arhivska stran
www.up-rs.siGrb republike SlovenijePredsednik republike Slovenije
Predsednik
Ustava in zakoni
Novice
Foto-video album
Odlikovanja
Urad predsednika
Z mladimi na otvoritvi nove knjižnice v Domžalah (Domžale, 07.10.2005)
Novice
domov domov  |   natisni natisni  |   english flag english
  Najdi

Intervju za Radio Maribor

Ljubljana, 06/22/2006  |  intervju


Za Radio Maribor, Radio Slovenija I, Radio Koper se je s predsednikom republike dr. Janezom Drnovškom pogovarjal Anton Petelinšek iz Radia Maribor. Intervju lahko poslušate, če kliknete na prilogo.

Objavljeno: 22. junij 2006 ob 00.15.

ikona avdioPosnetek pogovora s predsednikom dr. Janezom Drnovškom za Radio Maribor (16 MB, 35 min)



Petelinšek: Torej, gospod predsednik države, doktor Janez Drnovšek, dober večer in lepo pozdravljeni, na nacionalnem programu radia Maribor in na prvem programu Radia Slovenija. Dober večer ali dobro jutro?

dr. Janez Drnovšek (predsednik države): Dober večer in dobro jutro, tudi vam, vsem poslušalkam in poslušalcem, tudi.

Petelinšek: Torej, takole, nanesel je slučaj, pravijo pa, da ni slučajev. Vi verjamete v to, so slučaji ali niso?

dr. Janez Drnovšek: Ja, slučajev po mojem ni, po mojem se stvari kar nekako zložijo, tako kot se morajo zložiti, zgodi se tisto, kar se mora zgoditi.

Petelinšek: In slučaj je nanesel, da ste gost tule v Mariboru, v studiu Radia Maribor, na prvo poletno noč, poletje pa se je začelo včeraj ob 14. uri in 26 minut, poletni solsticij je tole, najkrajša noč in najdaljši dan je tole, pogovor pa bo vodila z sodelavko radia Maribor, drugače sociologinjo, Damjano Kuster. Ste drugače vi po naravi bolj nočen tip, gospod predsednik?

dr. Janez Drnovšek: Težko bi reku, da sem nočen tip. Ne, nisem. Vstajam kar zgodaj in bolj mi ustreza svetloba kot pa tema.

Petelinšek: Povejte mi, kdaj je bilo nazadnje takole, da ste bili budni po polnoči?

dr. Janez Drnovšek: Hm, kakšno vprašanje, težko, težko vprašanje… Kar težko se spomnim, kdaj je to bilo. No, veste da se res ne spomnim.

Petelinšek: Mi smo veseli, da ste danes z nami.

dr. Janez Drnovšek: Ja.

Petelinšek: In tule imam vsi pred sabo, zdajle, midva z Damjano imava, pa številni gostje, ki so z nami prav tako, vašo tole knjigo Misli o življenju in zavedanju in kjerkoli sem pobaral, v knjigarnah po Sloveniji, povsod so rekli, da gre strašno dobro v promet. To vas veseli, a ne da?

dr. Janez Drnovšek: Ja, to me veseli. Mislim, da je ravno včeraj, ja, včeraj, prišla ven nova izdaja, druga izdaja, torej drugi ponatis, ker je pošla prva izdaja. Veseli me, da je knjiga naletela na dober odziv in upam, da jo bodo tudi drugi še z veseljem prebrali.

Petelinšek: Ko sem takole na hitro preletel, se mi je zdelo, kot da berem kakšen tekst – pa ne razumite, da je to kakšna posebna vljudnost, ali pa kurtoazija, ker ste naš gost, nocoj, v tem jutru – kakšno knjigo Dalaj Lame, ali spise Mahatme Ghandija, toliko se mi zdi, da je ene pristne človečnosti notri, avtor te knjige pa je seveda državnik, predsednik države, vrhovni poveljnik slovenske vojske. Kako prijetno nenavadno.

dr. Janez Drnovšek: Najbrž je res nenavadno. Ampak napisal sem jo kot človek, torej kot Janez Drnovšek, ne kot predsednik, ne kot vrhovni poveljnik. Res pa je, da drugi predsedniki nekako ne pišejo takšnih knjig, s tem se pa strinjam.

Petelinšek: Je pa nenavadno, kako se vi s tem srečujete, ljudje so si o vas, ko ste bili še predsednik predsedstva Jugoslavije in kasneje dolgoletni premier države in predsednik največje stranke, takrat, predstavljali kot človeka, ki je relativno nedostopen, bolj vase zaprt, bolj redkobeseden kot ne, a ne? Zdaj ste pa v eni taki neverjetno dinamični, zelo, zelo prijetni in človeško odprti komunikacijski izdaji. Nekateri, se mi zdi, kar zajemajo sapo, ko vas takole spremljajo.

dr. Janez Drnovšek: Najbrž res. Tudi meni se zdi, da nekateri zajemajo sapo, ali pa jo skoraj ne morejo. Ja, tako se je pač zgodilo in ljudje se spreminjamo, ljudje gremo naprej, pravim, ljudje se naredimo, kot sem tudi napisal v tej knjigi. Torej nič ni danega in nesprejemljivega.

Petelinšek: Damjana, ko si ti prvič imela v rokah tole knjigo predsednika doktorja Drnovška, Misli o življenju in zavedanju, katere so tiste stvari, ki so ti najprej prišle takole v misel in razmislek?

Damjana Kuster (sociologinja): Moram biti iskrena. Najprej sem razmišljala o tem, kako je to zanimivo brati, kako smo se že vsi naučili to govoriti, naslednji korak, to delati, je pa tisti korak, ki se mi zdi, da nas še kar dosti čaka. Mene bolj zanima to, da nekdo lahko govori o splošnih spremembah sveta in se najbrž, ne najbrž, zagotovo, spremeni kot posameznik in ta sprememba... Od te knjige sem doživela, da pravzaprav vsi problemi, ki se danes dogajajo, niso ne ekonomske, ne politične, ne vaške narave, ampak osebne narave. Pa me zanima, če lahko nekaj na to temo, ker konec koncev se mi zdi, da smo v fazi, kjer se soočamo z duhovnim problemom današnjega časa.

dr. Janez Drnovšek: Ja, res je. To ste dobro ugotovili in poanta te knjige je res v tem, da mora človek sam sebe narediti, dvigniti svoje zavedanje in potem, če to stori, ugotovi, da živimo v neurejenem svetu, da je v tem svetu zelo veliko krivic, neravnotežji in potem začuti potrebo, da je treba nekaj narediti, da je potrebno tak svet spremeniti, ga izboljšati in moja poanta je v tem, da več, ko bo takšnih ljudi, ki bodo začeli tako razmišljati in tako gledati na svet, več je možnosti, da se bo potem ta svet začel res spreminjat. Celo mislim, da je to edini način, da se ta svet spreminja. Mislim, da se ga ne da spreminjati z revolucijami, tako kot so to poskušali včasih, predvsem ne z nasilnimi revolucijami, ker nasilje vedno rodi nasilje, to niso temelji za izgradnjo nečesa novega, boljšega, dobrega, ampak spremeni se lahko samo na tak način, da se čimveč ljudi začne spreminjati na boljše. Tukaj lahko govorimo o tej duhovnosti, torej duhovno dvigovanje človeka in zavedanje samega sebe in pa sveta okrog nas in potem seveda človek temu tudi svoje ravnanje prilagodi, usmeri na tak način.

Kuster: Ta problem, s katerim se soočamo, prihaja tudi od tega, ker ljudje ne verjamejo, da lahko sami nekaj naredijo. Da je vse v njih, nekako, da lahko sami sprejmejo odločitev in realizirajo.

dr. Janez Drnovšek: To je res, marsikdo danes misli, ve, da ta svet ni dober, ampak si hkrati misli, saj se ne da nič narediti in ravno v tem poskušam sam nekaj narediti in spremeniti. Ravno zato sem tudi napisal to knjigo, da bi tudi drugi, marsikdo bo ugotovil, da je pravzaprav sam že veliko do tega domislil, o čemer pišem, da mu je to blizu, ampak jest sem to nekako pač povezal in tisto, kar je osebno in tisto, kar je svetovno v nek enovit koncept in zato, da bi prva zaprav ljudi, čimveč ljudi se našlo v tem in potem se tudi med sabo povezalo. Zato sem tudi ustanovil Gibanje za pravičnost in razvoj, kjer bi ravno vsi ti ljudje, ki do sedaj niso vedeli, kje in kako in so mislili, da se nič ne da spremeniti, skupaj potem začeli spreminjati stvari na boljše.

Kuster: Kaj pa zavedanje, da je vsega dovolj na svetu, samo da je napačno razdeljeno… Ljudje so ponavadi ziritirani nad tem.

Petelinšek: To, kar nekje veje med vrsticami iz celotne vaše knjige.

dr. Janez Drnovšek: Ja, res je, to je velika krivica tega sveta, da velika manjšina razpolaga z ogromnimi sredstvi, večina človeštva pa živi v zelo slabih okoljih, v revščini, v lakoti in pravim, da je tu zelo nizek nivo zavedanja pri tistih ljudeh, ki imajo vse, hkrati pa lahko gledajo, kako drugi umirajo, ker nimajo nič.

Petelinšek: Brez slabega občutka vesti, a ne?

dr. Janez Drnovšek: Tako je. Ampak mislim, da bomo segli tudi do teh ljudi, da se bo tudi njim začela spreminjati zavest, da bodo tudi oni začeli dobivati občutek krivde in da bodo začeli drugače delovati. Skratka, da jim ne bo vseeno, da ne bodo pogledali stran, če več kot polovica človeštva trpi, oni pa imajo toliko, da nikakor ne morejo sami porabiti, pa še vedno grabijo in še vedno jih samo to žene, kako bi nagrabili čimveč. Ne rešujejo pa problemov človeštva. Enostavno mislim, da se bo zavest ljudi začela dvigovati, se bo dvignila do te mere, da bo to postalo povsem nepojmljivo, da bi lahko nekdo, ki ima veliko in preveč, pa ne pomagal nekomu drugemu, ki nima nič.

Kuster: Bi ga moglo biti sram, tako rekoč.

Petelinšek: S tega zornega kota človek kar težko razume nekatere novodobne slovenske milijarderje, ki so zdaj, ko jim je država nekoliko zaostrila davčni lijak, da bi se nekaj pač vrnilo, da bi se vrnilo nazaj tistega, kar so uspeli skupaj pridobiti, pa so potem to premoženja kar veselo prenesli na tuje banke, na tuje otoke ali tuje dežele.

dr. Janez Drnovšek: To mislim, da se pravzaprav vsi enako obnašajo, ne glede na to, od kod so, ali so Slovenci, ali so Američani, vsi, ki jih žene profit, ki svojo zavest, kot pravim, tudi svoji knjigi zreducirajo samo na profit, da vidijo samo do profita in nič dalje, nič preko tega, vsi se na enak način obnašajo, nič drugega jih potem ne zanima, samo iščejo načine, kako bi ta njihov profit postal še večji profit.

Petelinšek: Ko se tu in tam pogovarjamo, zlasti z mladimi, ki prihajajo na ta svet, ki prihajajo na oder socialnega, družbene in častnega, intimnega življenja, gledajo okoli sebe številne socialne dezorganizacije, pa rečejo… Toliko je koruptivnosti, toliko je tega, toliko je onega, kaj narediti. In potem človek ne ve, kaj naj reče, razen to, edino kar lahko narediš je to, da si ti tak, da si ti dober, a ne de?

dr. Janez Drnovšek: To je res. To je osnova. To je izhodišče. Vsak mora zase poskrbeti v tem smislu, ne v materialnem, v materialnem že toliko, da lahko preživi, ampak zato, da dvigne svoje zavedanje, da ima sam temeljne vrednote, da je pošten, da se zaveda tudi sveta okrog sebe, potem pa, od tu pa naprej in dalo se bo, kot pravim, spreminjati tudi obstoječe institucije, če bo dosežene kritična masa ljudi, ki bodo želeli spremembe. Potem bodo tudi institucije, ki danes delujejo velikokrat birokratsko, nehumano, marsikdo se sooča tudi z našimi institucijami, s svojimi težavami, pa gledajo nanj povsem birokratsko, samo kot številko, če tako rečem. Ampak, če bo v teh institucijah vedno več pravih ljudi, pote bodo začeli tudi tam drugače delovati. Potem bodo iskali rešitve, potem jim bo nekaj do tega, da tudi najdejo rešitev, ne da samo najdejo razlog, da nekoga odslovijo, češ, ne moremo vam pomagati in če se le da, povsem ozko tolmačijo predpise, namesto da bi jih drugače. Tako, da bi pač lahko pomagali. Pa še spreminjali jih bodo, tudi institucije, tudi predpise, če bodo ugotovili, da pač niso zadostni, da je treba nekaj več. Ampak, spet smo torej pri ljudeh, čimveč ljudi, ki se zaveda in ki si želijo take spremembe.

Kuster: To se pravi, da ne potrebujemo spremembe okoliščin, ampak spremembo zavesti.

dr. Janez Drnovšek: Od tu bo potem vse ostalo sledilo; spreminjanje sveta na boljše, večja socialna pravičnost v svetu, pa to kar tudi posebej poudarjam, skrb za naše okolje, za Zemljo, ki jo zdaj uničujemo. Ravno ta logika profita, v katero se marsikdo zreducira, seveda nima posluha tudi za naše okolje, nima posluha za zemljo, za to, da bodo za nami še druge generacije in uničujemo danes okolje, v katerem živimo, brez milosti. To je vse stvar zavedanja.

Petelinšek: Torej, tale nocojšnja oddaja, prva ura nocojšnjega nočnega programa, ki ponavadi iz srede na četrtek poteka na prvem programu Radia Slovenija, na Radiu Koper in na Radiu Maribor iz mariborskega studia. V tej prvi uri na poletni solsticij gostimo predsednika države doktorja Janeza Drnovška in veseli smo, da ste si vzeli čas in boste tole prvo uro podelili z našimi poslušalci in nami vsemi. Spominjam se vašega nastopa na osrednji državni prvomajski proslavi, ki je bila tule na snežnem stadionu v Mariboru in smo jo prav tako prenašali nacionalni radijski programi, kjer je bilo v šotoru okoli pet, šest tisoč ljudi. Iz izkušenj pa vem in tudi vi dobro veste, kako težko je ljudi držati v kondiciji, v pripravljenosti, da so tiho, kar nekaj šumi ponavadi v šotoru. A potem, ko ste vi govorili devetnajst minut in pol, je bila takšna tišina v šotoru, da bi človek slišal iglo past. To govori o tem, ne glede na to, da govorite z avro predsednika, ampak, da so ljudje tudi poslušali. To se meni zdi strašno fajn.

dr. Janez Drnovšek: Ja, res je. Tudi mene to veseli. In kaže na to, da se ljudje zavedajo in se vedno bolj začenjajo zavedati teh vprašanj. Tudi njim sem govoril ravno o teh vprašanjih, torej o socialni pravičnosti in o tem, kaj danes pomeni kvaliteta dela, če tako rečem. Bil je praznik dela. Včasih je bilo delo cenjeno, danes pa smo ugotavljali, da delavci pravzaprav prihajajo v slabši položaj marsikje po svetu, da je pritisk na njih spet večji, torej, da kapital, profit močno pritiska in da ceno plačuje ravno delavec. In seveda bo treba najti drugačne rešitve. Ampak spet smo pri isti rešitvi, pri enakem konceptu zavedanja, širjenja zavedanja o teh vprašanjih. Pred sabo imam videnje kapitala, ki ostane, tudi kapitalista, če tako rečem, ali menedžerja, ki pa ima posluh za socialna vprašanja in tudi za okoljska vprašanja. Torej, ki bo še vedno deloval kot podjetnik in bo želel biti uspešen, za to da bo pač v mednarodni, domači konkurenci uspešen, ampak hkrati bo kultura njegovega delovanja, obnašanja takšna, da bo pri vsaki odločitvi upošteval tudi socialno komponento in tudi okoljsko, varstveno komponento. In, da bodo sprejete take odločitve, da bo vedno vzpostavljeno neko ravnotežje med vsemi tremi. Med tekmovalnostjo, konkurenčnostjo, uspešnostjo na eni strani, položajem delavca na drugi strani in pa varovanjem okolja na tretji strani.

Petelinšek: Včasih imam občutek, da, če izhajajmo iz pozicije, da je politika v tem najširšem smislu vendarle igra interesov in dela za skupno dobro in blagor vseh, da so vaši stanovski kolegi z operativnega področja slovenske politike včasih kar malo zmedeni, ker niso navajeni govoriti v tovrstnem diskurzu, ki promovira sočutje, ki promovira človečnost, ki odpira, a ne? Imate tudi vi kdaj takšen subjektivni občutek?

dr. Janez Drnovšek: Ja, to bo najbrž držalo. Res ni običajno. To ni običajna razprava in običajen govor, pa ne samo pri nas, tudi sicer, svet politike, financ in medije, ki nekako uravnava, vodi vsa dogajanja, pozna drugačen žargon, takšnega, ki je bolj usmerjen v tisto, o čemer smo že prej govorili - v tekmovalnost, moč oblast, torej profit. Torej, to so tisti, to so tista gonila in tudi vsa, vsa pravzaprav dejanja so nekako usmerjena v to. Velikokrat je tudi razprava o na primer socialnih vprašanjih bolj kozmetične narave... vse bo tam, ker politiki pač tudi govorijo volivcem. Ni pa zelo pogosto, da to zelo resno mislijo in zelo resno delajo, ampak ravno tu je poanta. V tej smeri bi morali spremeniti tudi politika. Preveč se ukvarja sama s sabo, preveč energije zapravlja za to, kdo bo zmagal, kdo bo imel oblast, kdo bo imel moč, kod bo imel ta položaj ali drug položaj in premalo časa ostane potem za reševanje drugih problemov, vsebinskih problemov ljudi, človeštva. To se bo moralo začeti spreminjati.

Kuster: V tem kontekstu politike bi jaz postavila, ko ste govorili o pomoči, sami ste govorili o tem, da človek z visoko zavestjo tudi pomaga, to je tista prava moč, ko se zgodi notranji občutek in pomagaš.

dr. Janez Drnovšek: Element sočutja, a ne?

Kuster: Ja. Ampak, ko samo govorimo o pomoči. Mene je zelo spreletelo, ko sem videla, da se v besedi pomoč skriva moč.

dr. Janez Drnovšek: Hm, ja, res je, to ste dobro ugotovili, ne? To je res.

Petelinšek: A ni sočutje ustreznejši izraz?

dr. Janez Drnovšek: Sočutje je predpogoj za to, da lahko pomagamo, ne. Ljudje občutimo, čutimo z drugimi, čutimo, da smo med sabo povezani v tem svetu, da smo pravzaprav vsi ljudje živa bitja z enakimi občutki in da nekaj, kar se lahko meni zgodi in kar meni prinese nesrečo, bo enako prizadelo tudi nekoga drugega. In zakaj, kako, ne morem se zreducirati samo na to, da bom zadovoljen, samo da sem sam sebe potegnil vem, ta trenutek, zdaj.

Petelinšek: … Drugi me pa ne zanimajo.

dr. Janez Drnovšek: Ne zanima me pa, kaj bo z drugimi. To, to ne more biti, to tudi ne more dolgo trajati, enkrat je eden potrebne pomoči, drugič drugi, človeštvo si mora med samo pomagati.

Petelinšek: Pa vsakdo od nas jo kdaj rabi, kaj ne, da?

dr. Janez Drnovšek: Res je, slej ko prej potrebuje pomoč, vsak.

Kuster: Ampak, da je vseeno ta pomoč tista, ki, bom rekla, tudi pozitivna naprej, da nas ne pušča v eni odvisnosti, ne, od tiste pomoči. Na primer: mnogo je primerov, ko gredo kapitalisti v zelo nerazvite države in tam zgradijo tovarno, obuboženemu ljudstvu dajo delo z nizkimi pogoji in plačami in ravno toliko jih držijo, da jim dajo ravno toliko, da jih držijo v neki odvisnosti, ne. In zanimivo je gledati te razprave, ko dobijo očitek, kaj počnejo, rečejo:"Uh, saj smo jih dali možnost in priložnost." Tu pa je tisti del, kjer nismo ljudje enaki.

dr. Janez Drnovšek: To je res in to ni prava pomoč, ker pri tovrstnih naložbah gre za podjetniške naložbe, gre spet za poslovne interese, gre za profit in tretji svet je bil žrtev takšnih podjetniških posegov s strani mednarodnega kapitala, ki je močan, ki ima sredstva., Tretji svet nima nič in dejansko je postavljen v popolno odvisnost od mednarodnega kapitala in ta mu odmerja točno skrajni minimum, ali pa še minimum ne, ker ti ljudje pač druge izbire tam potem nimajo. Treba je pa povedati, da so najprej kolonialne sile izropale na primer Afirko in druge kontinente. Potem pa je seveda sledil bolj sodoben kapitalizem z drugačnimi oblikami, ne tako grobimi, ampak še vedno, tako da gre za stoletja izkoriščanja in mislim, da sodobni svet in pa zavest na višjem nivoju seveda ne dopuščata takšnega stanja in takšnih odnosov, takšnega ravnanja.

Petelinšek: Morda je, spoštovani gospod predsednik doktor Drnovšek, prav to priložnost in možnost, da vnašamo v ta diskurz medosebnih odnosov več žlahtnosti. Da recimo v element politike vnašamo več tega ženskega elementa, a ne. Imate vi kdaj občutek, da je ta ženski svet, ki je, ženske so pač po naravi varovalke življenja, bolj dojemljiv za ta element sočutja? Spominjam se, ko je nekdanja mariborska županja, nekdanja veleposlanica na sedežu sveta Evrope v Strasbourgu in kasneje veleposlanica v Parizu, Magdalena Tovornik, zdaj vaša svetovalka v vašim kabinetu, nastopila s svojo politiko. Govorila je z enim specifičnim političnim diskurzom in je ravno tako v štartu vnašala notri veliko nenavadnosti, ljudje je mnogokrat niso razumeli, a ne. Govorila pa je odkrito, jasno, naravnost in vsem razumljivo. V neki meri je bila tam v 90-ih letih podoben znanilec enega političnega ozaveščanja, ki pa ga zdaj z najvišje vrhovne politične instance promovirate.

dr. Janez Drnovšek: Ja, res je… Imate prav, ženske lahko vnesejo morda več tega elementa, več človečnosti tudi v politiko, v medsebojne odnose…

Petelinšek: A ni zanimivo, v nobenem generalštabu še ni bilo slišati nobene ženske in skoz so se vojskovali samo moški.

dr. Janez Drnovšek: Ja, res je, da je to bolj moška stvar. Tekmovalnost je očitno bolj moška stvar in ta borba, torej borba za oblast…

Petelinšek: To je brez veze, a ni?

dr. Janez Drnovšek: Borba za oblast je nekaj drugega. Borba za oblast spremlja človeštvo, ampak skozi celo zgodovino… Tako kot borba za dobiček, za profit. Ampak, če se zreduciramo samo na to, potem smo pač na nizki stopnji zavedanja. Potem tak človek, ki se samo bori za oblast, ni pravi človek, bom rekel. To je potem omejen človek in to ni tisto, kar si predstavljamo s pojmom človek in pa človečnost. In imate prav, da lahko tukaj ženske velikokrat vnesejo nek drugačni, bolj mehek element tudi navsezadnje tudi v politiko.

Petelinšek: Jeseni so občinske volitve, čez dve leti parlamentarne, ste vi pristaš kvot? Da bi določili, koliko žensk naj bi bilo, vsaj približno?

dr. Janez Drnovšek: S kvotami je tako, ne. Pa niso najboljši, po mojem mnenju, najboljši instrument, ne. S kvotami pravzaprav, se mi zdi, bolj nekaj formalno rešujemo, ne pa zares. In, najbrž bo potrebno spremeniti naš temeljni odnos do vsega, navsezadnje tudi do žensk, tudi v politiki in jim dejansko omogočiti, da bodo lahko v večji meri sodelovale. To pomeni, da jih moramo znati tudi razbremeniti tudi njihovih drugih nalog, obveznosti in verjetno je tam tisti ključ problema, ne pa to, da kar predpišemo formalno, toliko in toliko žensk naj bo v politiki, potem nas pa ne zanima, ali bodo dejansko imele pogoje za to, ali ne.

Petelinšek: Še nekaj s tem v zvezi, tole. Ko govorimo o sočutju pa o odnosu. Nedavno je umrla v Mariboru stoletnica Tilka Vertnik, sestra pisatelja Antona Ingoliča, 15. januarja je imela pa stoti rojstni dan. Kot novinar sem se večkrat pri njej mudil v letih prej in so me tudi povabili in vam moram povedati, s kakšnim žarom mi je kazala osebno čestitko, ki ste ji jo vi poslali za rojstni dan.

dr. Janez Drnovšek: Ja, lepo.

Petelinšek: Imate tud enega od svojih načinov to, da vse slovenske stoletnike, saj jih ni toliko, pozdravite, ali jim vsaj pišete, a ne?

dr. Janez Drnovšek: Ja, res je, res je. A veste, če človek doživi sto let, mu je pa res treba čestitati. Izhajam iz tega, da potem že mora biti tudi dovolj uravnovešena osebnost, da se je znala prebiti skozi ta svet in tako dolgo živeti in mislim, da je prav vsak od njih vreden spoštovanja, čestitke in da se najbrž pri vsakem lahko tudi kaj naučimo.

Petelinšek: Silno sem bil žalosten v teh dneh, ko sem prebral, da se je tule v bližini Maribora, pa ne govorimo o osebnih stiskah, obesil dvanajstletni fantek. Morda tole za nočni program ni najbolje, ampak vendarle, ogromno naših sodržavljanov naredi samomor. Po koeficientu samomora smo v samem svetovnem vrhu. In se mi zdi, da je kar prav, da nam predsednik s te simbolne ravni samega vrha politične operative daje lekcijo o tem, kako moramo spoštovati življenje in ga imeti radi.

dr. Janez Drnovšek: Ja, res je žalostno slišati takšno novico, da se otrok obesi. To je res znak, da je nekaj hudo narobe, da je nekaj hudo narobe v takšnih okoljih, ker se lahko nekaj takšnega zgodi. Otrokom je treba pomagati, tako kot je treba pomagati seveda tudi starejšim, pa vsakemu, ki je v stiski. Nihče ne bi smel priti v tako hudo, brezizhodno situacijo, da bi se na koncu moral recimo obesiti, napraviti samomor. To ima nekaj opraviti seveda z našimi medsebojnimi odnosi in odnosi, ki jih imamo med sabo, s človečnostjo, sočutjem, z našo odprtostjo, pripravljenostjo pomagati, ali se samo zapiramo vase, v svoj okop in nas ne zanima, tudi če je nekdo tam zraven, morda pri sosedu, v hudih težavah, potrebuje pomoč, ampak mi bomo pogledali stran, ne: če bomo stopili takrat, ko je nekdo v krizi, k njemu, mu ponudili roko… Morda bo ravno to tisto, kar mu bo morda le pomagalo in bo nadaljeval z borbo, z življenjem.

Petelinšek: Pri društvu prijateljev radia, ki na tej civilni ravni združuje vse prijatelje pozitivne medijske dejavnosti na slovenskem, vsako leto podelimo eno ali dvoje priznanj z eno samo obrazložitvijo - za vse kar je posameznik dobrega storil v življenju. To priznanje pa imenujemo častni znak radosti.

dr. Janez Drnovšek: Ja, to je lepo priznanje in lepa gesta. Želim si, da bi bilo čimveč ljudi, ki bi bili vredni takšnega priznanja.

Petelinšek: In še tole, poglejte, zdajle v tem tednu je pred nami praznik slovenske državnosti. Slovenci praznujemo 15 let, kar smo dobili to, o čemer so naši rodovi sanjali leta in leta. Vi zdajle predsedujete tej državi. Mogoče nekaj stavkov, malo pred koncem tega našega pogovora ob tejle prvi uri nočnega programa, ki poteka iz studia Radia Maribor, na prvem programu Radia Slovenija, na Radiu Koper in na Radiu Maribor. Kako vi osebno zdajle doživljate, sej ves čas govorimo tudi o tem, tole našo slovensko državo in državnost, zlasti pa ta naš občanski odnos do tega, kar se imenuje domovina.

dr. Janez Drnovšek: Ja, 15 let sem bil seveda ve čas zraven, neposredno. Tako pri vzpostavljanju te države pred 15imi leti in potem pri njenem vodenju. Vem, kako je nastajala, vem, da je ni bilo lahko vzpostaviti, da je bilo na začetku veliko dvomov, ali je ta država sploh v stanju, da preživi in da se razvija. To smo naredili. Mislim, da smo temelje postavili dokaj dobro. Ta svet okrog nas je pač težak in nič ni samo po sebi umevno. Ampak zdaj nas čaka še veliko dela naprej. V tej zgradbi, ki smo jo postavili, ki je dokaj trdna, imamo veliko za postoriti znotraj, veliko detajlov, veliko malenkosti. Sem pa sodijo ravno ti naši medsebojni odnosi, ki morajo biti bolj človeški, bolj prijazni, državne institucije, ki morajo biti bolj prijazne, manj birokratske… To moramo začeti popravljati, da bo potem ta država res prijazna vsakemu izmed nas.

Petelinšek: In tu lahko mediji, ste pa gost nacionalnega radia, veliko naredimo, a ne, da?

dr. Janez Drnovšek: Ja, res je. Mediji imate zelo veliko vlogo, sežete do ljudi, navsezadnje tudi do njihove zavesti. Vi lahko prebujate njihovo zavest, dvigujete njihovo zavest in vsak bi se moral tega zavedati. Tako, da sem včasih kar žalosten, če vidim kakšne zelo takšne površne, morda celo slaboumne zapise, članke, pa si mislim, poglej, kako ta človek zapravlja možnost, ki mu je dana, namesto, da bi naredil nekaj dobrega, pa spušča tam neke nepomembne negativnosti in tako naprej. In tega je preveč, veliko preveč.

Petelinšek: Življenje nam ne ponuja veliko priložnosti, kaže jih izkoristit, a ne, da?

dr. Janez Drnovšek: Ja res, je, res je. Ampak pravim k temu tudi to, da nikoli ni prepozno, tudi če do sedaj nismo naredili vse tako, kot bi bilo treba, kdo pa je navsezadnje, potem lahko vedno začnemo, ta trenutek, od tu naprej si lahko začnemo drugače delovati, drugače razmišljati in stvar bo dobljena.

Kuster: To pomeni, da se moramo samo odločiti in ne gledati nazaj, ker je tisto, kar najbolj ustavlja.

dr. Janez Drnovšek: Točno to. S preteklostjo se ne smemo obremenjevat, ne sme nas obremenjevati, moramo jo vzeti kot tisto izkušnjo, ki smo jo pač morali dati skozi. Hvala bogu, da smo prišli do neke točke, ko lahko rečemo, zdaj bomo pa začeli drugače delovati.

Kuster: In če jo podoživljamo na nek način tudi del negativnosti, ki se vleče naprej, obujanje nekih starih zadev, podoživljanje in to je tisti ne korak iti naprej…

dr. Janez Drnovšek: Res je, res je. Če se je v preteklosti nekaj slabega dogajalo, zakaj bi to ves čas obujali, spet to vrteli, spet poglabljali v tiste stare negativnosti. Nad tem moramo napraviti črto, biti moramo sposobni to narediti in iti naprej. In se zavedati, če je bilo pa tam nekaj slabega storjenega, potem pa zdaj ne sme biti. To je tisto, kar moramo potegniti iz preteklosti, drugače se pa ne ukvarjati z njo.

Petelinšek: Poglejte, ob koncu še tale misel. Prejle sem listal na internetni strani vašega Gibanja za pravičnost in razvoj, bi rekel kar našega gibanja, ne? In kolegica Damjana Kuster, ki mi pomaga voditi tale pogovor z vami, je v svojem prispevku Kako se zavedati sebe in svojega namena med drugim tudi tole zapisala, pa se mi zdi, da kar sodi vkontekst tegale, kar smo nocoj kramljali, v tejle prvi uri. Takole piše. Prava ljubezen je moč, ki širi, odpira, vztraja, deli z drugimi, zdravi. Je tisto, kar je brez pogojev, brez omejitev in brez potreb. Ne zahteva ničesar v povračilo, nima konca, a vendar gre v neskončnost. Poznamo uspešnost najbolj prebrisanega in tako malo vemo o blaženosti najbolj ljubečega.

dr. Janez Drnovšek: Ja, to je zelo lepa misel, se povsem strinjam z njo. To absolutno drži. Ne, ljubezen je nekaj pozitivnega. Pravim, da je to pozitivna energija, ki jo širimo, ki jo, s tem pravimo sami sebi in drugim ljudem in to se potem širi več, več kot nas je, več bo pozitivne energije, na koncu bo tudi svet drugačen, boljši.

Petelinšek: Gospod predsednik doktor Janez Drnovšek, hvala lepa, ker ste bili gost te prve ure letošnjega poletja v današnjem četrtku, 22. juniju, na valovih nacionalnih programov, radijskih, Radia Slovenija, prvi program, Radia Koper in Radia Maribor, z eno samo željo, ostanite še naprej taki, pokončni, zdravi in naši.

dr. Janez Drnovšek: Hvala. Hvala tudi vam za prijazen pogovor in upam, da smo našim poslušalkam in poslušalcem vnesli nekaj pozitivne energije in morda si bo kdo rekel, zdaj je tisti trenutek, ko bom začel drugače.

Petelinšek: Lahko noč in srečno pot v Ljubljano.

dr. Janez Drnovšek: Lahko noč.

Kuster: Lahko noč.
Zadnje novice

ponedeljek, 29.10.2007
Odstop proračunskih sredstev

Pogovori o prihodnosti Slovenije pri predsedniku republike
Urad predsednika Republike Slovenije
Erjavčeva 17
1000 Ljubljana
Slovenija

tel.: 01 / 478 12 22
fax: 01 / 478 13 57

E-pošta   gp.uprs@up-rs.si
© 2005 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani