arhivska stran
www.up-rs.siGrb republike SlovenijePredsednik republike Slovenije
Predsednik
Ustava in zakoni
Novice
Foto-video album
Odlikovanja
Urad predsednika
Na prireditvi Študentska arena (Ljubljana, 18.10.2005)
Novice
domov domov  |   natisni natisni  |   english flag english
  Najdi

Svetovni izzivi

Ljubljana, 03/17/2003  |  intervju


Pogovor predsednika dr. Janeza Drnovška z Jurijem Gustinčičem na TV Slovenija o aktualni mednarodni politiki(neavtoriziran zapis):



Jurij Gustinčič: Dober večer. Današnji Svetovni izzivi se bodo nekoliko razlikovali od našega standarda, namesto različnih prispevkov bomo imeli enega samega in sicer pogovor s predsednikom države, o situaciji, ki je precej zapletena tako za Slovenijo, kot za cel svet. Dr. Drnovšek, jaz bi se rad spomnil nečesa, kar se je zgodilo pred štirinajstimi leti. Beograd, Trg republike, slavnostni koncert za vrhove neuvrščenih, ogromna množica, prihajali so eden za drugim svetovni mogotci in vladala je popolna tišina. Potem so se odprla vrata avtomobila in ste stopili ven vi in je nastal spontan, zelo močan aplavz, spontano. Zdaj je minilo 14 let, spet imamo precej komplicirano situacijo. Ali vi še čutite spontanost v svojih odnosih z javnostjo v tem trenutku?

Dr. Janez Drnovšek: Mislim, da. Za mano je veliko izkušenj, tudi veliko kriz. Vse to najbrž pusti neke sledove. 14 let se ukvarjam s svetovno politiko, z mednarodnimi izzivi, krizami... Mislim, da vse to pušča prej pozitivne sledove. Morda je bilo takrat nastopanje še bolj naivno, je pa bilo mogoče bolj všečno. Ampak tista situacija je bila zelo specifična.

Gustinčič: Vi še čutite spontanost v svojih odnosih s publiko?

Dr. Drnovšek: Vsekakor. Predvsem govorim vedno tisto, kar mislim in mislim, da to tudi publika ve, ljudje to vedo. V tem vidim pravzaprav temeljno kvaliteto. Kadar povem kakšna stališča, je to tisto, za čemer stojim, kar tudi res mislim.

Gustinčič: Meni se zdi, da imamo pravzaprav zdaj problem s suverenostjo. Mi smo po desetih letih, edinih v naši zgodovini, ko smo bili v klasičnem pomenu besede suverena država, sedaj odstopili del suverenosti t. i. evroatlantskim združenjem. Ali se vam zdi, da ostane dovolj za naš nacionalni ponos, ali bo sploh nacionalni ponos še obstajal, ali bomo morali tudi to prenesti na Evropo? A lahko to z nečim nadoknadimo, ali pa se ne bo po drugi strani zgodilo, da se bo ponovila zgodba, ki jo dobro poznamo, namreč, da bomo začeli počasi, zaradi ogroženega števila dokumentov, ki smo jih podpisali, 1000 strani skupnih zakonov, gledati na Bruselj tako, kot smo nekoč gledali na Beograd?

Dr. Drnovšek: Romantična, popolna suverenost države je po mojem mnenju stvar zgodovine. Nacionalni ponos, povezaan s 100 % suverenostjo vsake države, je občasno v Evropi vedno vodil do spopadov, do vojn. Do povezovanja tako ponosnih in tako suverenih držav, kot so Francija, Nemčija, Velika Britanija, Italija, je prišlo zaradi velike zgodovinske izkušnje, zaradi velike nujnosti. Novega projekta, ki ga danes ustvarja Evropa, v zgodovini še nikoli ni bilo in seveda ima včasih kdo pri tem mešane občutke. Prenaša se tudi del suverenosti. V Bruslju se je reformirala neka nova administracija. Proizvaja se zelo veliko zakonov, predpisov in težko je vse to obvladovati. Kljub vsemu je Evropska unija do sedaj dokazala, da je to zelo pozitiven razvoj, pozitiven projekt na številnih področjih, npr. v gospodarstvu in na področju varovanja okolja, kjer se vzpostavljajo boljši standardi, varuje se ljudi kot potrošnike, zahteva se kvalitetnejšo prehrano.... Če navedem samo nekaj skupnih procesov, ki potekajo v Evropi in ki na koncu zagotavljajo neko boljše življenje vsem Evropejcem. Takšno tesno sodelovanje v številnih projektih pomeni, da se med državami in narodi le vzpostavljajo neke bolj trdne vezi in da se je težko vračati na konfrontacije, kot so bile včasih. Čeprav ta proces seveda ni končan in ni popoln. To nam kažejo tudi sedanja dogajanja....

Gustinčič: Ja. Ampak vidno se sliši, zlasti v našem tisku, kako bomo bolj enakopravni, ko stopimo v Nato, bom se predvsem zadržal na Natu, ker je to nekoliko bolj problematično, čeprav zadnje preiskave kažejo, da se utegne zgoditi, da se bo tudi to končalo uspešno. Kakšna enakopravnost? Nato vodijo Američani, vrhovni poveljnik Nata je Američan. Brez Američanov se ne more, tudi tehnično ne, izvesti nobena operacija. Kako bomo enakopravni v Natu, oziroma kako bo sploh enakopravna tudi Evropa v Natu? Mi smo ravnokar imeli precejšnje spopade med Američani in zahodno evropskimi silami, torej na vsak način: Francijo, Nemčijo in Belgijo?

Dr. Drnovšek: Formalno seveda smo enakopravni. Ko bomo postali člani, bomo imeli pravico glasovanja, pravico biti proti ali zaustaviti skupne odločitve. Res je, da je takšna pravica nekaj, kar se praviloma redko uporabi, zlasti pravica veta, torej to, da se blokira odločitev večine oz. vseh drugih. Če bi se veto prevečkrat uporabljal, potem takšna institucija ne bi več delovala. Bila bi popolnoma blokirana in neučinkovita. Poleg te pravice obstaja tudi pravica in možnost izražanja mnenja. Ves čas potekajo konsultacije v okviru Nata. Enkrat mesečno se dobivajo tudi predstavniki Evropske unije in Nata in koordinirajo svoje politike, predvsem obrambno varnostno politiko. Celotni informacijski sistem Nata nam bo na razpolago. Če ne bomo v zvezi Nato, bomo imeli veliko manj informacij. In seveda ne bomo sedeli za isto mizo, skupaj z drugimi državami, tudi z ZDA in ostalimi ne. Če ne bomo člani, ne bomo mogli izrekati svojega mnenja. Bomo iz tega izključeni in imeli veliko manj vpliva in manj pomembnosti.

Gustinčič: Znan slovenski politik je rekel, da je pomembno, da smo zraven, toda veste, da zraven je človek lahko tudi tako, da stoji pri vratih? Ta formula, da bomo sedeli za isto mizo z velikimi je, po mojem mnenju, nekoliko problematična. Lahko sedite za isto mizo, tudi starši in otroci, pa to še ne pomeni, da imajo otroci iste pravice, kot starši. A ni to samo ena floskula? V resnici se zadeve rešujejo med tremi, štirimi, petimi večjimi silami?

Dr. Drnovšek: Pravzaprav ni. Dejstvo je, da mi nikoli ne bomo mogli imeti takšne teže v odločanju, kot jo imajo recimo ZDA s svojim ogromnim potencialom; tudi v sami Evropski uniji npr. Nemčija ali Francija, z 80 in 60 milijoni prebivalci. In še kakšna država. Formalni status, ki ga mi dobimo v teh organizacijah, nam daje pravzaprav precej več, kot bi nam dalo število prebivalcev, ki ga imamo, ali to, kar mi dejansko predstavljamo, na kontinentu, ali širše. Tisto, kar dobimo je več, kot bi imeli, če nismo nikjer; če smo tukaj, smo takšni, kakršni smo. Moja izkušnja je, da ko sem že velikokrat sedel v teh štirinajstih letih za skupno mizo, tudi z velikimi, bil tudi že na skupnih sestankih vrha Nata ali Evropske unije, da če imaš kaj povedati, če te cenijo, če si vzpostavil nek status, potem te poslušajo tudi veliki, zlasti v situacijah, ko pride med njimi do razlik, do nasprotij. In takrat so potem lahko manjše države, njihovi predstavniki neke vrste posredniki, ki najdejo izhode, rešitve. Seveda to ni avtomatično, ampak ta možnost obstaja in od nas je odvisno, ali jo izkoristimo.

Gustinčič: Denimo, Belgija se je zelo potrudila, da uveljavi zdaj svoj glas ob vprašanju Natove pomoči Turčiji. Formalno je zmagala, v resnici pa se je zgodilo tudi tako, da je prišel precej brez pomemben dokument o tem in da je lord Robertson zagrozil, da če ne bo popolnega soglasja, če bo Belgija ostala pri svojem mnenju, ki je neke vrste veta, da so potem še drugi mehanizmi, da se to zaobide in da se pač izvede tisto, kar hoče nekoliko sil. A se vi ne bojite, še zlasti zdaj, ko so očitno velike razlike med Evropo in Ameriko v nekaterih zelo pomembnih vprašanjih, da se bo to razširilo in poglobilo in da bo to tudi naš položaj, ko bomo noter, malo spremenilo?

Dr. Drnovšek: Rešitev so našli v okviru mehanizmov Nata. Dejstvo pa je, da je sedanja situacija na nek način prelomna situacija. Postavlja se pod vprašaj dosedanje delovanje glavnih svetovnih institucij: OZN, Varnostnega sveta, tudi Nata, in Evropske unije in to zaradi razlik med glavnimi akterji, največjimi članicami. Zaradi njihovih medsebojnih razlik.

Gustinčič: Ker razlike so večje zdaj, kot so bile?

Dr. Drnovšek: Res je. Večje so, ali pa so morda nekaj časa tlele in se na nek način nabirale. So večje. Pravzaprav prihaja do resnih trenj na relaciji med ZDA in med delom Evrope, zlasti nekaterimi članicami Evropske unije. In postavlja se vprašanje, kako bo vse to vplivalo na prihodnje odnose? Lahko tudi pozitivno. Morda se bo vzpostavil nek nov nivo odnosov in sodelovanja, ki bo nekoliko bolj enakopraven. To želijo države kot so Francija, Nemčija in še nekatere. Želijo zaustaviti prevelik ameriški vpliv v svetu, preveliko ameriško težo in vzpostaviti nekoliko bolj enakopravne odnose.

Gustinčič: Se vi strinjate s tem, da je ta teža prevelika? A imate razumevanje za evropska stališča?

Dr. Drnovšek: Ameriška teža je takšna, kot je. Dejstvo je, da so edina super sila v svetu. Najmočnejši so predvsem vojaško. Na drugih področjih ne toliko. V gospodarstvu jim Evropa lahko že precej bolj parira. V svetovnem gospodarskem sistemu same Združene države ne morejo toliko narediti kot na vojaškem področju. V gospodarstvu se morajo dogovarjati z Evropejci, v okviru Svetovne trgovinske organizacije in pravzaprav lahko samo skupnem soglasju prihaja do nekih rešitev. In Američani ne morejo postaviti pod vprašaj celotnega svetovnega reda, tudi gospodarskega reda ne, ker se tudi njim s tem ruši celotno gospodarstvo, celoten način dosedanjega delovanja in to bi imelo negativne posledice tudi pri njih. V tem trenutku, če govoriva o vprašanju Iraku, gre po eni strani za to, da želijo nekatere države kljub vsemu nekoliko omejiti ZDA, po drugi strani pa gre tudi za različne poglede in konceptualne razlike.

Gustinčič: Ja. Vzemimo ravno problem Iraka, ki je zdaj najbolj aktualen. Imamo ameriško stališče, ki ga v Evropi podpirata še Španija in predvsem Britanija in imamo francosko nemško stališče, zelo drugačno, ki se mu je pridružila, in to je nekaj novega v evropski politiki, Rusija, tako da se je izoblikovala možnost celo nekakšnega trojnega evropskega sodelovanja ali zavezništva evropske trojke. Zdaj, kaj to pomeni za Slovenijo? Mi smo se zelo trudili v zadnjih letih, da se nikoli ne zamerimo Američanom, celo smo nekolikokrat spremenili svoja stališča samo zato, da se ne bi sprli z Američani. Imamo pa po drugi strani to os Berlin - Pariz. V njej je Berlin, ki je naš največji ekonomski partner, ki bo igral veliko vlogo v tem delu sveta, čeprav Nemci še vedno mislijo, da so ekonomski velikan in politični palček, ampak to je iluzija. Oni so močni. Kako se bomo mi postavili med Ameriko in Evropo? Smo v Evropi, ampak Amerika je pomembna? Ali bo potrebna nekakšna vrsta slovenske nevtralnosti med tema dvema stališčema?

Dr. Drnovšek: Če govoriva najprej o stališču Slovenije in nacionalnih interesih Slovenije v tej situaciji, so ti zame jasni. V tej zapleteni situaciji moramo ohraniti dobre odnose z obema stranema. Morda bo kdo rekel, da je to iskanje neke vmesne poti, morda neke nevtralnosti. Ampak to je v skladu z nacionalnimi interesi. Tudi ta spor med velikimi se bo neko razrešil in verjetno mu bo v naslednji fazi sledilo ponovno sodelovanje med velikimi...

Gustinčič: Pa novi spor...

Dr. Drnovšek: Ampak ti spori se, kljub vsemu, razrešujejo. In dokler se razrešujejo demokratično, brez vojne, je to kljub vsemu v redu. Včasih so se razreševali z vojnami in upam, da so te institucije, ki so jih vzpostavili po drugi svetovni vojni, le dovolj trdne, da se ne bi vračali v situacijo iz leta 1938. To ni to. Čeprav nekateri delajo paralele z Muenchenom leta 38, ko se takrat Francija in Velika Britanija nista mogli odločiti za konfrontacijo s Hitlerjem, ker sta mislili, da se diktatorja da prepričati na diplomatski, prijazen način. Nekateri danes delajo to paralelo s Sadamom kot diktatorjem. Slovenija naj bi obdržala odnos tudi z ZDA, ker mislim, da so ZDA zelo pomembne za našo nacionalno varnost, tudi v prihodnosti. Edino ZDA imajo potenciale in tudi voljo, kadar je potrebno, da zagotovijo neko varnost manjši državi, kot je Slovenija.

Gustinčič: Ali mislite, da lahko tudi nam pomagajo takrat, kadar imamo težave z nekaterimi klasičnimi evropskimi silami, s katerimi smo imeli težave tudi v preteklosti?

Dr. Drnovšek: Če vam po pravici povem, bi naš položaj v Evropi brez neke dobre povezave z ZDA bil slabši, kot če bi bili povsem prepuščeni notranjim evropskim razmeram. Jaz sem prepričan Evropejec. Sem seveda za naše članstvo v Evropski uniji. Sem za to, da se Evropska unija razvija. Vendar toliko, kolikor poznam notranje odnose, tu in tam kakšne prebliske in nagnjenosti k veličini teh posameznih evropskih držav, se mi zdi, da je dobro imeti več adutov v rokah in ne biti povsem prepuščen samo eni strani. Zdi se mi, da bi takšna morala biti naša politika. In izhajati iz tega, da tudi mi skušamo iskati neke poti, možnosti kompromisov med velikimi, navsezadnje...

Gustinčič: No, če govorimo o poteh. Imamo zdaj očitno spopad dveh stališč o Iraku. Na eni strani je, poznamo ameriško stališče, ki ga podpira samo nekoliko evropskih držav, precejšnje število pa ne. To je po eni strani. In po drugi strani gredo današnji Nemci, ziroma Gerhard Schroeder tako daleč, da so sploh proti uporabi vojaške sile na Bližnjem vzhodu, ne le v tem trenutku. Torej ne le v odlaganje za nekaj časa, ampak načeloma je proti. Kje smo mi, oziroma kako mi gledamo na takšno razreševanje mednarodnih sporov in na problem vojne, ki zdaj postaja zelo jasen, kajti ameriški predsednik je celo uporabil besede: to je prva vojna 21. stoletja? To se pravi, da lahko pričakujemo celo verigo vojn. Kje stojimo mi?

Dr. Drnovšek: Več razlogov je za to razliko. Američani se čutijo ogrožene. Američani mislijo, da so v vojni od 11. septembra naprej in samo čakajo, kdaj bo prišlo do novega terorističnega napada. Ne želijo pa seveda biti ob tem pasivni in gredo za teroristi, ali za Al Kaido po celem svetu, tudi proti državam, za katere mislijo, da sodelujejo s teroristi, da jim lahko posredujejo orožje za masovno uničevanje. To je ameriški koncept. Po drugi strani je koncept Nemčije in Francije takšen, da se pravzaprav bojijo takšnega pristopa, rizikov, ki jih nosi s sabo ameriško stališče. Ker je dejansko veliko rizikov. Človek lahko razume Američane v tem, da ne želijo samo čakati na nov napad doma, ker se je nemogoče zaščititi pred teroristi. Preventivna vojna pa odpira velike nevarnosti. To je dejstvo. Kakšni bodo potem teroristični odgovori na to, kako se bodo potem stabilizirale razmere ali v Iraku, ali v celi regiji? Če bi Američani imeli res celovit pristop in če bi uspeli stabilizirati celo regijo, vključno s Palestino, potem bi tudi Evropa videla več možnosti...

Gustinčič: Ja.

Dr. Drnovšek: Ampak po drugi strani se Nemci in Francozi bojijo teh rizikov in na nek način jim to tudi odgovarja. Ker so notranje politične razmere in javno mnenje takšne, da je njihova politika s tega vidika dokaj enostavna, na njih močno vpliva javno mnenje.

Gustinčič: Ali lahko iz tega sklepam, da smo mi, vsaj filozofsko, da tako rečem, bližji evropskim stališčem, kot pa temu ameriškemu stališču? To je eno in potem vas bom pa še posebej rad vprašal: kaj je resnica, če oprostite, kaj je resnica o Vilenski izjavi, ker je to povezano z Iraško krizo?

Dr. Drnovšek: To je situacija, v kateri ni absolutne resnice. Po svoje imajo Američani prav, po svoje imajo Evropejci prav... Riziki obstajajo. Ne vemo, kaj bo...

Gustinčič: Kje smo mi?

Dr. Drnovšek: Če se spomnimo leta 99...

Gustinčič: Kje smo mi?

Dr. Drnovšek: ..... in pa tudi že prej je ameriška intervencija na Balkanu prinesla stabilizacijo razmer. Evropejci s svojim pristopom prej tega niso uspeli. In če gledam z vidika naše varnosti, je ameriški pristop kljub vsemu pozitivno vplival na našo varnost. Dokler so samo Evropejci urejali razmere v bivši Jugoslaviji, niso mogli ustaviti vojne. Prišlo je do Srebrenice, povsem pod evropskim pokroviteljstvom,...

Gustinčič: Ja...

Dr. Drnovšek: .... v Bosni in Hercegovini. S tega vidika je težko reči, da je vsako takšno posredovanje, kot smo takrat rekli: posredovanje v humanitarne namene, zgrešeno. Kje smo mi? Tudi jaz sem globoko proti vojni in si seveda zelo, zelo želim, da je ne bi bilo. Hkrati pa vem, da so Američani tako odločeni, da jih najbrž v tem primeru ne bo nič zaustavilo, ker mislijo, da gre za njihovo nacionalno varnost in šli so predaleč.

Gustinčič: No, se bom ustavil pri Vilenski izjavi, ki še vedno ni slovenski javnosti popolnoma, jasna oziroma, kaj smo mi pravzaprav naredili, kaj bi morali narediti in kaj nismo naredili? Imamo izjavo na ministrskem nivoju, da je to bolje, kot pa nič in da je to bilo storjeno s soglasjem najvišjih predstavnikov Slovenije, tudi vašem. Potem je bila pa tudi vaša izjava, da je pravzaprav izjava bila nekako nepotrebna. A mi lahko zdaj poveste: kaj je prav, kratko, kaj je resnica o Viljnuški izjavi in slovenskem stališču?

DRNOVŠEK: Samo, da v dveh stavkih zaključim prejšnji odgovor. Mislim, da so Američani po svoje sedaj kljub vsemu preveč trdi in da so tudi Francozi in Nemci preveč trdi. Zdi se mi, da so eni in drugi vložili premalo naporov, da bi prišli do nekega skupnega stališča, da bi našli še en razumni rok in še enkrat postavili zahteve Iraku za razorožitev, da bi dosegli s tem enotnost cele mednarodne skupnosti. Morda bi potem le prišlo do nekih premikov. Morda bi tudi Sadam, ki sedaj očitno igra tudi na razlike med velikimi, storil nekaj, kar bi prepričalo mednarodno javnost, da se je res razorožil. To bi bilo tisto, kar bi si jaz želel v tej situaciji. To je moja pozicija. Podoben je bil kanadski predlog in še nekateri, pa niti ena in ne druga stran nista kazali velike volje, da bi se mu približala. To moramo povedat.

Gustinčič: Prosim še kratko o Vilniuški izjavi, dokler imamo čas? Kaj je resnica?

Dr. Drnovšek: Resnica v zvezi z Vilniuško izjavo je, da je po mojem mnenju ta skupina svojo vlogo odigrala s praškim vrhom. Njen namen je bil, da sodeluje in skupaj pritiska tudi na javno mnenje v članicah Nata, predvsem v ZDA, da se pridobi vabilo za članstvo v Nato. Dobili smo ga v Pragi. In s tem je, po mojem mnenju, naloga te skupine končana. Že v Pragi je bila podana zahteva za deklaracijo o Iraku. Jaz sem takrat temu nasprotoval. In tista deklaracija ni šla ven. Pojavila se je začuda v te, saj je v tej deklaraciji tudi nek odstavek iz tiste praške. Sem, kako bi rekel, načeloma proti temu. Ne vidim razloga, zakaj bi se morali usklajevati v okviru te skupine. Usklajevati za vsako besedo v nekem stališču.

Gustinčič: Ampak ste formalno soglašali s tem, da to....

Dr. Drnovšek: Ne, ne...

Gustinčič: Niste?

Dr. Drnovšek: To sem povedal zunanjemu ministru že v Pragi in tudi takrat, ko mi je prvič telefoniral v zvezi s to deklaracijo. Naslednjič je bila pa stvar že končana. Usklajevanje in tako naprej v tisti situaciji pa, moram reči, tu sem se pa strinjal, da bi umik Slovenije izpadel zelo demonstrativno. Da bi bil učinek tega nesorazmerno velik in s tem tudi negativen odnos za nas do ZDA. V tisti situaciji sem enostavno to vzel na znanje, če temu tako rečem, in temu nisem nasprotoval in tudi razumem, da je zunanji minister bil v precejšnjih škripcih. Ravno v tem je problem. Mehanizem usklajevanja takšnih deklaracij je zame problematičen. Brez običajne procedure gre vedno za časovno stisko med zunanjimi ministri in lahko pride do takšnih situacij. In še eno vprašanje je: kako dolgo naj sodelujemo v takšnih deklaracijah? A bo to stalna skupina? Ali se bomo mi vedno usklajevali v okviru te skupine?

Gustinčič: Ali bi bilo boljše, če malo tega ne bi delali, temveč nastopali vedno sami?

Dr. Drnovšek: Ja. Mislim, da bi imeli s tem veliko večjo fleksibilnost in pa seveda tudi sami odmerili svoja stališča, brez predhodnega usklajevanja s to skupino.

Gustinčič: Gospod predsednik, zadnje vprašanje. Ni zadnje, je zelo pomembno, ampak nimava več veliko časa. To je tragedija, ki se je zgodila v Beogradu, umor Zorana Djindjića, človeka, ki sva ga oba poznala in ki je bil, najbrž že po svojih intelektualnih zmožnostih, za en cel razred nad ostalimi politiki v Srbiji. Ali lahko rečemo, po tem kar se je zgodilo, da so Nato in drugi zahodni in mednarodni dejavniki na Balkanu sploh uspešni, ali se nahajamo tam, kjer smo bili pred nekaj leti?

Dr. Drnovšek: To je resen problem in korak nazaj, hkrati pa to pomeni, da je tukaj še veliko ostankov preteklosti. Da se vleče ta preteklost za Srbijo od Miloševičevega obdobja in da se je to pokazalo ob tem atentatu. Djindjič je simboliziral napore za reforme, za evropsko smer. Želel je pripeljati Srbijo v to smer in se je konfrontiral z drugačnimi opcijami, tistimi, ki so kljub vsemu še bolj nacionalistične, bolj povezane s preteklostjo. Hkrati se je pokazalo katastrofalno stanje v nekaterih državah nekdanje Jugoslavije, predvsem...

Gustinčič: To se pravi, da resničnega uspeha, zgodovinskega še ni bilo tam?

Dr. Drnovšek: Ni ga še bilo in najbrž ga tudi še ni moglo biti. Miloševićevo obdobje je bilo kar dolgo. Vemo, kakšno je bilo celo desetletje devetdesetih let. Vendar so se v tem obdobju, tudi zato, ker je bila Srbija pod sankcijami in ker je Miloševič na tak način deloval, vzpostavljale različne paraorganizacije, paravojške, tudi kriminalne, ki so z različnimi oblikami tihotapljenja sodelovale z državo, s političnimi predstavniki. Vse to se je nekako pomešalo. Pomešale so se varnostne službe, organizirani kriminal, politika in tega se ne da razvozlati čez noč. Tega objektivno nihče ne bi mogel razvozlati čez noč. In kako težko je, se je pokazalo v tem primeru. Upam, da bo vsaj ta poduk jasen, da se bodo kljub temu zdaj ljudje v Srbiji, predvsem pa politiki, tega zavedali in skušali vsaj ob tej priložnosti resnično razčistiti z organiziranim kriminalom, s takšnimi oblikami delovanja.

Gustinčič: Midva morava žal končat naš zelo zanimiv pogovor. Hvala, gospod predsednik.

Dr. Drnovšek: Hvala tudi vam.
Zadnje novice

ponedeljek, 29.10.2007
Odstop proračunskih sredstev

Pogovori o prihodnosti Slovenije pri predsedniku republike
Urad predsednika Republike Slovenije
Erjavčeva 17
1000 Ljubljana
Slovenija

tel.: 01 / 478 12 22
fax: 01 / 478 13 57

E-pošta   gp.uprs@up-rs.si
© 2005 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani