arhivska stran
www.up-rs.siGrb republike SlovenijePredsednik republike Slovenije
Predsednik
Ustava in zakoni
Novice
Foto-video album
Odlikovanja
Urad predsednika
Z veslaško reprezentanco Slovenije (Ljubljana, 06.09.2005)
Novice
domov domov  |   natisni natisni  |   english flag english
  Najdi

Pogovor s predsednikom države Dr. Janezom Drnovškom, TV Slovenija 1, 26.04.2004 ob 21.30

Ljubljana, 04/26/2004  |  intervju


Jurij Gustinčič: Dober večer. Svetovni izzivi imajo danes nenavadno obliko. Namesto kolažev prispevkov imamo pogovor s predsednikom države dr. Janezom Drnovškom. Dober večer.

ikona videoPogovor s predsednikom dr. Janetom Drnovškom (na strežniku RTV SLO)



Dr. Janez Drnovšek (predsednik Republike Slovenije): Dober večer.

Gustinčič: Začel bom z neko podrobnostjo, ki se je dogodila pred nekaj dnevi, ko so objavili novico, da bodo slovensko nebo nadzirala Natova letala in za prvo rundo določili italijanska je bilo nekoliko vznemirjenja v delu naše publike, ki se spominja zgodovine. V vaši navzočnosti je eden ključnih ministrov izjavil, da pač mi nismo pristojni za takšne odločitve. Nekoliko čudno, kajne? Končno govorimo, da je Nato zaveza enakopravnih članic, saj bi nas lahko vsaj vprašali ali to hočemo ali ne?

Dr. Drnovšek: No, saj so nas vprašali, kot jaz vem. Ampak najbrž je želel povedati, da pač Nato enotno brani zračni prostor vseh članic. Če imajo članice svoje lastne letalske sile, potem jih praviloma uporabljajo za to. Če jih nimajo, tako kot je sedaj primer v Sloveniji in še nekaterih novih članicah, potem Nato sam ponudi neko rešitev. Takšno, ki je pač najbolj racionalna, najbolj pri roki. Ni pa zelo bistveno to, katera letala so. Bistveno je to, da je vse skupaj Natova obramba in tudi Natova centrala komanda, če temu tako rečemo. V vsakem primeru pa je seveda za konkretno akcijo potrebno tudi dovoljenje slovenskih oblasti.

Gustinčič: No, govorili smo o zgodovini, ne, iz določenih razlogov vsaj delu naše publike bi se bolj dopadlo, da so prišla v prvi rundi kakšna druga letala. Ne vem kako je bilo z našim pristankom. Ampak vtis se dobi, da pravzaprav ne vemo točno kakšni bodo odnosi v Natu. Veste, iz zgodovine poznamo seveda primere vzhodne Evrope v sovjetskih časih, ko se je govorilo o omejeni suverenosti. Primerjava seveda ni zelo prijetna, ampak ali ne gre zdaj pri našem vstopu in v tem, kar se bo zdaj dogajalo tudi za nekakšno omejeno suverenost, omejevanje suverenosti?

Dr. Drnovšek: Ja. Gre za deljeno suverenost, tako pri zvezi Nato kot tudi pri Evropski uniji. To nam je bilo pravzaprav jasno, da neka povezava, neka zveza potem tudi nosi s sabo nekatere odgovornosti in da smo sprejeli princip, da skupno izvajamo nekatere stvari. V tem primeru recimo letalsko obrambo. In seveda, če se vračava spet na ta primer. Druga svetovna vojna je že davno za nami. In gledanje sedaj nazaj v drugo svetovno vojno je povsem v nasprotju s principi tako zveze Nata kot tudi Evropske unije. Navsezadnje je bila Evropska unija ustanovljena za to, da nekako preide tista nasprotja, zgodovinska nasprotja, med evropskimi narodi, državami, in da vzpostavi neko novo kvaliteto odnosov, nekaj kar bo zdržalo dolgo v prihodnosti. Da je zgodovina pač za nami, ne. Tako da to stalno, bi rekel, obračanje v zgodovino je sicer po svoje razumljivo, ampak kljub vsemu to je zgodovina, to je preteklost. Nekaj nas je seveda naučila, ampak ravno tega nas je naučila vse Evropejce, da moramo sodelovati in da moramo pravzaprav najti rešitve, ki bodo trajne, ker sicer bi neizogibno spet prišli v neke medsebojne konflikte in vojne. In zato Nato in zato Evropska unija.

Gustinčič: Zelo dolgo so morali Nemci čakati do letošnjega leta, da bi se lahko udeležili svečanostih v Normandiji. Torej več kot 50 let. To pomeni, da je zgodovina že nekaj pomenila. Nemci so hoteli to že prej, pa Francozi niso dovolili, šele zdaj. To se pravi, da zgodovina nekaj pomeni. Ampak obrnimo zdaj zadevo pa z drugim, ja ...

Dr. Drnovšek: No, ampak, kot veste, so Nemci in Francozi steber Evropske unije. Nemško francosko sodelovanje je steber evropskega sodelovanja, pa tudi v zvezi Nato obe državi tesno sodelujeta.

Gustinčič: Ja, pa že zelo dolgo ...

Dr. Drnovšek: Seveda zelo dolgo.

Gustinčič: V Normandijo pa bodo Nemci šele zdaj dopuščeni.

Dr. Drnovšek: Ja. To je pač neka posebna simbolna zgodba, zgodovinska zgodba, kjer se proslavlja nek zgodovinski dogodek, ki bo pač izhaja iz druge svetovne vojne in vsi vemo, da so takšne proslave usmerjene v preteklost. Slavijo nek dogodek, neko zmago. Ampak tudi v tem primeru, kot sami ugotavljate, so prišli sedaj do tega, da bodo tudi poraženci, nasprotniki, povabljeni na tako skupno proslavo. Torej ta zgodovina nedvomno ostaja za nami vedno bolj, iz dneva v dan.

Gustinčič: No, pristopimo k isti zadevi zdaj z druge plati. Položaj Slovenije pred vstopom v evro-atlantske povezave, v Evropsko unijo in v Nato. Veliko govorimo, tudi vi se zelo trudite okoli tega in ste imeli nekoliko posvetovanj o tem, da delujemo stabilno, da vemo, kaj hočemo, da si izgradimo načrt za bodoče delovanje. Govorimo tudi o pomembnosti diplomacije. Mi pa smo zdaj pravkar imeli nekateri pravijo pravo krizo vlade, drugi pravijo lažno krizo vlade. Na vsak način imeli smo razpad ene koalicije in imamo enega ključnih ministrov, ki ugovarja predsedniku vlade. A se vam zdi, da je to normalno in da vstopamo v Evropsko unijo dobro pripravljeni in z dobrim imidžem, kot se reče?

Dr. Drnovšek: Slovenija stopa v Evropsko unijo s precej dobrim imidžem, z dobrim imenom, ki si ga je vzpostavila v zadnjih desetih, dvanajstih letih. Seveda upam, da si ga ne bomo zapravili.

Gustinčič: Ampak si ga lahko zapravimo?

Dr. Drnovšek: Seveda, nič ni dano za vedno, vsak si lahko zapravi renome. Če si ga ustvariš z neko pametno politiko v nekem daljšem obdobju, je potem to določen kredit. Se pa da to zapraviti s slabimi, neumnimi potezami. Recimo, če bomo o problematiki izbrisanih govorili in jo reševali na tak način kot v zadnjem letu še naslednji dve leti, potem se mi zdi, da bo precejšnji del tega imidža splaval po vodi. Ampak vladne krize, to moram reči, so pogoste tudi v evropskih državah, v članicah Evropske unije. Tako da to ni tako zelo hudo, zlasti, če se razrešijo. Če se dolgo časa ne bi razrešile, potem to postane nek problem, ker potem članica ne deluje normalno. Ampak mislim, da pri nas to ni primer.

Gustinčič: No, o izbrisanih bova še govorila. Ampak najprej, da se vrnemo na to, kar se je dogajalo zadnji teden. Kako vi to vidite? A je to nekakšna ovira, ali nam je to res bilo potrebno v tem trenutku? Kako res prihajamo zdaj v Evropsko unijo in v Nato, tako v Evropsko unijo?

Dr. Drnovšek: Bolje kot recimo Poljska, ki ima vladno krizo, kjer predsednik vlade odstopa takoj po 1. maju, kjer imajo že tako manjšinsko vlado. In mislim, da ima še kakšna druga država precej bolj resno gospodarsko, politično krizo. Na primer, kako vstopa Ciper, ki ga je cela Evropska unija in pa tudi OZN podpirala vsa ta leta, desetletja, iskala neko rešitev: Podprli so grški del Cipra, pritisnili na Turčijo, zato da bi prišlo do združitve Cipra in da bi potem Ciper enotno vstopil v Evropsko unijo. Sedaj smo na tem, da so Turki to sprejeli, naredili svoje, grški del pa ne in očitno bo grški del glasoval proti združitvi, turški pa za. In tako bo tisti del, če tako rečem, ki je sedaj nekonstruktiven, se pravi grški del, vstopil v Evropsko unijo brez turškega dela. Prišlo je do velikega paradoksa in s takšnimi problemi se bo morala sedaj ukvarjati Evropska unija in to jih trenutno veliko bolj skrbi, kot recimo slovenska vladna kriza, za katero moram še enkrat reči, da ni nič bistvenega. Dalo bi se seveda tudi brez nje. Od nje ne bo ne velike koristi ne škode, zlasti zato, ker bodo čez nekaj mesecev volitve. Naša politika je praktično že v predvolilni tekmi, v predvolilni kampanji. Na srečo je bilo že vse, ali večina vsega že prej narejenega: Pogajanja končana že decembra leta 2002; Velik del evropske zakonodaje, acquisa, že sprejet; Vsa poročila Evropske unije napisana in v njih Slovenija ocenjena kot najbolj uspešna kandidatka; Tako da je to pač neka trenutna epizoda, za katero računam in upam, da jo bomo uspešno prebrodili, saj smo tudi že v preteklosti marsikatero.

Gustinčič: Da ostanemo še pri tej temi. Rekel sem poskusu krize, no, ni resnična kriza, ampak vendarle in tukaj seveda se je zelo izpostavil naš zunanji minister s svojim posebnim mnenjem. Kako vi gledate na odnose med predsednikom vlade in zunanjim ministrom? Kot je meni znano, je zelo malo primerov v zgodovini prejšnjega stoletja, ko je zunanji minister bil popolnoma samostojen. To je bil Bevin po drugi svetovni vojni v Britaniji in to sta bila v Ameriki Achenson in John Foster Dulles. Drugače pa ni običajno, da zunanji minister vodi zunanjo politiko. Zunanjo politiko, se mi zdi, vodi predsednik vlade. Ali se vam ne zdi tako, ali mislite drugače?

Dr. Drnovšek: No, morda bo tudi naš zunanji minister prišel v zgodovino tako kot tisti, ki ste jih navedli.

Gustinčič: Ja.

Dr. Drnovšek: Malo za šalo. Ne bi želel preveč komentirati odnose med predsednikom vlade in pa zunanjim ministrom. Navsezadnje ne ve, če bi bilo to z moje pozicije predsednika države najbolj primerno. To mora razrešiti predsednik vlade in verjetno tudi bo. V desetih letih, ko sem sam vodil slovensko vlado, so mi očitali, da celo preveč vodim zunanjo politiko, ne premalo. Tako da kakšnih posebnih problemov na tej liniji ni bilo. Zunanji ministri so delovali pač v skladu s politiko vlade. Pa mislim, da tudi v tem primeru sedaj ne gre toliko za zunanjo politiko, da gre bolj za notranjo politiko. Da sedaj torej ni nekih dilem v zvezi z zunanjo politiko.

Gustinčič: So pa bile prej, ne, če vzamemo Vilensko izjavo. To so bile določene razlike v vladi?

Dr. Drnovšek: Ja, so bile. Ampak navsezadnje ne samo pri nas. Vse tisto, kar se je dogajalo v zvezi, zvezi z iraško vojno, je razdelilo Evropo, ne samo ZDA in Evropo, ampak tudi samo Evropo. Po enem letu so ti odnosi za silo spet nekoliko konsolidirani v Evropi.

Gustinčič: Še nekaj o našem položaju v svetu. Vi ste imeli zelo zanimive izkušnje s sedanjim ameriškim predsednikom, ko je bil še kandidat. Sprejel vas je in je zamenjal Slovenijo s Slovaško, če se prav spominjam? Zdaj pa je v izjavi ob vstopu novih članic v Evropsko unijo govoril o tem, da vstopajo ujetniki enega imperija "captives of an empire", je rekel po angleško. In je noter strpal tudi Slovenijo. Moje vprašanje je: ali imate vtis, da se v centrih svetovne moči sploh zavedajo posebnosti posameznih držav članic tudi kadar so majhne? Kajti lahko bi vedel, da mi nismo bili ujetniki imperija, mi smo bili takrat del ene neuvrščene dežele?

Dr. Drnovšek: No, takole bi rekel. Seveda Slovenijo še kar zamenjujejo s Slovaško. To je pač velikokrat tudi nenamenski lapsus lingue. To se dogaja tudi še kakšnim evropskim politikom. Nekje iz daljnega Teksasa še pred nekaj leti seveda velike razlike med Slovaško in Slovenijo tako ni bilo videti. Ali tudi, če so jo že opazili, so potem hitro to zamešali. No, jaz mislim, da predsednik Bush sedaj že precej dobro ve za Slovenijo. Navsezadnje je bil tudi tukaj.

Gustinčič: Ampak je kljub temu tudi Slovenijo označil kot deželo, ki se je rešila ujetništva v imperiju.

Dr. Drnovšek: Veste, v takšnem primeru so v ameriškem kontekstu potrebne poenostavitve, saj bi bilo v političnem nastopu, kot je bil ta, že preveč komplicirano posebej razlagati, da je Slovenija prišla iz Jugoslavije, ki je bila neuvrščena in ni bila v tem bloku… V govoru je bilo izpostavljeno to, kar večino Američanov zanima in kar se je zdelo zanimivo tudi predsedniku Bushu: Da je njihov dolgoletni nasprotnik, sovjetski imperij razpadel in da so nekatere njegove članice sedaj vstopile v Nato. To je bila tista poanta zgodbe, ki jo je predsednik Bush izpostavil. Mislim, da se ne smemo preveč obremenjevati s tem in biti preveč nervozni ob takšnih recimo manjših lapsusih oziroma napakah. Mislim, da moramo biti samozavestni. Navsezadnje smo še vedno zelo mlada država. Mi nimamo za sabo 100 letne tradicije. Nismo imperij, nismo velika država, ampak sorazmerno majhna in nova država. Na novo smo se postavili na svetovni zemljevid, na katerem je okrog 200 držav, tako da ni čudno, da kdo kdaj kaj zameša. Navsezadnje, če bi mi začeli sedaj govoriti o državah po svetu, bi najbrž tudi hitro naredili kakšno napako, sploh glede tistih novejših držav, o katerih se nismo učili v šoli, ker so nastale pozneje. Bistveno je, da, da imamo neko konsistentno, aktivno zunanjo politiko, da nas vedno bolj razpoznavajo po njej. Da se nas zapomnijo po konstruktivnih nastopih, predlogih, rešitvah. Skratka¸ da tako zlagamo kamenček na kamenček in da naš ugled vedno bolj utrjujemo.

Gustinčič: Ampak vtis se dobi, da smo mi še vedno osredotočeni v naši zunanji naravnanosti na pet, šest držav in niti ne vedno na tisto, kar bi bilo morda najbolj obetavno in zanimivo. Kam bi se morali še usmerjati? Evropska unija in Nato od nas precej energično zahtevata, med drugim, da se koncentriramo na jugovzhodno Evropo. Nas pa pravzaprav to malo zanima. Ne vleče nas tako v resnici. Z bivšimi deli Jugoslavije imamo, ali slabe odnose oziroma precej slabe s Hrvaško in tudi z Bosno ali pa medle, kot s Srbijo, na primer, pa Makedonijo tudi. Kako gledate na to? Bi morali biti malo mi drugačni, zlasti ker nas smatrajo na zahodu za eksperte za ta del Evrope? Ste zadovoljni s tem, kako to teče?

Dr. Drnovšek: Normalno je bilo, da smo se v naši politiki od osamosvojitve naprej skoncentrirali predvsem na Evropsko unijo, pa tudi na ZDA. Navsezadnje so tam centri moči in tudi z njihove strani smo potrebovali določena priznanja in pa utrditev našega položaja v tem kontekstu. Razvili smo, to ne smemo pozabiti, zelo dobre odnose tudi z Rusijo. Tako da so ena izmed posebnosti naše zunanje politike zelo dobri odnosi z Rusijo, kar recimo ne velja za večino novih članic zveze Nato, zlasti za tiste, ki prihajajo iz bivšega sovjetskega imperija. Tako da se Slovenija tukaj malo razlikuje od drugih in mislim, da je zelo pametno, da te posebne odnose z Rusijo tudi naprej negujemo. Rusija je pomembna država, bo pomembna država, in mislim, da bodo tudi odnosi med Rusijo in Evropo ključnega pomena v prihodnosti. Slovenija se lahko tudi v tem kontekstu na nek način posebej izpostavi v tem pozitivnem smislu. Kar se tiče jugovzhodne Evrope. Mi izhajamo iz te skupne države, in smo sedaj kot nova članica Evropske unije in Nata na robu te regije. Res je, da so določena pričakovanja, da bomo igrali pomembno vlogo. Seveda so ta pričakovanja s strani Evropske unije in tudi ZDA realistična. Mi lahko igramo neko vlogo do določene mere. Ne moremo pa mi sami razreševati teh problemov. Rešuje jih lahko skupaj Evropska unija, običajno je nujno tudi sodelovanje ZDA, pa tudi Rusija še sodeluje pri vsem tem. Tako da smo mi lahko eden izmed igralcev v tej regiji. Ali je to dovolj, kar smo do sedaj storili ali počeli? Najbrž ne in tudi sam nisem najbolj zadovoljen. Če pogledamo lansko leto, sem imel skoraj največ aktivnosti v odnosu do držav jugovzhodne Evrope pravzaprav sem, ker sem se pravzaprav srečal z vsemi njihovimi predsedniki. Na drugih nivojih pa je sorazmerno manj ali premalo teh stikov. Tako da tudi sam večkrat opozarjam vlado, da bi bilo potrebno storiti več.

Gustinčič: Vprašal vas bom posebno o Hrvaški, ampak preden to vprašam, še nekaj drugega, kar ste že omenili, ne. Da ta zgodba o izbrisanih ima tudi zdaj svojo zunanjo politično plat, so postali zunaj pozorni na to stvar pri nas. Vprašanje je zelo enostavno: kako to, da vi, kot predsednik vlade niste že zdavnaj tega vsega presekali z neko hitro odločitvijo in poravnavo tega vprašanja? Kako je mogoče, da je prišlo do tega, da to postane eden glavnih problemov, to ne bi smel nikoli biti pomemben problem?

Dr. Drnovšek: O tem sem sicer že govoril v kakšni drugi oddaji, ki je bila temu namenjena, in je bilo več časa. Ta problem je bil v veliki meri saniran že v vseh desetih letih. Statusi rešeni. Statusi vseh teh ljudi, ki jim na kratko pravimo izbrisani. Tako da je bil sam problem v glavnem razrešen in takšen ni več obstajal skozi delovanje vlade, skozi tekoče aktivnosti.

Gustinčič: Ja, kako ni obstajal, seveda je obstajal?

Dr. Drnovšek: Ne. Tisto osnovno, kar je sedaj želelo ustavno sodišče je, da se razreši za nazaj. To se pravi, da se statusi podelijo za nazaj, medtem ko so se reševali kontinuirano skozi ta leta skozi nekatere ukrepe bodisi posamične ali kakšne delne spremembe v predpisih. Skratka, problemi so se reševali tako, kot so se kazali. Nikoli se niso pokazali kot celota: češ, tukaj je pa toliko in toliko izbrisanih. Nikoli. In tudi sedaj pravzaprav kot celota ne nastopajo, ampak je ta pojem pravna kategorija, ki izhaja iz takrat, ko so bili, recimo, izbrisani, in se z njo operira. Ampak konkretni ljudje, njihove situacije, to pa je bilo razrešeno.

Gustinčič: Toda ali vas ni skrbelo, da se ta problem lahko razrase. Vi ste znani kot en zelo natančen politik. Očitno ...

Dr. Drnovšek: Ne, ne ...

Gustinčič: Očitno niste ...

Dr. Drnovšek: Ker nikoli, ker nikoli ni bil prezenten kot tak. Ali ste kje v medijih opazili, da se operira z ne vem koliko tisočimi izbrisanih. Tega ni bilo. Bili so posamični primeri, ki so se pojavljali, ki smo jih skušali reševati. Skratka nikoli tega ni bilo skupaj.
Gustinčič: A to vlada ni imela statistično obdelano, da je toliko in toliko primerov ostalo?

Dr. Drnovšek: Ne, ne.

Gustinčič: Ni.

Dr. Drnovšek: Ne ni.

Gustinčič: Nekoliko čudno.

Dr. Drnovšek: In tudi, prosim, sedaj jih še ni. A ste vi že videli sedaj statistiko, koliko jih je še nerešenih, brez statusa? Jaz je še nisem videl. In tudi mislim, da jih ni ali jih je pa zelo malo. Statusni problemi so bili rešeni. Ustavno sodišče je šlo s svojo odločitvijo precej široko in je za nazaj podelilo ta status in s tem povzročilo oziroma naložilo vladi precej zahtevno nalogo, kako to pravno rešiti. In to se je seveda še politično zakompliciralo. Tako da verjetno tudi navzven izpade problem zato še hujši, kot v resnici je. Ker najbrž mislijo vsi, da je tukaj še vedno 18.000 ljudi brez rešenega statusa, kar pa ni res. Ti statusi so bili rešeni in sedaj gre bolj za moralno ali drugačno priznanje tega, da se ta status tudi za nazaj postavi, ne toliko za danes, ne za naprej.

Gustinčič: Še kratko o Hrvaški, kratko. To je seveda zelo široka tema, ampak nimamo več veliko časa. Očitno politična plat odnosov ni dobra. Druga plat so ekonomski in osebni odnosi med, med Hrvaško in Slovenijo. Politično ne kaže dobro. Vprašanje: ali naj se držimo še naprej trdno parafiranega stališča, ki smo ga dosegli o mejah in tako naprej, kajti čuti se pri posameznih naših politikih in zlasti pri enem naših ključnih ministrov, da pristajamo tudi na idejo arbitraže? Ali bi, a ne bi arbitraža kot takšna sploh nam škodovala? Ali ne bi bilo boljše, da mi to pustimo pri miru? Končno Španija in Britanija imata Gibraltarski problem stoletja in imate kljub temu čisto dobre odnose. Pol milijona Britancev ima hiše na španski obali. Ali ne bi bilo boljše počakati in pustiti celo stvar pri miru?

Dr. Drnovšek: No, občasno se odnosi med Španijo in Veliko Britanijo zaostrijo, tudi na gibraltarskem vprašanju. Res pa je, da državi že več kot 300 let shajata brez vojne in da imata sicer običajno dobre odnose. To je ena izmed možnosti, da se pač vse skupaj pusti in da se vidi, kako bo naprej. Druga možnost je, da se to reši v skladu s sporazumom, ki sva ga sklenila s premierom Račanom. Hrvaška zaenkrat seveda tega noče. Pogajanja o novem sporazumu niso smiselna, ker mi ne bomo sprejeli nič slabšega, kot je ta sporazum, Hrvati pa bi, če bi šli v pogajanja, želeli nekaj boljšega zase, torej slabšega za nas. Arbitraža je verjetno skoraj edina rešitev, če bi reševali problem. Če ga ne bi reševali, se ga pač pusti. Ampak tudi, če bi prišlo do arbitraže, se ne bi strinjal s tem, da je to za nas slabo. Za arbitražo sicer ne vemo, kakšna bi bila rešitev nekega mednarodnega sodišča. Ampak tudi tam bi sporazum, ki sva ga sklenila z Račanom igral ključno vlogo. Navsezadnje to je formalen dokument, ki sta ga obe vladi potrdili. Skratka, sporazum o meji bi bil po naši oceni tisti najtehtnejši element pri tehtanju v arbitraži. Tu sta državi že sami na nivoju vlad prišli do rešitve.

Gustinčič: Še zadnje vprašanje, ker nam se izteka čas. Sliši se tudi pri nas navdušeno ljudje govorijo o prestolnici Bruselj, ki nam bo zamenjala našo ljubo Ljubljano denimo. Celo Putin je nedavno rekel, da misli, da bo prišel čas, ko bo Bruselj ruska prestolnica. Po drugi strani pa vidimo ravno zdaj, da iz tega velikega aparata integrativnega bežijo zelo pomembni komisarji. Zdaj odhajajo predčasno štirje, med njimi tudi novi zunanji minister Francije. Tudi o Romanu Prodiju se govori, da bo, da, da že misli na svojo domačo politiko. Kaj je resnica? Bomo mi imeli evropsko prestolnico ali bo domača politika vedno za politične aktiviste bolj zanimiva in jih bo bolj pritegovala?

Dr. Drnovšek: Ja. Mislim, da bo še kar precej časa tako, da bo domača politika tista ključna in da bo tudi seveda politiko bolj pritegovala. Tako je pravzaprav v vseh sedanjih članicah Evropske unije. Seveda je pomembno kakšna je evropska administracija, ker se veliko stvari dogaja v Bruslju in sčasoma se jih bo še več. Tako da bo najbrž postopno naraščal tudi pomen evropskih funkcij, zlasti, če bo in ko bo sprejeta nova evropska ustava. Takrat bosta najbrž funkciji predsednika, pa verjetno tudi zunanjega ministra Evropske unije, predstavljali neko večjo zanimivost in evropske institucije bodo dobile na pomembnosti tudi v razmerju do nacionalnih politik.

Gustinčič: Težko si je vendarle predstaviti, da bi za Angleže, Francoze in Nemce Bruselj bil bolj pomemben, kot so London, Pariz in Berlin. V neki meri to bo najbrž že vendarle veljajo tudi za ostale manjše člane. Ampak če že govorimo, če smo že omenili te tri države. Nekako je čutiti eno posebno izločeno delovanje teh treh prestolnic v Evropi. Skupaj so se sestali v Berlinu in se mislijo še sestajat. Dajejo predloge. Nekako se je začelo govoriti, ne le samo o Evropi prve hitrosti v tem oziru, ampak tudi o nekakšni hegemoniji, o pomembnejšem položaju nekaterih držav po eni strani, po drugi strani seveda imamo Združene države Amerike, ki ostanejo prvovrsten dejavnik v Evropi. Kako se bomo mi opredeljevali med tema dvema poloma?

Dr. Drnovšek: Mislim, da bi Slovenija morala imeti neko konsistentno politiko, svoja stališča, in da se niti ne bi smela stalno povezati z neko skupino ali z nekimi stališči, ampak presojati od primera do primera, kaj je tisto, kar je prav, kaj je tudi v našem interesu, kaj je koristno za Evropo. Veliko vprašanje je, kaj bo s sodelovanjem treh držav: Francije, Nemčije, Velike Britanije. V preteklosti sta Nemčija in Francija predstavljali neko evropsko lokomotivo, kadar sta delovali, kadar sta se našli, sta imeli dovolj veliko težo. No, zdaj ob razširitvi jih seveda skrbi, ali bo to še možno, ali bo ta njuna specifična teža dovolj velika. Zdi se mi, da je to glavni razlog, da so sedaj pritegnili tudi Veliko Britanijo v to družbo. Sami seveda govorijo, da to ni nikakršen direktorat, ampak da gre za usklajevanje njihovih stališč, vzpostavljanje neke dovolj velike specifične teže za to, da se lahko nekaj potem tudi v Evropi naprej spelje -- seveda ob nekih demokratičnih postopkih. Veliko vprašanje je, ali se bodo že te tri države res lahko dogovorile o ključnih vprašanjih. Znano je, da bo Velika Britanija težko toliko evropska, kot sta recimo Francija in pa Nemčija; Da ima Velika Britanija ima nek poseben odnos do Združenih držav Amerike, medtem ko sta bili Francija in Nemčija povsem na drugem bregu v zadnjem času, ko je šlo za Irak in za transatlantsko krizo. Tako da bo najbrž tukaj šlo za nek poskus njihovega sodelovanja, koordiniranja. Če bodo pri tem uspešni, je lahko to v korist celi Evropi. Jaz se zaenkrat ne bi posebej bal kakšnega direktorata, ampak morda recimo, če se tudi dogovorijo o nekaterih gospodarskih premikih in še o drugih zadevah lahko to koristi vsem. Če bi šlo to v kakšno drugo smer, potem bomo seveda že dovolj na glas reagirali in zavpili.

Gustinčič: Toda denimo, če pride do trenutka, kakršen je že bil ob začetku iraške krize in vojne, da moramo potegniti s francosko nemško osjo, bom tako rekel, bom pustil Britanijo pri miru, po eni strani in Združenimi državami, ali bi, in če bi lahko prišlo do ohlajevanja odnosov z Ameriko zaradi tega, ker se držimo nekega drugega evropskega stališča, kako bomo ravnali?

Dr. Drnovšek: Odvisno od situacije, bi jaz rekel. Slovenija kot prvo ne želi videti takšnih zaostrovanj med Evropo in ZDA in mislim, da bomo igrali v tej smeri, da bi jih tudi skušali ali zmanjševati ali preprečevati. Če bo prišlo do takšnih situacij, potem bo v Evropski uniji tako tekel nek mehanizem dogovarjanja, usklajevanja, odločanja, kjer se bo potem izoblikovalo neko evropsko stališče, če se bo dalo. Slovenija bo v tem aktivno sodelovala. Ne bi pa želel, da se danes recimo uvrstimo in naprej rečemo: Mi smo v profrancosko-nemškem taboru ali pa, da smo pa v proameriškem taboru. Še nekaj drugih držav je takšnih kot mi, ki želijo biti konstruktivne in ki tudi ne bi želele preveč, če tako rečem, prepoceni priti do neke takšne ameriško-evropske zaostritve, ker bi to bilo navsezadnje slabo za vse.
Možno je tudi, da je ta lanskoletna kriza v zvezi z Irakom le dala svojo lekcijo in da zlepa ne bo več prišlo do tako hude zaostritve. Najbrž so jo dobili tudi Američani in dvomim, da se bo ameriška administracija v prihodnje zlahka spustila brez Evrope ali pa recimo brez večjega dela Evrope v razreševanje neke krizne situacije, ki se potem v nadaljevanju lahko tako zelo zakomplicira, kot se je sedaj v Iraku.

Gustinčič: No, upajmo. S tem morava končati. Hvala, g. predsednik.

Dr. Drnovšek: Hvala tudi vam.
Zadnje novice

ponedeljek, 29.10.2007
Odstop proračunskih sredstev

Pogovori o prihodnosti Slovenije pri predsedniku republike
Urad predsednika Republike Slovenije
Erjavčeva 17
1000 Ljubljana
Slovenija

tel.: 01 / 478 12 22
fax: 01 / 478 13 57

E-pošta   gp.uprs@up-rs.si
© 2005 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani