Pogovor s predsednikom dr. Janezom Drnovškom - oddaja Studio ob 17ih
Ljubljana, 03/22/2005 | intervju
S predsednikom republike dr. Janezom Drnovškom sta se o položaju Slovenije v mednarodni skupnosti, notranje političnih razmerah in prvih sto dneh vlade pogovarjala Sandi Frelih in Bojan Veselinovič.
- neavtoriziran zapis -
Novinar: Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, dober dan. Gost današnjega Studia ob 17ih, je predsednik RS, dr. Janez Drnovšek. Z našim gostom se bomo pogovarjali o položaju Slovenije v mednarodni skupnosti, o notranje političnih razmerah in v tej luči ocenili položaj prvih sto dni vlade, o čemer smo se na začetku tega meseca v naši oddaji, pogovarjali tudi s premierom. Predsednik Drnovšek, dober dan.
dr. Janez Drnovšek (predsednik RS): Dober dan. Lepo pozdravljeni.
Novinar: Povejmo tudi to, da je naključje hotelo, da smo ta čas nekako na pol vašega mandata, zato za začetek, morda vprašanje, ali se boste, gospod Drnovšek, odločili za vnovično kandidaturo in od česa je to odvisno?
dr. Drnovšek: To ste resno vprašali? Sem mislil, da se šalite.
Novinar: Vam je tako hitro minilo ti dve leti in pol, polovica mandata?
dr. Drnovšek: Dajmo se dogovoriti in me to vprašajte čez dve leti. Čas pa res hitro teče.
Novinar: Se pravi, pol leta pred iztekom je čas, ko bo zrel trenutek za tole vprašanje?
dr. Drnovšek: En mesec pred iztekom je čas.
Novinar: Dobro. To je bil prvi odgovor našega današnjega gosta, predsednika države. Povejmo še to, da bova pogovor vodila Sandi Frelih in Bojan Veselinovič. Hvala pa tudi vsem, ki ste se nam oglasili z vprašanji po telefonu in prek našega elektronskega naslova. Najprej pa poročila.
Novinar: Gost Studia ob 17ih je, kot rečeno, predsednik Republike Slovenije dr. Janez Drnovšek. Gospod predsednik, prav sedaj je v Bruslju sestanek vrha EU. Vi se, odkar ste predsednik države, takšnih srečanj, na katerih države članice po navadi zastopajo premieri, po navadi ne udeležujete. Pa vam te dejavnosti diplomatskega parketa kaj primanjkuje?
dr. Drnovšek: Ne. Tega sem imel zelo veliko v prejšnjih petnajstih letih svojega delovanja, tako da vsekakor tega ne manjka. In mislim, da je prav, da so tam predsedniki vlad, saj gre bolj za operativne zadeve. Se bom pa občasno kdaj udeležil tudi evropskega vrha. Tudi s predsednikom vlade sva tako dogovorjena, ampak odvisno od teme.
Novinar: Evropska unija je leta 2000 sprejela Lizbonsko strategijo, po kateri naj bi v desetih letih postala najbolj konkurenčno gospodarstvo na svetu. Po petih letih je nastopil nekakšen trenutek streznitve. Soočamo se z veliko brezposelnostjo v nekaterih državah, visoki stroški dela so, sramežljive reforme, ki se jih loteva Nemčija, napoveduje jih tudi Nizozemska. Kako se je to sploh lahko zgodilo s tem dokumentom, s samo Evropo?
dr. Drnovšek: O Lizbonski strategiji je zelo veliko govora. Mislim, da so bili njeni cilji preveč optimistično postavljeni takrat, ko so bili določeni. Seveda je prav, da imamo ambiciozne, visoke cilje, tudi če jih potem ne moremo v celoti uresničiti. Sedanji trenutek je bolj trenutek soočanja z resničnostjo. Po eni strani je treba bolj realno odmeriti nekatere cilje in tudi dejavnosti, po drugi strani pa je treba dati nov zagon vsemu skupaj. Svetovna tekma se odvija naprej. Združene države Amerike so, kljub temu da ima morda paradoksalno ameriški dolar težave, večje kot evro, ampak po večini gospodarskih pokazateljev še vedno prednjačijo in so po družbenem proizvodu na prebivalca kar za četrtino pred EU. Tako, da v že sami tekmi z ZDA, mora Evropa še marsikaj storiti, saj Američani prednjačijo zlasti v razvoju, v raziskovanju, v učinkovitem izobrazbenem sistemu. To pa so tudi tiste ključne točke Lizbonske strategije, ki jih skušamo sedaj bolj učinkovito aplicirati. Seveda se ob tem javlja še Kitajska kot hud konkurent, izvaja hud pritisk na trge ZDA in Evrope in vsi se bomo soočali s tem, da bo treba proizvajati vedno bolj učinkovito, vedno bolje. Zato se ukvarjamo in pogovarjamo o Lizbonski strategiji in o tem, kaj naj Evropa stori v prihodnjih letih, da bi bila uspešna v tej tekmi. To ima velik vpliv na naše življenje. Potrebujemo gospodarsko uspešnost, večjo konkurenčnost zato, da bomo lahko držali tisti nivo socialne države, ki mislimo, da nam pripada, da je primeren. Ta nivo socialne države pa je prav v Evropi najvišji. Če želi to Evropa obdržati, vključno s Slovenijo, bo morala najti še nekaj več inovacij, prodornosti, gospodarske uspešnosti in to je to, o čemer se pogovarjamo.
Novinar: Torej ohraniti socialni nivo, če sem vas prav razumel, pa se tudi lotiti reformnih procesov. Teh so se lotile konec koncev tudi Baltske države, Slovaška, Poljska. Kaj lahko stori Slovenija? Imate kakšno recepturo.
dr. Drnovšek: Gre za precej široko paleto vprašanj in tudi možnih ukrepov. Slovenija ni tako slaba v tej evropski primerjavi in tudi zadnji lanskoletni rezultati nam kažejo, da so precej dobri. Družbeni proizvod je porasel na 4,6%. To je kar precej. Ko sem gledal pregled, ki ga je napravil Londonski center za evropske reforme in je napravil razvrstitev sedemindvajsetih držav. Torej 25 članic plus 2 kandidatki EU glede na kriterije Lizbonske strategije. Kje stojijo danes? Med 27 državami je Slovenija na sedmem mestu. Prva med novimi članicami in tudi v skupni uvrstitvi EU kar solidna. Imamo pa nekatere slabše točke. Ponekod smo izjemno dobri. Izjemno dobri smo v informacijski tehnologiji, naprimer v dostopu do interneta. Na sploh v sami razvitosti teh tehnologij. Zaostajamo pa na nekaterih drugih točkah. Morda najbolj kritična je podjetništvo. Podjetniška klima. Koliko državljanov je angažiranih v podjetniško dejavnost. Tukaj Evropa precej zaostaja za ZDA. Slovenci pa smo v Evropi kar precej na začetku. Največ bomo morali narediti prav na tej podjetniški klimi, da se bomo upali lotevati več podjetniških aktivnosti, da bo celotno okolje temu nudilo podporo, ne pa, da delajo temu ovire na vsakem koraku. Zdi se mi, da je to najtežja naloga, ki je pred nami in tukaj bomo morali še marsikaj storiti. Vsi v Evropi pa bodo morali storiti še kaj v zvezi z izobraževanjem, njegovim povezovanjem, z raziskovalnim procesom, z gospodarstvom. Vse je treba čimbolj uspešno povezati med seboj. Ampak to na konkretnem nivoju.
Novinar: Vaša teza je znana, da prenašanje reforme in vzorcev iz drugih držav ni pametna metoda, ampak prav ob pogovarjanju ob uvedbi enotne davčne stopnje, njeni zagovorniki pravijo, da jo je smiselno uvesti, ker jo je uvedla Slovaška in ker o njej razmišlja Nizozemska. Vi ste tudi rekli v zvezi s tem, da so potrebni konkretni izračuni pred uvedbo. Sprašujem vas, kaj bi se zgodilo, če bi ti konkretni izračuni pokazali, z ene strani zanesljivejše proračunske vire, z druge strani pa da bi bili lahko ogroženi socialni transferji?
dr. Drnovšek: Pri davčni stopnji gre predvsem za njeno višino, za višino obdavčitve podjetij, če govorimo o vplivu na njihovo konkurenčnost in na njihovo motivacijo. Govorimo tudi o obdavčenju prebivalstva, o obdavčenju dohodkov ljudi, kar po eni strani vpliva na dohodke države v proračunu, po drugi strani pa tudi na socialne razlike. Slovaška je vpeljala enotno davčno stopnjo 19% za različne namene. Tako za obdavčitev podjetniških dobičkov, kot tudi za davek na dodano vrednost, kot tudi na dohodnino. Zanimivo je, da je pred tednom dni nemški kancler Schroder najavil, da bo Nemčija, ki je pred tem že enkrat znižala svojo davčno stopnjo na podjetniški dobiček, da jo bo znižala iz 25 na 19%. To je neka konkurenčna tekma med državami že v sami Evropi. Sedaj so nekatere države, Nemčija, Francija, kritizirale nekatere novejše članice, kot je tudi Slovaška, češ, da izvajajo nek "dumping" z nižjimi davčnimi stopnjami. Da imajo že tako ali tako nižje osebne dohodke in so proti temu protestirale. Očitno je, da se odločajo za to davčno tekmo, torej, da sledi neko zniževanje davčnih stopenj. To pa pomeni, da bodo tudi drugi morali iti v tej smeri, če želijo ostati približno konkurenčni. Tudi Slovenija bo morala v tej luči še enkrat pogledati svoje obdavčitve.
Novinar: Dovolite, v zmanjšanje socialnih transferjev?
dr. Drnovšek: Povezava je v tem, če zmanjšamo davke, potem zmanjšamo prihodke proračuna in potem je treba videti, kjer naj omejimo javne izdatke, zato da bi obdržali neko ravnotežje. Ali so to socialni transferji ali kaj drugega, je stvar diskusije. Načelno smo vsi za to, da obdržimo čim višji nivo socialne države. Vedno pa je možno izvesti njihovo boljšo razporeditev, boljšo učinkovitost. Na tej točki preverjanje, kako so locirani vsi različni socialni transferji, ki jih dajemo, najbrž ne bi škodilo. Ne bi pa se zavzel za to, da bi morali zniževati tisti realni nivo socialne države. Ena izmed prednosti Slovenije, tudi v tisti evropski primerjavi, ki sem jo navedel, je ravno v tem, da imamo eno izmed najnižjih stopenj revščine med evropskimi državami. In da je možno obdržati visok nivo socialne države na eni strani, na drugi strani pa imeti še vedno uspešno gospodarstvo, nam pa kaže primer Skandinavskih držav. Po primerjavi uspešnosti po kriterijih Lizbonske strategije, je na prvem mestu Švedska, sledita pa ji Danska in Finska. To so tri države, ki imajo visok nivo socialnih transferjev, ampak so našle način, da so zelo uspešne v podjetništvu. Davčna stopnja je en vidik, tudi konkurenčnosti, primerjave med podjetji, ampak so še drugi, ki so lahko pomembnejši. Predvsem so to podjetništvo, inovacije, prodornost podjetij.
Novinar: Torej je vaše geslo v zvezi z davčno stopnjo, hitimo počasi?
dr. Drnovšek: Nisem rekel, da počasi, ampak je treba pretehtati, kako sestaviti račune. Če lahko vlada zniža davčne obdavčitve, hkrati pa obdrži nek sprejemljiv nivo proračuna in ne gre v prevelike deficite, je to možno. Ampak te izračune mora napraviti sedaj in videti, kaj Slovenija lahko v tem trenutku zdrži pri davčni tekmi, ki se sedaj odvija v Evropi.
Novinar: Druga tema današnjega Bruseljskega vrha je reforma pakta stabilnosti mehanizma, ki naj bi zagotovil trdnost evra. Še vedno ostaja pravilo največ 3% primanjkljaj in 60% delež javnega dolga v BDP. Omenjajo pa se olajšave, denimo začeta pokojninska reforma v Nemčiji, zaradi katerih bi bile te vrednosti lahko presežene. Kaj lahko stori Slovenija? Vnovič reformira pokojninski sistem, česar bi se morali verjetno že lotiti zaradi proračunskega financiranja pokojninske blagajne, o čemer ste malce prej govorili. Ali pa kaj drugega?
dr. Drnovšek: Če bi želela iti v večji primanjkljaj, kot je 3%, tudi druge olajšave so še tam. Tudi raziskave in razvoj, torej tisti stroški, ki so namenjeni izvajanju Lizbonske strategije in povečevanja konkurenčnosti. Tako kot razumem sedanje spremembe pakta stabilnosti, o njih so dolgo razpravljali in usklajevali, vnašajo večjo fleksibilnost in dajejo možnost, da če država pametno vloži sredstva, da se ji potem ni treba strogo in slepo držati tistega limita 3% primanjkljaja kot tistega maksimalnega, po katerem sledijo evropske sankcije. Če je to namenjeno nekim smiselnim namenom, nekaj, kar bo dalo jutri večji rezultat, večjo konkurenčnost in tudi večje prihodke državi, potem je to možno tolerirati. To je smisel. Ali pa če gre za kakšne posebne okoliščine, zunanje, objektivne okoliščine v katerih se je država znašla. S tega vidika pozdravljam spremembe v paktu stabilnosti. Postavlja se samo eno vprašanje. Na to pa opozarjajo tisti, ki so bolj skeptični ob teh spremembah. Namreč, kako se bo to izvajalo v praksi. Če se bo tako, kot sem sedaj rekel in če ne bo prišlo do odstopanj, do izigravanj, da je to le neka potuha, da države ne izvajajo tiste finančne strogosti, ki bi jo sicer morale izvajati, potem bi bilo to slabo. Nekatere države so bolj slabe, kar se tega tiče. Tudi Italija, poleg Grčije, nima najboljših rezultatov v zadnjem času. Videli bomo, kako bodo države na to reagirale. Ti popravki so smiselni, dajejo več fleksibilnosti in tudi Slovenija jih bo lahko na najboljši način uporabila, če bo to potrebno. Drugače pa je cilj zmanjševati proračunski primanjkljaj in sicer za 0,5 % letno.
Novinar: Prav Evropska komisija je v zvezi s slovenskim konvergenčnim planom opozorila na nevarnost povečanja proračunskega primanjkljaja. Zavedamo se, da niste čarovnik, čeprav če vam lahko polaskam, da vaše besede iz ekonomskega polja zvenijo mnogo bolj prepričljivo kot iz ust tistih osebnosti, ki ta čas govorijo o njih. Si upate napovedati, da Slovenija ne bo imela težav pri izpolnjevanju konvergenčnih ciljev in da bo leta 2007 stopila v evro območje in kaj je v tej luči evropskih opozoril, po vaše, večji problem naših javnih financ? Prihodkovna ali odhodkovna stran proračuna?
dr. Drnovšek: Večji problem je očitno na odhodkovni strani. Povsem realno je pričakovati in povsem realen cilj je, da bomo v začetku leta 2007 stopili v skupni evropski monetarni sistem in vpeljali evro v Sloveniji. To je zelo smiselno in mislim, da bo to tudi Slovencem potem veliko pomenilo. Tisto na kar mora vlada še paziti je, da se nadaljuje sedanji uspešni trend pri zniževanju inflacije, da ne bi prišlo do popuščanja na tej točki in da obdrži na drugih točkah približno sedanjo javno-finančno sliko. Ta slika v Sloveniji je dobra. Javno-finančni primanjkljaj je v okviru dopustnega. Skupna zadolžitev je sorazmerno nizka, daleč pod dovoljeno in to so povsem realistične možnosti, da imamo s 01.01.2007 vse maastrichtske pogoje pokrite in da vpeljemo evro. Nikakor pa se ne bi smela vlada in na drugi strani tudi Banka Slovenije prehitro relaksirati.
Novinar: Sedaj pride na vrsto vaše opozorilo, da Slovenija ne potrebuje velikih revolucij, da je treba nadaljevati tam, od koder smo prišli. To je ena takih izjav, ki si jo lahko razlaga vsak po svoje. Tudi tu ste veliki mojster. Toda komu je bila ta vaša izjava doma najbolj namenjena? Vladi, strukturi vlade ali opoziciji?
dr. Drnovšek: Sedaj je na potezi vlada. Nova vlada še nekako pripravlja svoj ekonomski koncept. To je razumljivo, saj je minilo šele prvih sto dni. Do sedaj ga še niso dali na mizo. V javni razpravi, ki je potekala do sedaj, so se oglašali vladni predstavniki, različni ekonomisti in tudi opozicija. Nekako se je oblikovala fronta med bolj liberalnim pristopom in med, kot včasih pravijo, bolj postopnim gradualističnim konceptom. Ko sem o tem govoril, sem poudaril to, da je tudi ta liberalistični pritisk potreben in da ga rabimo in da moramo na nekaterih točkah iti naprej. Ravno to, o čemer sem prej govoril, da pridemo do nekega večjega podjetništva, do neke večje konkurenčnosti v nadaljevanju. Tisto, kar je bilo dovolj in zelo uspešno do danes, ne zadošča več, ker gre svet naprej, ker gredo drugi naprej in to zelo hitro in se ta tekma zaostruje. Torej moramo tudi mi najti nekaj več, dati nekaj več od sebe. To ne pomeni, da moramo vse postavljati na glavo. Imamo dobro osnovo in tukaj moramo napraviti neke nove korake. Vemo, da smo v tem razvoju do sedaj morali veliko narediti in postaviti celo zgradbo in sedaj se lahko na fino dodelajo neki ukrepi, se stvari popravijo ali pa najdejo neki novi pristopi. Zato je sedaj tisti pravi čas. Tega mislim, da ne bi smeli zamuditi in mislim, da pri tem ne gre za to, da bi se sedaj kritizirali, ali je bilo to, kar je bilo do sedaj narobe in da moramo nekaj drugega. V vsakem primeru moramo nekaj dodati, nekaj več narediti in zato je sedaj na potezi vlada. Resnično upam, da bo vlekla na gospodarskem področju prave poteze, dobre poteze. To ni lahko in nikoli ni samo po sebi umevno.
Novinar: Vsak pritisk je koristen, ste rekli. Tudi mladih ekonomistov. Mi vas pa sprašujemo, ali morda razmišljate, da se bo zgodilo, da bomo kdaj morali uporabiti institut, ki ga poslovnik državnega zbora, veljavna ureditev omogoča, to, da pošljete v državni zbor svoje mnenje kot predsednik države? Če bi se to lahko zgodilo po vaše? Ali je to neke vrste ekonomsko reformno vprašanje lahko predmet takega vašega oglašanja, ali pa prej ideološko ali pa zunanje politično?
dr. Drnovšek: To je težko reči.
Novinar: Prej ste rekli, če bi se nekaj obrnilo na glavo. Kaj bi bilo to takega?
dr. Drnovšek: Ta institut predsednikovega nastopa v državnem zboru in tudi njegova pobuda v tej smeri je tako, kot je naš sistem postavljen tudi kot institucija, bolj izjema kot pravilo. Lahko me povabi državni zbor, lahko dam sam tako pobudo, o kateri se potem državni zbor opredeli, in do sedaj pri nas ni bil uporabljen. To ni bila tekoča praksa, kar pa je tudi razumljivo, saj ima le vlada tiste konkretne odgovornosti in tekoče operativno delo. Predstavljam si, da bi to prišlo v poštev, ko bi prišlo do kakšnega večjega problema v državi in morda tudi kakšne večje napetosti, do kakšnih resnejših zapletov in da bi bilo takrat smiselno, da se pozove predsednika države, da poda svoje poglede na vse skupaj ali da sam da takšno pobudo. Mislim, da to na samem začetku delovanja nove vlade ni primerno. Sedaj mora vlada nastopiti sama z nekim konceptom, vleči svoje poteze. Če pa bi v nadaljevanju prišlo do kakšnih resnejših zapletov, na katerem koli od teh področij, ali na gospodarskem ali notranjepolitičnem ali zunanjepolitičnem, bi lahko prišlo do takšne situacije in takšne potrebe.
Novinar: Kako pa gledate na zahtevo pozicije, ki je terjala, da bi se oglasili po tistem, ko je državni zbor ni imenoval ustavne sodnice Škrkove v mednarodno sodišče? Očitali so ji glasovanje na ustavne sodišču, ko je šlo za razpravo o odpiralnem času trgovin.
dr. Drnovšek: Tukaj se strinjam s stališčem, ki ga je podal predsednik ustavnega sodišča takoj po tem dogodku. Da mnenje, ki ga je posamezni sodnik zavzel pri obravnavanju posameznih zadev, ne sme vplivati na takšne odločitve. Sodniki morajo biti svobodni, neodvisni v svoji presoji in v svojem odločanju in tisto, kar je najslabše, da bi pri svojih odločitvah imeli nekje v ozadju politično kalkulacijo, češ, če bom tako razsodil, mi bodo ti in ti zamerili in bodo lahko nekoč glasovali proti meni, če poenostavim. Mislim, da to ni dobro in se zelo strinjam s tistim, kar je takrat povedal predsednik ustavnega sodišča v povezavi s tem.
Novinar: Dominik iz Kopra se je oglasil in pravi, da vas je slišal nekoč, ko ste rekli, da lahko tudi sodniki in sodišče grešijo. Zanima ga, kaj ste s to izjavo mislili in ali se vam zdi ta izjava primerna?
dr. Drnovšek: Ne bi vedel, ali je bilo to točno tako rečeno oziroma v kakšnem kontekstu. Verjetno je bilo mišljeno to, da ne, da lahko grešijo, ampak morda v tem smislu, da se vsak lahko zmoti. Odvisno tudi s kakšnimi dejstvi ali podatki ali pričevanji razpolaga, v tem smislu. Ne, da bi bilo dopustno. Dopustno je, če obstajajo neki objektivni razlogi, drugače pa ne.
Novinar: Gospod Drnovšek, kolikšna je pri nas, po vaši presoji, stopnja nestrpnosti? To je stvar, ki je težko merljiva, ampak poskušajte na to odgovoriti tudi v luči stvari, ki so se zgodile v minulem obdobju. Odnos do Romov na primeru dolenjske osnovne šole, istospolna partnerstva. Danes je bil v državnem zboru zavrnjen zakon, ki ga je pripravila prejšnja vlada. Vprašanje izbrisanih. Frančiška iz Kranja pa opozarja, da prav prejšnja vlada, ki je sedaj v opoziciji, teh zadev v minulih dvanajstih letih ni rešila.
dr. Drnovšek: Kar se tiče strpnosti, bi rekel takole: mislim, da Slovenija ne sodi med zelo nestrpne države in da do sedaj večjih problemov z nestrpnostjo nismo imeli. Vendar vedno obstaja takšna latentna nevarnost v vsaki družbi, državi, da se lahko razvije nestrpnost. Morda smo tudi zato imeli tak občutek, da smo sorazmerno strpni, ker še ni bilo pravih preizkusov tega, kjer se pokaže resnična strpnost ali nestrpnost. Ne vem, ali so bili izbrisani takšen primer, ker se je marsikaj prepletalo v tisti zgodbi. Mislim, da ni šlo samo za vprašanje strpnosti ali pa nestrpnosti, ampak, da se je mešala tudi politika, nekatera dogajanja, ki so bila zelo različno tolmačena. Tisto, kar se je recimo zgodilo okrog naše osamosvojitve. Ljudje so si ustvarili svojo predstavo o vsem skupaj in na podlagi tega ne bi mogel, vsaj jaz ne, trditi, da je večina Slovencev reagirala takrat nestrpno. V nekaterih primerih pa se kažejo tudi kali možne nestrpnosti v Sloveniji in če bi prišlo do večjih takšnih preizkusov, je vprašanje, kako bi odreagirali. Ena izmed temeljnih vrednot, na katerih temelji tudi Evropska unija in demokracija, je strpnost in to je ena izmed ključnih zadev. Evropska unija je razvila visoke standarde strpnosti, vendar kljub vsemu vidimo, da se v posameznih državah to večkrat postavlja na resno preizkušnjo. V zadnjem času konflikti med nemuslimanskim in muslimanskim prebivalstvom v posameznih evropskih državah kažejo, da gre za zelo resna vprašanja. Ne smemo pozabiti na evropsko zgodovino, ki je bila polna nestrpnosti. Od antisemitizma, ki je pripeljal celo do holokausta, in tudi do drugih oblik nestrpnosti. Ne smemo si domišljati, da je današnji človek bistveno drugačen od tistega pred šestdesetimi leti. V osnovi ni velike razlike in v nekih okoliščinah, v nekem širšem družbenem in medijskem kontekstu ali v neki politiki, ki bi to vzpodbujala, bi se lahko nestrpnost spet razvila. Želim povedati, da nevarnost obstaja, da moramo biti zelo pozorni, tudi v Sloveniji. Ob vsakem konkretnem primeru se ne smemo zanašati kar tako, češ, v Sloveniji se ne more nič slabega razviti. Lahko se tudi. Mislim, da bo treba resnično reagirati v prihodnje, če bi se kazalo, da se to lahko zgodi.
Novinar: Tudi vi, kot predsednik države?
dr. Drnovšek: Seveda. Vendar to se ne sme zlorabljati v političnem kontekstu. Včasih politika to rada začne zlorabljati in to uporabljati kot politično orodje. To se mi ne zdi v redu. Obtoževanje drugega, da je nestrpen in potem nek primer izrabljati ne zaradi tega, ker so tako zelo za strpnost, ampak zaradi tega, ker mislijo, da lahko to uporabijo za političen obračun z nekom, to pa tudi ni v redu.
Novinar: Proslava 60-letnice zmage nad fašizmom v Ljubljani bo, je dejal predsednik vlade, pred tem pa povedal, da država ne bo sodelovala pri proslavi 60-letnici prve slovenske povojne vlade v Ajdovščini. Tu gre navsezadnje do odnos do odporniškega gibanja, do partizanstva. Posebej v zvezi s Primorsko. Kakšen je vaš odnos do tega? In ali je prav, da vlada ne bo pri tej proslavi zraven?
dr. Drnovšek: Če bi bilo vprašanje proslav in odnosa do teh vprašanj skoncentrirano samo na ta dogodek, bi to lahko tako ocenjevali, da to ni v redu, da država nima odnosa do teh vprašanj. Vendar je to samo en dogodek v nizu drugih, v nizu proslav, ki se bodo zlasti letos odvijale. Vrsta proslav bo ob 60-letnici konca druge svetovne vojne. In kot vem, se bo pri tem tudi vlada ustrezno angažirala. Tudi kar se tiče osvoboditve Primorske, bodo ustrezne proslave. Pripravljajo celo poseben predlog za praznik, kot napoveduje vlada. Mislim, da ne bi smeli zadev poenostavljati in jih skoncentrirati samo na to, ali in kako se bo vlada udeležila tega konkretnega proslavljanja v Ajdovščini. Če po pravici povemo, tega tudi v preteklosti, ko sem sam vodil vlado, nismo imeli za nek osrednji dogodek, ki bi ga bilo treba proslavljati na nivoju vlade oz. na najvišjem državnem nivoju. Imeli smo pa vrsto drugih proslav. Mislim, da kar se proslav tiče, je tudi Slovenija v vrhu Evropske unije. Imamo jih kar precej.
Novinar: Pojdimo k nekaterim zunanjepolitičnim temam. Kritiki, napenjanje odnosov z uradni Rimom, so menili, da je tudi v zadnjih zaostrovanjih, najkrajšo potegnila tamkajšnja naša manjšina, vendar pa bi, če pustimo vlogo spotakljivi film Srce v breznu, vlada lahko glasno opozorila na štiriletno neuresničevanje zaščitnega zakona. Navsezadnje so nas Italijani vedno izigravali, ko gre za pravice manjšine.
dr. Drnovšek: Vsekakor, kar se tiče manjšin. Čeprav mislim, da je vlada to tudi rekla. Kar se tiče manjšin, bo morala slovenska politika vedno skrbeti oz. gledati, ali matične države ustrezno izpolnjujejo mednarodne pogodbe in standarde, ki določajo nivo zaščite manjšin. To je tudi ena izmed evropskih in temeljnih vrednot. Mislim, da bi matični narod vedno moral, ne samo izpolnjevati zakonske in druge obveznosti, ampak resnično biti velikodušen do manjšin. To velikodušnost si večinski narod lahko privošči, ker je vedno v neki veliki prednosti do manjšine. In to je eno izmed temeljnih načel, na katero seveda tudi mi ne smemo pozabiti, kadar se mi soočamo s situacijami oz. nekimi manjšinami, s katerimi imamo opraviti mi kot večinski narod. Za manjšine se bo treba potegovati naprej. Kar pa se tiče zgodovinskih vprašanj, seveda, imajo ta veliko dimenzij, ki so se v zadnjem času odpirale.
Novinar: Optantsko vprašanje. Če za hip ostanemo pri Italiji. Ali je z nedotaknjenimi sredstvi na filialnem računu, z njene strani za Slovenijo rešeno? Sprašujemo tudi, ali v primeru, če bi Hrvaška za ceno vstopa v EU pristala na vračanje premoženja v naravi?
dr. Drnovšek: Vsekakor. Slovenija je to vprašanje rešila pred desetimi leti. Takrat smo imeli zelo hud zaplet z Italijo. Takrat sem sam vodil vlado. Nekaj časa je Italija blokirala naše pridruževanje Evropski uniji in vodili smo veliko borbo na politični in mednarodni sceni, tudi medijski. Na koncu je prišlo do neke rešitve s posredovanjem Evropske unije. Tako imenovani Solanov kompromis, ki pa je pomenil, da veljajo obstoječi dogovori. Tisti, ki jih je sklenila še SFRJ, Osimski in pa Rimski sporazumi, ki pomenijo vračanje tistih obveznosti, ki so takrat še bile v denarju, kot je bilo dogovorjeno in ne v naravi. Torej ne v konkretnih nepremičninah, hišah, objektih. Za nas je to vprašanje zaključeno. Hrvaška pa je sedaj še v dogovorih oz. pogajanjih z Italijo, ampak na Slovenijo to ne more vplivati.
Novinar: Komentatorji so opazili razliko med vlado, ki se je v odnosu do trditev avstrijskih politikov, da Slovenija ni naslednica avstrijske pogodbe, odločila za diplomatski molk in vami, ki ste se odločili za tiho diplomacijo in na Dunaj poslali svojega odposlanca Iva Vajgla. Je šlo za vaše soliranje ali za usklajeno akcijo z vlado?
dr. Drnovšek: Kar se tiče teh vprašanje, sem jaz že v preteklosti velikokrat povedal svoje stališče. Že kot predsednik vlade in tudi pozneje. Veliko aktivnosti smo usmerili v to, da se vprašanja s sosedami rešijo. Tako z Italijo, kot z Avstrijo, da v tem trenutku ne govorimo o Hrvaški. Velikokrat smo se pri tem posluževali tihe diplomacije, tako da smo korak za korakom tudi probleme zmanjševali, odpravljali in da je današnji nivo medsebojnih odnosov veliko boljši, kot je bil pred časom ali kot bi lahko bil. Če govorimo o Avstriji, moramo reči, da avstrijska vlada želi rešiti tista vprašanja, ki so še odprta in se sorazmerno močno trudi za to. Če govorimo o dvojezičnih napisih, začeta je nova konferenca konsenza, v kateri sodelujejo predstavniki slovenske manjšine in upajmo, da bo tokrat pripeljala do uspeha. Pa tudi sicer je bilo v zadnjih letih kar nekaj storjenega, npr. vprašanje dvojezičnih vrtcev, šol, slovenskega radia na Koroškem. Ne bi mogli reči, da avstrijska stran ni ničesar storila, kar se tiče izvrševanja 7. člena avstrijske državne pogodbe. V zadnjem času je prišlo do verbalnih zapletov, do pretiranih izjav, ki pa so se potem umirile, tudi na avstrijski strani. Vse skupaj je rezultiralo v tem, da se sedaj pospešeno iščejo rešitve še za tista vprašanja, ki še niso rešena.
Novinar: No, pogovarjati smo se intenzivno začeli tudi s Hrvaško. Vi ste danes napovedali preko vašega urada, da se boste pojutrišnjem sešli s predsednikom Mesičem. Ob tem vas sprašujemo, ali je Slovenija lahko ponosna, da je med sedmimi državami, ki so se odkrito zavzele, da bi Hrvaški, recimo temu, pogledali skozi prste in začeli pogajanja z njo, pa čeprav general Gotovina ni bil izročen Haaškemu sodišču? Nekateri opozarjajo, da gre tukaj za nekako kršenje enovitega stališča Evropske unije. Verjetno pregroba ocena, ampak vendarle.
dr. Drnovšek: To je dokaj delikatno vprašanje. Evropska unija na tem primeru očitno želi biti principielna in želi tudi za naprej, kot primer za druge države jugovzhodne Evrope pokazati, da bo treba s Haaškim sodiščem le počasi zaključiti in da bodo države bivše Jugoslavije, ki sedaj vse želijo v EU, bodo morale izročiti še tiste zadnje osumljence, tiste najpomembnejše, ki so še na prostosti. Zato je padla odločitev za to, da se zaostri tudi odnose do hrvaškega vprašanja, generala Gotovine. V ozadju pa so še imena Karadžića, Mladića in drugih, ki so še na prostosti in jih bodo morali izročiti drugi. Logika je v tem, da če bi se pogledalo skozi prste Hrvaški sedaj, bi se najbrž moralo tudi še komu drugemu naprej. Hrvaška lahko do določene mere upravičeno odgovarja, da je takšna zahteva izven njene zmožnosti, da jo uresniči. Očitno je slovenska diplomacija in vlada ocenila, da je takšno hrvaško stališče utemeljeno, čeprav moramo soglašati tudi s tistim pretežno evropskim, da pa je treba vprašanja do odnosa do Haaškega sodišča zaostriti. V tem kontekstu je verjetno tudi želja vlade, da naših medsebojnih odnosov s sosednjo Hrvaško ne bi zaostrovali, ampak bi postopno vzpostavili neko boljšo klimo, ki bi omogočila nadaljevanje reševanja še teh zadnjih odprtih vprašanj. Najbrž gre tudi za takšno željo in v tem kontekstu moramo tudi gledati celotno situacijo.
Novinar: Vi ste to večkrat poskušali, kot premier?
dr. Drnovšek: Reševati vprašanja s Hrvaško? Seveda.
Novinar: Ko gre za stalnico teh odprtih vprašanj med sosednjima državama, je to tudi mejno vprašanje oz. dostop do odprtega morja. Mejno vprašanje je bilo že kompromisno urejeno še z vašim sporazumom Drnovšek-Račan. Pred meseci ste rekli, da bi lahko bil ta dokument podlaga za morebitno arbitražo. To je ponudil tudi zunanji minister Rupel. Sedanja vladna ljudska stranka pravi, da bi bilo takšno ravnanje oz. sklicevanje na sporazum kršitev koalicijske pogodbe, še posebej zaradi tega, ker so bili udeleženi v incidentu pred volitvami?
dr. Drnovšek: Mislim, da je sporazum, ki sva ga sklenila s premierom Račanom leta 2001, do sedaj šel daleč najdlje in skoraj razrešil celotno mejno vprašanje. Tako kopenske, predvsem pa morske meje. Na hrvaški strani je prišlo do nezmožnosti, da izpelje postopek do konca zaradi velike javne kritike in političnih obračunov. Ne vem, če sem slišal takšna tolmačenja koalicijske pogodbe. Odpovedovanje temu sporazumu ni smiselno za Slovenijo. Ne moremo se mu odpovedati, ker je bil sklenjen na nivoju dveh vlad in potrjen. Obe vladi sta ga potrdili. Tudi v primeru arbitraže, bi bil to zelo močan ali pa najmočnejši argument na mizi, ki bi ga tudi mednarodna arbitraža upoštevala. Tisto, kar lahko vlada poskuša, je, ne to, da bi negirala ta sporazum obstaja, da sta ga obe vladi potrdili, sklenili, je to, da morda želi vprašanje tega potisniti nekoliko v ozadje, z namenom, da bi vzpostavili nek maneverski prostor za iskanje nove rešitve, če bi mislili, da je možno priti do nje. Hrvaška politika je izrekla toliko besed o tem sporazumu, da ga ne bo nikoli potrdila, da je morda težko pričakovati od hrvaške strani, da bodo sprejeli točno takšen sporazum. Morda bi že kakšni manjši popravki, lahko minimalni, da se da neko drugo ime, predstavljali neko možno rešitev. Da to ne bi bil sporazum Drnovšek-Račan, ampak morda Janša-Sanader...
Novinar: ...Mesič-Drnovšek. Kaj pa pričakujete od tega četrtkovega srečanja s kolegom Mesičem?
dr. Drnovšek: Lahko bi rekel srečanje dveh sosedov. Izmenjava dveh pogledov na številna vprašanja, seveda tudi aktualna evropska vprašanja. Tudi preverjanje, ali prihaja do kakšnih novih pogledov, kar se tiče reševanja medsebojnih vprašanj, predvsem obmejnega. Nobenih pretiranih pričakovanj, da bi prišlo do nečesa novega. Tudi ne more priti, srečanje je neformalno, predvsem sosedsko, prijateljsko.
Novinar: Če pa malce na hec obrnemo, pa lahko predlagate preimenovanje sporazuma Drnovšek-Račan v Janša-Sanader. Kaj sodite o izjavi premiera Janše v naši marčni oddaji v zvezi z vprašanjem hrvaških varčevalcev LB, ko je dejal, da mu stvari glede spremembe statusa nekdanje LB v Zagrebu niso jasne in da je Slovenija v zadnjih desetih letih potegnila poteze, ki niso bile ravno modre?
dr. Drnovšek: Jaz mislim obratno. Kar se tiče varčevalcev Ljubljanske banke, mislim, da hrvaška stran ni vlekla pravih potez. Mislim, da je bila največja napaka, da ni dovolila Ljubljanski banki Zagreb, da bi naprej poslovala po letu 1991, od osamosvojitve naprej, ampak je onemogočila njeno tekočo dejavnost. Banka bi v tem času z nekim svojim normalnim delovanjem že zdavnaj pokrila vse svoje obveznosti in jih normalno servisirala. V tej banki niso bile samo obveznosti do varčevalcev, ampak tudi terjatve do številnih upnikov, podjetij, predvsem na Hrvaškem. Vse te terjatve so tudi ostale zamrznjene, tako kot tudi obveznosti banke do varčevalcev in banka ni mogla prav nič storiti. Mislim, da je hrvaška stran povsem napačno usmerjala pritisk na politiko, na slovensko državo, češ, naj to slovenska država reši. Mi smo bili pripravljeni se o tem pogovarjati v okviru sukcesije skupaj z vsemi ostalimi državami naslednicami, ker je to bil del prejšnjega jugoslovanskega finančnega sistema in stvari so bile med sabo zelo prepletene. Vendar smo večkrat v vseh teh letih ponavljali in predlagali, da bi banka v Zagrebu, če bi ji pustili delovati naprej, te probleme postopoma sama rešila. Tako da mislim, da so bile napake na hrvaški strani. Tudi sedaj, če bi sedaj omogočili banki, da pokrije svoje obveznosti, bi tudi to še vedno v veliki meri storila. Nekatere stvari so se na ta način že rešile, ko so se posamezni varčevalci pritožili na hrvaška sodišča in so ta razsodila, da njihove terjatve, terjatve banke služijo za poravnavo teh obveznosti. In mislim, da bi se to lahko storilo v večji meri.
Novinar: Gospod predsednik, je za vas sprejemljivo, da se veleposlaniki po novem izbirajo brez predhodnega, internega razpisal? Kakšna je pravzaprav sedaj vaša vloga pri imenovanju veleposlanikov?
dr. Drnovšek: Predsednik države je zadnja instanca, ki podpiše poverilna pisma veleposlaniku v novi državi. Tista pisma, s katerimi se potem veleposlanik predstavi predsedniku v novi državi. S tistim trenutkom, ko predsednik v drugi državi sprejme poverilna pisma, začne veleposlanik lahko delovati. Ta korak je na koncu bolj formalen, le izjemoma bi bilo pričakovati, da predsednik države ne bi podpisal poverilnih pisem, če je že prej izpeljan ves postopek Ministrstva za zunanje zadeve do vlade in parlamenta. Sam postopek v Ministrstvu za zunanje zadeve je tisti prvi, inicialni postopek, ki ga pa jaz ne bi želel komentirati. To je v ingerenci ministra, Ministrstva za zunanje zadeve in od tam naprej gredo predlogi. Seveda se je zapletom lažje izogniti, če imajo tudi ljudje na ministrstvu občutek, da gre za nek izbor, ki temelji na objektivnih kriterijih in če se tudi že prej opravijo konsultacije, tudi na drugih nivojih. Recimo, če bi nekdo temu nasprotoval, je bolje, da se to razreši v začetni neformalni fazi, kot pa da se potem na koncu ustavi ves postopek.
Novinar: Gospod Drnovšek, poglejte, vlada je po stotih dneh sredi pojasnjevanja, zatečenih razmer po posameznih ministrstvih. Ena takih najbolj odmevnih je bila ugotovitev sedanjega obrambnega ministra, da sto ljudi v njegovem resorju hodi v službo in da ničesar ne delajo. Se vam zdijo take analize produktivno početje?
dr. Drnovšek: Odvisno od tega, kaj bo iz njih nastalo. Če gre samo za takšno analizo in izjave in pri tem ostane, potem to seveda ni produktivno. Kakšna bo analiza, še ne moremo reči. Vsekakor je minister rekel črko A in sedaj sledijo verjetno še črka B, C in še kakšna. Potem bo lažje soditi, kaj je na stvari. Ali ima zadeva nek smisel ali pa ga nima. Včasih je bolj, da se tudi črka A ne reče prehitro, ampak se morda na koncu vse skupaj izreče.
Novinar: Ko gre za analizo delovanja stotih dni vlade, je Janez Janša izrekel trditev, da je vlada našla povsem predimenzionirano vlado s 161 delovnimi telesi, na tisoč nerešenimi upravnimi postopki na Ministrstvu za finance, notranje zadeve in kmetijstvo. Ali ste takšno kritiko dojeli tudi kot kritiko na vaš račun oz. tudi premiera Antona Ropa?
dr. Drnovšek: Teh kritik še ni niti toliko pretirano, so pa normalne. Če lahko povem neko šalo, ki jo je nekoč povedal nek drug predsednik, češ, da je nek predsednik svojemu nasledniku napisal tri pisma in vsako pismo naj odpre, ko bo nastopila kakšna kriza. Ko je nastopila prva kriza, je naslednik odprl prvo pismo. V tem pismu je pisalo, pojdi v javnost in povej, da je za vse, kar se dogaja, kriva prejšnja vlada. Skratka, skoraj vse vlade v svetu delujejo tako, da v začetni fazi skušajo povedati čim več stvari, ki naj ne bi bile rešene iz preteklosti. Drugo pismo, ko pride druga kriza. Predsednik odpre drugo pismo in v njem piše, pojdi v javnost in povej, da je to, kar se sedaj dogaja, je rezultat konjunkturnih razlogov, zunanjih okoliščin, objektivnih problemov, drugače pač ni šlo. In tudi to se dogaja. Veliko govorimo o konjukturnih razlogih, o takšnih in drugačni recesiji, vplivih od zunaj in tako naprej. Kaj pa je bilo v tretjem pismu? To sicer ne velja za sedaj, za to konkretno situacijo, ampak takrat je veljalo. V tretjem pismu, ko je nastopila nova kriza, je pisalo, pojdi in pripravi tri pisma za tvojega naslednika. Skratka, ko se izčrpajo opravičila, za kaj vse je kriv predhodnik in kaj so krivi zunanji razlogi, potem običajno pridemo do sebe, do konkretne politike in vlade. Sedaj se mogoče sliši malce drugače, vendar pa je precej resnice v vsem skupaj.
Novinar: Je sedanji premier Janša, dovzeten za tovrstna opozorila, tudi za te duhovitosti, ki jih vam verjetno ne bo zameril in kakšni so sploh vaši stiki z opozicijo?
dr. Drnovšek: Saj to velja tudi za koga drugega in tudi najbrž za mene, pravzaprav za vse.
Novinar: Kakšni so vaši stiki s premierom in s predhodnim premirjem, ki je bil vaš naslednik?
dr. Drnovšek: Najini stiki so korektni in mislim da tvorni. Prav je, da v državi nosilci najvišjih funkcij med sabo sodelujejo v okviru svojih pooblastil. V tem primeru so lahko rešitve za državo boljše, kot pa, če ni komunikacij in ni kontakta. Kar se tega tiče, je teh prvih sto dni vlade dobrih in mislim, da je te dni vlada normalno in solidno izpeljala, seveda pa sledijo še nadaljnji koraki.
Novinar: Dr. Drnovšek, ocena je, da so tako imenovane velike teme že izčrpane. Kaj menite vi, ali je še kaj takega, okoli česar bi se morale tako vladne, kot opozicijske stranke poenotiti v svojem delovanju?
dr. Drnovšek: To bi jaz težko sodil in predvsem izrekal. Dela je zelo veliko. Prej smo govorili o gospodarskem področju. Tam morajo priti z resnimi ukrepi in to bo zelo pomembno. V zunanji politiki se bo vedno nekaj dogajalo, ampak mislim, da bo v naslednjem obdobju ključno to, ali bomo našli odgovore na vprašanja o podjetnosti in konkurenčnosti, ki jih terja prihodnost. Opozoril bi še na to, kar se tiče varovanja okolja, da bo najbrž treba intenzivirati naša prizadevanja. Slovenija, in tukaj tudi sam prevzemam del krivde še iz prejšnjih vlad, ni najbolj uspešna pri uresničevanju Kjotskega sporazuma oz. protokola. To ni naša močnejša točka v okviru Evropske unije, je pa precej pripravljenega, tudi formalne zakonodaje, vendar mislim, da bo tukaj treba še pritisniti na plin, saj sem prepričan, da Slovenci ne bi želeli, da prav pri varovanju okolja zaostajamo za drugimi evropskimi državami.
Novinar: Ali kot nekdanji predsednik LDS na daleč ali pa od blizu lahko ocenite, ali je ta stranka že doumela, da je sedaj v opoziciji?
dr. Drnovšek: To me pa kljub vsemu preveč vprašate, čeprav sem nekdanji predsednik.
Novinar: No, ko gledate njeno obnašanje in ravnanje.
dr. Drnovšek: Takrat smo bili v opoziciji samo pet, šest mesecev in morda se takrat še nismo povsem navadili opozicije in bo tudi sedaj najbrž potrebno nekaj časa za to.
Novinar: Dve stranki sta pred volilnima kongresoma. Opozicijska ZL in pa vladna NSi. Ali si Janša tudi topogledno lahko privošči zaostritev po načelu "out-out" za tiste najbolj požrešne vladne stranke, ko gre za proračunske postavke?
dr. Drnovšek: Koalicije so vedno kar zahtevne. Zelo slabo je, če posamezen partner začne izkoriščati svojo pozicijo, češ, da je nujen sestavni člen koalicije vlade, da se brez njega ne da sprejemati odločitev. Če začne postavljati takšne ali drugačne zahteve. Če se to začne, se potem začnejo problemi v vladi, v koaliciji in rezultat bo slabši, kot bi lahko bil. Takšne težave v koalicijah smo imeli večkrat tudi v preteklosti. Zato bo najbrž predsednik vlade precej pozoren na to in bo verjetno moral razčistiti s takšnimi stvarmi dokaj kmalu, če se bodo začele pojavljati, sicer bo vlada težko delovala.
Novinar: Proračunska razprava bo nedvomno prva priložnost za tak razmislek. Vi ste že prej omenili, kaj se lahko zgodi pri proračunu, kaj je večji problem. Rekli ste odhodkovna stran. Sedaj vas sprašujem, ali bi se vam zdela smiselna metoda, po kateri naj bi težave proračunske blagajne javnih financ, reševali z odprodajo državnega premoženja? Se vam zdi to, glede na to, da je težko verjetno zarezati v socialne transferje, v odhodkovno stran, ki je v dveh tretjinah skoraj "zacementirana" s predpisi, ali je to dobra metoda ali nevarna?
dr. Drnovšek: Mislite na to, kakor so delali Nemci, Francozi in še kdo, skratka skoraj vsi v Evropi? Mislim, da je to sprejemljiva metoda v določeni meri, če ne gre predaleč. Odvisno je, v kakšne namene gredo sredstva, ki se jih s tem dobi. Ne zato, da bi s tem vzdrževali tekoče stanje, porabo, če se to namenja za neke kvalitetne zadeve, investicije, v tiste, ki so povezane z uresničevanjem Lizbonskega procesa, z neko večjo
konkurenčnostjo jutri, potem je to sprejemljivo. Če pa bi s tem pokrivali, recimo povišanje plač in pokojnin, pa to ne bi bilo vzdržno in bi nekaj časa bil efekt, potem pa bi bilo čez par let še toliko slabše.
Novinar: Če vas prav razumem, je treba najti dobrega kupca. Ni pa cena edini motiv, saj je treba poskrbeti tudi za namenskost pridobljenih sredstev in njihove porabe?
dr. Drnovšek: Seveda. Absolutno. Drugače pa je prav, da se država razbremeni tistega odvečnega premoženja, predvsem tistega, ki ga zares ne rabi in ki je slabo izkoriščeno in tistega, če govorimo o podjetniškem delu, s katerim bi morda kdo drug dosegel večji rezultat, večji dohodek. Država je omejeno dober gospodar. Treba je ocenjevati od primera do primera.
Novinar: Ali se vam gospod predsednik, zdi pomembno, kdo je ta drug, ki bi lahko bil učinkovitejši pri upravljanju? Denimo druge največje banke, ki je za sedaj še v državni lasti? Ali je po vaše pomembno tudi geografsko poreklo kupca, ki bi bil novi lastnik te banke, lahko tudi iz tujine seveda?
dr. Drnovšek: Če bi bilo pomembno, vam jaz tako ali tako tega ne bi smel povedati.
Novinar: Ampak čisto iz načel ekonomske teorije, glede na to, da nekaj bank iz določenih držav že imamo v naši ožji domovini, da je največja banka v tretjinskem deležu že v rokah tujega podjetja? To je okoliščina, ki jo je potrebno upoštevati?
dr. Drnovšek: Saj se upošteva. Mislim, da je bila privatizacija Nove ljubljanske banke izpeljana dokaj dobro in mislim, da je tam strateški partner, ki ima pomemben, vendar ne odločilni delež. Da je vzpostavljeno neko pravo ravnotežje in pritisk za boljše sodelovanje. Pri NKBM, pa že takrat, ko sem bil še sam predsednik vlade, je bil razpis za njeno privatizacijo, vendar ga potem nismo realizirali, ker smo ocenili, da nobeden izmed prijavljenih kupcev, kandidatov ni pravi.
Novinar: In verjetno ste imeli takrat kar močne razloge za to?
dr. Drnovšek: Seveda smo jih imeli. Namen je bil, da privatiziramo tudi to banko, vendar smo potem to vprašanje odložili za prihodnost. Ravno v tem primeru se kaže, da tudi če želiš privatizirati, ni nujno, da boš to naredil, če oceniš, da razmere niso prave, da partner, kupec ni pravi in je bolje, da država do nadaljnjega sama ostane lastnik in upravlja s to banko. Po drugi strani pa moram povedati, da je Slovenija v finančnih storitvah v spodnjem povprečju Evropske unije, kar se tiče kakovosti in finančnih storitev in celoten finančni sektor, predvsem finančni trgi, pa tudi banke in zavarovalnice bodo morale še marsikaj narediti v tej evropski in svetovni tekmi. Skratka, potuha se utegne maščevati. Takšnega prijaznega uspavanja tukaj ne bo dolgo. To je tudi slabo za gospodarstvo, če ima potem slabši finančni servis in bo samo gospodarstvo iskalo storitve drugje. Nekaj se mora dogajati tudi v tem sektorju.
Novinar: Zakaj bi vi navijali, če bi vas kdo kaj vprašal, za popolno prodajo v celoti nekemu drugemu kupcu ali zato, da država še vendarle zadrži kontrolni delež?
dr. Drnovšek: Mislim, da sedaj ne bi odgovarjal na to vprašanje. Prvič je to odgovornost vlade in pristojnih ministrov in ne bi želel prejudicirati odgovora na to vprašanje.
Novinar: Pa se vam zdi, da so vodstveni kadri v teh slovenskih bankah, po vašem nedavnem intervjuju v Financah, se mi zdi, da niste takšnega mnenja, takšni, da bi bilo prav, da so na predčasni skupščini zamenjali nadzornike, prav ko gre za primer mariborske banke?
dr. Drnovšek: Tudi tukaj gre za konkretno situacijo, za konkretne ljudi in razloge in to sodi v pristojnost vlade kot lastnika, da se v zvezi s tem odloči.
Novinar: Kaj menite, ali bi po vašem mnenju, morala vlada počakati v administraciji na podlagi dopolnjenega zakona o javnih uslužbencih, zlasti zato, ker je bila zahtevana presoja pred ustavnim sodiščem in bil je dan predlog, da bi se izdajanje zakona začasno zadržalo? Se vam zdi sprejemljivi predlogi oz. argumenti vlade, da so zakon spremenili prav zaradi potrebnega zaupanja v njej, zaradi konceptualne skladnosti najožjih članov vlade? Po drugi strani pa predsednik vlade pravi, da so v stotih dneh izvedli manj menjav, kot katerakoli druga vlada ob svojem nastopu? S tem boste odgovorili tudi poslušalcu iz Kočevja, ki pogreša več ekonomskih, prekaljenih strokovnjakov v vodilnih vodstvenih strukturah.
dr. Drnovšek: Malo bo treba še počakati, da ocenimo dokončno. Tista razprava, ki je potekala sedaj na liniji med vlado in pozicijo, je bila bolj razprava o tem, kaj se bo zgodilo. Počakajmo nekaj mesecev pa bomo videli, ali je vlada na podlagi tega zakona res izvedla neko pretirano čistko v upravi ali ne. Moram reči, da v Sloveniji nimamo tako zelo veliko kvalitetnih kadrov, da bi lahko katera koli vlada zanemarjala tiste prave ljudi in strokovnjake, ki jih imamo in bi kadrovala predvsem po nekih svojih političnih kriterijih, kriterijih pripadnosti, češ tisti, ki so bližji njej. Razumljivo je, da ima predsednik vlade ali pa minister, tisti najožje sodelavce po svojem izboru, tiste, s katerimi skupaj dela. Če pa govorimo o širši javni upravi, potem pa tukaj mora biti v manjši državi, kot je Slovenija, neka baza ljudi, iz katere bo črpala vsaka vlada. Ne more imeti sedaj ena vlada svojo bazo, druga pa drugo in potem ko pride nova vlada, da bi zamenjala celo administracijo. Te menjave ne morejo in ne smejo biti preobširne in mislim, da tudi v preteklosti niso bile in da se je to malce preveč napihovalo, da se je v glavnem vedno le iskalo najboljše ljudi. Seveda pa potem vsaka politična opcija svoj vidik malce pretira v teh javnih razpravah. Tudi takrat, ko se je govorilo, da je prejšnja vlada kadrovala svoje ljudi. Kadrovala je tiste, ki so na razpolago, in tiste, ki so na svojem področju in tukaj nekaj predstavljajo. Mislim, da velika večina ljudi v javni upravi lahko dobro dela za eno ali drugo politično opcijo. Če se jih pusti, da v miru delajo in se ne izvaja nanje nek političen pritisk, da bodo kvalitetno delali z eno ali drugo vlado.
Novinar: Kako pa gledate na namere po oblikovanju nove medijske zakonodaje, še posebej v luči trditev sedanje vlade, da je bila napadena tako iz opozicije, kot medijev, ki da so se iz provladnih prelevili sedaj naenkrat v proopozicijske?
dr. Drnovšek: Mislim, da se nova vlada nima za enkrat še kaj pritoževati. Javnomnenjska podpora je kot dobra in mislim, da bi v teh sto dneh težko rekli, da je imela kakšen slab tretma. Morda subjektivna ocena, vendar se mi v tem času zdi medijski prostor sorazmerno uravnotežen.
Novinar: Bližajo se prazniki, velikonočni. Mnogim poslušalcem marsikaj pomenijo. Tudi vi jih boste prijetno preživeli. Ni navada, to vas sprašuje Marjan iz Ljubljane, da bi pri nas predsednik države voščil ob teh praznikih. Kaj v prostem času počnete?
dr. Drnovšek: Mislite, če bom barval pirhe?
Novinar: Tudi na to lahko odgovorite.
dr. Drnovšek: Morda, če bom imel čas, morda tudi. Čeprav nisem velik potrošnik pirhov, niti ne šunk. Je pa to lep praznik in sam ga bom preživel mirno, doma in želim, da bi ga vsi državljani in državljanke preživeli na čim lepši in čim bolj miren način.
Novinar: Gospod Drnovšek, hvala, da ste bili gost današnjega Studia ob 17ih. Še velikokrat sem prepričan, da se bomo srečevali v tem studiu, tudi takrat, ko bo v vas dozorela takšna ali drugačna odločitev okrog vnovične kandidature.
dr. Drnovšek: Ne že spet.
Novinar: O tem smo spraševali na začetku in s tem tudi končujemo. Tudi s tem vašim odgovorom, da je za to še prezgodaj. Hvala še enkrat za sodelovanje v naši oddaji. Pod njo se podpisujeva novinarja Sandi Frelih in Bojan Veselinovič. Vsem hvala za pozornost in nasvidenje.
dr. Drnovšek: Nasvidenje.