Poletna šola o Združenih narodih
Ljubljana, 9. 9. 2013 | sporočila za javnost, govori
Hvala lepa gospod dekan, predsednik društva za Združene narode.
Hvala lepa drage mlade kolegice in kolegi, da ste me povabili na to današnjo otvoritev Poletne šole o Združenih narodih, za katero razumem da je prva te vrste, in za katero želim, da bi bila tudi zelo uspešna. Želim si, da bi se take poletne šole dogajale vsako leto, mogoče nekoliko bolj zgodaj v poletju, če pa bo v kakšnem deževnem času, tudi ni slabo. Kajti, navsezadnje nekateri pravijo, veliko dežja pomeni veliko dobrih idej. Verjamem, da jih vi boste imeli v tej letošnji poletni šoli.
Kot je povedal predsednik Društva za Združene narode, sem velik del svojega življenja posvetil Združenim narodom. Ko sem bil vaših let, sem bil predsednik organizacije, ki se je imenovala Organizacija klubov OZN za Slovenijo. To je bila organizacija, kjer so mladi ljudje prihajali skupaj in se pogovarjali o mednarodnih temah. Tisto so bili seveda časi v 70ih letih, ko ni bilo tako zelo veliko raznovrstnih možnosti kot so danes. Ni bilo interneta. Združeni narodi so bili tudi edina organizacija, velika mednarodna organizacija, v kateri je naša tedanja domovina Jugoslavija delovala. In seveda so bili Združeni narodi že zanimivi za nas.
Kasneje sem zaradi celega spleta okoliščin in glede na moje dotedanje delo postal veleposlanik Republike Slovenije pri Združenih narodih od leta 1992 do leta 2000, in v tem času tudi deloval v Varnostnem svetu Organizacije združenih narodov, kar mi je dalo vpogled v nekatere prakse in konkretne situacije mednarodnega miru in varnosti, ki so v centru mednarodne pozornosti, ki so deloma rešene, deloma pa še ne. In kasneje pet let, kot pomočnik generalnega sekretarja Združenih narodov za politična vprašanja. Če človek toliko časa preživi z Združenimi narodi v raznih funkcijah, kot nevladni predstavnik, kot predstavnik svoje države, kot funkcionar organizacije, seveda s tem pridobi neko tesno zvezo z Združenimi narodi in ta zveza mu potem daje povod za razmišljanje o zelo temeljnih vprašanjih pa tudi o zelo konkretnih temah, ki so na dnevnem redu v Združenih narodih.
S tega stališča razmišljam kaj bi pravzaprav bilo prav, da vam povem glede na temo, ki ste mi jo določili in ta tema je vsebinsko definirana. Rekli ste »Vloga organizacij v Združenih narodov pri reševanju aktualnih varnostnih vprašanj«. V razmišljanju o njej sem sem nekako prišel do zaključka da je najbolje, da na samem začetku omenim neko kontrapunktno zadevo. Primerjajmo nekaj kaj se je zgodilo pretekli teden z nečim kar se je zgodilo pred dvesto leti.
Pretekli teden je v Sant Petersburgu potekalo zasedanje skupine G20. Vsi, ki ste spremljali medije, veste, da je bil velik del pozornosti na tem zasedanju posvečen krizi v Siriji in vprašanjem, ki se v zvezi s tem pojavljajo. In o tem bom kasneje, proti koncu svojih izvajanj, nekaj povedal. Ampak razlog zaradi katerega je to zasedanje bilo sklicano, ni bila Sirija, niti ni bila varnostna problematika. Glavna tema skupine G20, ki kot veste združuje dvajset držav, ki predstavljajo 85% svetovnega bruto proizvoda, je bilo vprašanje zaposlovanja in obnavljanja rasti. Ko sem govoril o teh stvareh ob neki priložnosti z nekim ruskim ministrom, mi je ta z veliko vnemo pripovedoval, kako bi Rusija rada na tem zasedanju dosegla, da bi v svetu, ki iz časov, ko je v ospredju tisto kar pri nas imenujemo varčevanje, krčenje stroškov, prišli na neko bolj ambiciozno politiko odpiranja perspektiv razvoja in zaposlovanja, zlasti za mlade ljudi. Vidite ta tema je ostala nekako v ozadju politične krize v Siriji in vprašanj v zvezi z uporabo sile, četudi je skupina G20 imela na formalnem dnevnem redu prav tista vprašanja, ki bi danes morala najbolj zanimati svet in kjer bi bile potrebne najbolj pomembne rešitve. Zato vam svetujem, da pogledate po internetu in si pogledate tudi kaj se je o G20 pisalo v zvezi z glavno tematiko.
In ko boste to gledali, si prikličite v spomin še nekaj. Danes obstaja skupna G20, se pravi skupina tistih držav, ki vse skupaj predstavljajo največji del svetovne ekonomije in s tem seveda povezanega največji del političnega vpliva. Med njimi so seveda vse stalne članice Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov. Torej države, ki imajo posebno odgovornost za mednarodni mir in varnost. Te države danes nastopajo kot kolektiv. Svet je spet multipolarn.
Če to stanje primerjamo z letom 1945, ko je bila ustanovljena Organizacija združenih narodov, bomo videli, da je svet takrat izgledal zelo drugače. Premoč Združenih držav Amerike je takrat bila bistveno večja, kot je danes. Takrat so Združene države Amerike predstavljale kakšnih 40% svetovnega bruto proizvoda. Bile so edina država z nuklearnim orožjem, bile so edina razvita država, ki ni bila opustošena od vojne in imele so prevladujoč položaj, ki je omogočil, da je ameriški duh bistveno prispeval k ustvaritvi Organizaciji Združenih narodov. Tega ne smemo pozabiti. In če bo koga zanimalo kako je ta ameriški duh deloval v času ustanavljanja, je vredno pogledati kakšen dokument iz časa konference v San Franciscu, recimo govore takratnega predsednika Trumana, da bi se dobro razumelo optimizem, vnemo in pričakovanja, ki so obstajala v zvezi z Združenimi narodi.
Ta pričakovanja se niso v celoti uresničila. In sledila so globoka razočaranja. Kajti vedno je v življenju tako, kadar nekaj močno pričakujemo, kadar z nečim računamo, kot se to ne zgodi, je razočaranje toliko večje. In kadar pride do takih situacij, si je vredno priklicati v spomin neko misel, ki je nastala pred več kot 200 leti, in ki pravzaprav več kot dobro definira, daje dober odgovor na vprašanje zakaj Združeni narodi? To misel je zapisal britanski predsednik vlade William Pitt mlajši, ki je bil predsednik vlade v Veliki Britanji v času napoleonskih vojn. Po bitki pri Trofalgarju, kjer so Britanci zmagali, kot vemo, je razmišljal o tem kako naj bo videti Evropa po koncu napoleonskih vojn. Napisal je nek znamenit memorandum, ki ga boste mogoče tisti, ki študirate mednarodne odnose tudi kdaj prebrali. V njem si je zamislil mednarodno organizacijo, ki bi delovala v interesu evropskega miru. Seveda William Pitt ni bil edini, ki je v tistem času o tem razmišljal. Bil pa je najpomembnejši, kajti bil je predsednik vlade ene od odločilnih velesil tistega časa in njegov memorandum je bil podlaga za britansko strategijo na dunajskem kongresu in za nastanek Svete alianse. Podrobneje o tem piše Henry Kissinger v svojem doktoratu, ki je izšel tudi kot knjiga z naslovom Obnovljeni svet, »A World Restored«, ki govori o dunajskem kongresu in Sveti aliansi. Diplomatska situacija tistega časa je prvič v zgodovini rodila mednarodno organizacijo za varstvo miru. Willam Pitt je v tem svojem memorandumu napisal naslednje, najprej bom prebral v angleškem izvirniku in potem povedal nekaj v slovenščini. Zamisel je temeljila na ideji nečesa kar bi bilo »a General and Comprehensive System ob Public Law in Europe and which would provide, as far as possible, for suppressing future attempts to disturb the general Tranquility”. Sistem naj bo zasnovan na nekem splošnem in celovitem sistemu javnega prava. Torej, obstajati mora močan, splošen, javnopravni red. Cilj tega sistema pa mora biti zatreti, kolikor je mogoče, vse poskuse, ki bi motili splošen mir v Evropi.
Če pogledamo danes, 208 let kasneje, kaj od tega je bilo uresničenega, lahko vidimo, da je ta splošni sistem javnega prava napredoval in danes se mednarodno pravo dober, čvrst okvir mednarodnega sodelovanja. Vendar še ne ustreza tistemu kar bi po kriterijih državnega prava, imenovali javno pravo, ker česa takega v svetu še nimamo. In drugič, če pogledamo drugi del Pittove ideje, bomo videli, da so ključne besede »as far as possible«, kolikor je mogoče. Ohranjati mednarodni mir »kolikor je mogoče«. In tudi danes smo še pred to dilemo, kajti mednarodni mir ni mogoče vselej, v vsakem trenutku, v vseh pogledih ohraniti. In seveda, ker je tako, da se zgodijo zelo pomembne razlike med tistim kar si želimo in tistim kar je mogoče, prihaja do pogostih situacij v katerih je nezadovoljstvo spričo stanja in zadeva mir in organizacije, ki je za to prizadevanje ustanovljena.
Če pa pogledamo novejši razvoj in današnje stanje Združenih narodov, in se vprašamo s kakšnimi instrumenti si Združeni narodi prizadevajo za mednarodni mir, če se vprašamo, kaj se dogaja na tem področju, moramo najprej ugotoviti, da je tega veliko več kot je bilo pred 200 leti in tudi veliko več od tistega, kar beremo v časopisih oz. kar se vidi v medijih. Zato – in tudi ker sem sam nekoč deloval v političnem segmentu sekretariata Organizacije združenih narodov kot pomočnik za politične zadeve pripravil kratek spisek teh dejavnosti, da bi bolje razumeli celoto in raznovrstne dejavnosti, ki potekajo v okviru Združenih narodov. V to celoto spadajo naslednje kategorije: preventivna diplomacija, mirovne operacije, pokonfliktno utrjevanje miru, protitetoristična dejavnost in avtorizacija uporabe sile. Ob vsaki od tej stvari bi povedal nekaj kratkega.
Najprej preventivna diplomacija. To je eno najbolj zanimivih področij dela Organizacij združenih narodov. Generalni sekretar je tako rekoč dnevno angažiran z različnimi aktivnostmi, ki imajo značaj preventivne diplomacije. Veliko je tega, kar nikoli ne pride v medije. Veliko tega traja zelo dolgo časa. In včasih je potrebno imeti največjo možno stopnjo potrpežljivosti in pripravljenost na dolgotrajne procese, da nastane rezultat. Včasih rezultatov, takih zelo očitnih, ni. Kajti preventivna diplomacija je dejavnost, ki ne zagotavlja uspeha, je pa nujna. Rad bi dal tri primere preventivne diplomacije, ki bodo povedali kaj mislim s tem.
Najprej, verjetno spremljate vesti o dogajanju v azijski državi Myanmar (Burma). Vidite, letos septembra je 25. letnica ustanovitve gibanja za demokracijo v Burmi, » National League in Democracy«, ki jo vodi karizmatična Nobelova nagrajenka za mir Aung San Su Či. To gibanje je dve leti po svoji ustanovitvi, leta 1990 zmagalo na volitvah s 60% glasov. Sledil je vojaški udar, ki je onemogočil funkcioniranje demokracije in Burmo, ki je že takrat bila precej zaprta vase, še bolj izoliral. V tej situacijo so Združeni narodi napravili več reči. V okviru sistema na področju človekovih pravic so bili imenovani poročevalci, ki so analizirali stanje v Burmi in redno v svojih poročilih kritizirali kršitve človekovih pravic. Nastale so tudi okoliščine v katerih so države odrekle ekonomsko sodelovanje z Myanmarom in končno generalni sekretar Združenih narodov je bil zaprošen s strani generalne skupščine, da imenuje posebnega odposlanca, ki bo v stiku z vsemi strankami v Burmi, v Myanmaru, in poskušal poiskati pot za rešitev situacije, ki je bila na mednarodni spoznana kot nesprejemljiva.
To prizadevanje je trajalo dve desetletji. In v njem so sodelovali številni ljudje. Sam sem imel priliko sodelovati v letih iz 2000 do 2005. V vsem tistem času se je kazala potreba po tem, da pravzaprav vojaški oblasti dopovedujemo, da se bo Burma morala spremeniti. Da bo potrebno napraviti spremembe, ki ne bodo nujno zahtevale uporabe sile. Generali, ki so vodili to državo, pa so bili prepričani, da jim nekatere okoliščine dajejo polno legitimnost za oblast. Ena od njih je etnična raznovrstnost in nevarnost razpada države. Druga je strateški položaj Myanmara med Kitajsko in Indijo, ki je takšne vrste, da mora imeti ustrezno vojaško zaščito, in končno zdelo se jim je, da lahko s svojo oblastjo dosežejo tiste glavne cilje, zaradi katerih je Myanmar suverena država.
Vse to je trajalo dobri dve desetletji, dokler ni prišlo do sprememb, ki so se najvidneje pokazale lansko leto, spomladi v tako imenovanih dopolnilnih volitvah (by-elections). To so bile delne volitve, na katerih je Nacionalna liga za demokracijo dobila 45 od 47 parlamentarnih sedežev, ki so bili predmet glasovanja. Prišlo je do velikega preobrata. Generali so nenadoma postali pripravljeni iz cele vrste mednarodnih okoliščin sprejeti in so celo sami zahtevali drugačno vključitev Myanmara v mednarodno življenje.
Spominjam se številnih pogovorov, ki smo jih imeli s predstavniki burmanske oblasti, ki so bili namenjeni temu, da povemo, da bodo generali morali zamenjati svoje uniforme za bankirske obleke, da bodo stotniki in majorji videli svojo prihodnost kot direktorji oddelkov v civilnih ministrstvih vlade raje kot v vojaških službah. In da se bo morala država temeljito demitalizirati. In to se sedaj dogaja. Za kaj takega je bilo potrebnih dvajset let dela, trije generalni sekretarji Združenih narodov, cela vrsta ljudi, ki so sodelovali v različnih funkcijah na tem področju in vseskozi so Združeni narodi v tem procesu bili prisotni. To je bilo le malo vidno, ampak seveda za vse tiste, ki Myanmar dobro poznajo, pomembno in ne brez rezultatov.
In drug primer, ki je precej drugačen, je zahteval hitrejše reagiranje in hitrejše rezultate se je zgodil v letih 2002 do 2008, med Nigerijo in Kamerunom. Leta 2002 je meddržavno sodišče v Haagu določilo mojo med državama na tak način, ki je bil skladen z mednarodnim pravom, ki pa je bil na škodo močnejše Nigerije in v izrazito korist šibkejšega Kameruna. Ko se je sodba pričakovala, se je vedelo, da bo iz te sodbe izšla velika napetost med državama. Medtem je bil generalni sekretar Združenih narodov zaprošen, da pomaga z mediacijo med predsednikoma obeh držav, (Obasanjo in Biya), in da s to mediacijo vzpostavi mehanizem, ki bo omogočil prenos suverenosti brez uporabe vojaške sile. Ta zadeva je bila predmet obširne aktivnosti v Združenih narodih, zahtevalo se je veliko koordinacij. Ne samo znotraj sistema, ampak tudi z vodilnimi silami Afrike in seveda vsega sveta. Sam sem imel prilike velikokrat govoriti z veleposlaniki različnih držav, tudi petih članic varnostnega sveta, o tem, kako naprej v tem vprašanju, kako naj se skoncentrirano in organizirano diplomatsko akcijo pomaga generalnemu sekretarju, da vzpostaviti mehanizem, ki bo omogočil mirno uresničitev sodbe. Vzpostavljena je bila tudi posebna pisarna »na terenu«, ki je pomagala v dvostranski komunikaciji med državama pri reševanju problemov. Zadeva je trajala šest let in je bila uspešna.
In končno še en primer, za katerega ne morem trditi, da je bil uspešen, Kolumbija. V Kolumbiji je državljanska vojna že desetletja. Predsedniki Kolumbije so večkrat prosili generalnega sekretarja Združenih narodov, da pomaga s posredovanjem med vlado na eni strani in uporniškimi gibanji, zlasti z največjim gibanje FARC, za katerega ste verjetno slišali. Generalni sekretar Kofi Annan je na prošnjo takratnega predsednika Andresa Pastrane to tudi naredil. Nastala je zelo intenzivna aktivnost iskanja kontaktov in tudi poskusov kako bi gibanje FARC naredili bolj moderno, da bi bolje razumelo kakšen je današnji svet. Bile so poslane delegacije tega gibanja na Norveško in v druge evropske države z namenom, da se seznanijo z razmerami v sodobnem svetu. Kajti, za vojščake, ki so celo življenje preživeli v džunglah in v vojni, ni bilo enostavno spoznati, da drugačen svet zahteva drugačno politiko. No in ta poskus se je v času predsednika Pastrane ni posrečil. Njegov naslednik Alvaro Uribe je ta poskus opustil. Združeni narodi so morali napravi zelo subtilno operacijo, pri kateri so zmanjšali svoj politični angažma na račun humanitarnih in drugih dejavnosti. Problem se rešuje še naprej. Ni rešen in ni videti na kakšen način bi lahko Združeni narodi v kasnejših fazah pomagali. Vendar sem prepričan: Če bo generalni sekretar Združenih narodov dobil prošnjo za pomoč, bo tej prošnji ustregel.
Dal sem te tri primere zaradi tega, ker so manj znani, ker mislim, da je dobro da o njih razmišljate v kontekstu slehernega razmisleka o prizadevanju Združenih narodov na področju mednarodnega miru in varnosti. Ne bom tako obširno govoril o drugih operacij oziroma o drugih aktivnostih, ki jih bolje poznate in s katerimi boste imeli tudi specializirane razprave o teku tej poletne šole. Vendar moram nekaj besed reči o mirovnih operacijah.
Mirovne operacije kot veste so zaščitni znak Združenih narodov v tem času. Ta čas imajo Združeni narodi 110.000 pripadnikov mirovnih sil v petnajstih mirovnih operacijah. Od tega je 90.000 mož in žena v uniformi, ostalih 20.000 dela v civilnih funkcijah v mirovnih operacijah. Letni proračun mirovnih operacij je blizu 8 milijard dolarjev, kar je videti velika številka, ampak glede na število pripadnikov je to razmeroma skromna finančna podlaga. To je sedaj generalna slika.
Mirovne operacije so predmet različnega proučevanja, verjamem, da marsikaj od tega že veste, zato ni treba, da bi ponavljal še podatke o zgodovinskem razvoju mirovnih operacij. Lahko pa povem naslednje. Mirovne operacije so imele več faz. V času do konca hladne vojne je šlo prvenstveno zato, da se vzpostavi operacija, ki zagotovi vzdrževanje premirja in zaustavitev ognja med organiziranimi vojskami držav. Na koncu hladne vojne je slika postala precej bolj komplicirana, operacije so postale večje, mandati zahtevnejši, zahtevalo se je zaščito humanitarnih operacij. V nekaterih primerih vzpostavljanje stabilnega varnega okolja za vzpostavljanje pravne države in za druge funkcije, ki so potrebne v njegovem času. V teh operacijah je dostikrat prišlo do angažiranja mirovnih sil z različnimi dejavniki, ki niso bile države - z različnimi uporniškimi skupinami, z različnimi milicami, z različnimi drugimi skupinami od katerih ni bilo mogoče pričakovati organiziranega in discipliniranega ravnanja. Prišlo je do hude krize mirovnih operacij nekje sredi 90-ih let, v času Ruande in Bosne in Hercegovine. In tej krizi je potem sledil temeljit razmislek okrog leta 2000. Svetoval bi vam vsem, ki študirate mirovne operacije, da si temeljito pogledate Brahimijevo poročilo iz leta 2000, ki daje celovito analizo problemov mirovnih operacij in v katerem je začrtan razvoj za naprej.
Ta razvoj za naprej pa je bil seveda zanimiv z več vidikov. Vidik, ki bi ga rad posebej izpostavil in za katerega vam svetujem, da ga temeljiteje obravnavate, ko ga boste imeli na dnevnem redu na temo mirovnih operacij, je vprašanje, do kakšne mere naj pripadniki mirovnih operacij uporabljajo silo za izvedbo svojega mandata. Pripadniki mirovnih operacij niso zato, da agresivne vršijo vojaške akcije. Ti so zato, da vzdržujejo mir. Njihova prisotnost bi po prvotnem konceptu mirovnih operacij morala biti glavna garancija uspešnosti opravljanja tega mandata. Vendar v položaju kakršnem se je svet znašel po hladni vojni, ta definicija ne zadošča več. Postopoma se je razvila razlaga, da samoobramba mirovnih operacij pomeni več kot samo odgovor na izvršen napad na pripadnike mirovnih sil. Da je samoobramba dopustna tudi za izvrševanje mandata. Skratka uporaba sile je dopustna tudi za izvrševanje mandata mirovnih operacij.
V praksi je ta pristop veliko težje uresničiti kot je formuliran v razpravi kakršno imamo mi danes. In zato tudi kasneje, od kar je ta razlaga prodrla, nikoli ni bilo čisto jasno kako naj se ta ideja izvršuje v konkretni situacijah. No, v letošnjem letu smo dobili dve mirovni operaciji, ki zahtevata posebno pozornost. Ena je v Kongu, druga je v Maliju, ki imata vse zelo močno poudarjen proaktivni značaj vojaške operacije. Kongo je posebej zanimivo področje in to vam svetujem, da študirate z veliko skrbnostjo. Namreč v Kongu, od kar je ta država nastala leta 1960 naprej, so se večkrat vrstile različne mirovne operacije, ki so vse imele takšno ali drugačno proaktivno vlogo in tudi pravico mandat uporabljati s silo v smislu kot jo uporablja vojaška sila katerekoli države.
Leta 1961 je takratna mirovna operacija ONUC dobila mandat, da zaščiti novo nastalo državo pred secesionističnimi težnjami v provinci Katanga, pred kantanškimi žandarji in pred različnimi plačanci, ki so takrat prišli v Katango. To je bila prva operacija, kjer je to bilo v resoluciji varnostnega sveta to izrecno dopustno. Ta operacija je imela 20.000 pripadnikov. Ta del zgodovine je bil eden bolj travmatičnih za Združene narode. Operacija ni bila v celoti uspešna, tudi generalni sekretar tedanjega časa Dag Hammarskjold je izgubil življenje kot verjetno veste v enem od poskusom, da bi s svojim posredovanjem pomagal ustaviti vojno.
Leta 2003, v času 2. Kongonške vojne, ki se je začela nekako 1998, je na vhodu Konga prišlo do hude humanitarne katastrofe, ki je zahtevala takojšnje vojaško angažiranje. Takrat je že obstajala mirovna operacija MONUC, ki pa ni bila dovolj močna. Ni bila pravilno sestavljena, ni imela dovolj močnega mandata, da bi lahko preprečila humanitarno katastrofo v kateri je bilo v kratkem obdobju nekaj mesecev 50.000 tisoč ljudi ob življenje. In v tistih časih se je postavljalo vprašanje kako hitro ukrepati. Sam sem bil prisoten, ko je generalni sekretar Kofi Annan poklical francoskega predsednika Chiraca in se z njim pogovarjal o tem, da je treba napraviti neko hitro intervencijsko akcijo s pomočjo najbolj izurjenih in najbolj opremljenih in oboroženih sil na svetu, z namenom, da se ustavi nasilje v vzhodnem Kongu, v območju Kivu in da se postavijo pogoji, v katerih bo lahko MONUC, takrat že prisotna mirovna operacija, nadaljeval svoje delo. No ta intervencija se je zgodila, dobila je ime Artemis, ime za katerega ste verjetno slišali, če ste se zanimali za mirovne operacije. Artemis je imela 1.800 pripadnikov, 90% od teh je bilo pripadnikov francoske vojske, ostalo so bili pripadniki iz držav Evropske unije.Artemis je bila prva misija, ki je dobila podobo, profil iz Evropske unije, seveda avtorizirano s strani Varnostnega sveta Združenih narodov in začeto na pobudo generalnega sekretarja Združenih narodov. Ta je nekako v dveh mesecih vzpostavila elementarno stanje ustavitve napadov in omogoča nadaljevanje MONUCa.
Seveda s tem situacija v Kongu še zdaleč ni bila končana in tudi danes obstajajo problemi. Govori se o milijonih mrtvih v oboroženih spopadih po l. 1998. Informacije so še skope, vendar je potreba po odločnem angažiranju očitna.
Zato je Varnostni svet Združenih narodov letos marca predvidel ustanovitev posebne intervencijske brigade, ki jo sestavlja okrog 3.000 mož iz treh južnoafriških držav, iz Južnoafriške republike, Tanzanije in Malavije. Ta brigada je skoraj v celoti že sestavljena in operativna v jugovzhodnem delu Konga in je že prišla v prve vojaške konfrontacije z nekaterimi silami o katerih milic obdeluje v tistem delu Afrike.
Seveda je situacija preveč zapletena, da bi vse podrobnosti obravnaval v tem svojem uvodnem izvajanju. Boste pa imeli v okviru razprav mirovnih operacij priliko, da se temu nekoliko bolj posvetite. Svetujem, da to storite. Kajti v bistvu je intervencijska brigada v okviru MONUCa v Kongu ena od najzanimivejših operacij zadnjega časa. To je operacija, ki daje možnost, da pripadniki mirovnih sil iz afriških držav posežejo z veliko večjo agresivnostjo v različne izzive, ki jih predstavljajo različne milice. Do prvih spopadov je letos avgusta že prišlo. O tem se je poročalo razmeroma malo, vendar praksa se začenja ustvarjati in ta praksa ne bo lahka.
V zvezi z njo bodo nastala številna vprašanja o tem, kaj pomeni nevtralnost mirovnih sil. Če pogledate poročilo generalnega sekretarja o delu organizacije, ki je izšlo prejšnji teden v New Yorku, (Report of the Secretary General on the Work of the Organization), boste v njem našli vpogled v celotno stanje organizacije v tem trenutku. Videli boste, da je generalni sekretar, ko gre za to vprašanje v Kongu, dal zelo zanimivo definicijo. Povedal je takole. Vsa mirovna operacija, vključno z intervencijsko brigado mora biti »impartial«. Se pravi, mora biti nepristranska. Vendar, to ne pomeni, da je lahko nevtralna v razmerju do hudodelstev, do grozodejstev, ki se dogajajo.
Vidite, ko smo nekoč, takrat sem bil veleposlanik Slovenije v Združenih narodih, govorili o stanju v Bosni in Hercegovini, smo številni diplomati razlagali ravno to. Nevtralnost mirovnih operacij ne sme biti nevtralnost v razmerju do hudih kršitev vojnega prava, tudi kršitev človekovih pravic, vojnih grozodejstev. Nevtralnost je treba razumeti ne kot enako distanco do vseh sil, ki so vpletene v spopad, ampak kot nepristranskost do vseh dejanj, ki se v tej vojni zgodijo. Nepristranskost je prva prvina te doktrine mirovnih sil. Nepristranskost pa utegne zahtevati uporabo vojaške sile za zaščito civilnega prebivalstva zoper kršitelje mednarodnega prava. Z odločitvijo Varnostnega sveta in prakso, ki je sledila, je pojasnjeno, da je ta intervencijska brigada pooblaščena uporabiti silo, če ugotovi, da je to potrebno z vidika preprečitve grozodejstev, katerih žrtev je civilno prebivalstvo.
Podobno močnejši mandat je dobila tudi mirovna operacija v Maliju in o tem, verjamem, se boste temeljiteje pogovarjali. Prizadevanja Organizacije Združenih narodov za ohranjanje mednarodnega miru in varnosti pozna še druge dejavnosti: pokonfliktno urejanje miru, potem so tu raznovrstne protiteroristične dejavnosti, zlasti tiste, ki zadevajo graditev pravnih sistemov za preprečevanje terorizma, sodelovanje v tem okviru z avtoriteto Varnostnega sveta in seveda individualno svetovanje držav na tem področju.
Za organizacijo Združenih narodov je ena od pomembnih prvin njenega prizadevanja za mednarodni mir vprašanje do kakšne mere in v katerih primerih je prav, da organizacija avtorizira uporabo sile, ki jo izvrši nekdo drug, bodisi regionalna organizacija, varnostna organizacija, ki niso Združeni narodi ali pa skupina držav. Taki primeri so se v zgodovini Združenih narodov večkrat zgodili. Kot veste iz zgodovine je prvi tak primer bil v korejski vojni, kjer so Združeni narodi avtorizirali oboroženo akcijo proti severni Koreji, ki je bila spoznana kot agresorska država. Nadalje je takšna avtorizacija prišla v letu 1990, po tistem ko je Irak zasedel ozemlje sosednjega Kuvajta. Jeseni 1990 je Varnostni svet na svojem ministrskem zasedanju avtoriziral uporabo vseh sredstev, ki so potrebna, da se to stanje okupacije konča. V letu 1991 je sledila vojaška akcija skupine držav, ki so prišle na pomoč Kuvajtu. To je bila po eni strani samoobrambna akcija, akt kolektivne samoobrambe. Na drugi strani pa je to bila akcija v polni meri avtorizirana s strani Varnostnega sveta Združenih narodov. Imela je potemtakem vse značilnosti tistega obdobja po koncu hladne vojne v katerem so velike sile dobro sodelovale in v katerem je prišlo do tega, da so jasno povedale, da agresija ene države proti drugi državi ni več dopustna. To je pomembna prvina v mednarodnih odnosih, katere vrednost je nekoliko zbledela v luči kasnejših primerov uporabe sile, ampak je še vedno temeljna. Zato vam svetujem, da jo tudi kot tako jemljete.
Nekaj podobnega se je zgodilo v Afganistanu leta 2001, ko je po terorističnih napadih v New Yorku in Washingtonu Varnostni svet avtoriziral uporabo sile zoper talibansko oblast v Afganistanu. Do uporabe sile je prišlo in kasneje tudi do mirovne pobude oziroma do konference v Bonu, ki je ustvarila okvir za mednarodni mir.
Nekaj podobnega se seveda lahko pričakuje tudi v podobnih situacijah drugje. Vendar je treba razumeti še nekatere specifične okoliščine. Do avtorizacije uporabe sile lahko pride v razmerah v katerih vojna že dolgo traja. Tak primer je bil Bosna in Hercegovina, kjer je vojna, ki se je začela spomladi leta 1992, leta 1995 prešla v fazo, v kateri so razmere na bojiščih postopoma ustvarile stanje izčrpanosti na vseh straneh in ko se je na mednarodni ravni začela zelo energična pobuda za dokončanje te vojne. V tistem trenutku, avgusta in septembra 1995 je prišlo do vojaške akcije, ki je bila avtorizirana že prej, na poseben način, s tako imenovanim »dvojnim ključem«. Zahtevalo se je odločitev tako na ravni Nata, kot na ravni Združenih narodov. In ko je bil ta dvojni ključ uporabljen, je prišlo do zračnih napadov, ki so pomagali. Ne odločili vojno, ampak pomagali pospešiti diplomatski proces, ki se je končal z mirovnim sporazumom v novembru leta 1995. V Bosni in Hercegovini se je pokazala določena povezanost med vojaško akcijo, ki utegne v določenih razmerah postati nujna in diplomatsko iniciativo, ki je edina sposobna zagotoviti okvire za ustavitev vojne. Vojne ni mogoče ustaviti kratko in malo z vojaško akcijo. To se mora zgoditi s političnim prijemom in z mednarodno angažiranostjo. Potrebna je mednarodna konferenca. To se je zgodilo v Bosni in Hercegovini.
Tudi na Kosovu, kjer ni bilo izrecne avtorizacije Varnostnega sveta Združenih narodov, je bila stopnja legitimnosti uporabe sile visoka, med drugim tudi zaradi tega, ker je hkrati z uporabo sile potekala diplomatska akcija. Ta diplomatska akcija je dala resolucijo, ki jo vsi poznate; resolucijo 1244. Spomniti se velja, da je takrat v teku Natove akcije potekala tudi diplomatska misija, ki sta jo vodila nekdanji ruski predsednik vlade Černomirdin in tedanji aktualni finski predsednik Martti Ahtisaari in ki je pomagala k temu da se je ustvarilo razumevanje v čem je politična rešitev kosovskega vprašanja. Ta politična rešitev je bila taka, da je v prvi fazi zahtevala upravo s strani Organizacije združenih narodov in ta uprava je bila vzpostavljena z resolucijo 1244. Določitev končnega statusa je bila odložena na kasneje – in še ni zaključena. Politični del tega dogajanja je bil odločilen. Vojaški del je lahko bil uspešen, ker je obstajal politični okvir znotraj katerega je lahko prišlo do rešitve.
Upoštevajmo vse te izkušnje ko se danes razmišlja o Siriji. Vojaška akcija sama po sebi ne zagotavlja rezultatov. Zato je v zvezi z vojaško akcijo potrebna kar največja previdnost. Vojaška akcija je nekaj kar bi osebno odsvetoval. Spomnil bi, da je tudi v teh časih treba slišati to kar pripoveduje generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki-moon in za kar se zavzema njegov posebni odposlanec za Sirijo Lakhdar Brahimi. Lakhdar Brahimi je eden najbolje izkušenih diplomatov na svetu in diplomat, ki je sodeloval pri vzpostavljanju mirovnih rešitev za Libanon konec 80-ih let, za Afganistan leta 2001, deloval je tudi na mnogih drugih področjih in je poznavalec, ne samo rešitev, ampak tudi poznavalec subtilnosti politike in diplomacije. Oba v bistvu opozarjata, da je tisto kar danes najbolj manjka, energičen diplomatski proces. Kot veste je mednarodna skupnost sprejela zamisel o Ženevski konferenci. Sprejela je tudi nekatere pomembne principe na katerih naj bi ta Ženevska konferenca delovala. Med drugim je tudi ta, da naj se vzpostavi prehodni režim, ki bi omogočil prenehanje sedanje oblasti predsednika Asada in vzpostavitev nove oblasti, ki bi uživala ustrezno legitimnost v Siriji. Premalo se je naredilo, da bi ta zamisel postala vodilo vseh aktivnosti okrog Sirije. Premalo se je storilo za to.
Letos, 7. maja, sta se v Moskvi sestala zunanja ministra Ruske federacije in Združenih držav Amerike. Takrat je bil sprejet dogovor, da se krene v smeri vzpostavitve druge faze Ženevskega procesa »Ženeva dve«. V tej fazi naj bi se uresničili princi o katerih sem govoril. V tej fazi naj bi se uresničil princip prehodne oblasti. Seveda pa je za kaj takega treba najprej doseči sporazum med vsemi, ki lahko prispevajo k temu, da bo lahko takšna rešitev zaživela. To pa so seveda oblast v Siriji, opozicija in števili regionalni dejavniki.
Okrog sestave te konference, okrog tega kdo naj sodeluje in kakšen naj bo dnevni red, še ni bilo sporazuma. In odločilen čas je bil na žalost zamujen. Vmes je prišlo do uporabe kemičnega orožja. Kot vse kaže moramo počakati, da bomo videli kaj bo o tem tragičnem in zločinskem primeru povedala preiskovalna komisija Organizacije združenih narodov in seveda bo treba zagotoviti, da bodo storilci nekega dne postavljeni pred sodišče. Toda krati s tem je treba zagotoviti politični proces in ustrezno diplomatsko akcijo. Brez tega ni rešitve in osnovna izhodišča za kaj takega že imamo. Zato se zavzemam, da bi se pobude Lakhdarja Brahimija in generalnega sekretarja Združenih narodov Ban Ki-moona vzele resno in da bi na podlagi takega razumevanja mednarodna skupnost pristopila k energični akciji, h koordinirani akciji, ki naj pokaže kje je smer rešitve za prihodnje.
S tem primerom Sirije sem želel končati teh nekaj uvodnih misli. Kot ste videli, Združeni narodi so vedno povezani z dramatičnimi vprašanji mednarodne skupnosti. Niso vedno uspešni. Niso vedno uspešni takoj. Toda vedno so tu. In tako je od kar so nastali, od kar je ta organizacija nastala. Tej organizaciji se je večkrat napovedovalo konec. Ko sem govoril o tem z nekim zelo uglednim uslužbencem Združenih narodov, ki je bil zraven od samega začetka in tam je povedal že od prve iranske krize leta 1974, so lahko že takrat prebrali v medijih, da je ta kriza konec Združenih narodov. In tako je bilo v mnogih nadaljnjih krizah. Tu se lahko vrnem na misel izpred 200-ih let. Svet potrebuje ustrezen, močan pravni okvir za reševanje svojih varnostnih problemov in mora storiti vse, vse kar je mogoče, da se mir ohrani in doseže.
Post Scriptum:
Prav v času tega nagovora je državni sekretar ZDA John Kerry v Londonu povedal, da bi odpoved kemičnega orožja v Siriji omogočila, da ne pride do vojaške akcije, in da se težišče prenese na diplomatsko raven. To se je v naslednjih tednih tudi zgodilo. Obnovitev diplomacije je oživilo upanje, da bo storjeno »vse kar je mogoče« za vzpostavitev miru. Le čas bo pokazal kako daleč (ali blizu) je to od tako potrebnega končanja vojne v Siriji.
Ljubljana, 4.11.2013
Prispevek, ki je bil 9. septembra 2013 objavljen na TV Slovenija: "Danilo Türk proti napadu na Sirijo".
http://ava.rtvslo.si/predvajaj/danilo-tuerk-proti-napadu-na-sirijo/ava2.174237830/