predvsem povezovati, tudi tiste, ki so izven teh institucij, pritegniti širši krog ljudi, dati neko novo kvaliteto. Upam, da bosta to, kar se bo tukaj pokazalo, vlada in državni zbor koristno uporabila pri svojih odločitvah.

Novinar: Verjetno bi bilo pa pametno se poslužit tudi tega instituta, mnenja predsednika države v državnem zboru?


Dr. Drnovšek: Ta možnost obstaja po ustavi. O tem bom vsekakor razmislil. Najprej želim opraviti pogovore in po vsaki takšni razpravi pripraviti delno poročilo o stanju na posameznem področju, z ugotovitvami, z mnenji, s priporočili za naprej. Teme bodo poleg zunanje politične tudi druge: stanje demokracije v Sloveniji; gospodarstvo; kako naj se Slovenija znajde v globaliziranem svetu v prihodnosti; kje so njeni aduti, kje so njene šibke točke; kaj bi morala biti strategija za naprej? Kot zelo pomembno sem izpostavil vprašanje vrednot: kakšen je vrednostni sistem Slovencev; kakšen naj bi bil, kaj ugotavljamo, ali so kakšne slabosti, kaj lahko storimo. Vprašanje vrednot bo tema na enem izmed prihodnjih pogovorov, mislim, da že novembra. Potem vprašanje socialne države: koliko socialne države in solidarnosti v Sloveniji, koliko si je lahko privoščimo, ali imamo zadostno stanje socialne pravičnosti, ali ljudje sprejemajo svojo državo na tak način, da je dovolj pravična do njih? In zdi se mi, da utegnemo priti tudi tu do zanimivih ugotovitev in priporočil. V nadaljevanju bo govora o stanju na področju znanosti, vloge znanosti, znanja in izobraževanja v prihodnje. To bodo teme, ki si bodo sledile. Upam, da bodo vzpodbudile ljudi, da bodo naredili nekaj več, da bodo razmišljali več, kot bi sicer, da se bo to izrazilo v delu različnih institucij in da bi vzpostavili prakso bolj pogostega dialoga med različnimi potenciali. Slovenija je sorazmerno majhna država glede na svetovno situacijo in zato se mi zdi prav, da te naše potenciale čimbolj povežemo, da dobimo čim boljši izkoristek.

Novinar: Verjetno imajo prav tisti, ki pravijo, da razmislek v prihodnosti te nujno spravi tudi o tem, da hudo razmišljaš o sedanjosti in nekaj vprašanj ste zdaj že začeli sami okrog tako kategorij države, blaginje, kot do stisk, ki tarejo ljudi, povsem socialnih, pa tudi anomalij recimo družbenih, ki se ta čas pojavljajo. Verjetno bo to tudi priložnost za kaj takega?

Dr. Drnovšek: Vsekakor. Na posameznih področjih bodo ta vprašanja vsekakor prišla na dan. Tako kot je preteklost vplivala na sedanjost, sedanjost vpliva na prihodnost in iz sedanjega stanja bomo pravzaprav izhajali tudi v teh razpravah. Morda je res primeren trenutek za vse to. Sam sem bil nekoliko skeptičen o tem, ali se lotiti tega projekta, teh pogovorov o prihodnosti, ali je smiselno, ali bo dovolj efekta, dovolj interesa za to. Presenečen sem bil, ko sem prejel veliko pozitivnih odzivov. Vsi, ki smo jih do sedaj povprašali, so zelo zainteresirani, zelo pripravljeni za sodelovanje. Tako ljudje v institucijah in nevladnih organizacijah, kot tudi v vladnih organizacijah. Včasih sem dobil občutek, da so pravzaprav pogrešali nekaj takšnega. Upam, da bomo dali neko dodatno kvaliteto našemu dogajanju in morda tudi zmanjšali občutek odtujenosti. Marsikdo ima namreč občutek, da ni vključen v odločanje, v dogajanje, da nima možnost povedati, kaj si misli o aktualnih problemih, v tem primeru o prihodnosti. Zato smo tudi odprli posebno spletno stran na obstoječih straneh predsednika republike, kjer bodo objavljani vsi prispevki in vse razprave, ki jih bomo vodili in kjer bo lahko tudi vsak državljan prispeval svoj prispevek k tem razmišljanjem.

Novinar: No, ti razmisleki gotovo ne bodo enoznačni, bodo polemični. Če bi malce mi polemizirali z vami, ko pravite, da gre za pozicioniranje Slovenije, umeščanje v mednarodno skupnost, pravite, da ne bo mogla računati na oblikovanje stalnih skupin in držav, s katerimi bo sodelovala, ampak da se bo morala povezovati, iskati prijatelje, zaveznike od primera do primera. To ne zveni nekako vsaj na prvi pogled strateško, ali ne menite, da bi na ta način, da bi se Slovenija povezovala od primera do primera, begala od ene skupine do druge, da bi izgubljala verodostojnost?

Dr. Drnovšek: Ne. Praksa v Evropski uniji je, da se države grupirajo v skladu s trenutnimi pogledi: povežejo se tisti, ki imajo podoben pogled na določen problem. Včasih, recimo ob sedanji razpravi o evropski ustavi in o vprašanju evropskega komisarja, imamo podobno stališče, kot ga ima še 15, 16 drugih srednjih in malih držav Evropske unije. Bodo pa vprašanja, kjer bomo imeli podobno stališče s katero od velikih držav, na primer, ko bo šlo za proračun, za nova finančna razmerja v Evropski uniji. Tukaj pa se mi zdi, da bo Slovenija najbrž iskala druga zavezništva in to s tistimi državami, ki bodo želele manj prispevati v evropsko blagajno, če tako rečem, medtem ko bodo tiste, ki od nje največ prejemajo, seveda želele ravno nasprotno. In takrat ne bomo mogli biti z njimi zavezniki. Slovenija bo v začetni fazi neto prejemnik, potem bomo kmalu postali neto plačevalec Evropski uniji in takrat bomo verjetno na strani Nemčije, Nizozemske in tako naprej in s temi državami bomo skušali zmanjšati trošenje Evropske unije, zaradi tega, ker bi to na primer slabšalo pozicijo.

Novinar: Še skozi nekaj geostrateških vprašanj se bomo skušali sprehoditi prek pogovora z vami, tudi s pomočjo gradiv, ki so na že omenjeni spletni strani dostopna. Se strinjate z oceno zunanjega ministra Rupla, da je 11. september in vse kar se je zgodilo po njem, enako pomemben dogodek, z enako dalekosežnimi posledicami kot padec Berlinskega zidu?

Dr. Drnovšek: To se bo še pokazalo. Težko je enačiti ta dva dogodka. Zaenkrat seveda vemo, da je tudi 11. september povzročil precejšnjo spremembo v mednarodnih odnosih. Ni še jasno, kako dolgotrajna in kako globoka bo. Da poenostavim: marsikaj se lahko zgodi, če na naslednjih ameriških volitvah zmaga kakšen drug kandidat, ameriška politika se utegne do nekaterih vprašanj spremeniti. Vsekakor je 11. september povzročil precejšnjo spremembo, padec Berlinskega zidu pa pomeni konec 50 letne hladne vojne, razdelitve Evrope. Prišlo je do demokratičnih sprememb v vrsti držav, na podlagi tega je prišlo tudi do združevanja Evrope, do velikih zgodovinskih sprememb. In te so zaenkrat pomembnejše. Je pa 11. september povzročil veliko spremembo v ameriški politiki, velik poudarek je dal borbi proti terorizmu, zaostrila so se številna varnostna vprašanja, navsezadnje je prišlo tudi do intervencije v Afganistanu, v Iraku. Gre za pomembne geopolitične dogodke, ki niso še končani, borba s terorizmom bo trajala najbrž precej časa. Vprašanje je, na kakšen način se bo vodila: ali samo z vojaškimi in policijskimi sredstvi, ali bo mednarodna skupnost skušala odpravljati tudi nekatere globlje vzroke za napetosti. To pa je precej težje. Zmanjševati razliko med bogatimi in revnimi, zmanjševati revščino tam, kjer je najbolj izpostavljena, dvigovati zdravstveni nivo v številnih državah in tako naprej. Širiti tudi nek duh strpnosti v mednarodni skupnosti. Ne vedno nastopiti s silo, tudi če si močnejši. Sicer lahko zmagaš, vendar boš v naslednjem koraku zato povzročil še več terorizma. Treba bo najti rešitev za bližnjevzhodno krizo, kajti ta je stalni generator mednarodnega terorizma in tudi slabih odnosov, če tako rečemo, med islamskimi državami in zahodnim svetom. To so vprašanja, ki so na mizi. Kakšen bo razvoj svetovnih dogodkov, je v določeni meri nejasno, na sploh pa velja, da je trenutna percepcija mednarodne varnosti slabša, kot je izgledala. Po padcu Berlinskega zidu je kakšnih 10 let izgledalo, da je svet postal bistveno bolj varen, ni bil več možen svetovni spopad dveh velesil. Z 11. septembrom pa se je začela neka druga situacija, neka druga vojna, ki lahko traja kar nekaj časa. Veliko bo odvisno od tega, ali bodo Združene države Amerike želele vzpostaviti neko trdnjavo, se izolirati od ostalega sveta na podlagi svoje tehnološke in vojaške prednosti, izpostaviti takšno razliko, da se bodo čim bolj zavarovale pred vsemi možnimi grožnjami. Vprašanje je, ali je to sploh možno. To bi pomenilo, da bi pri razreševanju številnih problemov in v borbi proti mednarodnemu terorizmu dajali manjši pomen sodelovanju z ostalo mednarodno skupnostjo.

Novinar: To so vprašanja, na katera ste sami velikokrat zdaj, ste jih veliko omenili, ki so v veliki meri odvisna kot ste tudi sami rekli od ameriške administracije, oziroma od administracije, ki je na oblasti v Združenih državah Amerike kot eni največjih oziroma največji sili. Prav v tem primeru pa se je nova administracija pri njej uveljavila tako imenovana doktrina vojaških posegov, pa ne gre to, ko gre za hitrost vojskovanja, tudi ceno same vojske in vse širšega uveljavljanja preventivnih vojaških posegov. Navsezadnje imamo takšne primere tudi zdaj v Izraelu in v Siriji.

Dr. Drnovšek: Situacija na Bližnjem vzhodu je zelo slaba, tako slaba, kot že dolgo ne in gre ravno v nasprotno smer, kot je želela mednarodna skupnost. Kar se tiče ZDA, bi rekel tako: ne glede na to, katera stranka bo na oblasti, bodo ameriške nacionalne interese branili in uveljavljali v svetu. In ker so ZDA tako velika sila, bo to vplivalo na cela svetovna dogajanja. To, kar se zgodi v ZDA, je pomembno za cel svet. Tisto, kar se meni zdi pomembno je, da imajo Američani legitimno pravico, da se branijo, da skrbijo za svojo varnost. In ker so vojaško močni, to svojo moč uporabljajo. Zdi se mi ključno, da bi bili v okviru razreševanja svetovnih vprašanj čim bolj angažirani v sodelovanju z drugimi državami, z mednarodno skupnostjo. Če ne bodo, če bi v Ameriki premagal tako imenovani unilaterizem in izolacionizem, kar je neka stalna tendenca, se mi zdi, da bo razvoj v svetu slabši, prišlo bo do večjih napetosti in mislim, da bo navsezadnje tudi za Američane na koncu to slabše. Nihče se ne more izolirati od vplivov ostalega sveta. Mislim, da je zelo pomembno, da ZDA in Evropa skupaj z Rusijo sodelujta in da skušamo skupaj iskati odgovore na izzive človeštva. Sami Američani ne bodo našli teh odgovorov, ne bo jih pa našla tudi sama Evropa.

Novinar: Pa ni najbolj recimo pri tem primeru posredovanju v Iraku. Vsi so tudi računali, da bo se zgodilo to, da bi po tem vendarle relativno solističnem posredovanju Amerike v Iraku potem prišlo so skupnega nastopa, pa ga nekako ni, tudi v OZN je gospod Bush dobil nekako zaušnico, bi lahko temu rečemo tako.

Dr. Drnovšek: Dogaja se nek proces, ki ni končan. Prišlo je do resolucije OZN, do omejene vloge OZN v Iraku. Nekatere močne evropske države, kot sta Francija in Nemčija, so pripravljene sodelovati in podpreti tudi novo resolucijo OZN, ki predvideva večjo vlogo in odgovornost OZN v Iraku. Ter da se čim hitreje preda oblast Iračanom. Da Irak izide iz situacije, ko ga upravljajo Američani. Mislim, da se bodo kmalu našli na neki skupni točki in da bo najbrž Varnostni svet OZN kmalu sprejel novo resolucijo, ki bo nekje vmes, med dosedanjim stališčem ZDA in stališčem nekaterih evropskih držav. Američani imajo težave v Iraku. Če lahko tako rečem: na njihovem mestu bi bil zainteresiran, da v večji meri čimprej prenesejo odgovornost na OZN in da tudi čimprej prenesejo odgovornost iraškim institucijam, ki jih je treba vzpostaviti, sicer se lahko zapletejo v situacijo, ki so jo že imeli, na primer v Vietnamu, ali v Afganistanu, in ki lahko traja leta in leta in kjer se vzpostavijo vzorci delovanja, ki jih je zelo težko razrešiti. Res pa je, da Irak ni enostavna država, in zato s tega vidika tudi razumem Američane, da želijo vzpostaviti dovolj stabilno situacijo, da ne bo prišlo do takšne ali drugačne deviacije, do novega Sadama Huseina, do fundamentalizma, do državljanske vojne, glede na to, da je Irak etnično raznolika država. Potrebno je zagotoviti, da pride do neke stabilne rešitve, kar je tudi interes OZN in drugih.

Novinar: Slovenija je, ko gre za Irak, že izražala pripravljenost, da bi sodelovala pri gospodarski obnovi Iraka. Ko gre za umeščanje Slovenije v mednarodne odnose, je pomembno tudi vojaško sodelovanje, sodelovanje denimo v mirovnih silah in tako naprej. Gospod Drnovšek, vi ste tudi vrhovni poveljnik slovenskih oboroženih sil. Slovenija je v začetku procesa profesionalizacije vojske. Ali drži, da bo 16. oktobra zapustila vojašnice zadnja generacija nabornikov, vas ne skrbi, da bi se recimo že začeta profesionalizacija lahko, da bi načela obrambno pripravljenost države?

Dr. Drnovšek: To me ne skrbi. Od obrambnega ministra in načelnika generalštaba sem dobil zagotovila, da proces profesionalizacije poteka dobro, celo bolje, kot je bilo predvideno ali pričakovano. Zato je tudi prišlo do hitrejšega opuščanja naborniškega sistema. Meni se zdi to pametno. Res je, da smo, ko sem vodil vlado in so bile sprejete odločitve o profesionalizaciji vojske, konec naborniškega sistema in prehod na profesionalno vojsko napovedali v letu 2004. To se je malo pospešilo. S tem se je vojska navsezadnje, recimo z zadnjo generacijo nabornikov, izognila nekaterim težavam, ki so nastopile v drugih državah. Težko je pravzaprav nekoga vpoklicat kot zadnjega. Vsi vedo, da za njim ne bo nikogar več. Prestopili smo na profesionalno vojsko in to zato, ker se je že v zadostni meri usposobila, ker je že dovolj profesionalnih vojakov, ker so bile v zadnjih dveh letih izpeljane številne aktivnosti in ta proces gre naprej. Vem, da so nekateri bili ali so še kritični do te odločitve, ali pa so menili, da bi bil potreben daljši prehodni čas za to. Vendar smo izhajali tudi iz ocene slovenske situacije, kjer smo morali tako in tako prilagajati našo vojsko Nato zahtevam in uvajati številne spremembe. To je povezano s profesionalizacijo in po moji oceni bomo lažje vzpostavili moderno vojsko, ki bo tudi kompatibilna z Natom, ki bo skupaj z mednarodno skupnostjo lahko zagotavljala neko stabilnost in mir. Po drugi strani pa je tako, da če včasih dolgo odlašamo s spremembami, jih raztegnemo na daljši rok, se nekaj časa nič ne zgodi, pojavijo se tendence po status quo. In takšni organizmi se težko spreminjajo sami po sebi. Po mojem prepričanju je to boljši skok v vodo, boljši je krajši rok za takšno spremembo. Bolje je izpeljati to odločno in to se tudi dela. Kot vidim, zaenkrat povsem uspešno. Prostovoljnost se mi je vedno zdel pomemben dejavnik. Obvezno služenje vojske nekateri zagovarjajo, vendar se mi zdi, da je marsikateri mlad človek to jemal kot prisilo, si je ni želel, in kateri je moral prilagoditi svoje življenje. Sedaj se lahko vključijo v SV prostovoljno. Tisti, ki pa želijo takšen poklic, si ga lahko prostovoljno izberejo, tako kot druge poklice v naši državi. Ta element se mi tudi zdi pomemben.

Novinar: Samo še za nekaj minut bomo podaljšali pogovor z vami, dve tri vprašanja morda. Prihodnje leto bo, dr. Drnovšek, Slovenija vstopila ne le v Nato ampak tudi v Evropsko unijo. Kakšno je vaše sporočilo pred prihajajočimi volitvami v evropski parlament, ko bo Slovenija prvič izvolila svojih 7 poslancev? Se vam zdi pomembno kakšna bo politična obarvanost izvoljenih poslancev glede na razmerja moči v evropskem parlamentu? Je ta korelacija okoliščine, jo jemati gre v obzir?

Dr. Drnovšek: Obarvanost naših poslancev bo takšna, kot jo bodo določili ljudje na volitvah. Res je, da imajo strankarske grupacije v evropskem parlamentu različno težo. Ampak ta razmerja se spreminjajo in tudi zavezništva med njimi se spreminjajo. Nobena skupina nima dovolj, da bi odločala. Po mojem mnenju je najbolje, če smo zastopani v vseh treh skupinah. V nobeni ne bomo imeli recimo neke odločilne vloge zaradi svoje teže, zaradi števila poslancev. Bistveno je, da smo prisotni. Potem je pa zelo veliko odvisno od tega, kako se bodo naši poslanci znašli, obnašali, kako odgovorno bodo delovali, kako uspešno bodo lobirali, kako bodo nastopali na relaciji med našo državo in evropsko skupnostjo. To bo pravzaprav ključno. Veliko bolj, kot pa to, kakšna bo strankarska obarvanost enega ali drugega poslanca.

Novinar: Torej napotek: volite po kvalitetah, ne po strankarski pripadnosti.

Dr. Drnovšek: Saj to vedno velja. Vsaka stranka se skuša najbolje predstaviti, prepričati volivce, da je kvalitetna. Menim, da v Evropi še toliko bolj. Imeli bomo 7 poslancev, kar ni zelo veliko. Če bosta med sedmimi dva ali trije, ki ne bodo funkcionirali, se bo to že zelo poznalo. Zelo pomembno je, da so vsi dobri. Da bodo uspešno zastopali naše interese.

Novinar: Zdaj potekajo pogajanja o evropski ustavi, kako bi gledali na položaj Slovenije brez lastnega komisarja?

Dr. Drnovšek: Ves čas se mi je zdelo zelo pomembno, da ima vsaka država svojega komisarja, zlasti za začetno obdobje. Dosedanje članice imajo svojega komisarja. Tudi preko njega, čeprav naj ne bi služil neposredno svoji državi, ampak naj bi bil, pogojno rečeno, evropska vlada, lahko dobijo vpogled v marsikaj, tudi več informacij, morda kakšno lobiranje. Tako funkcionirajo tudi drugi in zdi se mi pomembno, da bi to dobili. Tudi če bi ostalo pri sedanji rešitvi v osnutku evropske ustave, da bi se število komisarjev s pravico odločanja zmanjšalo na 15 in da bi države rotirale, kajti članic bo 25, komisarjev 15. Tudi to bi še bila sprejemljiva rešitev, ker bi imeli enako možnost priti do komisarja, kot na primer Nemčija ali Francija. Poleg tega pa bi imeli še komisarja v komisiji, ki sicer ne bo imel pravico odločanja, bo pa imel vse informacije in bo v gremiju. In s tem bo imel možnost vplivanja, lobiranja in tako naprej. V vsakem primeru komisarja moramo imeti.

Novinar: Eno od vprašanj, ki bo gotovo aktualno še v prihodnjih dneh, je napoved, včerajšnja napoved Poljske, ki je napovedala možnost referenduma za sprejetje nove evropske ustave. Se vam zdi ta možnost referenduma smiselna? Kaj bi to pomenilo sploh za sprejem ustave?

Dr. Drnovšek: Po pravici povedano ne preveč. Zato, ker gre za kompleksno problematiko. Ustava ni tako enostavna, tudi evropska, čeprav skuša biti čimbolj pregledna. Težko jo je predstaviti v nekem referendumskem vprašanju, pojasniti, približati. Zato so poslanci, da o takšnih stvareh odločajo. Možno je imeti o tem različne poglede, ampak prepričan sem, da če bi v 25 državah naredili referendume o vsakem pomembnem vprašanju v Evropski uniji, da bi težko šli naprej, ker se mi zdi, da bi se stvari lahko zakomplicirale. Ta sistem je potrebno razdelati, napraviti čimbolj transparentnega in ravno ta evropska ustava ga dela bolj transparetnega, bolj enostavnega. To je bil pravzaprav eden od namenov, da se poenostavi delovanje Evropske unije, ki je postalo že precej komplicirano in ga težko sledijo sami poslanci, kaj šele državljani. Če se neka vlada ali parlament odloči za to, da predlaga referendum, s tem prevzema seveda nase veliko odgovornost, da bo tudi znala predstaviti vse argumente. Zelo enostavno je zaustaviti evropski proces s tem, in ne sprejeti nečesa, kar morajo sprejeti vsi. Tako lahko začnemo stopicati na mestu, ali se vrteti v krogu in tudi evropski duh se lahko poslabša.

Novinar: Tako, gospod predsednik države Janez Drnovšek, upam da ste se danes dobro počutili v naši družbi..

Dr. Drnovšek: Odlično.

Novinar: Pogovore o prihodnosti Slovenije bomo spremljali tudi vnaprej, že v ponedeljek vas vabimo k poslušanju Studia ob 17.00, v katerem bomo povzeli dogajanje na prvem programu, na prvem pogovoru in na prvem programu Radia Slovenija, če pa ste zamudili današnjo oddajo, vas vabimo, da jo poslušate na naši novi spletni strani rtvslo.si/radioprvi. Hvala še enkrat, gospod Drnovšek, da ste bili gost današnjega Studia ob 17.00.

Dr. Drnovšek: Hvala tudi vam in seveda poslušalcem, če so poslušali.
Zadnje novice

ponedeljek, 29.10.2007
Odstop proračunskih sredstev

Pogovori o prihodnosti Slovenije pri predsedniku republike
Urad predsednika Republike Slovenije
Erjavčeva 17
1000 Ljubljana
Slovenija

tel.: 01 / 478 12 22
fax: 01 / 478 13 57

E-pošta   gp.uprs@up-rs.si
© 2005 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani