arhivska stran
www.up-rs.siGrb republike SlovenijePredsednik republike Slovenije
Predsednik
Ustava in zakoni
Novice
Foto-video album
Odlikovanja
Urad predsednika
Z madžarskim predsednikom dr. Solyomom (Zagreb, 14.10.2005)
Novice
domov domov  |   natisni natisni  |   english flag english
  Najdi

Intervju predsednika republike dr. Janeza Drnovška za revijo MAG

Ljubljana, 11/30/2005  |  sporočilo za javnost, intervju


V drugem delu mandata se predstavlja v novi luči. Kot predsednik republike ni obremenjen s pragmatično dnevno politiko, zato meni, da mu ni treba preveč taktizirati. Čeprav rad reče bobu bob, je tokrat skrbno izbiral besede, zlasti ko je tehtal med podporo sindikatom in vladi. Zdelo se je, da večkrat namerno poudarja, kako pogosto se neformalno pogovarja s predsednikom vlade.

Vaše predsedniške aktivnosti se v zadnjem času kar nizajo. Katere so vam najljubše?

Težko bi rekel. Delujem, ko se pokaže potreba, in se s tem ne obremenjujem preveč.

Vam je kdo predlagal, da hodite po različnih krajih po Sloveniji?

Ne, tega mi nihče ni posebej predlagal. Začutil sem potrebo, da je to dobro storiti.

Na svetovna vprašanja in bržčas tudi na slovenska gledate poudarjeno z etičnega vidika. Vam je blizu spoznanje, da se težav človeštva ne da odpraviti, ne da bi nastale nove?

Ne bi rekel tako. Res pa skušam prvenstveno etično delovati in govoriti tisto, kar mislim, da je prav in potrebno, torej brez kakšnega posebnega taktiziranja. Zdaj sem v takem položaju, da lahko to storim, saj nisem obremenjen s pragmatično dnevno politiko. Menim, da Sloveniji ni več treba realpolitično taktizirati v mednarodnem okviru, saj smo dosegli temeljne cilje in utrdili državo. Zaradi izrazito načelne politike je naša cena v svetu lahko veliko večja, ne pa da bi tako kot prej gledali na to, da se ne bi komu zamerili, ker smo morali doseči temeljne cilje. Prepričan sem, da lahko do vseh svetovnih problemov igramo načelno kritično vlogo. Ključno je dvigovanje zavesti ljudi in splošne odgovornosti za sobivanje narodov na svetu, sicer bi se res lahko zgodilo, da bi nekaj popravili in hkrati sprožili drugo napetost. Če pa se vse več ljudi zaveda, da je treba nekaj spremeniti, in to v smeri odgovornosti, se bo podpora spremembam v okviru nevladnih organizacij ali mednarodnih ustanov povečevala.

V zadnjem času ste se precej ukvarjali s predlogi za ureditev kosovskega vprašanja. Tudi v zahodni Makedoniji je večinsko albansko prebivalstvo razglasilo avtonomno pokrajino, želje po neodvisnosti oziroma priključitvi Srbiji prav tako kaže Republika Srbska v Bosni in Hercegovini. Ali za ti dve državi pripravljate kakšen predlog?

Situacije v njih se razlikujejo. Za Kosovo je napočil čas, ko je treba opredeliti njegov položaj v mednarodni skupnosti. Podaljševanje statusa quo bi slabo vplivalo tako na tamkajšnje Albance kot na Srbe, zato sem urejanje tega problema želel dinamizirati. Kar zadeva Makedonijo, je za stabilnost regije ključno, da se njena meja s Kosovom ne spreminja. Makedonija mora nadaljevati ohridski model ohranjanja etničnega ravnotežja in sobivanja ter ga dograjevati. To pot mora podpirati tudi mednarodna skupnost. Spodbuda za nadaljevanje v zastavljeni smeri je lahko predlog, naj Makedonija dobi status kandidatke za EU. Glede BiH pa velja precej splošno mnenje, da bodo najverjetneje potrebne spremembe po daytonskem sporazumu. Vprašljivo pa je, ali bodo na vrsti že takoj, saj je prednostna naloga mednarodne skupnosti očitno Kosovo, poleg tega je načeto tudi vprašanje Črne gore. Soglašam z mnenji, da bi moral imeti upravitelj BiH vse manjša pooblastila. Če se predstavniki narodnih skupnosti med seboj sporazumevajo prek mednarodnega posrednika, se namreč zgolj podaljšuje stanje, ko za svoja dejanja niso sposobni sami prevzeti odgovornosti. Morda bi tako med sabo vzpostavili drugačne odnose, kot jih imajo zdaj. Bosna in Hercegovina bo morala odgovornost za svoj razvoj čim prej prevzeti sama. Mednarodna skupnost ji bo pri tem morala še naprej pomagati, vendar ne tako drastično kot zdaj prek Paddyja Ashdowna, protektorja in upravitelja BiH.

Kakšno vlogo bi pri tem imela Slovenija?

BiH je za nas pomembna z različnih vidikov, zlasti gospodarskega. Še naprej bomo skušali pomagati mednarodni skupnosti in sodelovati z njo pri iskanju pravih rešitev za postdaytonsko obdobje. Predvsem pa naj se BiH bolj usmeri na evropsko pot, ki bo prava spodbuda zlasti za domače politike. Slovenija pri tem lahko pomaga s svojimi izkušnjami.

Pred tremi leti ste sprejeli dalajlamo, ko je obiskal Slovenijo. Ali sta se pogovarjala tudi o Tibetu, ki je bil pred kitajsko aneksijo neodvisna država?

Seveda sva govorila tudi o Tibetu.

Sta kaj sklenila?

Ne veliko. Dalajlama je dejal, da se želi vrniti v Tibet, po drugi strani pa je realistično spoznal, da popolna samostojnost očitno ni mogoča. Dovolj je, da se vzpostavi visoka avtonomija Tibeta v okviru Kitajske in da se zagotovi verska svoboda.

Zdi se, da ste v zadnjih izjavah glede arbitraže o meji s Hrvaško nekoliko previdnejši. Je to posledica mnenja Evropske komisije, ki od naše sosede pri urejanju tega področja pričakuje več prizadevanja?

Moje stališče temelji na mojih izkušnjah pri pogajanjih s Hrvaško. Velikokrat smo govorili tako o arbitraži kot o iskanju dvostranskega sporazuma. Mnenje sem si izoblikoval tudi iz ocene sedanjega položaja, ki se potrjuje v praksi. Sporazuma, ki sva ga leta 2001 sklenila z Račanom in sta ga vladi potrdili, hrvaška stran ni zmogla speljati naprej, dvostranska pogajanja so zastala in nikomur več ni jasno, kako bi jih speljali naprej oziroma ali bi jih sploh nadaljevali. Če bi se v tem sporazumu karkoli spremenilo v korist ene države, druga tega ne bi sprejela, torej smo se znašli v pat položaju. Še nihče pa ni našel načina, kako nadaljevati dvostranska pogajanja. Če je ta pot zaprta, preostanejo samo arbitraža, mednarodno sodišče ali zamrznitev položaja, vendar je v tem primeru treba poiskati način, ki bi preprečeval incidente, kar smo že večkrat poskušali, pa ne gre najbolje. Sporazumi o preprečevanju incidentov ne delujejo, saj se jim kljub temu ne moremo izogniti. Nerešeni problemi pa spodbujajo tiste politike v državah, ki izkoriščajo čustva, in odnosi se potem zaostrujejo. Zato sem dejal, da je boljša arbitraža, če ne gre drugače.

Toda Evropska komisija Hrvaški vendarle predlaga, naj se bolj aktivno pogovarja glede državne meje.

Evropska komisija jo k temu res poziva, kar je prav. Naša soseda ima več nejasnosti glede meje, in če želi postati članica Unije, je bolje, da jih uredi. V tem vidim konstruktivno spodbudo k iskanju rešitve, ne bi pa smeli pričakovati, da bo Unija Hrvaški kar vsilila nekaj, s čimer se ta ne bi strinjala. EU želi rešitev, pa naj bo ta dosežena z dvostranskimi pogovori ali pa z arbitražo.

Po treh letih vašega mandata se v javnosti in medijih razpravlja o vlogi predsednika in njegovih pooblastilih. Bi bilo treba spremeniti ustavo?

Ne vidim resničnega problema. Verjetno s tem nihče ne misli prav resno. Morda je nekatere presenetilo, ker sem okrepil svoje aktivnosti, dal nekaj predlogov, ampak zdajšnja ureditev pušča nekaj nejasnosti, kar ima lahko tudi prednosti. Denimo v primeru Kosova so se pojavila mnenja, da bi se bilo treba uskladiti in šele nato dati predlog. Ne vem, zakaj bi se morali usklajevati, na koncu bodo to morali storiti Srbi in Albanci, ne slovenska politika. Če bi se ta uskladila glede nekega predloga, potem bi to pomenilo uradno, zacementirano stališče Republike Slovenije do druge države, v tem primeru do Srbije in Kosova, kar pa ni potrebno. Predsednik države lahko poda predlog za rešitev v drugi državi, zlasti če ima posebne izkušnje in pozna položaj – to je lahko kvečjemu pomemben prispevek k reševanju tega vprašanja. S tem pa nikakor ne posega v notranja razmerja oblasti v Sloveniji.

Dr. Peter Jambrek pravi, da ste se znašli v konfliktu s svojo ustavno vlogo.

S tem se ne strinjam. Sicer pa bi moral tudi bolje pojasniti. Ali kje piše, da predsednik države ne sme razložiti svojih pogledov na mednarodna vprašanja in predlogov za posebne situacije, kakršna je sedanja? Ali to pomeni, da bi moral vsak predlog dati najprej na usklajevanje vladi in parlamentu, da bi se vsi na veliko usklajevali med sabo, potem pa bi bil sprejet kompromis, ki sploh ne bi imel nobene teže? Sploh pa ne vidim razloga, da bi se usklajevali pri nas, to nalogo imajo na Kosovu.

Glede na svojo reprezentativno, simbolno vlogo v našem ustavnem sistemu naj bi se predsednik države pred odhodom na državniški obisk sestal s predstavniki vlade in si pridobil vse relevantne informacije. Pred obiskom v Črni gori se boste denimo sešli z zunanjim ministrom.

Vse relevantne informacije se zberejo vedno, ob različnih aktivnostih. Ministrstvo za zunanje zadeve je samo ena od inštitucij, informacije dobimo še od drugih, tudi mednarodnih inštitucij. Predsednik ima vedno zagotovljene vse potrebne informacije. Strinjam se, da mora biti ustrezno informiran, ne pride pa v poštev, da bi moralo vsako njegovo izrečeno besedo prej potrditi zunanje ministrstvo.

Se to zahteva?

To se razume v kontekstu takšnih vprašanj.

Kako komentirate ugibanja, da so v ozadju vašega spora oziroma neujemanja z zunanjim ministrom glede različnih pogledov na slovensko zunanjo politiko priprave na predsedniške volitve, na katerih naj bi se pomerila med sabo?

O tem, da naj bi se pomerila na predsedniških volitvah, prvič slišim.

To so samo ugibanja.

Ko sva se z zunanjim ministrom nazadnje pogovarjala o teh stvareh, sva se kar ujela, tako da ne vidim nobenega spora.

Če sta se dobro ujela, boste najbrž sodelovali pri oblikovanju uredbe, ki naj bi določila razmerja med vlado in drugimi ustanovami, ki se ukvarjajo z zunanjo politiko?

O uredbi bodo morali svoje povedati tudi ustavni pravniki. Institucija predsednika republike je samostojna državna institucija, zato mora vladna uredba temeljiti v ustavi in zakonu. Zakon denimo že zdaj določa, kakšne informacije mora vlada zagotavljati predsedniku države. Kot sem se pogovarjal s predsednikom vlade, gre predvsem za vprašanje notranje koordinacije med vlado in različnimi vladnimi organi. S temi zadregami sem se srečeval tudi sam. Ministri včasih potujejo v tujino in ne vedo drug za drugega. Takšne hkratne aktivnosti je že treba urediti, ni pa jasno, ali in kako urejati razmerja med vlado, parlamentom in še kom.

Nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic meni, da razmerja med vlado, državnimi zborom in predsednikom določa ustava, ne uredba. Kaže, da mu pritrjujete?

Seveda, ne more ena ustanova z uredbo določiti, kaj bo počela druga, ki je jasno in samostojno opredeljena v ustavi.

Mineva leto, odkar je prisegla vlada. Po njenih treh mesecih ste dejali, da je delo opravila solidno. Še vedno menite tako?

Vlada si na številnih področjih resno prizadeva najti odgovore na različne izzive. Moj načelni odnos do reform je konstruktiven. Konkretne pripombe, če jih imam, predsedniku vlade navadno povem v neformalnem pogovoru. Najini stiki so kar redni. Temu dajem prednost pred javno kritiko ukrepov. Ko vlada išče primerne poti, ji morda pride prav tudi moje mnenje.

Podpora vladi je padla, prav tako SDS kot najmočnejši vladni stranki. Je to posledica napovedanih gospodarskih reform?

Na to vprašanje boste morali odgovoriti politični analitiki. Navadno visoka javnomnenjska podpora vladi po prvem letu upade.

Je prepričanje sindikatov, da podpirate uvedbo enotne davčne stopnje, sploh ustrezno? Ustvarili so si ga po vašem pogovoru za nacionalno televizijo.

Nesporazum smo v pogovoru s predstavniki sindikatov že razčistili. Takrat se nisem opredelil do konkretnih ukrepov, kakršen je denimo enotna davčna stopnja. Poudaril sem predvsem, da je vlada odgovorna za dinamiziranje gospodarstva in da jo pri tem povsem razumem, pri tem pa mora paziti na socialna neskladja. V pogovoru s predsednikom vlade sem splošni pogled nekoliko konkretiziral, v javnosti in v odnosu do sindikatov pa iskreno zastopam stališče, da mora Slovenija ohraniti zadovoljivo raven socialne države in da moramo ves čas iskati optimalno ravnotežje med gospodarsko učinkovitostjo in socialno vzdržnostjo. Vzor so mi skandinavske države, ki jim to najbolj uspeva.

Toda v omenjenem pogovoru ste izjavili: "Prepričan sem, da ima enotna davčna stopnja lahko pozitivne vplive. Nekaj bo premaknila naprej."

Lahko jih ima. Vsak gospodarski ukrep ima dobre in slabe strani. Hipotetično rečeno, enotna davčna stopnja je lahko spodbuda za podjetništvo in več vlaganj, po drugi strani pa lahko povzroči večje razslojevanje. Vendar je to mogoče uravnotežiti, denimo z večjimi premoženjskimi davki. Doslej so bili nizki, ker smo imeli visoko progresivno obdavčitev dohodnine. V tem svežnju ukrepov pa je še kaj, na kar sindikati upravičeno opozarjajo. Pričakujem, da se bo v socialnem dialogu to uravnotežilo in bo ohranjena udarna učinkovitost reform, opustilo pa se bo tisto, kar morda preveč posega v socialna razmerja.

Takrat ste tudi izjavili, da zdaj ni čas za velike demonstracije, ampak je še vedno čas za pogovore. Po srečanju s sindikati, ki pripravljajo sobotni shod, pa ste poudarili, da so demonstracije legitimne…

Seveda so.

Ste pri prvi izjavi pozabili na legitimnost?

Ne, napačno sem razumel, da shod pomeni konec socialnega dialoga in začetek socialnega konflikta.

Tako se vam je zdelo?

Dobil sem vtis, da se socialni dialog nekako končuje. Morda je bil ta vtis napačen. To bi se mi zdelo absolutno slabo in prenagljeno. V pogovoru s predsednikom vlade sem se prepričal, da je pripravljen na nadaljevanje socialnega dialoga in iskanje bolj uravnoteženih rešitev. Zaveda se, da tako pomembnega svežnja reform ni mogoče sprejeti brez dogovora s sindikati in v zaostrenem družbenem ozračju. To bi bila slaba popotnica. Še so možnosti, da se v socialnem dialogu najdejo rešitve, ki bodo sprejemljive za obe strani.

Vaša prva izjava – danes ste jo korigirali – kaže, da ste imeli kot premier s sindikati slabe izkušnje.

Po srečanju s predsedniki sindikatov, ki pripravljajo protestni opozorilni shod, je jasno, da so tudi oni pripravljeni na argumentiran pogovor. Demonstracija je očitno njihova taktika, da bi dosegli cilj, ki so si ga zadali. Še enkrat bi rad poudaril: bilo bi slabo, če bi se socialni dialog na tej točki pretrgal in bi vlada nadaljevala s svojimi predlogi, sindikati pa bi stopnjevali protestne aktivnosti.

Socialno-ekonomski svet obravnava zakonske predloge, ki so dotikajo socialnega dialoga. Svet se sestaja, socialni dialog – o tem ni dvoma – vseskozi poteka.

Seveda, toda bistveno je, ali samo formalno ali pa gre za resna pogajanja, na katerih se upoštevajo stališča partnerjev, ki so za njih bistvena. Treba je ugotoviti, kaj še omogoča, da reforme obdržijo zobe in vodijo h gospodarski učinkovitosti in da se hkrati upošteva največje bojazni sindikatov in delavcev.

Se bojite, da se v družbi krepi protireformno ozračje? Ali lahko nastane položaj, ko bi reforme zaradi tega padle?

Lahko. Zaostrile bi splošne socialne in politične razmere v državi. Rad bi, da bi se prav temu izognili. To je v interesu vlade in tudi predsednik vlade si tega želi. Prav zato je potreben argumentiran dialog in razčiščevanje nekaterih dilem. Tudi sindikati vedo, da se mora reforma nadaljevati in da je ne morejo v celoti zaustaviti. V nekaterih temeljnih točkah bo izpeljana in prav je tako, vlada mora ohraniti svojo kredibilnost. Pri nekaterih točkah – najočitnejša je davek na dodano vrednost oziroma zvišanje z osem in pol na dvajset odstotkov, kar bi imelo največje socialne posledice – pa vidim možnost za dogovor o reformah, ki bi kljub temu dale pomemben impulz gospodarstvu.

Vas moti, da je dosedanja razprava precej spolitizirana? Šteje predvsem to, ali vlado podpiraš ali zavračaš.

S pogovori s sindikati in v javnih nastopih bi rad razpravo depolitiziral ter ohranil in oživil socialni dialog. Želel bi, da bi bil govor o vsebini, ne o politiki. Za sindikate in delavce bi bilo slabo, če bi vlado zdaj povsem blokirali pri prizadevanju, da bi dala impulz gospodarstvu.

Kongres LDS ste pozdravili točno opoldne. Ste zadovoljni, ker se javna podpora vaši nekdanji stranki spet povečuje?

Takrat sem izrekel željo, da bi bila stranka, ki sem jo vodil vrsto let, še naprej pomemben dejavnik v političnem življenju, da bi bila čim bolj konstruktivna in da bi v zadevah, pomembnih za državo, z vlado sodelovala pri iskanju najboljših rešitev. Seveda naj bi bila kot opozicijska stranka kritična pri vseh tistih stvareh, za katere res meni, da vlada ni našla najboljših rešitev. Vendar s temeljno noto konstruktivnosti, saj je navsezadnje dolga leta gradila državo in vodila vlado. Še naprej jo mora spremljati njena državotvornost. Če bo tako delovala, bo uspešna, saj ljudje cenijo državotvornost in konstruktivnost.

Nekaj ur pozneje je novi predsednik LDS izjavil, da bo stranka strah in trepet vladajoče koalicije. Ali se je oddaljil od vaših želja?

Ne bi komentiral posamičnih izjav. Podoba stranke so bo še izrisala in o njej bodo presodili državljani.

Slišati je bilo, da niste bili najbolj navdušeni nad tem, da bi jo prevzel Jelko Kacin.

V izbor predsednika se nisem vmešaval, čeprav je bilo mogoče zaslediti tudi drugačna mnenja. Samo Ivo Vajgl, svetovalec v mojem uradu, me je vprašal, ali naj kandidira. Dejal sem, da je to njegova odločitev, da se ne bom vmešaval in da pri tem ne bom kakorkoli aktiven, saj ni skladno z mojim položajem. Vse drugo so stranske špekulacije.

Ste še vedno prepričani, da bi bila koalicija LDS in SDS boljša?

Ne vem, ali sem uporabil izraz boljša. Dejal sem, da je možna in da bi lahko imela težo tudi zaradi kadrovskega potenciala obeh strank in državotvornih izkušenj. Je možna, ni pa nujna.

Pred kratkim ste se iz ljubljanskih Murgel preselili na Zaplano pri Vrhniki. Koliko časa potrebujete za prihod v službo?

Navadno pol ure, če so prometne razmere normalne, sicer tudi več.

Prebivalci teh krajev pričakujejo, da se bodo cestne povezave z Ljubljano zdaj izboljšale.

Saj najbrž vedo, prav tako kot vi in jaz, kakšne so pristojnosti predsednika države in da s tem nimam nobenega neposrednega opravka. To je stvar vlade, parlamenta ter navsezadnje občine in njenih prednostnih nalog.

Se vam tudi sicer zdi, da ljudje od predsednika pričakujejo preveč?

Takšnih pričakovanj z ničimer ne podžigam.

V zadnjem času več hodite po Sloveniji. Ljudje, s katerimi se srečujete, imajo številna pričakovanja.

To je res, povedo mi, s kakšnimi težavami se srečujejo. Če se izkaže za smiselno, jih podprem. Ko sem se nazadnje srečal z župani slovenskih in hrvaških obmejnih občin, so me obvestili o želji za gradnjo dveh mostov in za obnovitev železniške proge, ki je včasih vodila med Zagrebom in Kumrovcem proti Rogaški Slatini in naprej proti Celju, kar bi zelo poživilo gospodarsko sodelovanje in turizem. V takih primerih opozorim vlado, običajno napišemo pismo s takšnimi predlogi, včasih pa kaj omenim kar neposredno premieru.

Premier bo prostore preselil na drugo stran Gregorčičeve. Ali bi bilo zaradi prostorske stiske v vladni palači bolj smiselno, da bi predsednik države dobil svoje prostore na kakšni drugi lokaciji? Večkrat je bila omenjena vila Podrožnik.

Nekaj bi bilo smiselno storiti. Unikatno je, da sta v isti zgradbi predsednik države in vlade. Nekaj različnih rešitev se je že pojavilo, vendar se s tem nismo resneje ukvarjali. Predsednik vlade želi urediti tudi ta vprašanja. Za institucijo predsednika republike bi bilo smiselno najti bolj dolgoročno rešitev. V zadnjem času se vnovič preučujejo tudi možnosti, da bi se njegov urad preselil in morda bi se ob njem vzpostavila rezidenca predsednika.

Kmalu bo minilo leto, odkar ste predsedniki države, vlade in državnega zbora priredili skupni sprejem za novinarje. Novost je bila dobro sprejeta…

Mislim (predsednik se obrne k šefinji kabineta Valentini Flander, ki mu prikima), da bo tako tudi letos, 21. decembra…

Na istem kraju?

Kar zadeva mene, lahko na istem kraju.

Ne postavljate nobenih pogojev?

Ne, racionalno je, da nimamo vsak svojega sprejema.

Igor Kršinar
Ivan Puc
Zadnje novice

ponedeljek, 29.10.2007
Odstop proračunskih sredstev

Pogovori o prihodnosti Slovenije pri predsedniku republike
Urad predsednika Republike Slovenije
Erjavčeva 17
1000 Ljubljana
Slovenija

tel.: 01 / 478 12 22
fax: 01 / 478 13 57

E-pošta   gp.uprs@up-rs.si
© 2005 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani