arhivska stran
www.up-rs.siGrb republike SlovenijePredsednik republike Slovenije
Predsednik
Ustava in zakoni
Novice
Foto-video album
Odlikovanja
Urad predsednika
S predsednikom Vlade RS Janezom Janšo na pogovorih o prihodnosti Slovenije pri predsedniku republike (Ljubljana, 21.10.2005)
Novice
domov domov  |   natisni natisni  |   english flag english
  Najdi

Nagovor predsednika dr. Drnovška na slovesnosti Društva za Združene narode za Slovenijo ob dnevu človekovih pravic

Ljubljana, 12/12/2005  |  sporočilo za javnost, govor


Klikni za povečavoPredsednik republike dr. Janez Drnovšek se je danes udeležil slovesnosti Društva za Združene narode za Slovenijo ob dnevu človekovih pravic, na kateri so podelili tudi nagrade in priznanja študentom Fakultete za družbene vede, Pravne fakultete in Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani za diplomska dela s področja delovanja Združenih narodov in mednarodnih odnosov Republike Slovenije.

Predsednik dr. Drnovšek je ob tej priložnosti udeležence slovesnosti nagovoril z naslednjimi besedami (nelektoriran zapis):

ikona avdioNagovor predsednika dr. Drnovška na slovesnosti Društva za Združene narode za Slovenijo ob dnevu človekovih pravic (4 MB)


Vesel sem, da ste me povabili na današnjo proslavo. Letos je še posebej pomembna, ker smo praznovali šestdesetletnico Združenih narodov. In kot je že povedal predsednik društva, gospod Bučar, je to že 53. proslava ob dnevu človekovih pravic v Sloveniji, kar je lepo število in kar kaže na zgodnje zanimanje za to problematiko.

Klikni za povečavoČlovekove pravice so univerzalna vrednota. Nekaj, kar pripada vsakemu človeku na Zemlji. Pripadajo mu osnovne, temeljne pravice in te temeljne pravice zagotavlja listina Združenih narodov. Vrsta je teh pravic in tudi sam koncept človekovih pravic se je sčasoma razvijal in razširjal. Od prvotnega koncepta, če poenostavim, varovanja človeka, posameznika, državljana pred nasiljem države, državnih institucij do priznavanja njegovih ekonomskih in socialnih pravic. In na koncu, kot lahko poenostavljeno rečemo, do človekovega razvoja. Do razvoja posameznika in hkrati do razvoja človeštva. Ravno ta zadnji koncept je morda še najbolj aktualen, ker izhaja iz spoznanja, da smo vsi ljudje med seboj povezani in da imamo vsi pravico do tega, da živimo dostojno življenje na tem planetu. Vsak posameznik ima to pravico. In vsi skupaj, kolektivno kot človeštvo bi se morali tega zavedati in vse dejavnosti usmerjati v to, da bi postopno zagotovili vsakemu človeku dostojno, četudi skromno, a dostojno preživetje na našem planetu. Vendar smo žal še daleč od tega cilja.

Klikni za povečavoTo smo ugotavljali tudi septembra letos v New Yorku, ko smo na vrhunskem srečanju OZN govorili o šestdesetih letih obstoja Združenih narodov in hkrati tudi o petih letih izpolnjevanja milenijskih ciljev. Precejšen del takšnih usmeritev, ciljev človeštva, ki izhajajo iz temeljnih pravic človeka za dostojno preživetje, je vsebovan v milenijskih ciljih, ki so jih šefi držav sprejeli leta 2000 kot neke minimalne usmeritve, nauke, ki bi pripeljali do tega, da bi se zmanjšale napetosti in razlike na našem planetu. Da bi zmanjšali revščino, da bi zmanjšali število ljudi, ki umirajo od lakote. Če pogledamo na to stvar z vidika pravice vsakega človeka za dostojno preživetje vsakega človeka lahko vidimo, da smo zelo daleč od tega cilja. Še vedno milijone ljudi umira od lakote in razlike med najbogatejšimi in revnimi v svetu se ne zmanjšujejo, ampak povečujejo. V časih globalizacije celo še bolj kot prej. In tudi analiza petletnega doseganja milenijskih ciljev nam pokaže, da se v petih letih tem ciljem nismo približali, tudi kot pravim relativno skromnim ciljem. Revščina in lakota se nista zmanjšali. Na žalost še vedno prevladuje občutek, da je nivo zavesti med ljudmi v svetu še vedno prenizek, da bi se zavedali temeljne odgovornosti, ki jo imamo vsi do vsakogar na tem planetu. Še vedno marsikdo misli, celo državne politike ali državne institucije mislijo, da je mogoče zagotoviti dolgoročno preživetje človeštva na ta način, da se nadaljujejo sedanji vzorci razvoja, da se še naprej ohranjajo ali celo povečujejo razlike med ljudmi. Vendar, ali niso takšni koncepti nerealni, če jih primerjamo že z današnjo stvarnostjo, če pogledamo, kakšno je pravzaprav danes stanje človeštva. Ne govorim samo o revščini in njenih posledicah, ne govorim samo o terorizmu, ki danes pretresa svet, pri čemer smo si večinoma enotni, da takšne razmere - ker večina človeštva ocenjuje, da so odnosi na svetu nepravični - pravzaprav povečujejo tisti bazen, če tako rečem, teroristov, ki se rekrutirajo za danes in jutri in za naprej.

Tudi okolje kot neka temeljna pravica vsakega človeka, da živi na Zemlji, da uživa to Zemljo takšno, kot je, z njenim zrakom in vodo, tudi ta pravica danes ni zagotovljena. Nasprotno, ugotavljamo, da se zaradi dejavnosti človeštva, številnih držav okolje slabša, da prihaja do segrevanja ozračja, da je okolje vedno bolj onesnaženo in da se nam ta pravica počasi izmika iz rok. Kaj šele prihodnjim generacijam, ki bi jim ta planet morali predati takšnega, kot smo ga sami dobili.

Kolektivne zavesti žal še ni dovolj. O tem, da človeštvo dolgoročno ne more preživeti, če razvoj ne bo uravnotežen, če ne bo zagotovljeno skupno delovanje, ki bi pripeljalo do bolj uravnoteženega sveta, do manjših razlik med ljudmi, do možnosti dostojnega preživetja vsakemu človeku, do skupne akcije za to, da ustavimo onesnaževnanje planeta, da si ga zagotovimo sebi in prihodnjim generacijam. Torej kolektivne zavesti o tem žal še ni dovolj. Še vedno nismo dosegli tiste kritične mase, ki bi bila potrebna, da bi ljudje v institucijah, tako državnih kot mednarodnih, začeli delovati drugače, sprejemati drugačne določitve, manj kratkoročne in sebične, pač pa bolj dolgoročne in z upoštevanjem medsebojne odvisnosti človeštva. Nihče sam sebi ne more zagotoviti dolgoročnega preživetja in varnosti, češ, da se bo izoliral v neko trdnjavo in da bo na podlagi hitrega tehnološkega napredka vzpostavil takšno prednost, da si bo lahko zagotovil varnost. Ne more si jo. Niti pred terorizmom niti pred naravnimi katastrofami. Mislim, da je primerov, ki smo jih samo letos videli, več kot dovolj.

Kljub tej sorazmerno črni sliki pa le vidimo, da se stvari spreminjajo. Ne še toliko v institucijah, ker na žalost politiki pridemo velikokrat skupaj zato, da napišemo in povemo lepo deklaracijo, npr. o milenijskih ciljih, in potem se nič bistvenega ne zgodi, gremo narazen in vsak dela naprej svoje tako kot prej. Ampak med državljani se marsikaj spreminja. Zavest se kljub vsemu dviguje. Zavest o tem, da bo treba marsikaj narediti drugače. Ljudje se zavedajo težav z onesnaževanjem okolja. Klimatske spremembe vedno bolj opozarjajo nase, težko jih je spregledati in tudi njihove posledice. Vedno bolj si želijo tudi pridelovati in uživati zdravo hrano, ne s kemikalijami zastrupljeno hrano. In vedno bolj se zavedajo, da njihove varnosti ne bo, če hkrati ne bo zagotovljena varnost in možnost preživetja vsem delom človeštva, ne samo nekaterim.

In številne nevladne organizacije so bolj dejavne kot vlade in uradne mednarodne institucije, vendar pričakujem, da bo ta pritisk od spodaj, če mu tako rečem, pritisk državljank in državljanov vedno večji in da se bo moral odraziti tudi v samih institucijah ter da bo potem postopno prišlo do drugačnih odločitev. Da ne bodo več prevladovali ozki, skupinski interesi, posamični interesi na škodo vsega človeštva. To je tisto temeljno.

V Evropski uniji si še posebej prizadevamo za to, da bi vzpostavili stabilen dolgoročen razvoj in zmanjšali napetosti, pri sebi in v svetu. Koncept Evropske unije je s tega vidika napreden, verjetno najbolj napreden na svetu. Vendar tudi Evropska unija še ne stori dovolj, ni dosledna pri tem. Vendar je začela in ima še potenciale, da gre naprej. Tudi Evropska unija bo morala še več storiti, da se zmanjšajo razlike v svetu, da se zmanjša revščina. Tudi sama bo morala spremeniti svoje trgovinske politike, ki škodujejo državam v razvoju, zato da ohranjajo privilegije nekaterim ozkim skupinam ljudi v njihovih državah. Če bo to storila, če bo spremenila takšne politike, si bo pridobila še več ugleda, večjo verodostojnost v svetu, njena teža bo večja. Tudi državljani ji bodo bolj zaupali in ne bo več tiste odtujenosti, o kateri tolikokrat govorimo, da tudi evropski "establishment" dela nekaj, večina državljanov pa tega sploh ne pozna in se s tem ne identificira. Vendar tudi v Evropski uniji, morda še bolj kot drugje, narašča kritična masa ljudi z naraščajočo zavestjo in odgovornostjo za skupno življenje na planetu, za to da moramo zagotoviti preživetje celega planeta in zato tudi vsakega posameznega človeka dostojno življenje s temeljnimi svoboščinami. In ko bomo dosegli takšno stanje, ko bo splošen pogled drugačen, ko bo pogled drugačen v tem, da to niso več medsebojni odnosi, ki so krivični, ki so sistematično usmerjeni na škodo dela človeštva, potem seveda lahko pričakujemo drugačno prihodnost, bolj svetlo prihodnost.

Vesel sem, da tudi vaše društvo deluje v tej smeri, da vsako leto namenite posebno pozornost človekovim pravicam in sploh prizadevanju Organizacije združenih narodov. Kljub večkrat ugotovljenim nepopolnostim OZN, te pa izhajajo iz tega, da so takšne njene članice, je to le tista organizacija, ki jo imamo na svetu, pravzaprav edina na svetu v takšnih dimenzijah, s takšnim namenom in s takšnimi cilji. To je organizacija, ki bi prvenstveno morala zagotavljati pravičnejše odnose na svetu, dolgoročen stabilen razvoj in temelji na zavedanju medsebojne povezanosti vseh ljudmi. In na tej organizaciji moramo naprej delati, jo razvijati in krepiti. Tudi vašemu društvu želim čim več uspehov pri tem.
Zadnje novice

ponedeljek, 29.10.2007
Odstop proračunskih sredstev

Pogovori o prihodnosti Slovenije pri predsedniku republike
Urad predsednika Republike Slovenije
Erjavčeva 17
1000 Ljubljana
Slovenija

tel.: 01 / 478 12 22
fax: 01 / 478 13 57

E-pošta   gp.uprs@up-rs.si
© 2005 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani