arhivska stran
www.up-rs.siGrb republike SlovenijePredsednik republike Slovenije
Predsednik
Ustava in zakoni
Novice
Foto-video album
Odlikovanja
Urad predsednika
60-letnica Organizacije za prehrano in kmetijstvo - FAO (Rim, 15.10.2005)
Novice
domov domov  |   natisni natisni  |   english flag english
  Najdi

Pogovor s predsednikom republike dr. Janezom Drnovškom na Radiu Slovenija

Ljubljana, 11/24/2005  |  sporočilo za javnost, intervju


Predsednik republike dr. Janez Drnovšek je bil danes gost oddaje Studio ob 17ih na Radiu Slovenija. S predsednikom sta se pogovarjala Bojan Veselinovič in Sandi Frelih (neavtoriziran zapis):
ikona avdioPogovor s predsednikom dr. Janezom Drnovškom - posnetek oddaje (na strežniku RTV SLO)


Bojan Veselinovič: Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, dober dan. Angleška kraljica je največja kmetica in največja prejemnica sredstev iz nesramno velikega evropskega kmetijskega žaklja, ki duši ekonomsko zdravje Unije. Čas je, da probleme s Hrvaško prepustimo arbitraži. Kosovska neodvisnost je realnost, potrebna pa je zagotovitev varnosti za tamkajšnje Srbe, njihovo avtonomijo in zaščito kulturno-zgodovinskih spomenikov na Kosovu. To so izjave današnjega gosta Studia ob 17-ih predsednika države dr. Janeza Drnovška iz minulih tednov, ob katerih se je Juretu Apihu v Delu zapisalo, povsem resno, ali si lahko za naš sloves želimo kaj lepšega kot to, da nas Evropa pozna po modrih, koristnih in poštenih besedah našega predsednika. Bili so seveda tudi drugačni, precej bolj kritični pogledi, nekaj razpok, ki so bile zaznamovane v odnosih z uradno diplomacijo Slovenije in o vsem tem, kot tudi o vprašanjih povezanih z zdajšnjim gospodarskim trenutkom države, bomo govorili v današnji oddaji. Že pred oddajo smo izbirali tudi vaša vprašanja spoštovani poslušalci. Sicer pa bova oddajo krojila Sandi Frelih in Bojan Veselinovič.

Sandi Frelih: Gost Studia ob 17-ih je slovenski predsednik republike dr. Janez Drnovšek. Gospod predsednik, dober dan.

dr. Janez Drnovšek: Dober dan.

Frelih: Poglejte, zunanji minister Dimitrij Rupel je visokemu predstavniku Evropske unije za zunanjo in varnostno politiko Javierju Solani v Bruslju danes precej podrobno, kot je dejal, pojasnil odprta vprašanja o odnosih s Hrvaško in ponovil predlog, da bi za reševanje teh izkoristili obdobje pristopnih pogajanj naše južne sosede. Minister Rupel je konkretno omenjal mejo, devizne varčevalce nekdanje Ljubljanske banke, mejne prehode in ribištvo. Te probleme naj bi Slovenija po besedah ministra rešila po dveh tirih, po tiru evropske komisije ob odpiranju in zapiranju posameznih poglavij in v okviru sveta Evropske unije. In tu je Javier Solana ponudil svojo pomoč, je še dejal Rupel. O podrobnostih sicer ni želel govoriti. Mi pa vas sprašujemo, kako gledate na to najnovejšo potezo, ali je to prava pot ali bi bila boljša arbitraža? Ali je to pot, da se izognemo očitkom, da gre za naše izsiljevanje Hrvaške ob vstopanju v Evropsko unijo?

dr. Drnovšek: Jaz sem o tem že večkrat govoril tudi v zadnjem času. Seveda je odločitev vlade, po kateri poti bo šla. Ta odločitev tudi ni enostavna z ozirom na situacijo po dolgoletnih pogajanjih s Hrvaško, kjer smo prišli do nekega sporazuma, ki ga potem Hrvaška ni dokončno potrdila. In od tu naprej seveda je težko. Težko je začeti ponovna pogajanja, če so že bila končana z nekim sporazumom. Možnosti arbitraže, k čemur se zadnje čase nagiba Hrvaška, o tem smo tudi v preteklosti že večkrat resno govorili. In tukaj je govora, to kar ste prebrali, o možnosti, da bi ta vprašanja na nek način prevalili na Evropsko unijo in na pogajanja Hrvaške z Evropsko unijo. Verjetno je to delno možno, recimo ribištvo v okviru skupne ribiške politike, bo moralo sprejeti neka evropska pravila, ker to je skupna evropska politika. Komisija je tudi zapisala ob začetku pogajanj s Hrvaško, da poziva Hrvaško, da v okviru pristopnega procesa razrešuje svoja odprta mejna vprašanja, torej vsa tista, ki jih ima s Slovenijo, pa ima jih tudi z drugimi državami, češ da to pričakuje od bodoče članice Evropske unije. Tako da nek tovrsten konstruktiven pritisk s strani komisije je možno pričakovati, ampak ne samo na Hrvaško, v tem primeru recimo tudi na Slovenijo, ker sta za dogovor potrebna dva. Skratka z željo, da to konstruktivno rešimo, hkrati pa seveda lahko komisija ali gospod Solana, tudi sam sem že pred časom o tem govoril, lahko ponudi kakšne storitve pri tem, dobre volje, skratka da skuša kaj pomagati. Tisto, v kar dvomim je to, da bi računali, da bi na koncu Evropska unija z nekim diktatom, recimo Hrvaški, postavila mejno črto, če tako rečem. Ker to se do zdaj tudi ni dogajalo drugje. Poglejte ciprski problem; tako OZN kot Evropska unija sta pritiskali na to, da bi Ciper pred vstopom v Evropsko unijo sprejel dokončno rešitev ciprskega vprašanja, pa je ni. Pa je potem kljub vsemu vstopil v Evropsko unijo. Tako da jaz se ne bi preveč zanašal na druge, ampak bi skušal le najti tisto pot, ki nas lahko pripelje do cilja. Če to ni dvostranski dogovor, torej če je ta izčrpan, če vlada tudi tako oceni, potem je seveda realna možnost arbitraže ali mednarodnega sodišča.

Veselinovič: Glede na to, da je minister Rupel omenil tudi vloge hrvaških varčevalcev v nekdanji Ljubljanski banki, še konkretno vprašanje. Ali bi bilo pametno kakršnokoli drugačno reševanje tega vprašanja, kot nasledstvenega sporazuma po bivši Jugoslaviji, ki ga je ratificirala tudi Hrvaška in v njem pristala na rešitev tega vprašanja v okviru sukcesije, s tem pa ga je praktično umaknila s seznama dvostranskih vprašanj?

dr. Drnovšek: Tudi to vprašanje je že dolgo časa odprto. V preteklosti smo predlagali vse mogoče rešitve in to je res sukcesijsko vprašanje. S tem je Hrvaška imela določene težave v preteklosti in je to skušala usmeriti bolj bilateralno, pa niti ne bilateralno politično, ampak bolj v odnos pritisk varčevalcev na Slovenijo, da to vprašanje reši. Seveda mi imamo zelo trdne razloge za to, da trdimo, da je to vprašanje nasledstva nekdanje države. Njen finančni sistem je razpadel. Vpletena je bila banka, takrat Narodna banka Jugoslavije poleg Ljubljanske banke in Hrvaške, skratka več akterjev in je treba to vprašanje skupaj pogledati. Do zdaj ni bilo premika. Hrvaška v zadnjem času poskuša, čaka tudi na to, kako se bodo končale tožbe njihovih varčevalcev pred sodiščem v Strasbourgu. V nekem krajšem doglednem času se pričakuje razsodba in ta bo verjetno, če bo ta razsodba, recimo, negativna za varčevalce, bo potem verjetno tudi hrvaška politika verjetno šla v takšne oblike reševanja, kot smo jih mi do sedaj že predlagali v okviru nasledstva, v okviru. Tam je bila že predlagana banka za poravnave, kot tista institucija, ki bi tukaj nekako arbitrirala ali mediirala. Mislim, da je čas, da to vprašanje dokončno rešimo. Čeprav je Slovenija tudi že predlagala to, da bi to vprašanje rešili, če bi Hrvaška pustila sploh delovati tej banki v Zagrebu. Že leta 1992 je zaprla to možnost, vzela dovoljenje za delovanja in s tem tudi onemogočila, da bi ta banka servisirala svoje varčevalce. Ta banka nima samo obveznosti do varčevalcev, ima še več terjatev do hrvaških podjetij in seveda bi lahko zlahka poravnala te obveznosti v tem odnosu. Ampak to možnost so ji zaprli.

Veselinovič: No, pa še ena nevarnost je v delničarskem sporazumu. Ob vstopu Belgijcev v Novo ljubljansko banko so se belgijski investitorji zavarovali na ta način, če bi se take terjatve pojavile, bi jih morala prevzeti država, torej državni proračun.

dr. Drnovšek: No, ampak to ne vpliva bistveno na to, kako bomo mi to reševali, recimo s Hrvaško. Normalno je, da se Belgijci niso želeli vpletati v to vprašanje in da tudi niso želeli prevzeti kakšnih koli rizikov iz tega, ampak na rešitev to ne vpliva.

Veselinovič: No, stvari so zapletene. S tem ste odgovorili tudi Mileni Plavnjak iz Ljubljane, ki vas je spraševala, ali verjamete, da se bodo ta odprta vprašanja sploh kdaj rešila. Verjetno verjamete kot politik, je tako?

dr. Drnovšek: Pa ne kot politik, kot človek verjamem in pričakujem, da se bodo rešila. Seveda tudi kot politik, saj sem tudi sam leta in leta delal na tem, da se vprašanja razrešijo in pričakujem, da se bodo.

Frelih: Predsednik Drnovšek, zadnje čase ste s svojo z zunanjepolitično dejavnostjo izzvali kar nekaj odzivov tako domače politike kot tiste iz območij, ki ste jih obiskali. Nekako razdelila se je tudi domača javnost in sicer predvsem glede vloge, ki naj bi jo imela Slovenija v Jugovzhodni Evropi, to še na Balkanu. Ste te odzive pričakovali?

dr. Drnovšek: Pravzaprav tudi nisem veliko razmišljal o odzivih. Moj motiv je bil, da dinamiziram ta proces, to reševanje ostalih vprašanj iz razpada bivše Jugoslavije. In poglejte, mi smo bili del te zgodbe, smo v sosedstvu, zdaj smo država članica Evropske unije, kjer ima največ povezave s to nekdanjo Jugoslavijo in leta od naše osamosvojitve naprej me tuji državniki sprašujejo za mnenje o tem, kako rešiti ta problem, kako rešiti Kosovo, kako ostala vprašanja, zdaj Črna Gora, pa prej Bosna in Hercegovina. Tako da je to kar neka stalnica v naši zunanji politiki, pravzaprav v vsakem državniškem srečanju. Zdelo se mi je pravzaprav normalno, da imam tudi neko odgovornost, da v trenutku, ko je napočil čas, da se še zadnja vprašanja rešijo, predstavim svoj pogled, svoje videnje in da poskušam tudi malo pospešiti to, ker se mi je zdelo, da je morda to okolje malo preveč zaspano. Tudi mednarodna skupnost je nekaj časa kar zaspano izgledala v teh vprašanjih, tako da zdaj je vse skupaj malo oživelo.

Veselinovič: Če se samo za hip preselimo k obisku, ki šele sledi vašemu, pa se potem vrnemo na tisto, kar je že za vami v teh minulih tednih. To pomeni, da boste v ponedeljek odšli na obisk v Črno goro, čeprav so bila ugibanja, slišati je bilo, da do obiska ne bo prišlo, češ da so napovedane demonstracije v Podgorici. Danes je prišla novica, da so jih prepovedali v pozdrav vašemu obisku.

dr. Drnovšek: Seveda bom v ponedeljek obiskal Črno goro. Mislim, da ne gre pretiravati s temi demonstracijami. Proti meni so demonstrirali v Črni gori leta 1989, recimo. Bilo bi malo smešno, da bi zdaj. In to takrat, ko sem podprl slovenske ustavne amandmaje, ki so bili potem temelj slovenske osamosvojitve. Tako da takšno vračanje v preteklost ne izgleda ravno preveč primerno za današnji čas. Treba je povedati, da so se tudi glavne opozicijske stranke distancirale od tega protesta, skratka ostala je ena bolj radikalna stranka.

Frelih: Radikalna in tudi socialistična. Dr. Drnovšek, Črna gora ima po veljavnih mednarodnih sporazumih možnost, da po treh letih, ki zdaj minevajo, pripravi referendum o neodvisnosti. Govori se, da naj bi bil aprila. Ali se ne bojite, da bi vaš obisk v Podgorici lahko zlorabili v podporo eni ali pa drugi opciji za tiste, ki so za enovitost Srbije in Črne gore ali za tiste, ki so za samostojnost Črne gore? Mislim Črno goro in Srbijo prej.

dr. Drnovšek: Ne, ne bojim se. Čeprav so potem vedno možne različne interpretacije, tudi takšne, ki ne ustrezajo resnici, pa jih vsak nekako uporabi za svoj namen. Tistega, če nekaj rečeš, pa potem vzamejo ven samo en delček. Ampak poglejte, s Črno goro imamo zelo dobre odnose že vsa zadnja leta, politični, gospodarski odnosi se odlično razvijajo. Naša podjetja tam zelo uspešno delajo, dobivajo posle. In črnogorski politiki me že nekaj časa vabijo, da jih obiščem. No, res je, da je zdaj nek dokaj pomemben političen moment. Črna gora že nekaj časa napoveduje svoj referendum o neodvisnosti. In razpisali ga bodo, če se bodo odločili zanj. Tisto, kar je v zadnjem času slišati s strani mednarodne skupnosti, je predvsem to, da nihče ne more prepovedati referenduma, da pa mednarodna skupnost pričakuje, da bo izpeljan po nekih demokratičnih pravilih, tako da bo tudi rezultat očitno legitimen, če Črna gora želi, da potem mednarodna skupnost prizna rezultate takšnega referenduma. In vsa prizadevanja gredo pravzaprav v tej smeri in zdaj tudi v opredelitev kriterijev za referendum, pravil torej odločanja in pozivov k temu, da črnogorska politika stopi skupaj in da se tudi skupaj o tem nekako dogovori, da ne bi prišlo do prevelike razdelitve črnogorskega prostora in javnosti. In tisto, kar tudi sam ob tem dodajam je, da Slovenija kot država, ki se je osamosvojila na podlagi referenduma, ne more nobeni državi reči, češ vi pa ne smete imeti takšnega referenduma. Čeprav po drugi strani je očitno, da se je Črna gora distancirala od Srbije v času Miloševičeve politike, ker enostavno niso več videli perspektive v takšni skupni državi in takrat so nastale te razlike. Tako da sem prepričan, če se bo Srbija vrnila na nek novi normalni tir, neko evropsko perspektivo, da bosta obe državi ugotovili, da neke povezave le imata. Navsezadnje veliko Srbov je v Črni Gori, veliko Črnogorcev je v Srbiji, tako da jaz kar nekako pričakujem, da tudi po tem referendumu, kakšen koli že bo rezultat, da bo verjetno še vedno odprta opcija in da bo stekel nek dogovor o tem, da pa le neka ohlapna povezava med njima ostaja.

Frelih: Boste izpolnili pričakovanja zunanjega ministra Rupla, da bo v teh dneh, kot je dejal, še pred obiskom v Podgorici prišlo do medsebojne uskladitve med vlado in vami? Je do teh pogovorov morda prišlo?

dr. Drnovšek: Z njim ne, ker je očitno tudi odsoten. Sam sem iniciral tak pogovor, ampak zaenkrat do njega ni prišlo. Sva pa danes o teh vprašanjih ponovno temeljito govorila s predsednikom vlade. Moram reči, da med nama ni razlik niti v tem vprašanju vsebinsko, niti o tistih drugih prejšnjih.

Frelih: Torej ni podlage za kakršnokoli govorjenje o silnih razhajanjih, o večtirnosti zunanje politike?

dr. Drnovšek: Mislim, da ne. Mislim, da nikakor ne. In če govorimo recimo o kosovski pobudi, ki je očitno izzvala nekatere takšne reakcije, da gre pri tisti moji kosovski pobudi pravzaprav za nek predlog, ki ni predlog države in tudi ni potrebno, da bi se zdaj o njem usklajevale vse slovenske institucije na primer in potem z njim enotno nastopile. O tem se bodo morali usklajevati in dogovarjati Srbi in Albanci na Kosovu. Tako da naše medsebojno usklajevanje ne bi imelo velikega smisla. Torej predlog je bil dan, kot sem že prej povedal, kot s strani nekoga, ki je že dolgo vključen v ta vprašanja in ki ga mednarodna skupnost ves čas sprašuje za mnenje. In dal sem takšno mnenje.

Frelih: Današnji pogovor s premierom Janšo, ki ste ga omenili, je bil nedvomno priložnost za to, da ste preverili, komu je bilo pravzaprav namenjeno svojevrstno opozorilo premiera Janše, ko je z delnim citatom ustavne prisege v sporočilu za javnost zapisal, da so vsi nosilci najvišjih državnih funkcij v Sloveniji prisegli, da bodo delali za blaginjo Slovenije in da kot premier pričakuje, da se bodo vsi obnašali v skladu z ustavno prisego. Sta govorila tudi o tem?

dr. Drnovšek: Ne, nisva govorila o tem, ker jaz ne razumem tega v takšnem kontekstu. Povedal sem že, da seveda tudi jaz pričakujem, da se bodo vsi nosilci oblasti obnašali v skladu z ustavo in v interesu Slovenije.

Frelih: No, ampak nekaj kratkih stikov na relaciji z zunanjim ministrom pa je vendarle bilo. Samo, če povzamemo. Najprej ob napovedanem obisku v Beogradu, ki so ga tamkajšnji gostitelji odpovedali po objavi vašega predloga za ureditev vprašanj Kosova. Takrat je bil izražen občutek, da svoje pobude niste harmonizirali z napori slovenske diplomacije ter da prehitevate.

Veselinovič: In solirate. Potem ob obisku na Kosovu, ki vam ga je zunanje ministrstvo odsvetovalo. Ko pa ste vendarle obiskali tamkajšnje kulturnozgodovinske objekte, je spet Dimitrij Rupel dejal, da je zoper večtirnost. Zanimivo, da je samo nekdanji predsednik Kučan govoril o vsebini vaše pobude za Kosovo in ocenil, da je takšna rešitev za Kosovo možna, da pa je treba upoštevati, kakšne razsežnosti bi imela v drugih delih tega konca Evrope.

Frelih: Zdaj pa v soboto prihaja na obisk v Slovenijo še albanski predsednik Malija, za obisk katerega je neuradno slišati, da naša uradna diplomacija o tem ne ve ničesar. Kako bi pravzaprav vse to komentirali?

dr. Drnovšek: Pravzaprav morate vprašati tistega, ki daje takšne izjave, da jih pojasni. Jaz jih pravzaprav težko, ker niso moje. Povedal sem že v javnosti, da ima predsednik države pravico, da pove svoje mnenje, da tudi vodi svoje aktivnosti. In seveda tudi ne bi mogel pristati na to, da bi recimo zunanje ministrstvo odobravalo, kaj lahko reče predsednik in kaj ne sme reči. Mislim, da to nikakor ni v skladu z našim sistemom in niti ne z dejstvom, da predsednika volijo neposredno državljanke in državljani te države in pravzaprav jaz ne vidim težav v tem. Morda ima kdo kakšne težave, vendar sem prepričan, da so prehodne narave in da se bo ta razburkanost zelo hitro umirila in jaz ji pravzaprav ne posvečam neke posebne pozornosti.

Veselinovič: Torej ne verjamete trditvam, da so veleposlaniki, akreditirane v Ljubljani, spraševali zunanje ministrstvo, kaj pomenijo te vaše poteze tudi ob objavi pobude za Kosovo in tamkajšnjem obisku in da v Mladiki niso vedeli o tem povedati prav ničesar. Prav s tem, da niso znali ničesar povedati veleposlanikom, je utemeljeval svoje odzive, ki smo jih prej opisali, vodja diplomacije, gospod Rupel.

dr. Drnovšek: No, tega ne poznam. To bi težko komentiral. Lahko pa povem, da sem imel dve tiskovni konferenci v zvezi z mojimi predlogi na Kosovu, kjer sem zelo podrobno utemeljil razloge in vsebino teh predlogov, tako da to je bilo dosegljivo vsakemu in si je lahko to ogledal.

Veselinovič: Drži tudi, po spominu brskam, da ste se sešli na kosilu pred tisto tiskovno konferenco prav z zunanjim ministrom in premierom Janšo?

dr. Drnovšek: Da, tudi dobili smo se, tako je.

Veselinovič: In takrat ste ju seznanili s to pobudo?

dr. Drnovšek: Da, res je.

Frelih: Kako pa bi, gospod predsednik, komentirali opozorila, da bi se srbska stran ob morebitni neodvisnosti Kosova lahko odzvala z razglasitvijo neodvisnosti Republike Srbske na tleh Bosne in Hercegovine, in sicer po tistem, ko ste na glas povedali, da je realnost kosovska neodvisnost z zagotovitvijo varnosti za Srbe, njihovo avtonomijo in zaščito kulturnozgodovinskih spomenikov na Kosovu?

dr. Drnovšek: Mislim, da ta možnost ni realna. Bosna in Hercegovina je povsem drugo vprašanje in vemo, da tam zdaj mineva 10 let Daytonskih sporazumov. V zadnjem času tečejo razprave, kako naprej v Bosni in Hercegovini, ker to je kljub vsemu še vedno mednarodni protektorat in padajo predlogi o tem, kako spremeniti njeno ustavo, kako narediti to državo bolj učinkovito. Razmišljanja gredo predvsem v tej smeri in tu ni neke neposredne veze med vprašanjem Kosova in vprašanjem Bosne in Hercegovine, tako da v resnih pogovorih seveda ni te povezave in ni takšne veze.

Frelih: Poslušalka Ana Korenak iz Kopra sporoča, da se ne strinja s tem, kar delate. Če so avnojske meje priznane Sloveniji, zakaj niso tudi Srbiji, pravi.

dr. Drnovšek: Poglejte, s to logiko so nekaj časa Sloveniji preprečevali tudi osamosvojitev, češ da so meje države nesprejemljive in torej tudi Slovenija ne bi mogla biti osamosvojena. Spomnimo se, Slovenija se je osamosvojila na podlagi volje ljudi, z veliko večinsko odločitvijo slovenskega naroda in jaz vedno pravim, težko potem zanikamo drugim takšno možnost, da se sami tudi večinsko odločijo. In če napravimo, na Kosovu so pripravljeni kadar koli napraviti plebiscit, referendum o tem vprašanju in se odločiti na podlagi večinskega mnenja. Vsem je jasno, kakšno bi bilo pretežno večinsko mnenje, če bi napravili plebiscit na Kosovu o samostojnosti. Ne smemo pa pozabiti tudi to, da je pravzaprav Srbija sama, če tako rečem, pogojno izgubila Kosovo z Miloševičevo politiko. Po desetletju represije se je vse skupaj končalo leta 1999, če se spomnite, ko je Miloševič, ko so z različnimi vojaškimi, paravojaškimi enotami dobesedno pregnali Albance s Kosova, ko je milijon ljudi in več bežalo iz Kosova v Albanijo, Makedonijo in drugam. Takrat je mednarodna skupnost nastopila z vojaško intervencijo na Kosovu in v ZRJ, torej v Zvezni republiki Jugoslaviji. To sega šest let nazaj in takrat je Srbija izgubila suverenost nad Kosovom. Takrat so se umaknili njihovi vojaki, policaji in od takrat naprej dejanske suverenosti Srbije nad Kosovom ni več. To je tisto dejansko stanje. To stanje je bilo prehodno šest let in sedaj je mednarodna skupnost začela resno govoriti o tem, da je treba opredeliti dokončni status Kosova. Tudi kontaktna skupina, v kateri je šest največjih držav ZDA, Rusija in druge, kontaktna skupina za Kosovo, ki jo je avtoriziral OZN, Združeni narodi, je postavila neke osnovne kriterije za dokončni status Kosova in ti kriteriji ne nasprotujejo osamosvojitvi. Zanimivo, da ti kriteriji jasno nasprotujejo delitvi Kosova. Skratka, odloča se dokončnem o statusu Kosova, v okviru tistih meja Kosova, kot jih je imelo v nekdanji Jugoslaviji.

Veselinovič: Vendarle pa ste bili prvi, ki ste si to v zvezi s Kosom upali povedati na glas, celo pred uradnim imenovanjem finskega diplomata Ahtisaarija za posebnega odposlanca OZN. Je šlo tu za vprašanje prestiža, vas sprašujemo. Zanimivo je namreč sosledje, da ste pobudo prevzeli takoj po vaših pogovorih s finsko predsednico Halonenovo, ki je bila pred tem oktobra na obisku v Ljubljani. Takrat ste bili verjetno med prvimi, ki ste izvedeli, da bo Ahtisaari postal posebni odposlanec za to vprašanje.

dr. Drnovšek: Midva z gospodom Ahtisaarijem se že dolgo poznava, že velikokrat sva se srečala in tudi zdaj sva v stikih. Te dni sva tudi govorila, tako da ... Zakaj iščete povsod prestižna vprašanja, zakaj ne iščete preproste resnice, vsebine? Zakaj nikogar ne zanima ob vseh teh vprašanjih, razpravah, kakšna je vsebina? Samo to, kaj je kdo prej rekel, kaj kdo drugi pravi, ker je ta to rekel in tako naprej. Vse to je nepotreben balast. Resnica je, da je tam nek resen problem, ki ga je treba rešiti. V Sloveniji, ki smo pravzaprav med prvimi podprli Albance na Kosovu takrat, ko jih je Miloševič zatiral, kot da smo sedaj vse to pozabili, ko smo sami izpostavili samostojnost na tej osnovi. Zdaj pa se čudimo, češ, kako pa to, da je nekdo zdaj tam začel govorit o Kosovu. Spomnimo se, kako se je pravzaprav vse skupaj začelo in kaj vse se je potem dogajalo v teh letih na tleh bivše Jugoslavije in da je tam še vedno nek nerešen problem. Potem ko smo rešili vprašanja Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Makedonije, je še vedno tam nek nerešen problem. Verjetno zadnji, če zanemarimo lažji problem med Srbijo in Črno goro, še zadnji tisti nevralgičen problem nekdanje Jugoslavije, ki ga mora mednarodna skupnost rešiti, ker ima tam tudi vojsko, veliko uradnikov, veliko sredstev dajo v to in zdaj je to treba rešiti. In tisto, kar je normalno, je, da poskušamo vsi, ki smo bili v vseh teh letih vpleteni v ta proces, dati svoj prispevek in najti neko rešitev za to.

Frelih: Gospod predsednik, poslušalka Zlata iz Maribora vam pravi, vaš predlog o Kosovu je pameten in bi med pogajanji konstruktivno prispeval k rešitvi statusa Kosova. Rupel ni predlagal o tem nobenega izvedenega vedenja o Kosovu, čeprav je EU od Slovenije to pričakovala. Čudi me burna negativna reakcija vlade. Ali ne občutite te reakcije kot omejevanje svobode mišljenja in govora, kar ni v sorodu z demokracijo, ampak poskus nekakšne diktature? Zdaj pa glejte, minister Rupel je danes po pogovorih s Solano povedal, da sta se glede reševanja prihodnjega statusa Kosova strinjala, da je nujna čim večja enotnost v okviru kontaktne skupine in OVSE-ja. Se vaša pobuda s tem kaj tepe?

dr. Drnovšek: Jaz ne vidim, zakaj bi se tepla. To je možen predlog razrešitve kosovskega vprašanja, ki tudi v ospredje postavlja zaščito srbske manjšine, njihovih zgodovinskih spomenikov, ker sta to tudi dva temeljna interesa, ki jih Srbija še ima na Kosovu in seveda daje tudi okvir za celotno rešitev, navsezadnje tudi neko pogojno neodvisnost. Ker po mojem predlogu bi mednarodna skupnost Kosovo lahko priznala kot neodvisno državo takrat, ko bi albanska večina pokazala, da je zmožna živeti mirno, v nekem sožitju s srbsko manjšino, skratka, da ji naloži to odgovornost kot pogoj tudi za mednarodno priznanje. Do takrat, ko temu ne bi bilo tako, morajo ostati na Kosovu mednarodne sile in varovati manjšino, pa tudi mednarodnega priznanja Kosova ne bo do takrat. Torej, skušam reševati tista bistvena vprašanja, kaj je pomembno. Pomembno je, kako ljudje tam živijo, pomembno je, da ni več nasilja, da ni več etničnih spopadov in pomembno je to, da končno začne Kosovo reševati svoje probleme življenja, razvoja, pa tudi Srbija. Ali ni že čas, da se Srbija neha ukvarjati s preteklostjo, ali ni že čas, da dokončno prekine z Miloševičevo politiko in dediščino? Spomnimo se, da se je Miloševičeva politika začela ravno s Kosovom in je ves čas temeljila na tem, kako mora Srbija za vsako ceno obdržati Kosovo, torej tudi za ceno prisile, vojne, česarkoli in vidimo, kam je ta politika pripeljala Srbijo. Ali ni že čas, da se to vprašanje dokončno razreši, da se lahko potem tudi srbska politika ukvarja z vprašanji preživetja, sociale, razvoja, gospodarstva? Njihov standard je strahotno padel, kvaliteta življenja je izjemno nizka, tako v Srbiji kot na Kosovu, velika brezposelnost in politiki še vedno prodajajo neko meglo, se ukvarjajo z neko meglo, namesto da bi reševali ta vprašanja.

Veselinovič: Gospod predsednik, dovolite, da se na kratko sprehodimo še skozi vprašanja poslušalcev, ki zadevajo Kosovo, kar precej jih je, da se jih pa združiti na tri skupne imenovalce. Ena sodijo v sklop tistih, ki smo jih opremili z geslom, zakaj ravno zdaj. To sprašuje Marija Vavpotič iz Ljubljane. Potem je naslednje geslo, ali Slovenija sploh lahko in kaj se skriva zadaj. Na to temo so vprašanja poslali Franc Kovačič iz Lenarta, Evgen Škafar, Marko Hribar, recimo pristavlja še, ali je kakšna vzpodbuda za to vašo zahtevo prišla iz Bruslja in Vinko Majič iz Litije, prav tako, ali so vam za to namignili, ali ste vsaj dobili namig iz Bruslja. In tretji sklop vprašanj, zakaj se ne bi raje ukvarjali, vi osebno, z razmerami doma. Ernest Plesnik iz Slovenskih Konic sprašuje, kako bo v tem primeru s podjetniki, boji se poslabšanja odnosov s Srbijo, sicer pa sta vprašanje na to temo poslala še Andrej iz Ljubljane in Zoran z Gorenjske.

dr. Drnovšek: Mislim, da sem na marsikatero od teh vprašanj že odgovoril. Zakaj ravno zdaj? Zato, ker je zdaj napočil čas za politično rešitev statusa Kosova, s tem se mednarodna skupnost strinja. Po moji oceni se sicer izgublja malo preveč časa, stvari že malo stagnirajo in bi jih bilo potrebno pospešiti in v tem je tudi glavni motiv mojega predloga. Drugo, če govorimo o tem, zakaj ne z domačimi problemi. Mislim, da se s Slovenijo kar precej ukvarjam. Pretežne aktivnosti gredo v tej smeri in ne pričakujem nikakršnih težav za naše gospodarstvo v Srbiji. Namreč, če pa bi se to zgodilo, kaj bi to pomenilo? To bi pomenilo, da je v Srbiji še vedno prisotna Miloševičevska politika. Miloševič nam je zapiral trg za svoje proizvode. Miloševič nam je takrat, ko smo nekaj rekli, ali recimo o tem, da se z Albanci na Kosovu ne sme postopati z represijo, ampak dajmo iskati demokratično rešitev, odgovoril z zaporo srbskega trga za slovenske proizvode. Ali je to politika, ki jo bomo mi danes rešpektirali, leta 2005, ko smo člani Evropske unije in tako naprej in zdaj naj se oziramo na ostanke takšne politike? Če bi se to zgodilo, bi pravzaprav srbska politika pokazala, da je še globoko nazaj v časih Miloševiča, da se ni nič spremenilo in to naj bo potem tisto, kar bi mi respektirali in ne bi upali nič reči danes proti temu danes, upali pa smo reči leta 1989, 1990, 1991 v veliko slabših okoliščinah za nas. Tako da ne razumem vse te današnje bojazljivosti in pa takšne bojazni. Mislim, da si Slovenija zdaj lahko privošči načelno politiko, da si lahko privošči, da pove resnico, tudi, če včasih komu ni všeč. Naš položaj danes v svetu je takšen, da to lahko storimo in si ga s tem ne bomo poslabšali, ampak si ga bomo lahko samo okrepili in kvečjemu pridobili na ugledu, tudi če bomo kdaj komu rekli nekaj, kar mu ni všeč.

Veselinovič: Poslušate Radio Slovenija, prvi program, oddajo Studio ob 17ih. V vabilu k poslušanju te oddaje smo uporabili mnenje nekdanjega ustavnega sodnika in člana neformalne svetovalne skupščine zunanjega ministrstva dr. Petra Jambreka. Da citiram, začenjate igrati vlogo nekakšnega nenavadnega predsednika, ki postavlja svojo državo v precej težak položaj. Ne bi uhajali v vsebino, o tem ste v tem delu oddaje precej povedali, pa vendarle. Ob tem je pristavil, da še ni razlogov za ustavno obtožbo na vaš račun, čeprav, da je jasno, da se, spet citat, kot šef države ne morete obnašati kot zasebnik, ampak ste hočeš nočeš 24 ur na dan državnik. Jemljete to kot dobrohotno opozorilo ali vendarle kot kaj drugega glede na to, da je bila leta 1998 že sprožena ustavna obtožba proti vam kot takratnemu premieru, pa v parlamentu ni dobila zadostne večine.

dr. Drnovšek: No, zdaj bom pa nekaj rekel tudi v tem kontekstu, kot smo že zdaj govorili. Kako bi izgledalo, če bi leta 1991, ko smo mi vzpostavljali svojo državo, pa smo jo ravno vzpostavili, nekdo rekel, če bo predsednik te samostojne demokratične države leta 2005 nekaj rekel, da bi pa Kosovo morda lahko bilo samostojno, bomo pa proti njemu sprožili ustavno obtožbo? Kako bi pa to takrat izgledalo, ko smo mi vzpostavljali svojo demokratično državo? Ali smo si jo tako predstavljali? Smo si predstavljali, da niti predsednik te države ne bo smel povedati tiste resnice, tistega, kar misli in tisto, kar misli, da to koristi tako Sloveniji, ker je v interesu stabilnost v regiji, koristi tako Kosovu kot Srbiji, navsezadnje mednarodni skupnosti? Kako bi pravzaprav gledali na to, bi se malo začudili, češ, kakšno državo pa vzpostavljamo, ali v njej ne bomo smeli govoriti tistega, kar smo lahko govorili leta 1991?

Frelih: Dr. Drnovšek, gospod predsednik, samo še deset dni je do prve obletnice oblikovanja prejšnje vlade. Sami ste letos marca v tej oddaji rekli, da pogrešate njen ekonomski koncept, da ga do tedaj še niso dali na mizo. Je nedavno predstavljeni okvir reform tisto, kar ste pričakovali, kar bi vi tudi podpisali danes?

dr. Drnovšek: Meni zdajle ni treba nič podpisati. Jaz bom podpisal zakone, potem ko jih bo sprejel parlament po predvideni proceduri. In rekel bom še enkrat to, mislim, da je vlada morala nekaj storiti, da je večkrat, smo ugotavljali skupaj, tudi na mojih pogovorih v prihodnosti, da je bil razvoj Slovenije dober do te točke od osamosvojitve do vstopa v Evropsko unijo, da pa želimo zdaj še nekaj več. Da ji želimo neko novo kvaliteto, še hitrejšo gospodarsko rast, več podjetništva. Skratka dinamiziranje gospodarstva. No, in vlada je začela resno delovati v tej smeri. Še nekaj bi rekel, vsaka reforma povsod vedno vzbuja precej hude krvi, velikokrat tudi kritik, zlasti če je bolj resna. Skratka, če posega v neka dosedanja pravila igre. Tisto, na kar jaz opozarjam pri teh reformnih predlogih, je, da si želimo reformo, ki bo dala zagon gospodarstvu. Seveda pa se moramo dogovoriti na čigav račun bo šla. Strinjam se s tem, da ne sme iti na račun delavcev, da ne sme iti na račun tistih, ki so že sedaj v socialno slabšem položaju. To je ključno. Namreč, zelo enostavno bi bilo vse skupaj prevaliti samo na delavce in na tiste, ki so v slabšem položaju, za tiste seveda, ki so na drugi strani. Mislim, da na daljši rok to ni vzdržno, da bi to načelo neko kohezivnost naše države in da ob takih pomembnih reformah rabimo tudi neko kar širše soglasje, če želimo vsi sodelovati pri tem, jih podpreti in če se želimo izogniti socialnemu konfliktu, socialni napetosti. Tako da sem tudi v včerajšnjem pogovoru s sindikati jasno povedal, da podpiram vlado v njenih prizadevanjih in da so v marsičem njeni predlogi dobri. Da pa bo potrebno pogledat tisti točki, kjer posegajo bistveno v neka socialna razmerja in kjer morda spravljajo v težji položaj socialno šibkejši sloj prebivalstva. Mislim, da je še dovolj časa in možnosti. To sem videl tudi v pogovoru s predsednikom vlade, da je na to pripravljen, da se ta socialni dialog nadaljuje in da pride zdaj, v naslednjih morda dveh, treh mesecih do nekega dogovora, kjer se bodo morda kakšne točke popravile. Tiste, ki so morda specialno najbolj problematične in da gre potem vlada naprej s predlogom reform, tudi z neko dokaj široko podporo, tudi sindikatov navsezadnje.

Frelih: Ali je po vaši presoji, glede na to, da poznate seveda dobro ekonomijo, tudi slovenske razmere, vendarle kakšen izmed predlaganih ukrepov takšen, ki bi načel prav tisto, kar ste vi opozorili, da ne bi smelo biti ranjeno, namreč to socialno ravnovesje?

dr. Drnovšek: Sindikati so izrazili takšno mnenje v včerajšnjem pogovoru in čeprav ne želim posegati in komentirati konkretnih predlogov vlade, ker to je kljub vsemu bolj stvar socialnega dialoga med socialnimi partnerji in pa dialoga med vlado in opozicijo v parlamentu. Izmed vseh teh predlogov, ki so na mizi, vidim, da pravzaprav največ zaskrbljenosti povzroča dvig davka na dodano vrednost z 8,5 na 20 % za proizvode, ki so socialno bolj občutljivi. Recimo: hrana, zdravila, knjige, tudi tu gre za kulturo ...

Frelih: In turizem je ena od panog, ki je najbolj prizadeta.

dr. Drnovšek: Stanovanjska gradnja recimo sodi v ta kontekst. In tu, na tej točki pravzaprav malo delim zaskrbljenost s sindikati.

Frelih: Je pa še čas za dogovor?

dr. Drnovšek: Vsekakor ...

Frelih: Na to temo ...

dr. Drnovšek: Vsekakor ...

Frelih: In tudi dokončno odločitev, kako bo?

dr. Drnovšek: Vsekakor je še čas za dogovor in mislim, da je zdaj potrebno nekaj dobre volje, tako s strani vlade kot s strani sindikatov. Sindikati se morajo zavedati in mislim, da se zavedajo, da je tudi v njihovo korist, da gre vlada naprej s predlogi, ki bodo pospešili gospodarsko rast, ki bodo prinašali tudi delovna mesta, več investicij. Po drugi strani pa seveda, da si bo vlada zagotovila podporo sindikatov, mislim, da ji bo morala prisluhniti v tistih najbolj kritičnih točkah, kjer jih skrbi socialni nivo, socialna varnost.

Frelih: Sicer lahko sledi, to so tudi vaše izkušnje verjetno, blokada v parlamentu, ker zadostne ali pa enovite podpore niti znotraj koalicije k tistem najbolj spotakljivem predlogu ni?

dr. Drnovšek: Pa ne samo v parlamentu. Koalicija lahko tudi zagotovi večino, vendar mislim, da ne bi bilo dobro tudi za izvajanje reform, če bi se izvajale v nekem zaostrenem socialnem ozračju, kjer bi imeli ne samo en protestni shod, ampak morda kar resne stavke, resen socialni konflikt in na sploh neko poslabšano ozračje v državi. Mislim, da lahko zadeve spravimo naprej tudi brez tega. Sam večkrat dajem za primer skandinavske države, ker jim uspe obdržati visok nivo socialne države, pa tudi zelo visoko konkurenčnost gospodarstva. To ni enostavno, ampak če se malo potrudimo pa lahko tudi mi najdemo takšno ravnotežje.

Frelih: Gospod predsednik, ko govorimo o reformah, razpravah ob njej bi lahko ugotovili, da jasnega odziva z delodajalske strani, torej direktorske na predlagane reforme pravzaprav še ni. Ali pričakujete, da bo ta odziv še sledil ali pa je njihovo sicer načelno podporo reformam, ukrepov za izboljšanje položaja gospodarstva in tako naprej, pa razbremenjevanje gospodarstva mogoče razumeti kot odraz dejstva, da je država prek skladov praktično navzoča še v vseh velikih gospodarskih družbah?

dr. Drnovšek: Težko bi to komentiral, zakaj so bolj ali manj tiho ali glasni. No, res pa je, da je nekako splošno mnenje, da bi se lahko država ponekod umaknila iz upravljanja nekaterih podjetij, skladov in da bi tudi to prispevalo k morda boljšemu delovanju celotnega sistema. Mislim, da tudi načelno, da se tudi vlada s tem strinja, vsaj do sedaj smo večkrat slišali takšne zaveze.

Frelih: Kako gledate, gospod Drnovšek, na niz odstopov do včeraj direktorjev: Luke Koper, Zavarovalnice Triglav, Abanke, Nove kreditne banke Maribor, Term Čateža in Petrola? Po vaše, je kakšen skupen imenovalec možen tem odstopom ali ne? Pomagamo lahko z eno mislijo morda mi v nobenem od teh primerov menjava na krmilu firme ni bila izvedena z vnaprejšnjim premislekom in dogovorom z naslednikom?

dr. Drnovšek: Ne vem, ali obstaja kakšen skupni imenovalec ali ne. Ob kadrovskih vprašanjih ali zamenjavah bom dal neko načelno stališče, da moramo biti premišljeni pri tem. Nihče ni nezamenljiv. To je jasno, da vedno pride čas, ko se mora nekdo umakniti in morda je svoje opravil, pa potem pride kdo drug. To velja povsod, tudi v gospodarstvu. Torej zamenjave so normalne in razumljive v vseh sistemih. Moramo pa seveda gledati v Sloveniji, da ravnamo pravilno s tistimi najboljšimi kadri, ki jih imamo, z izkušenimi menedžerji. Kljub vsemu je treba priznati, da je bilo veliko breme te uspešne tranzicije, ki jo v svetu priznavajo kot uspešno v Sloveniji, izvedeno na ramenih menedžerjev, ki takrat so uspeli prebroditi tudi razpad jugoslovanskega trga, pa spremembo sistema, najti nove trge in navsezadnje zagotavljati, da so šla podjetja naprej in da smo ves čas obdržali kar solidno gospodarsko rast. Torej, naši menedžerji niso slabi. Imamo izkušnje, imajo znanje in mislim, da bi moral seveda vsak to upoštevati pri takšnih odločitvah.

Frelih: Poglejte, odzivi javnosti so pri takšnih menjavah zelo razdeljeni. Vse mineva v trenutkih, recimo privoščljivosti, tudi zaradi bajnih odpravnin tistih, ki odhajajo in na drugi strani velikih stisk, v katerih se vsak dan znova znajdejo ljudje, ki ostanejo brez dela. Vsekakor to pa gotovo ne more biti podlaga za nekakšno iskanje širšega reformnega konsenza. Se strinjate s tem?

dr. Drnovšek: Strinjam se. Ena izmed anomalij, ampak ne samo pri nas, ne, jaz mislim, da tudi v drugih zahodnih državah je, da so marsikje menedžerske plače previsoke. Drugje, ponekod so astronomsko visoke in tudi to pravilo teh zelo visokih odpravnin in to je res v hudem nasprotju s situacijo, v kateri se znajde delavec, ko izgubi delo. Velikokrat tudi s slabšimi možnostmi, da dobi novo delo, kot pa recimo nek menedžer, ki dobi visoko odpravnino. Torej strinjam se, da je to zelo težko zagovarjati in vsi tisti, ki niso v tej situaciji, torej, ki niso menedžerji, ki dobijo visoke odpravnine, imajo težave s tem, da to sprejmejo kot nekaj normalnega v družbi. Torej jaz nisem za takšne ekstreme, za takšne zelo visoke odpravnine in za tak prevelik razkorak.

Frelih: S tem ste odgovorili tudi Ani Planinc iz Krškega, ki je opozorila prav na to, mi pa sprašujemo naprej. Nekatere, novinarski kolega jih je poimenoval horuk direktorske menjave so bile izvedene po spremembi lastniške strukture in sicer prav pred predaje deležev paradržavnega KAD-a in SOD-a. Nazadnje v Mercatorju, kjer sta državna sklada svoje deleže prodala mimo javne dražbe, povrh vsega na kredit s terminsko pogodbo in po precej nižji ceni kot denimo: KD Group, ki je prodal delež v ta istem Mercatorju. Zdaj za vsakim poslom je kupec zadovoljen, če nekaj kupi po nižji ceni. Toda problem je, da se prodajalec, v tem primeru država, ni potrudila doseči višje cene. To kaže ta primer.

dr. Drnovšek: Veste tukaj, dobro, stopamo v neko konkretne poslovne transakcije. Da bi vam lahko dal tukaj neko mnenje, bi seveda moral potem tukaj napraviti neko ekspertizo in oceniti, ali so res prodali to prepoceni in tako naprej. Tako da verjetno nisem pravi naslov za takšno oceno. Lahko pa seveda zatrdim, če se je to res tako zgodilo, kot ste tukaj navedli, da je to narobe, da je to zgrešeno in jasno, da mora država opravljati kot dober gospodar in gospodariti s tistimi sredstvi, ki jih ima na razpolago, na najboljši način, v imenu seveda vseh državljanov to dela.

Frelih: No, zahteva je tudi v postopku pred Evropsko komisijo, ki na zahtevo posameznika terja dodatna pojasnila. Ali menite, da bi preiskovalna komisija, v primeru Mercatorja ali posebej za to ustanovljena ali krovna za vse domnevno sumljive primere lastninjenja, lahko prispevala k kakršnim koli novim spoznanjem? V parlamentu namreč preiskovalna komisija.

dr. Drnovšek: Veste, spet me preveč vprašate. Verjetno bi lahko. Upam, da bo. Ne morem vam pa tega zatrditi.

Frelih: Kako pa gledate na predvideno nadomestitev Kosove protikorupcijske komisije z za to ustanovljeno komisijo v parlamentu? Tudi tu je na mizi državnih organov že opozorilo mednarodne organizacije Transference international, da bi bila ukinitev komisije slab zgled za preostalo območje?

dr. Drnovšek: O tem bodo morali poslanci resno razmisliti in se ustrezno odločiti. Res je nekoliko nenavadno, da se neka institucija, ki se je ravno formirala in nekako začela delovati, da se jo potem spet reformira. Upam, da bodo poslanci odgovorno ocenili to vprašanje in tudi odgovorno ocenili, ali so se v stanju s parlamentarno komisijo resnično boriti proti korupciji. Tukaj se bodo morali vprašati, potrkati na svojo vest in se vprašati, ali so to res zmožni.

Frelih: Ali menite, da ima naša država strategijo, česa pod nobenih pogojem ne bi smela prodati ali pa vsaj paziti na to, od kod je kupec, še posebej, če je iz tujine? Ali pa je s t.i. premetavanjem lastniških deležev v gospodarskih družbah lahko samo podlaga za nastanek neke nove finančne oligarhije, oblik klientelizma in podobno?

dr. Drnovšek: Seveda ne smemo sprejeti klientelizma kot prakse. To je zelo slabo. To je prisotno v marsikateri državi, ampak zato ves čas pozivamo k transparentnosti vseh transakcij, odnosov in država je seveda prva, ki mora za to skrbeti. In kaj vam lahko odgovorim na to vprašanje? Seveda sem proti klientelizmu. Seveda sem proti temu, da se kakršne koli netransparentne transakcije izvajajo in država v tem primeru vlada, parlament morajo temu nameniti posebno pozornost. To niso enostavna vprašanja. S tem imajo težave tudi najbolj razvite demokratične države. Ampak to je lahko samo še opozorilo več, torej da moramo biti res zelo pozorni in da ne smemo podcenjevati takšnih nevarnosti.

Frelih: Gospod predsednik, glede na to, da ste tako rekoč boter privatizacijskega dogovora za Novo Ljubljansko banko, vas prosimo povejte, ali ste za povečanje deleža v njej s strani belgijske KBC glede na to, da se konec leta izteče moratorij na povečevanje deleža Belgijcev, ki je zdaj tretjinski?

dr. Drnovšek: Poglejte, takole vam bom rekel, to je sicer odločitev vlade in ne bi želel vanjo posegati, ker bo potem spet kdo rekel, da presegam svoje pristojnosti in da skačem iz ...

Frelih: ... pooblastila ...

dr. Drnovšek: ... svojega ustavnega okvira. Tako da s svojimi vprašanji nekako navajate na to, da bi skočil iz svojega ustavnega okvira. Ampak takole bi rekel, če zdaj rečem po tem, kar vem in poznam, ker sem se pravzaprav tudi sam s tem vprašanjem ukvarjal, tudi že prej kot predsednik vlade. Mislim, da je sedanje razmerje kar optimalno. Sedanji lastniški delež, ko imajo Belgijci tretjino lastništva Ljubljanske banke, ne več kot tretjino. Ker včasih se govori, kot da smo jim prodali, oni imajo tretjino. In pokazalo se je v dosedanji praksi, toliko kot stvari spremljam, da je to morda kar optimalna kombinacija. Banka ima tujega partnerja, ki vrši nek pritisk na konkurenčnost, na boljše poslovanje, ki je prinesel tudi neke svoje metode, izkušnje iz razvitega zahodnega sveta. Po drugi strani pa nimajo kontrole nad banko. Kljub temu je v njej še vedno večinski slovenski delež in tudi to sedanje razmerje se mi zdi morda kar najboljša rešitev in sam bi bil kar zadovoljen, če bi tako ostalo vnaprej.

Frelih: Ampak o tem se z gospodom Janšo danes nista pogovarjala?

dr. Drnovšek: Danes ne.

Frelih: Prej ste naju omenili kot fanta, ki vas skušava zavesti ven iz pooblastil, ki vam jih določa ustava. Ampak Duša Vehovec iz Kranja in Silvo Inštokar iz Ljubljane nama bosta zagotovo hvaležna, kajti pozvala sta vas k odločnim odgovorom v zvezi z gospodarskimi vprašanji doma. Zdaj pa vas, samo za nekaj minut, minuto ali dve bomo podaljšali to oddajo, sprašujem kot poznavalca: ali je po vaše kaj možnosti, da bi na vrhu sredi decembra še pod britanskim predsedstvom Evropska unija dosegla dogovor o novi finančni perspektivi? Ali se to odmika na čas, ko bo januarja prevzela predsedovanje Avstrija?

dr. Drnovšek: Tako kot se stvari odvijajo zdaj do, do tega trenutka, bi lahko rekel je zelo malo možnosti, da bi v času britanskega predsedovanja, torej še do konca decembra, prišlo do dogovora o novi finančni perspektivi za naslednjih sedem let. Tako da je bolj verjetno, da bo to počakalo Avstrijo kot predsedujočo državo s prvo polovico naslednjega leta. Namreč, ker zaenkrat se pravzaprav še ni skoraj praktično nič dogajalo. Lahko se še to zgodi, ampak to bi že izgledalo skoraj kot čudež.

Frelih: No, danes se je zgodil čudež v zvezi z dogovorom o sladkorju in financiranju sladkorne proizvodnje iz evropskega proračuna. Vendarle pa samo še vprašanje v zvezi s tem: ali bi bilo zelo tragično, če bi se zgodil črni scenarij, ki ga omenjajo v bruseljski administraciji? Namreč, da bi v primeru neuspelega dogovora o novi finančni perspektivi šli nazaj na sistem vsakoletnih proračunov, na katerem je bila Evropska unija pred tem sistemom financiranja zdajšnjim. Bi bilo to za Slovenijo slabo?

dr. Drnovšek: Za vse bi bilo slabo, če ne bo prišlo do dogovorov o finančni perspektivi. Bilo bi pa tudi slabo, če bi prišlo do slabega dogovora o finančni perspektivi za naslednjih sedem let. Torej, če se ne bo nič spremenilo glede na sedanji proračun Evropske unije in tudi na tiste predloge, ki so že bili na mizi v letošnjem letu. Namreč, neke spremembe pa so potrebne v prioritetah. Jaz sem o tem govoril in tudi dal svoje predloge svojim kolegom v evropskih državah in pozval na to, da kljub vsemu pride do vsaj majhnega zmanjšanja, recimo direktnih subvencij v kmetijstvu, pa potem britanskega rabata, ki ga nesmiselno vsi plačujemo, tudi nove članice. In da tista sredstva, ki bi se na ta način sprostila uporabimo na primer za: raziskave, tehnološki razvoj, za konkurenčnost Evropske unije, za podporo novih delovnih mest. Vsaj nekaj bi se moralo zgoditi v tej smeri in prepričan sem, da bi potem evropski državljani pravzaprav tudi verjeli v Evropsko unijo, ji bolj zaupali in se tudi drugače odločali, ko bodo spet vprašani o tem, ali podpirajo na primer ustavno pogodbo ali kaj podobnega.

Frelih: Samo še eno kratko vprašanje. Vas je kdo kaj vprašal, kot predsednika države, preden je vlada, povsem sicer v skladu z zakonom, poslala v Bruselj predlog za delitev Slovenije na dve regiji?

dr. Drnovšek: Moram reči, da sva o tem že pred časom govorila s predsednikom vlade. V zadnjem času ne, ampak že pred meseci. Torej takrat, ko so ta vprašanja bila odprta.

Frelih: In se vam zdi to dobra rešitev?

dr. Drnovšek: Veste, vsaka rešitev ima svoje pluse in minuse, tudi ta. In vlada je očitno ocenila, da ima ta več možnosti, da bo sprejeta v Evropski uniji. Jaz razumem, da je bil to glavni argument, čeprav bi sicer izgledalo, da bi delitev na tri regije bila sicer boljša. Vendar se je očitno izhajalo iz tega, da je boljše to, kot pa da potem morda ne bi bilo nič.

Frelih: In če bi ostali ena sama regija, pa ...

dr. Drnovšek: Tako, da ...

Frelih: Bi se objavili podatki, ki nam ne bi šli na roke. V začetku decembra bo v Ljubljani 13. zasedanje ministrskega sveta Organizacije o varnosti in sodelovanju v Evropi. Kakšne obveznosti vas pravzaprav čakajo v zvezi s tem dogodkom, ki pomeni tudi sklenitev predsedovanja naše države?

dr. Drnovšek: Povabili so me, da bi imel uvodni nagovor ob začetku te konference. To vabilo sem sprejel in pa srečal se bom z nekaterimi zunanjimi ministri, ki bodo sodelovali na tej konferenci. Na primer z ruskim in še s kom.

Frelih: In vaša ocena tega enoletnega dela?

dr. Drnovšek: Moja ocena je pozitivna. Na tej točki moram pohvaliti zunanjega ministra, da je bil zelo aktiven, čeprav bi se morda spravil na kakšen, se mi je včasih prej zdelo, da bi se morda lahko več pogovarjali o kakšnih aktivnostih. Ampak na splošno velja ocena, da je Slovenija dobro opravila predsedovanje v tem zahtevnem letu. OVSE je bil, če se spomnite, kar nekako v krizi, ko smo mi prevzeli predsedovanje. V tem letu se je veliko dogajalo, bili smo precej prisotni in moja ocena dela zunanjega ministra in tistih, ki so bili najbolj vključeni v ta projekt, je pozitivna.

Frelih: Gospod Drnovšek, hvala za obisk v današnjem Studiu ob 17ih. Zdaj bomo zaslišali odpovedni avizo. Veseli bomo, ko boste v naši družbi spet naslednjič. Oddajo sva pripravila Sandi Frelih in Bojan Veselinovič. Za ton je skrbel Marko Cokan. Hvala še enkrat in lep pozdrav!

dr. Drnovšek: Hvala tudi vam in pozdravljam vse poslušalke in poslušalce. Hvala za njihovo potrpežljivost.
Zadnje novice

ponedeljek, 29.10.2007
Odstop proračunskih sredstev

Pogovori o prihodnosti Slovenije pri predsedniku republike
Urad predsednika Republike Slovenije
Erjavčeva 17
1000 Ljubljana
Slovenija

tel.: 01 / 478 12 22
fax: 01 / 478 13 57

E-pošta   gp.uprs@up-rs.si
© 2005 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani