arhivska stran
www.up-rs.siGrb republike SlovenijePredsednik republike Slovenije
Predsednik
Ustava in zakoni
Novice
Foto-video album
Odlikovanja
Urad predsednika
S predsednikom Vlade RS Janezom Janšo na pogovorih o prihodnosti Slovenije pri predsedniku republike (Ljubljana, 21.10.2005)
Novice
domov domov  |   natisni natisni  |   english flag english
  Najdi

Intervju za Radio Sora

Ljubljana, 05/25/2006  |  intervju


Za Radio Sora se je s predsednikom republike dr. Janezom Drnovškom pogovarjala voditeljica Monika Tavčar.
ikona avdioPosnetek pogovora s predsednikom dr. Janezom Drnovškom na radiu Sora, 25.05 .2006



Monika Tavčar: Dober dan. Torej, še enkrat, spoštovani poslušalci, ob spremljanju skupne oddaje regionalnih in lokalnih radijskih postaj Slovenije oziroma ob spremljanju četrte radijske mreže, ki tokrat poteka iz škofjeloškega studia Radia Sora. Naj še enkrat povem, da nas v tem trenutku slišite Radio Alpski val, Radio Celje, Radio Gorenjc, Radio Kranj, Radio Kum Trbovlje, Radio Odmev, Radio Ptuj, Radio Robin, Radio Slovenske gorice, Radio Štajerski val, Radio Triglav Jesenice, Radio Unibox, Radio Velenje, Koroški radio, Murski val, Studio D in seveda vaš tokratni gostitelj, Radio Sora. V naslednji slabi uri bo beseda tekla o Gibanju za pravičnost in razvoj, o Darfurju, o aktualnih domačih vprašanjih in še čem. Na ta vprašanja pa bo odgovarjal predsednik države dr. Janez Drnovšek. Gospod predsednik, dobrodošli in prav lepo pozdravljeni v našem studiu.

dr. Janez Drnovšek (predsednik države): Lepo vas pozdravljam in vse poslušalke in poslušalce tudi.

Tavčar: No, naj povem še, da bomo v drugem delu pogovora odprli tudi našo telefonsko številko, le-ta je 04 506 50 50, da se boste lahko v pogovor aktivno vključili tudi vsi naši poslušalci. Gospod predsednik, dovolite mi, da vam na samem začetku zaželim vse lepo in vse najboljše ob rojstnem dnevu, ki ste ga praznovali sicer prejšnji teden.

dr. Janez Drnovšek: Hvala lepa. Hvala lepa, ampak en teden še velja.

Tavčar: En teden še velja, torej, sem ravno ujela, se mi zdi. Sicer pa o darilih in presenečenjih, ki ste jih bili deležni, kdaj drugič, me pa zanima seveda, kaj je za vas osebno recimo največji dar življenja?

dr. Janez Drnovšek: Življenje samo.

Tavčar: Ja?

dr. Janez Drnovšek: Življenje nam daje veliko priložnosti. Vprašanje je samo, če jih znamo izkoristiti, če znamo živeti življenje, če znamo... Če ga znamo zagrabiti, bi tako rekel, v vsakem trenutku. Ker velikokrat nam kar nekako gre mimo, spolzi mimo nas, pa se ga niti prav ne zavedamo. Zato pravim, da je dobro, da se ga zavedamo v vsakem trenutku. Vsak trenutek je dragocen. Vsaka malenkost je lahko lepa in nam nekaj pomeni.

Tavčar: Pravzaprav lahko rečem, da je vaše darilo številnim ustanovitev Gibanja za pravičnost in razvoj. Prav v nedeljo bo na gradu Turjak uradno srečanje vseh članov gibanja, ki ste ga pred kratkim ustanovili, zato je to trenutno gotovo najbolj aktualna in vroča tema. Kakšne so dejavnosti, kakšne so naloge društva? Kako in kje želite delovati?

dr. Janez Drnovšek: Gibanje za pravičnost in razvoj bo poskušalo to, kar pove že samo ime – narediti nekaj za to, da bi bilo naše življenje boljše, da bi uspeli odpraviti kakšne krivice ali pač nepravične odnose, da bi uspeli z neko pozitivno energijo, s pozitivnim pristopom izboljševati tudi naše medsebojne odnose, naše vsakodnevno življenje. Na številnih področjih bomo poskušali, že poskušamo, kaj storiti; od varovanja okolja do bolj zdravega načina življenja, ekološke pridelave hrane, skrbi za starejše, za otroke in za večjo socialno pravičnost, iskanje bolj uravnoteženih odnosov med ljudmi.

Tavčar: Kako pravzaprav sploh postati član gibanja oziroma koliko je že trenutno aktivno včlanjenih?

dr. Janez Drnovšek: Ja, veste, s tem sem začel tako rekoč iz ničle kakšne tri mesece nazaj in nekako postopno se vzpostavlja gibanje, vzpostavlja se združenje. Do zdaj smo delovali predvsem preko interneta, kjer so se ljudje lahko javljali tudi v članstvo, na spletno stran gibanja. Lahko so se javljali tudi s pismi, tako da tudi sam dobivam kar nekaj pisem, v katerih ljudje pišejo kaj vsebinskega, kaj predlagajo, zelo veliko je pisem podpore in pa tudi včlanjujejo se na tak način. Se bo pa lahko vsak včlanil tudi v nedeljo, če pride na Turjak. Ravno zaradi tega, ker vsak še nima možnosti, da to stori preko računalnika, ali pa ljudje ne vedo, kako bi se včlanili. Tako, da lahko pridejo tudi v nedeljo na Turjak in tam se bodo lahko tudi neposredno, bodo za to posebne stojnice, kar včlanili in že sodelovali tudi na tem prvem srečanju članov Gibanja za pravičnost in razvoj.

Tavčar: Pripravljate morda v nedeljo na Turjaku torej kakšen poseben program?

dr. Janez Drnovšek: Ja, tudi bo. Bo nekaj, tudi glasbenih točk...

Tavčar: Neke delavnice bodo tudi potekale, sem zasledila.

dr. Janez Drnovšek: Ja, res je. Poleg tega, da bom seveda moral sam kaj povedati na začetku, bo potem delo potekalo v več skupinah, v štirih skupinah, delavnicah, po posameznih področjih, od varstva okolja pa ekološkega pridelovanja hrane pa socialne pravičnosti. In tam bo pravzaprav lahko vsak sodeloval po svoji izbiri. Skupaj bomo izvolili tudi še organe in kar precej bo tudi druženja... Tako, da se sploh spoznamo, ker bomo prvič skupaj. Nekaj jih poznam, nekaj sodelavcev sem že tako, če rečem, sproti pozval, da se vključijo, da pomagajo, tako da kar nekaj jih prostovoljno, vsaj do zdaj je več ali manj vse teklo na prostovoljni osnovi. Prostovoljno pomagajo pri pripravi tega srečanja ali pa tudi pri tem računalniškem delovanju, tako kot smo do zdaj delovali.

Tavčar: No, ravno včeraj pa ste izjavili, da gibanje na jesenskih lokalnih volitvah ne bo nastopilo, lahko pa se vseeno zgodi, da bi podprlo določene liste oziroma določene kandidate. Imate morda glede tega narejene že kakšne posebne načrte, morda celo po lokalnih odborih?

dr. Janez Drnovšek: Ni posebnih načrtov. Do zdaj, če tako rečem, se je pokazal interes v nekih morda treh, štirih lokalnih skupnostih, da da bi tam nastopili z listo samostojnih kandidatov, neodvisnih kandidatov in da bi pač to listo podprlo Gibanje za pravičnost in razvoj. Zaenkrat gre to v tej smeri. Jaz pravim, da če so ljudje pravi, če se znajo tudi sami organizirati, sestaviti listo in če imajo enake cilje, torej, če podpirajo cilje gibanja, zakaj jih ne bi podprli? Potem jih bomo podprli kot Gibanje za pravičnost in razvoj in bo lista lahko nosila tudi takšno ime.

Tavčar: Pa so morda vseeno kakšni politiki že komunicirali z vami z namenom postati član gibanja?

dr. Janez Drnovšek: Politiki pravzaprav nekako še opazujejo celo zadevo. Nekatere očitno malo skrbi, ali je to neka nova politična konkurenca. Vedno odgovarjam, da to ni konkurenca, da ni namen tega, da bi zavzemali oblast, če tako rečem.

Tavčar: Ampak tega se kar bojijo, po besedah, ki se slišijo, da bo to konkurenca na volitvah.

dr. Janez Drnovšek: Ja, ravno v tem je problem, ker se politika preveč vrti okoli borbe za oblast. In tudi mediji, ki to spremljajo, vedno potem gledajo s tega vidika in tudi tako sprašujejo; češ, kdo bo koga, ali bo zdaj kdo spet koga drugega spodrinil na oblast in tako naprej. Jaz želim to gibanje voditi tako, da bi bili razbremenjeni te borbe za oblast in vsega, kar se okrog tega vrti - in okrog tega se vedno vrti potem veliko nekih negativnosti, veliko energije gre za to – ampak enostavno, da bi se usmerili v reševanje teh vprašanj, različnih življenjskih situacij, da bi pritegnili ljudi, ki do sedaj niso nekako videli smisla, da bi se vključevali v politiko, da bi se vključevali v stranke, ampak kljub vsemu pa bi radi kaj naredili, kaj izboljšali. In vidim, da se je do sedaj zelo veliko takšnih ljudi javilo, takšnih, ki so morda že prej mislili: »Saj se tako nič ne da narediti,« pa so bili pasivni. Ampak sedaj se pa aktivirajo in želijo kaj narediti.

Tavčar: Gospod predsednik, na spletni strani Gibanja za pravičnost in razvoj sem zasledila kar veliko vaših misli. No, med drugim ste zapisali, da se z malo volje tudi na tem svetu da kaj dobrega narediti in da ste večkrat želeli napraviti več v dobro ljudi, pa ni šlo, ker je logika sistema takšna, da to preprečuje. Ste tu mislili na logiko političnega sistema ali morda kaj drugega?

dr. Janez Drnovšek: Ja, na logiko iz političnega sistema, takšnega kot je. Ne samo pri nas, ampak več ali manj povsod. Vidimo, da marsikje prihaja do nekako zasičenosti ljudi s politiko in z nezadovoljstvom. Če pogledamo po Zahodni Evropi, po ostalih demokratičnih državah, povsod vidimo, da imajo vlade izjemno nizko podporo, tudi politične stranke, da ljudje nekako ne vidijo prave perspektive, da bi na ta način delovali in ne zaupajo dovolj politiki. Tako, da se povsod soočajo z vprašanjem neke verodostojnosti politike, z vprašanjem ali jim ljudje zaupajo, ali želijo preko njih delovati. Tako, da mislim, da na nek način se celotna politika, tudi drugje, sooča z neko krizo delovanja. Je pa zelo veliko vprašanj in problemov na svetu, ki jih ta politika ne zna reševati. Ljudje to vidijo, ljudje to občutijo. Svetovni problemi ostajajo ali se celo povečujejo. Problemi z okoljem po svetu – okolje uničujemo, pa vsa svetovna politika ni v stanju nič narediti, da bi to preprečili. Vidimo, kako počasi rešujemo različne konflikte, celo genocide po svetu, vidimo, kako je svet na nek način krivičen v očeh večine ljudi, zlasti v revnejših državah in da se potem tudi tam stalno napajajo teroristi, ki predstavljajo neko grožnjo komurkoli na tem svetu, ampak prav zares se s temi vprašanji nihče ne ukvarja. Tudi vprašanje svetovne revščine in pa zapostavljenosti velike večine ljudi. Tako, da ljudje nimajo občutka, da bi obstoječe institucije, obstoječa politika vedela, kaj mora storiti in kam peljati, da bi ta svetovna neravnotežja zmanjšala. Ta svetovna neravnotežja se potem seveda odražajo tudi v vsaki konkretni državi.

Tavčar: So prav ti, ravnokar omenjeni razlogi, ki ste jih podali, glavni razlog za ustanovitev tega gibanja? Je morda k temu pripomogla tudi še kriza v Darfurju?

dr. Janez Drnovšek: Kriza v Darfurju je samo ena izmed takšnih kriz, je en tak primer. Na tem primeru se je dobro videlo, kako je bila dolgo časa svetovna politika neučinkovita. Tako, kot se je že prej videlo v Ruandi ali v Bosni in Hercegovini, skratka v bivši Jugoslaviji, kako dolgo je svetovna politika potrebovala, da se je spravila skupaj k bolj resnim potezam, ki so potem lahko reševale življenja ljudi. Ampak prej jih je na sto tisoče in milijone moralo umreti, preden se je uspela ta politika nekako zgibati. Tako, da primerov je zelo veliko; veliko je neučinkovitih, tako mednarodnih institucij, kot tudi nacionalnih institucij po svetu.

Tavčar: Kakšna je trenutna situacija, stanje v Darfurju?

dr. Janez Drnovšek: No, mislim, da je do premika le prišlo. Po tistem, ko sem pozval mednarodno skupnost, tri mesece nazaj, po eni strani k večji humanitarni akciji, po drugi strani pa k bolj odločnemu političnemu reševanju problema, so se malo bolj zmigali, če tako rečem. Varnostni svet OZN je postal bolj aktiven, Afriška unija se je bolj anagažirala, tudi Evropska unija, vsi skupaj so bolj pritisnili tudi na sudansko vlado in prišlo je do delnega sporazuma v Abudži med sudansko vlado in uporniki. Ampak na žalost samo delnega. Podpisala ga je samo ena izmed treh uporniških skupin, dve pa ne. Na drugi strani ga je podpisala sudanska vlada, ampak na terenu se situacija ne umirja. Očitno to ni dovolj in še vedno je veliko konfliktov in napetosti, ljudje umirajo, humanitarne organizacije so ogrožene v svojem delovanju, ker ni še varnosti... Tako, da nadaljujemo s prizadevanji. Tudi sam nadaljujem. Tako, kot sem takrat iniciral vse skupaj, pozval mednarodno skupnost, da odločneje stopi skupaj in da kaj stori, tako sem se sedaj spet vključil v tej zaključni fazi, da bi le prišli do dokončnega sporazuma. Tako, da sem v stiku tudi z uporniškimi skupinami, s tema dvema skupinama, ki nista podpisali mirovnega sporazuma, in sem jih povabil, da se srečamo in bomo poskušali najti rešitev še za odprta vprašanja.

Tavčar: No, gospod predsednik, če se v nadaljevanju osredotočiva na aktualno politično dogajanje v Sloveniji; za novico dneva, lahko temu rečeva, je včeraj poskrbela družba Medicoengineering in Ministrstvu za zdravje ponudila 18 operacijskih miz, k donaciji pa povabila tudi še vsa ostala slovenska zainteresirana podjetja. Je to prava rešitev, ki naj bi ustavila kalvarijo Onkološkega inštituta?

dr. Janez Drnovšek: Ja, izgledalo je, da je prava rešitev. Tega sem bil zelo vesel, ker poizkušamo že nekaj časa najti rešitev iz te situacije, razrešiti ta gordijski vozel razpisov in stalnih zavlačevanj in podaljševanj, in to na škodo bolnikov na Onkološkem inštitutu. Čeprav sem se potem začudil, ko sem slišal, da to podjetje, Medicoengineering, ki je najprej reklo, da donira operacijske mize, torej podarja, da potem zbira sredstva od drugih podjetij za to. Potem se mi je postavljajo vprašanje, ali res podarjajo ali samo prodajajo na drug način, torej, da jim bodo drugi plačali tisto, kar oni podarjajo. To je malo nenavadno. Takoj bomo videli, kako se bo to razpletlo. Na vsak način bi bilo dobro, da se problem takoj razreši. Skratka, da pridejo te operacijske mize in se potem Onkološki inštitut lahko preseli v svojo novo zgradbo. Po drugi strani pa, seveda, je treba to rešiti na pravi način. Če podjetje Medicoengineering pravi, da je to humanitarna gesta, ki jo delajo za to, da bi presekali ta humanitarni vozel, potem pričakujem, da bodo oni vsaj velik del tega donirali, ne pa potem iskali druge, ki bodo plačali tisto, kar oni podarjajo.

Tavčar: No, sicer pa, recimo, kaj je po vašem mnenju razlog za tako stanje znotraj slovenskega zdravstva, ki se kaže tudi na številnih drugih področjih, ne samo pri razpisih?

dr. Janez Drnovšek: Ja, to se vleče že nekaj časa in težko je reči, kaj je razlog tega. To sami najbolje vedo znotraj in mislim, da bi morali, zlasti minister in pa drugi vodilni ljudje v zdravstvu, res stopiti skupaj in se odločiti in začeti te stvari razreševati. Tam, ko je treba popraviti kakšne predpise, naj se popravijo, naj dajo takšen predlog. Naj povedo, oni sami vedo, kje so največji problemi. Ljudem se upravičeno zdi, no, da to pa res ničemur ni podobno, če se takšna situacija s temi razpisi kar naprej ponavlja, da po dve leti ne moremo nabaviti neke opreme. Sredstva so, pa ne znamo kupiti, no, če tako rečem. Bolniki čakajo v starih prostorih, pa ne znamo priti do opreme, čeprav je denar na razpolago, do opreme za to, da bi šli v nove prostore. To je res težko razumeti. Že jaz težko razumem, no, kaj šele nekdo, ki nima s tem nič opravka. Tako, da temu je treba napraviti konec in mislim, da se je vzpostavil zdaj takšen javni pritisk, tudi javno pričakovanje, da bi res vsi tisti, ki so odgovorni, morali storiti svoje, da stvari počistijo in da, enostavno ne sprejemajo več takšnih praks, kot so bile do sedaj, ki so pripeljale do takšnega stanja, da vsak na svojem mestu naredi tisto, kar je potrebno. Prepričan sem, da bo pritisk javnosti sedaj vztrajal naprej, dokler se stvari ne postavijo na svoje mesto. Namreč velikokrat, to je tudi moja izkušnja, ko sem bil dolgo predsednik vlade, velikokrat se čaka, kadar so kakšne take situacije, da gre potem tisti vihar mimo in tudi, da se potem spet nekako začnejo po starem obnašati in delovati. Takrat se malo potuhnejo, potem ko gredo stvari mimo, pa spet... Jaz mislim, da tokrat ne bo tega in da bo enostavno treba stvari razčistiti.

Tavčar: No, potem pa je bilo včeraj vroče, kljub slabemu vremenu, tudi na Trgu republike v Ljubljani. Študentje so bili ponovno na ulicah, saj je vladna pogajalska stran na pogajanjih s študenti, zavrnila večino njihovih zahtev. Podpirate zahteve študentov? Podpirate demonstracije? Nenazadnje je danes prišla ven tudi novica, da vam bodo študentje oziroma Študentska organizacija Slovenije poslali pismo, v katerem vas bodo zaprosili za pomoč.

dr. Janez Drnovšek: Ja, jaz jim lahko pomagam s svojo besedo. To besedo sem tudi že včeraj izrekel, ko sem že povedal, da bi morali najti rešitev v tej situaciji. Jaz demonstracij kot takšnih nikoli ne podpiram, čeprav razumem, da včasih pač pride do tega, če ni možnosti, da se stvari rešijo v nekem normalnem dialogu. V tem primeru se mi zdi škoda, da se sedaj lomijo na vprašanju študentskega dela, torej na vprašanju omejevanja študentskega dela in morda bi tukaj vlada res morala najti kakšno bolj fleksibilno rešitev; marsikateri študent je odvisen od tega dela, od tega dopolnilnega zaslužka. Enostavno, če starši nimajo denarja, pa če nima štipendije, mu drugega ne ostane, kot da dela ob študiju. In seveda to ni enostavno; študirati in delati. Tako, da v tej točki se z njimi strinjam, da to ne delajo, da ne delajo iz kakšnega posebnega užitka, ampak najbrž iz nuje, ker pač morajo. In tudi, če bi vlada obljubila štipendije, da bodo recimo vsi dobili štipendije ali v veliki večini, najbrž imajo prav v tisti točki, da naj se to najprej spremeni, da naj se spremenijo pogoji študentskega dela, ne pa, da bi začeli pri tem, torej, da se že sedaj omeji ta možnost, vprašanje pa je, kdaj bodo res lahko vsi prišli do zadostnih štipendij, da bodo lahko normalno študirali. Torej, jaz ne bi spreminjal tega sistema prehitro in bi raje, če bi bil na mestu vlade, tukaj šel malo bolj previdno v to in najbrž bi se dalo v tej situaciji najti neko sporazumno rešitev.

Tavčar: Še eno vprašanje, preden si privoščiva tudi nekaj glasbe; pred nami je namreč 15. obletnica osamosvojitve Slovenije. V tem času smo postali del evropske družine, člani Nata, pred nami je prevzem evra, pa predsedovanje Slovenije Evropski uniji v prvi polovici leta 2008. Kaj nas je recimo še posebej zaznamovalo v teh zadnjih letih, v tem obdobju?

dr. Janez Drnovšek: 15 let ni veliko v zgodovini države. Pri nas je v 15-ih letih pravzaprav prišlo kar do precejšnjih sprememb. Če se sam spomnim, kako je bilo pred 15-imi leti dramatično; nismo vedeli, ali bomo lahko vzpostavili državo, ali jo bomo lahko vzpostavili brez velike vojne... In potem, marsikdo je dvomil o tem, ali bomo sposobni gospodarsko preživeti sami, ko bomo izgubili vse tiste trge v nekdanji Jugoslaviji, vse tiste navezave in tako naprej. Ker sem bil takrat sam neposredno prisoten v teh dogajanjih, se še dobro spomnim teh občutkov in če bi mi takrat nekdo rekel: "Poglejte, čez 15 let bo Slovenija takšna in takšna, takšna kot je danes, članica Evropske unije, in to že kar uspešna, članica Nata, sedaj bomo kot prva izmed novih desetih članic vpeljali evro v Sloveniji, skratka vstopili bomo v skupni monetarni sistem, kar kaže na trdnost naših financ, naše valute," bi kar težko verjel, da se bo to res zgodilo. Ampak se je. Seveda, potem, ko to imamo, se nam zdi to nekako že kar normalno in samo po sebi umevno. Če ne bi tega imeli, potem bi nam to pomenilo veliko, tako se nam pa zdaj zdi že kar nekaj običajnega. Ampak, če pogledamo res druge republike, s katerimi smo bili skupaj v nekdanji Jugoslaviji, takrat pred 15-imi leti, pa vidimo, kakšno je stanje pri njih in kakšno pri nas. Razlika je ogromna, ni primerljiva, v kvaliteti življenja, v razvitosti. Res je, da smo še marsikje nezadovoljni, da bi lahko marsikje bilo še bolje, ampak... To moramo še popraviti, ampak teh 15, prvih 15 let bi lahko bilo veliko slabših, kot je bilo.

Tavčar: Toliko v tem prvem delu najinega pogovora. Spoštovani poslušalci četrte radijske mreže, slišali bomo eno glasbo, potem pa vabljeni, da se nam pridružite z vprašanji predsedniku države po telefonu 04 506 50 50.
...
(vmes glasba)

Tavčar: Predsednik države dr. Janez Drnovšek je še vedno gost četrte radijske mreže, ki jo tokrat spremljate iz škofjeloškega studia Radia Sora in kot smo obljubili, vam bo na voljo tudi za vprašanja po telefonu 04 506 50 50. Mislim, da lahko že pozdravim prvega poslušalca ali poslušalko. Dober dan, komu?

poslušalka Majda: Dober dan.

Tavčar: Dober dan.

poslušalka Majda: Majda pri aparatu.

Tavčar: Majda, pozdravljeni.

poslušalka Majda: Vas bi vse skupaj lepo pozdravila, istočasno bi pa prosila potem gospoda predsednika, če bi bila možnost, kakšen je elektronski naslov tega njegovega gibanja, če bi lahko potem povedali po koncu oddaje, pa zanimivo se mi zdi tudi to glede študentov. Namreč, jaz sem imela dva študenta; oba sta morala praktično delati, ker sta za minimum presegla cenzus. In meni se zdi, da bodo tukaj najbolj trpeli res ti študenti, ki malo presegajo tisti cenzus, štipendije mu obljubljajo, ampak štipendij ni. To je problem. Potem pa še službe ne dobijo, ko doštudirajo. Tako, da mu čestitam, da to pozdravlja in bi ga prosila, če jim res lahko malo pomaga.

Tavčar: Hvala. Hvala poslušalki Majdi. Kakšen komentar? Torej, študenti, aktualni seveda.

dr. Janez Drnovšek: Lepo pozdravljam gospo Majdo. Bom poskušal povedati naslov gibanja.

Tavčar: Ja.

dr. Janez Drnovšek: www.gibanje.org. Ja, študentje! To potrjuje tisto, kar sem tudi že sam rekel, da je marsikdo v materialnih težavah in da težko sestavi skupaj sredstva za študij, za življenje in ne vem, če bomo s tem na drugi strani kaj bistvenega pridobili ali prihranili, če bomo študentom zmanjšali ali vzeli možnost, da si pravzaprav sami še nekaj zaslužijo in da na ta način lahko dokončajo študij. To res ni privilegij, poseben privilegij, da lahko delajo in da si lahko sami pomagajo. Prepričan sem, da bi seveda vsi raje vzeli takšno štipendijo sedaj, da bi jim ne bilo treba poleg tega delati. Ampak dokler temu ni tako, mislim, da jim je treba to možnost pustiti.

Tavčar: O tem bo v prihodnjih dneh zagotovo veliko govora. Nadaljujemo, dober dan še nekomu.

poslušalec Janez: Dober dan. Janez pri telefonu.

Tavčar: Poslušalec, pozdravljeni. Lahko, prosim, rahlo...

poslušalec Janez: Utišate...

Tavčar: Utišate radio, ja, da se bomo bolje slišali.

poslušalec Janez: Ja, velja. Najprej bi pozdravil oba, posebej predsednika države. In sicer imam eno vprašanje. Z oziroma na to, da, ker ste prej komentirali te operacijske mize in razpise v zdravstvu, pa glede na to, da je sedaj pred nami predsedovanje Evropski uniji in med tem časom je izšla informacija v javnost, češ, da bodo na Brdu pri Kranju gradili za potrebe predsedovanja Republike Slovenije Evropski uniji objekt...

Tavčar: Protokolarni objekt, ja.

poslušalec Janez: Protokolarni objekt... Po eni strani, poslušajte, Onkološki inštitut gradijo deset let, študentje morajo za svoje študije delati, se nenormalno troši davkoplačevalski denar. To državljanom Republike Slovenije ni všeč, plus tega bomo potem za vzdrževanje teh objektov veliko porabili in proračun se bo z leti in leti zviševal. Zanima me mnenje gospoda predsednika. Hvala.

Tavčar: Hvala lepa za vprašanje.

dr. Janez Drnovšek: Ja, pozdravljam poslušalca... Janeza, ne?

Tavčar: Tako, Janez je bil z nami.

dr. Janez Drnovšek: Nisem seznanjen z načrti vlade, kar se tiče novih protokolarnih objektov za predsedovanje, tako da ne bi mogel tega potrditi ali zanikati, strinjam se pa s to osnovno mislijo. Seveda imamo kar nekaj perečih vprašanj, ki jih je treba rešiti. Vlaganje v dodatne protokolarne objekte najbrž res ni zelo popularno in mislim, da moramo predvsem izkoristiti tiste, ki jih že imamo. Kar nekaj jim imamo, ker smo jih podedovali, če tako rečem, iz prejšnje države, ker v tisti državi jih je bilo pa zelo veliko. Tako, da se bo najbrž našlo še dovolj tovrstnih kapacitet tudi za predsedovanje.

Tavčar: Nadaljujemo z vprašanji naših poslušalcev. Kdo je z nami?

poslušalec Tonček: Dober dan.

Tavčar: Dober dan, komu?

poslušalec Tonček: Jaz sem pa Tonček iz Murske Sobote.

Tavčar: Pozdravljeni, Tonček.

Poslušalec Tonček: Lep pozdrav. Gospod predsednik, lep pozdrav vam želim. Jaz bi pa imel tako vprašanje... Prvič, mene zanima, zelo se mi čudno zdi, da sosedje gradijo ceste v kratkih rokih, mi že 30 let gradimo in nismo nič posebnega uspeli. Zdaj, ali so to neke igrice nekaterih, ali pa nekateri na ta račun fejst služijo, privatno, tako da te zadeve ne morejo teči hitreje, kot tečejo. Drugo vprašanje imam: zakaj naša mednarodna, torej, politika oziroma gospod Rupel in ostala struktura, zakaj mi popuščamo v vseh segmentih Hrvatški? Mislim, da to ni potrebno. Mislim, da imamo mi svoj ponos, svoj ja in da se nam ni treba ustrahovati. Mi jih pa vsepovsod podpiramo, za Evropskounijo in te zadeve in tako dalje, oni so pa proti nam. Dejansko, prosim, realizirajmo kamen. Potem še drugo vprašanje; zelo, zelo me veseli, da ste, z velikim razumom zadevo urejate, kot predsednik vlade, zelo uspešno in da tudi podpirate študente, ker jih podpiram absolutno. Žal, gospod predsednik, razen na cesto, izgleda, da v tej politiki, ki živimo, ni pomoči. Žal je tako, če se bo pa dalo kaj drugače izmisliti, si pa naj ta vlada premisli, da ne bo prišlo do kakih večjih demonstracij, ker mi vemo, kako te demonstracije, torej, potekajo. Skratka, to bi lepo prosil, če poveste svoje mnenje. Želim vam veliko sreče, zdravja in uspeha. Vi z nami, mi pa z vami! Hvala lepa.

Tavčar: Hvala lepa. Torej en komentar in pa dve vprašanji poslušalca glede cest in mednarodnih odnosov Slovenije s Hrvaško.

dr. Janez Drnovšek: Ja, lepo pozdravljam gospoda Tončka. Cest smo pa pravzaprav kar nekaj naredili, a ne? Saj tako malo jih pa ni. Res je, da se je tudi meni velikokrat zdelo, da bi lahko hitreje gradili in smo tudi postavljali načrte, da bi to šlo hitreje, ampak se vedno potem nekako to zavleče. Res pa je, mislim, da gradimo kar kvalitetne ceste, po najvišjih standardih, ponekod tudi zelo zahtevne viadukte, ki so tudi zelo dragi. Običajno je pa tako s temi zadevami. Če bi želeli še hitreje graditi, bi morali seveda nameniti še več denarja v tem obdobju za ceste. Je pa to vedno problem, vedno je treba nekako tehtati, pa razporejati. Če daš več za ceste, potem moraš dati nekaj manj za neko drugo dejavnost. Ko se dela državni proračun, potem med sabo tekmujejo, na primer ceste na eni strani, pa šolstvo na drugi strani, pa obramba, pa... Skratka... Pa gospodarstvo, recimo energetika, kjer moraš tudi kaj investirati in podobno. In če daš nekje nekaj več, potem moraš nekje dati nekaj manj. In ves čas smo skušali iskati neko ravnotežje, tako da bi bil razvoj čim bolj usklajen. Če sedaj Hrvati to zelo hitro delajo, upam, da se ne bo to končalo tako, da bo njihov razvoj morda bolj neuravnotežen. Kar se pa tiče odnosov s Hrvaško na sploh, jih moramo upoštevati, ker smo sosedje, ker bomo vedno sosedje in se moramo sporazumeti o rešitvah. Drugače ne gre, ker jih pač enostransko ne moremo vzpostaviti ne mi, ne Hrvatje. Obsojeni smo drug na drugega in morali bomo najti rešitve v nekem normalnem dialogu in se izogibati nepotrebnim zaostrovanjem. Politika se velikokrat zateka k potenciranjem takšnih vprašanj, dvigovanjem napetosti v tej zvezi za to, da se pozornost usmeri na ta vprašanja in da se morda pozabi na kakšna druga, socialna vprašanja in podobne zadeve. To je zelo pogosto, pogost vzorec v svetu in temu se moramo izogniti, tako mi kot Hrvati, in enostavno to mirno razrešiti, ker spor ne koristi nikomur, ne njim in ne nam.

Tavčar: Še kakšen klic bomo sprejeli, 04 506 50 50. Dober dan, poslušalka.

poslušalka Zinka: Lep dober dan želim gospodu predsedniku in vam vsem na Radiu Sora. Je pa Zinka Hočevar pri telefonu. Gospodu predsedniku bi zaželela obilje božjega blagoslova in naj ga navdihuje Sveti duh. Bi se pa navezala na naše zdomce, ki so po tujini in bi lepo prosila, da bi vlada in vsi tisti pristojni nekaj naredili, da bi se tisti, ki se želi, vrnil, da bi imel bolj ugodno, da bi si lahko tukaj kupil poceni en dom, ne tako drago, da niti ne morejo sem priti. Potem bi pa še to, ko toliko podjetij propada, poglejte, naša prelepa, čudovita Slovenija, koliko ljudi bi si rado imelo kje kakšen vrtiček ali kje kakšne majhne živalice ali kaj, da bi si, kure ali kaj takega, da bi malo lažje preživeli, ko je toliko stisk. Jaz tako poslušam te stiske, ki so in zdaj pa predsednika prosim, da bi na tem področju, da bi se nekaj tudi naredilo, skupno, eden ne more nič, da se naša Slovenija ne bi skozi obtoževala, ampak da bi drug drugemu olajšali življenje in da bi vsak človek v Sloveniji imel dostojno, vredno življenje, da ne bi šli v tista mamila pa vse take stvari. Sicer se vsega nikoli ne bo dalo, ampak da bi drug drugemu lajšali življenje. Gospodu želim obilja zdravja in vsega duhovnega bogastva. Naj ga spremlja skozi življenje! Bog vas živi! Zbogom.

Tavčar: Hvala poslušalki Zinki. Torej, spet nekaj tistih aktualnih vprašanj, povezanih z življenjem v Sloveniji. S skupnimi močmi bi nam morda torej lahko uspelo?

dr. Janez Drnovšek: Ja, pozdravljam gospo Zinko in se ji zahvaljujem za dobre želje. Ja, tudi sam si želim, da bi uspeli izboljšati te stvari, na primer pogoje za nakup bivališč, stanovanj, ali pa tudi kmetijskih zemljišč. Ne samo za zdomce, tudi za njih, tudi oni bi morali imeti neko takšno normalno možnost, da se vrnejo v domovino in da tukaj pridejo po nekih normalnih pogojih do stanovanja, hiše, lahko tudi do kmetije. Na sploh se mi zdi, da bi morali posvetiti posebno pozornost v prihodnje tudi našemu kmetijstvu, različnim zapuščenim kmetijam, kmetijskim površinam. Marsikje je tako, velikokrat poslušamo, smo poslušali, češ, da pri nas propadajo kmetijska zemljišča, marsikdo pa bi se rad tudi vrnil nazaj, če tako rečem, v naravo, v kmetijstvo, tudi zamenjal mestni način življenja. In zdi se mi, da bi morali razmisliti o kakšnih pametnih pogojih, takšnih sprejemljivih, da si ljudje lahko to privoščijo in da bi lahko res v celoti izkoristili naša kmetijska zemljišča, da bi jih v čim večji meri ohranjali in tudi ohranjali naše podeželje čim bolj, čim lepše, čim bolj negovano. Tako, da sem prepričan, da bomo v prihodnje razdelali kakšne instrumente, kakšna sredstva, da bi to olajšali.

Tavčar: In samo še en klic, še eno vprašanje bomo sprejeli, na kratko. Dober dan zadnjemu ali zadnji.

poslušalec Stojan: Dober dan.

Tavčar: Dober dan, poslušalec.

poslušalec Stojan: Stojan iz Slovenj Gradca.

Tavčar: Izvolite, gospod Stojan.

poslušalec Stojan: Lep pozdrav gospodu predsedniku in vam.

Tavčar: Hvala.

poslušalec Stojan: Kratko vprašanje – izguba slovenske identitete. Ali smo šli ravno iz... Zato smo šli iz skupne države, da ohranimo neko... izgled, ki ga je dobesedno, bom rekel, iz juga nam so malo kvarili. Recimo temu tako, da so nas slabih navad navadili. Mi smo to zdaj prevzeli, dobesedno asimiliralo se je to v nas. Poglejmo zdaj, kako je z našimi zakoni: sprejemamo zakon, zakon propade. Noben ne odgovarja za to, noben ne plačuje nič. Dobesedno ni več tistega, po čemer je bila Slovenija poznana.

Tavčar: Hvala lepa.

poslušalec Stojan: Hvala.

Tavčar: Smo Slovenci torej izgubili identiteto, gospod predsednik?

dr. Janez Drnovšek: Jaz mislim, da nismo izgubili identitete. Smo pač tisto, kar smo, takšni, kot smo. In edina razlika je sedaj to, da se ne moremo na koga drugega izgovarjati, na primer na južne republike ali južne brate, kot se je to dalo včasih v skupni državi. Zdaj smo pač sami krivi za vse, če lahko rečem, kar tudi ni najboljše. Tako, da se je morda zdaj ta identiteta bolj jasno pokazala, kot je bila pač prej razvidna. Ampak jaz mislim, da ni tako slaba, da je Slovenija kar solidna država, na dobri poti. Seveda pa se ne smemo uspavati pri tem. Res je, da je še veliko vprašanj odprtih, zelo veliko lahko še izboljšamo, marsikje lahko skupaj veliko naredimo z neko dobro voljo, z nekim konstruktivnim pristopom, s tem, da tudi pomagamo drug drugemu, da zmanjšujemo notranje napetosti in tudi vse te politične konfrontacije, kjer se veliko energije in časa izgublja in gre vse to v nič, problemi se pa potem prepočasi rešujejo. Tako, da mislim, da lahko z dobro voljo in z nekim takšnim pravim, zdravim medsebojnim odnosom res še veliko razrešimo v prihodnje.

Tavčar: No, ravno danes pa je pri založbi Mladinska knjiga izšla vaša nova knjiga z naslovom Misli o življenju in zavedanju. Prav pred najinim pogovorom, če se ne motim, je potekala predstavitev v Ljubljani. Kaj v tej knjigi sporočate bralcem? Pa mislim, da ima tudi nekaj humanitarnega pridiha.

dr. Janez Drnovšek: Ja, vsega jim ne bom povedal, ker drugače je ne bodo šli brat. Malo v šali... Ja, res je, ravnokar sem predstavil knjigo, ki jo je izdala založba Mladinska knjiga in že naslov Misli o življenju in zavedanju.pove, nakaže, za kaj gre. Lahko bi rekel, da sem v tej knjigi zbral svoje izkušnje, svoje razmisleke, svoj pogled na svet in ga posredujem bralcu. Ljudem želim pokazati pot za to, da bi našli svoje notranje ravnotežje, da bi izboljšali svoje življenje, da bi se v tem svetu, ki je velikokrat zelo neurejen, poln negativnosti, lahko čim bolje prebili, da jih ne bi premetavalo to življenje tako iz ene nesreče v drugo, iz enega trpljenja v drugo. Skratka, v knjigi je moj pogled na zavedanje samega sebe, našega okolja, življenja in tudi problemov v širšem svetu, ki jih je veliko. Ta svet je tako neuravnotežen... S tem sva začela današnji pogovor; problemi se ne rešujejo, ne svetovna revščina, ne propadanje Zemlje, okolja, ozračja, vode... Vse to, vsa ta nasprotja se povečujejo in svet pravzaprav gre v neko smer, ki ni dobra, ki lahko na neki točki, če tako rečem, eksplodira, propade. In morali se bomo vzeti v roke in začeti reševati stvari, ampak za to moramo najprej vsak sam sebe nekako spraviti v red. To skušam v tej knjigi torej tudi prikazati, pokazati pot, za katero sam mislim, da je prava, načine, kako to doseči, da bomo potem lahko izboljševali tudi ta svet.

Tavčar: No, vem, da ste tudi z navdušenjem prebrali Učbenik življenja avtorja Martina Kojca. Knjigo, ki je marsikomu spremenila pogled na življenje. Avtor pravi, da sreča pride šele tedaj, ko smo se ji odrekli. Ničesar hoteti pomeni vse zaželeno dobiti. Kaj za vas, gospod predsednik, pomeni sreča? Kaj vas osrečuje?

dr. Janez Drnovšek: Ja, gospod Kojc je zanimiv, tako, da bo morda z marsikakšnega vidika moja knjiga nekako nadaljevanje njegove. Sreča je lahko življenje samo, katerikoli trenutek, če ga znamo ceniti, če se ga zavedamo, če se zavedamo, da življenje ni neskončno, ampak, da je pomemben vsak trenutek in da ga ne zapravljamo kar tako v tri dni, recimo s kakšnimi negativnimi čustvi, z jezo, s sovraštvom, s strahom, s skrbmi. Vse to nam, nas nekako spravlja iz ravnotežja, nas dela nesrečne. Če se tega zavedamo, če poskušamo biti potem raje pozitivni in se zavedamo pomena vsakega trenutka, ki ga živimo, potem bo pa naenkrat lahko vse drugače. Živeli bomo drugače, drugačni bomo v odnosu do drugih ljudi, bolj pozitivni in naenkrat bomo videli, da se potem tudi drugi ljudje začenjajo spreminjati. Če smo mi pozitivni do njih, bodo tudi oni do nas. In, no, tudi poudarjam, da če ne bomo preveč odvisni od svojih pretiranih želja, pa naj bo to, ali po materialnih dobrin, bogastva, ali pa želja po oblasti ali moči, ali želji po prestižu in po tem, da sami sebe izpostavljamo kot zelo pomembne, skratka, če ne bomo odvisni od takih želja, potem bomo veliko bolj zadovoljni in srečni. Če bomo zadovoljni, torej, s čim bolj enostavnim.

Tavčar: Gospod predsednik, čas najinega pogovora se počasi zaključuje. Zato se vam na koncu samo še zahvaljujem, ker ste se prijazno odzvali našemu vabilu in seveda, naj bo na vaši poti čim več trenutkov, ki bodo osrečevali vas in seveda tudi druge. In nenazadnje dobrodošli, prijazno vabljeni še kdaj k nam v Škofjo Loko, glede na to, da letos živimo v zelo prazničnem letu, da vas Godešič, mimo katere ste se tudi peljali, praznuje 1000-letnico, Škofja Loka 100-letnico športa, tako da imamo kar nekaj razlogov za praznovanje in upam, da se boste kateremu vabilu še odzvali.

dr. Janez Drnovšek: Hvala. Hvala lepa vam. Škofja Loka je res lepa. In hvala tudi vsem poslušalkam in poslušalcem, da so naju poslušali in kmalu spet do slišanja.

Tavčar: Tako. In hvala seveda, spoštovani poslušalci četrte radijske mreže in lep pozdrav iz studia Radia Sore iz Škofje Loke. Srečno vsem skupaj.
Zadnje novice

ponedeljek, 29.10.2007
Odstop proračunskih sredstev

Pogovori o prihodnosti Slovenije pri predsedniku republike
Urad predsednika Republike Slovenije
Erjavčeva 17
1000 Ljubljana
Slovenija

tel.: 01 / 478 12 22
fax: 01 / 478 13 57

E-pošta   gp.uprs@up-rs.si
© 2005 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani