Pogovor za TV Klub in 24 ur na POP TV
Ljubljana, 05/20/2007 | intervju
S predsednikom republike dr. Janezom Drnovškom se je za TV Klub in 24 ur na POP TV pogovarjala Špela Šipek.
Posnetek intervjuja si lahko ogledate, če kliknete na priponko.
Objavljeno: 20. maja 2007
Šipek: Gospod predsednik, lepo pozdravljeni. Kako vi doživljate to burno dogajanje v zvezi z zadevo Sova, v zvezi z delovanjem vlade o Sovi in obremenilnimi dokumenti glede plačila vozovnice vašemu zdravilcu. Kako doživljate to zgodbo te dni?
dr. Janez Drnovšek: Povsem mirno. Na to sem se že navadil. Če pogledate nazaj, vse zadnje mesece, že lansko leto se je začelo, potekajo neke akcije kompromitiranja. Kar naprej se nekaj takšnega dogaja. Od kar sem začel s kritiziranjem vlade, ko sem lani poleti izrekel nekaj kritičnih pripomb in potem še enkrat, dvakrat, so vsakič sledili hudi napadi, poskusi kompromitiranja, groženj, zastraševanja, vse. Diskreditiranje mojih bližnjih ljudi, sodelavcev, vsega. Tako da moram reči, da sem se že kar malo navadil. Tako, da ne vem, zakaj so ostali tako razburjeni, ker pravzaprav ni nič novega.
Šipek: Ampak kakšna je torej ta zgodba o prihodu indijskega zdravilca v Ljubljano in financiranje prihoda?
dr. Janez Drnovšek: Ne vem, kakšna je ta zgodba. Vem samo to, da so izvlekli nekaj ven iz konteksta, da bi skušali napraviti nek konstrukt, kompromitirati predsednika. Da so poslali svoje ljudi v Sovo, ki je institucija, ki smo jo petnajst let sistematično gradili in si je ustvarila neko zaupanje, tudi v svetu pri drugih podobnih institucijah in ki je res igrala že kar pomembno vlogo. In sedaj so iz svojih interesov, strankarskih in drugih, ker se pač bojijo za svojo oblast in jo hočejo ohraniti z vsemi sredstvi, poslali neko skupino ljudi v Sovo, da bi sistematično zbrala in videla, kaj obremenilnega lahko najde o predsedniku države, o drugih njihovih potencialnih nasprotnikih. In to je smisel te komisije. In očitno so v petnajstih letih, ko so šli skozi, kaj je narobe, zdaj prišli ven z nekim konstruktom, z neko letalsko vozovnico do Frankfurta ... Poglejte, tistih par sto evrov za vozovnico ... Marsikomu dam par sto evrov, če me prosi, če je v stiski. Niti ni treba, da me prosi. Iz tega tukaj zdaj delajo takšen konstrukt, nihče se pa ne vpraša, kakšno škodo delajo oni. Oni so uničili institucijo Sove. Tam je tristo ljudi, ki vsako leto toliko in toliko stanejo, kamor gre vsako leto kar nekaj sredstev. Sistematično se je gradila neka služba državne varnosti, ki zagotavlja varnost državi, katere pomen lahko pride do izraza v nekih kritičnih, kriznih trenutkih. Že sedaj je koristna za vrste tajne, tihe diplomacije in marsikdaj bi bila koristna v razreševanju tudi mednarodnih skupnosti ob problemih jugovzhodne Evrope, ki je bila tako turbulentna. Ampak sedaj je ta agencija zgubila popolnoma vso kredibilnost. Kdo bo še sodeloval z njo, če lahko vsak dan nek politik, ki vidi samo svojo oblast, svoje interese, ki ga država ne zanima, gre tja in uniči vse zaupanje in vsaka tajnost lahko postane javna. Kdo bo še sodeloval z njo? To je problem in tam je izgubljenih veliko sredstev, veliko časa.
Šipek: Ko ste dejali, da se bojijo, da bi izgubili oblast ... Kakšno grožnjo jim vi pravzaprav lahko predstavljate?
dr. Janez Drnovšek: Ja, to se tudi jaz sprašujem. Prav bolestno se me bojijo očitno. Bojijo se tega, da bom šel še enkrat kandidirat na predsedniške volitve. Potem, če pravim, da ne bom šel, se izgleda še bolj bojijo tega, da bom šel pa morda na parlamentarne volitve kandidirat in da jih bom tam ogrožal. Tako da se tudi jaz pravzaprav čudim, ker sicer zelo očitno kažem, da me politika ne zanima več in da se mislim ukvarjati z drugimi zadevami. Ampak na vsak način me očitno vidijo kot največjega potencialnega nasprotnika in zato usmerjajo vse svoje aktivnosti, toliko energije. Prav neverjetno je, saj se prav čudim. Grem po Ljubljani in zagledam neke velike "jumbo" panoje, ki jih obesijo zato, da bi me spet kompromitirali. Prav čudim se, koliko energije, sredstev, časa in vsega potencialno vlagajo v to diskreditiranje. Se morajo res zelo, zelo bolestno bati.
Šipek: Če se za trenutek še vrneva k tej zgodbi o tej nesrečni vozovnici. Zdaj, dokumenti, ki jih je vladna komisija predstavila, nakazujejo, da je za to vozovnico očitno plačala Sova. Kako je prišlo do tega?
dr. Janez Drnovšek: Kako pa naj jaz vem, kako je prišlo do tega? Ja, ta je pa dobra. Kaj jaz to vem? Tudi, če se gre za ta tako imenovani specialni fond v Sovi ... Toliko vem o njem iz vseh prejšnjih let, da je bil vedno na razpolago za to, da je agencija izvajala določene operacije, ki so tajne in niso podvržene nekim običajnim pravilom. In tudi drugače takšne agencije ne morejo delovati. Kdo pa bo sicer z njimi sodeloval, če lahko vsaka stvar takoj pride v javnost, ali pa, ko se nekaj spremeni? Ampak poglejte, velikokrat ima tisto, kar pri neki taki aktivnosti morda izgleda navzven, še nek drug pomen ali še tretji, skratka, je nekaj v ozadju. Če nekdo pride z nekim namenom, morda je tukaj še nek drug namen, morda ima Sova še kakšne druge interese. Veliko je tega in do zdaj se te zadeve nikoli niso problematizirale in prikazovale na tako prozoren, za državo tako destruktiven način.
Šipek: Moram pravzaprav postaviti nekaj konkretnih vprašanj, ki zanimajo tudi pravne strokovnjake, ko o tem razpravljajo. Gotovo ste to v teh dneh že opazili. Po njihovem mnenju so ključna naslednja vprašanja - ali ste vi naročili, da vozovnico kupi Sova?
dr. Janez Drnovšek: Vsekakor nisem nikomur naročil, da mora kupiti vozovnico. Če bi kdo rekel, da rabi vozovnico, bi mu jo jaz plačal.
Šipek: Torej, tudi niste vedeli za to ali odobrili tega, ali ste?
dr. Janez Drnovšek: Poglejte, vsekakor se nisem ne v tem, ne v drugih primerih kot predsednik ukvarjal z vozovnicami, kako kdo pride in tako naprej. Nikoli, v nobenem primeru na tak način, na tem operativnem nivoju.
Šipek: Ali obstajajo še kakršni koli drugi primeri financiranja predsednika države, za katere bi javnost morala vedeti? Ali z naslova Sove ali kakšnih drugih ...
dr. Janez Drnovšek: Lepo vas prosim. Raje vprašajte koga drugega, kakšne vire financiranja uporabljajo za svoje dejavnosti, tiste, o katerih sem malo prej govoril. Kakšne vire financiranja, zakaj? Res pa je, da ... ker vsi namigujejo oz. kažejo, češ, da je bilo vse to povezano z mojim zdravljenjem ... Takrat, po moji bolezni, ki je bila pač fatalna, se je marsikateri državnik tudi velike države - ali kakšna njihova institucija največjih držav - zanimal za zdravje, ponudil pomoč. Kakšne institucije so ponudile pomoč, tudi sicer so se oglašali posamezniki ali ostali in tako naprej. Nisem potreboval zdravljenja, ne od zdravilcev ne od institucij ... Edino, kar je bilo, je bila takrat potrditev recimo tega, kar sem pravzaprav že vedel od naših zdravnikov, da sem dobil še dodatno mnenje še od nekje druge, v kakšni drugi državi. To sem takrat vzel ne samo kot priznanje meni, ampak tudi Sloveniji. Da se za to zanimajo pravzaprav največje države na svetu, da želijo pomagati. In seveda, če se zdaj pri nas po nekaj letih iz nekih dnevnopolitičnih razlogov začne to postavljati kot problem, se nazadnje lahko ob tem kompromitira tudi tiste države in njihove institucije. To je resnično postavljeno na glavo in s temi ljudmi nihče več ne bo hotel sodelovati.
Šipek: Nekateri pravniki tudi menijo, da bi šlo v tem primeru lahko za nenamensko porabo sredstev in da obstaja verjetnost protipravnega delovanja ...
dr. Janez Drnovšek: ... Pogovarjajte se s pravniki, nisem pravnik in mislim, da sem vam vsebinsko že dovolj povedal, za kaj gre. Ne bomo zdaj tisto, v kar vas želijo tisti, ki to kompromitirajo, usmeriti v to, da naj se jaz zdaj branim na nekih detajlih, ali je nekdo kupil vozovnico ali ne, cel vlak bo pa šel mimo, hkrati – vmes bodo že državo razdejali. Razumeti je treba, da skušajo zlomiti predsednika države, ki se jim ni uklonil. In če jim bo to uspelo, potem se ne bodo nikjer ustavili. Vsi zdaj sprejemajo to njihovo igro, ki so jo tako usmerili, in zdaj se bomo pogovarjali samo o tem. Kako naj se pogovarjam zdaj o neki vozovnici izpred nekaj let, o kateri nimam pojma.
Šipek: Skratka, vi o tem niste vedeli nič. To je ključno vprašanje.
dr. Janez Drnovšek: Ni to ključno vprašanje. Še enkrat vam povem, da je ključno tisto, kar vam skušam dopovedati v svojih pogovorih. To je ključno vprašanje in bi res prosil, da to sprejmeva.
Šipek: Absolutno. Kako pa sploh ocenjujete dejstvo, da ima Sova tajni fond? Ker po mnenju nekaterih je to nezakonito, nedopustno. Ne govorim o specialnem fondu, ampak o tajnem. To vas sprašujem čisto kot predsednika države, ki seveda najbrž nek odnos ...
dr. Janez Drnovšek: ... Vem za specialni fond, ki ga imajo tudi druge institucije, vsaj po drugih državah.
Šipek: Ali vi kot predsednik države zaupate Sovi?
dr. Janez Drnovšek: Sovi sem zaupal v vseh letih, ko sem bil predsednik vlade do nedavnega. In po začetnih turbulencah leta 1992, ko je bilo nekaj afer s Sovo, sem kot predsednik vlade celo zgodbo sistematično umiril. Sovo smo popolnoma potegnili iz neke notranje politike. Takratnemu direktorju Feršu in potem tudi še Tomažu Lovrenčiču in pa Podbregarju, ki ga je sledil – trije direktorji – vsakomur, sem vsakič izrecno naročil, da Sova nima kaj početi v notranji politiki, v notranjih zadevah. Da jim prepovedujem takšno dejavnost in tudi vsake toliko časa sem z njimi to preverjal in vedno dobil zagotovila, da Sova dela tisto, kar pač mora, tisto, kar je potrebno za varnost države. In vem, s čim se je ukvarjala. Vem, da je bila njena dejavnost pomembna za stabilnost v regiji, da je bila pomembna tudi za NATO, za EU, da je bilo vzpostavljeno partnersko sodelovanje z največjimi državami in da so predsedniki teh držav večkrat izrekli priznanje, češ, da je služba kvalitetna, da je veliko pripomogla k širši varnosti in da je del širšega evropskega in svetovnega varnostnega sistema. To je bilo tisto, kar smo sistematično gradili skozi ta leta. Moram reči, da sedaj, v zadnjih mesecih, odkar je prišlo do sprememb v Sovi, nimam več tega občutka. Ampak nasprotno, da se je ta institucija po zelo hitrem postopku razmontirala, izničila. Zapravljeno je zaupanje. Tisto, kar je v tej zgodbi važno, moram vas kljub vsemu še enkrat spomniti, je to, da dajmo raje gledati, kako se ljudje obnašajo ob tem, ko jih zastrašujejo, kar se ne bi smelo dogajati. Da se bojijo za svoje službe. Ko nekateri takoj izgubijo službo, če njihovi šefi ugotovijo, da jim morda niso sto odstotno podvrženi. Seveda se potem drugi bojijo, izvajajo pritisk nad njimi in od njih hočejo dobiti neke stvari, podatke, ki bi kompromitirali predsednika države in še koga drugega. In zdaj imamo dva tipa ljudi: eni, ki se ne uklonijo, ki so lojalni, ki so dobro delali za državo, ki so korektno delali, za katere bi dal roko v ogenj. Recimo Iztok Podbregar, ki ga tako izpostavljajo; vrhunsko je opravljal delal to in prejšnjo službo. Ali šefinja mojega kabineta Valentina Flander. Medtem ko imamo na drugi strani ljudi, ki so, ko je malo zapihala sapica, takoj začeli vleči ven podatke. Ni pomembno, ali so škodljivi za državo ali ne, tudi prirejajo jih, če je potrebno, če njihovi gospodarji niso zadovoljni, češ, da to ni dovolj, samo, da rešujejo svojo kariero, sami sebe. In zdaj, če bomo nagrajevali tako obnašanje in bomo sprejeli to igro, je s to državo konec. Kam nas to pelje?
Šipek: Vodja vašega kabineta Valentina Flander je napovedala tožbo. Kaj pa vi? Kakšno orožje boste uporabili, če se bodo taki očitki, take insinuacije, kot pravite, nadaljevale? Po naših informacijah je namreč še nekaj materiala ...
dr. Janez Drnovšek: Seveda, saj sem povedal, da so zato šli s to komisijo tja, da zbirajo material. Ampak tudi o drugih, boste videli. Ko bodo opravili z mano, kot mislijo, bodo še drugi prišli na vrsto. Vsi potencialni politični nasprotniki. Saj že do sedaj tako delajo. Videli smo recimo obravnavo za kandidate za guvernerja. Imajo že takoj "fajle", v katerih iz preteklosti takoj najdejo vse, kaj je v petnajstih letih lahko vprašljivo za koga, pa celo v daljšem obdobju. Vzamejo stvari iz konteksta, malo obrnejo in jih takoj vržejo v javnost, da se dobi občutek, aha, ta je pa to pa to zagrešil. To delajo sistematično, že prav profesionalno in če bomo to sprejeli v naši državi ... Ja, kako bomo tukaj živeli, kako boste vi in kako bodo ostali živeli? O tem se je treba vprašati.
Šipek: Pozicija ravno glede izbire guvernerja tudi zdaj pritiska pravzaprav na vas. Nameravajo vas povabiti v državni zbor, da pojasnite predvsem, kot pravijo, zakaj Boštjan Jazbec ni primeren kandidat, zakaj torej ni primeren kandidat?
dr. Janez Drnovšek: Poglejte, v tej državi je nekaj ljudi, pa ne prav veliko, malo jih je, ki bi lahko opravljali službo guvernerja Banke Slovenije. Predlagal sem najprej dosedanjega guvernerja, ki je odlično opravil svoj posel po mnenju mednarodne skupnosti in naših domačih strokovnjakov. Zavrnili so ga z vsemi mogočimi kompromitacijami, ki so jih takrat vlekli na dan. Potem na enak način njegovega namestnika. In iščem naprej ustreznega kandidata na tem nivoju. Pogovarjal sem se še z dvema, po moji oceni, vrhunskima strokovnjakoma - Veljkom Boletom in Mojmirjem Mrakom, ampak žal nista sprejela kandidature. Moram reči, da me to v teh razmerah tudi ne preseneča. Težko se sedaj kdo odloča, da gre v to proceduro in potem v tista zmerjanja v državnem zboru, v vse mogoče medijske diskvalifikacije in tako naprej, če kandidat ni njihov. Torej, javnosti je bilo sporočeno, da bo šel skozi samo njihov kandidat in pika. Dokler se temu ne bom uklonil, bo vsak kandidat diskvalificiran in zavrnjen.
Šipek: Pa boste šli v državni zbor, če vas povabijo?
dr. Janez Drnovšek: Kam v državni zbor?
Šipek: Če vas povabijo, kot pravi pozicija, da bi radi slišali pojasnilo, zakaj gospod Jazbec ni primeren kandidat ...
dr. Janez Drnovšek: Ne vem, zakaj bi moral dati pojasnila. Predsednik predlaga najboljšega možnega kandidata. To je njegova funkcija, to je njegova vloga. In to je njegova presoja, kdo je najboljši kandidat. Ne to, kdo je komu všeč, ampak kdo bi lahko najbolje opravljal funkcijo guvernerja Banke Slovenije. Gospod Jazbec, kot vem, je sicer dober strokovnjak, ampak marsikdo meni, da je morda še prezgodaj zanj, da bi bil guverner, in pač izbiram tiste kandidate, za katere menim, da so že dovolj izkušeni, imajo dovolj znanja in da je primerno, da bi zdaj postali guvernerji, ker je to pač najvišja funkcija v celotni finančni sferi.
Šipek: Zadnji, kot ste že omenili, ki je zavrnil kandidaturo, je Mojmir Mrak. Pravi, da tudi zaradi politikantstva, ki je v tej zgodbi in v katero ne želi pasti. Kaj zdaj?
dr. Janez Drnovšek: Skušal bom najti naslednjega, dobrega kandidata. Že vem, kdo bo naslednji, s katerim se bom pogovarjal. Ali bo sprejel in ali ga bo potem ta koalicija sprejela, je pa spet naslednje vprašanje. To svojo nalogo bom po vesti opravljal naprej.
Šipek: Prosila bi vas za komentar še o eni zadevi, ki se je vmes zgodila, pa še nismo slišali pravzaprav vašega komentarja oz. izjave. Gre za pomilostitve. Pred štirinajstimi dnevi ste pomilostili gospoda Igorja Miškoviča, ki je Ivanu Periču v bistvu priskrbel pištolo za umor njegove družine. Čisto načelno me zanima, ker je bila javnost kar nekoliko šokirana na prvi pogled, pa me zanima, zakaj ste se odločili za to?
dr. Janez Drnovšek: Poglejte, po tistem, ko je bilo že pred časom precej razburjenja zaradi ene takšne pomilostitve, sem potem imenoval posebno komisijo za pomilostitve, v kateri so trije - po moji oceni - zelo dobri, objektivni strokovnjaki z veliko izkušnjami. V tej komisiji so bivša državna vrhovna tožilka gospa Cerar, dolgoletna direktorica oziroma upraviteljica zaporov, ki po tej strani pozna primere, obsojence, in lahko ocenjuje tudi njihove vloge, in pa še dolgoletni predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča, se pravi sodnik. Popolnoma jim zaupam, ker so res strokovnjaki z veliko izkušnjami na tem področju in tiste predloge, ki mi jih predložijo, jih podpišem, jih sprejmem, ker oni gredo v podrobnosti primera, ga proučijo, se seznanijo s podrobnostmi, sami so imeli že veliko izkušenj s takimi primeri in potem mi dajo svoje mnenje in jih imam kot neko varovalko. Ker jaz sicer lahko ravnam samo po svojem občutku ali je recimo nekdo zaslužil pomilostitev, ali je morda bil prehudo obsojen, ali morda celo po krivici. To je lahko moj občutek, oni pa kljub vsemu, z vsem tem, kar imajo, z izkušnjami, poznavanjem, le lahko dajo kvalitetno mnenje. Tako je bilo v tem primeru in jim popolnoma zaupam.
Šipek: In enako v primeru izbrisa sodbe za gospoda Kereca in Zidanskega, predvidevam.
dr. Janez Drnovšek: Za vse.
Šipek: Rekli ste, da vas politika ne zanima več, vsi seveda predvidevamo, da ne boste več kandidirali, nakazali ste ... Zanima me, kaj je odločilo? Je to morda način funkcioniranja politike v Sloveniji ali kaj drugega? Kaj je odločilo, da ste se tako odločili?
dr. Janez Drnovšek: V politiki sem osemnajst let, od leta 1989, ko so me Slovenci, zame dokaj nepričakovano, izvolili za člana še jugoslovanskega predsedstva in to kot predsednika predsedstva takratne Jugoslavije. Potem sem v dokaj dramatičnem obdobju opravljal to funkcijo do osamosvojitve, ko je bilo res nevarno in ko je bilo potrebno tudi izvesti res nekatere takšne aktivnosti, vključno s pogajanji o umiku jugoslovanske vojske iz Slovenije. Že takrat sem vzel tisto izvolitev "v redu, če so me že izvolili, bom to opravil na en najboljši način, potem bom pa nehal", pa so me potem prepričali, da bi nadaljeval v slovenski politiki, ker sem iz tiste jugoslovanske zgodbe imel očitno precej zaupanja med ljudmi. Potem sem začel kot predsednik LDS, predsednik vlade in vsakič - moji sodelavci lahko povedo - sem napovedoval, da bom nehal "dobro, tole še, potem bom nehal". Potem, ko je prišel rak, ko se človek sooči s to boleznijo, sem sploh želel nehati. Ampak je bilo spet isto, spet je bila taka situacija, pa ljudje toliko zaupajo, pa tole bi bilo še potrebno in tako naprej. Verjetno bi moral že takrat nehati, če bi čisto sam sebe vprašal, če ne že prej. Ampak seveda sem kandidiral tudi še leta 2000 takrat še na parlamentarnih volitvah in sem bil potem leta 2002 v veliki dilemi, kaj narediti. Odločil sem se, da zapustim mesto predsednika vlade in da grem na predsedniške volitve. Že ta poteza, ta odhod je bil v bistvu odhod iz tiste pozicije, kjer je moč, kjer so instrumenti oblasti, ker pri nas jih predsednik države nima; več ali manj je ta funkcija pač predstavniška. Nekatere funkcije so, ampak seveda neprimerno manj kot v vladi. Tako je bila zame že to neka oblika odhajanja. Ta mandat se zdaj bliža koncu in sem že lansko leto najavil, da ne bom kandidiral na naslednjih volitvah in to še ponovil. Ne bi rad, da se ponovi ista situacija, v kateri sem bil že sam potem nekajkrat popustil, ko me začnejo prav vsi prepričevati. Ko grem na cesto, pa me ljudje ustavljajo in rečejo: "Ja, pa morate kandidirati". Tako da sem se enostavno odločil.
Šipek: Zdaj, če boste kot državljan, hipotetično, imeli na voljo, da volite gospoda Pahorja ali Peterleta, koga boste volili?
dr. Janez Drnovšek: Veste, državljan ima pravico, da tajno voli. Tudi sam si jo bom pridržal.
Šipek: Dobro, samo še tole. Premier Janša je zdaj na konferenci Svetovne banke pred dnevi na Bledu dejal, da Sloveniji še nikoli ni šlo tako dobro. Vi ste pred časom dejali, da se vračamo v čas konca osemdesetih. Premier je najbrž mislil na gospodarske kazalce, vi ste verjetno, predvidevam, govorili o stanju duha. Da je državljanu dobro, potrebuje oboje, dobro materialno stanje, vsaj toliko, da je pač spodobno in tudi dobro stanje duha. Kako bi ocenili to premierovo izjavo, da Sloveniji še nikoli ni šlo tako dobro kot zdaj? Morda za konec ...
dr. Janez Drnovšek: Ja, gospodarski temelji te države so bili postavljeni kar trdno, in zato je bilo treba delati od osamosvojitve naprej, ker gospodarski rezultati takrat ne pridejo čez noč, ko se recimo vlada zamenja, pa se z njo zamenjajo rezultati. Temelji se vzpostavijo prej, struktura gospodarstva, cel sistem. In to se je sistematično vzpostavljalo vsa ta leta in zdaj nekaj teh rezultatov je, pa tudi še konjunktura ... tako da so recimo relativno ugodni kazalci. Seveda pa tudi mednarodne agencije opozarjajo, da to ne bo dolgo trajalo, ker bi bili zdaj potrebni že novi koraki. Da se zagotovi tudi takšna prihodnost, bi bilo treba še kaj več, tisto več, se pa zaenkrat še ne dogaja. Tako, da na to gledam na tak način.
Šipek: Kaj pa stanje duha?
dr. Janez Drnovšek: Ja, mislim, da o tem marsikdo lahko kaj reče, ker nisem samo jaz, ki tako govori. Samo ljudje ne upajo tega povedati v javnosti, ker najprej, kot sem rekel, se marsikdo boji, ko jim rečem, daj, pa povej to. Ja, ne upam, bom takoj izgubil službo, pa jo je zgubil nekdo drug, ki ga pozna, zaradi manjše stvari. Ne upajo povedati. Veste, koliko takih stvari se dogaja? Novinarjem se dogajajo, novinarji takole povedo potem izven kamere, češ, da res izvajajo pritisk in tako naprej in se tudi bojijo za službe. Saj nekaj novinarjev je tudi že šlo na cesto. Seveda je to slabo stanje duha, saj to ugotavlja marsikdo, tudi že v tujini. Iz tujine prihajajo take ocene, čeprav seveda ne bo nihče zainteresiran, da bi jih povedal naglas. Slovenija si tega ne zasluži. Enostavno ne moremo sprejeti teze, da s tem, ko neka politična opcija zmaga, zmaga stoodstotno. Potem so vsi, ki niso z njimi, nasprotniki in jih je treba na ta ali drugi način izločiti. Ne moremo živeti na tak način. Tudi nasploh je to nemogoče, v našem primeru, ko smo pa tako majhni, pa seveda še toliko bolj. Poznam veliko primerov ljudi, ki so dobri strokovnjaki, pripravljeni, ki so korektno služili državi, pa jim je čisto vseeno, kdo je na oblasti, katera stranka, vedno bodo dobro služili državi. Ampak dajejo jih na cesto, niso dovolj lojalni, ker morajo biti ne samo objektivni in dobri, ampak tudi prvenstveno poslušni in to je res slabo stanje duha. To je najslabše, kar se lahko zgodi v neki državi.
Šipek: Prav, relativno črnih misli za zaključek pogovora, ampak takšna je vaša ocena v tem trenutku. Najlepša hvala za ta pogovor, gospod predsednik.
dr. Janez Drnovšek: Hvala tudi vam.