Slovesnost v spomin padlim domačinom in boju za osvoboditev, govor bivšega predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka
Križ pri Trstu, Italija, 30. 4. 2013 | govori
Velja govorjena beseda!
Spoštovani borci in borke NOB,
dragi krajani Križa in prijatelji s Tržaškega,
spoštovani visoki gostje,
tovarišice in tovariši, gospe in gospodje,
v veliko čast si štejem, da ste me povabili na današnjo, lepo slovesnost v tem čudovitem kraju na obali Tržaškega zaliva in mi dali priložnost, da spregovorim nekaj besed. Prihajam iz Ljubljane, kjer smo pred dnevi obeležili dan Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Temu praznovanju sta letos dala še posebno moč in sporočilnost Partizanski pevski zbor Pinko Tomažič in njegova voditeljica Pia Cah. Naj se še enkrat zahvalim vsem "Pinkotom", še posebej pa Pii Cah, domačinki iz Križa, in vsem, ki s svojim umetniškim delom na tako izjemen način gojijo vrednote svobode, socialne pravičnosti in domoljubja.
Vse te vrednote so žive in vse močnejše. V mnogih krajih jih krepijo tradicionalne prireditve. Tu, v Križu, vsako leto borčevska sekcija "Evald Antončič - Stojan" prireja slovesnost na predvečer 1. maja. Simbolika izbranega datuma je izjemno močna. En sam datum nas spominja na tri pomembne tokove naše zgodovine, ki so močno zaznamovali našo sedanjost in so izročilo za našo prihodnost.
Spominja nas na trpljenje žrtev in na zgodovinski pomen boja proti fašizmu in nacizmu. Spominja nas na veličino in trajno pomembnost zmage v drugi svetovni vojni.
In spominja nas, da bomo jutri praznovali 1. maj, mednarodni praznik dela, ki je danes v Evropi aktualen enako ali še bolj kot kadarkoli doslej.
Redkokdaj in redkokje najdemo v enem datumu in eni slovesnosti toliko pomembnih sporočil.
Pred dnevi smo se v vsej Sloveniji spomnili na ustanovitev Osvobodilne fronte slovenskega naroda, tega mogočnega vseljudskega gibanja ljudi, ki je slovenskemu narodu zagotovilo preživetje, zmago v vojni in častno mesto med evropskimi narodi. Narodnoosvobodilni boj je bil največje in najbolj junaško dejanje v vsej zgodovini slovenskega naroda. Z njim je slovenski narod stopil med zgodovinske narode Evrope in sveta in ustvaril trdno podlago svoje samoodločbe in, kasneje, tudi svoje državnosti.
Veličine teh zgodovinskih dejanj se spominjamo te dni. Spominjamo pa se tudi, da se je boj primorskih Slovencev proti fašizmu in boj vseh antifašistov začel že veliko pred začetkom druge svetovne vojne, in da je bilo trpljenje primorskih ljudi pod fašizmom veliko daljše kot kjerkoli drugje. Veliko je datumov, ob katerih se tega vedno znova zavemo.
Kmalu bodo minila tri leta odkar smo predsedniki treh sosednjih držav, Italije, Slovenije in Hrvaške simbolično, z udeležbo na koncertu miru v Trstu, izrazili skupno voljo po prijateljskem in miroljubnem sožitju med našimi narodi. Tistega dne, 13. julija 2010, smo se še posebno močno spominjali 90-letnice požiga Narodnega doma v Trstu. Zato smo vsi trije predsedniki skupaj tistega simboličnega dne najprej položili venec v nekdanjem Narodnem domu v Trstu. S tem smo jasno povedali, da se zavedamo začetkov fašizma in vsega zla, ki ga je povzročil - in hkrati s tem, da se zavedamo pomena antifašističnega boja, ki je v teh krajih trajal več kot dve desetletji. Boja, ki se je končal z veličastno zmago.
Prvega maja 1945 je bil osvobojen Trst in obdobje fašističnega in nacističnega nasilja se je končalo. Zmaga nad fašizmom in nacizmom je bila odločilnega pomena za prihodnost Evrope in sveta. Druga svetovna vojna ni bila le velika vojna. Bila je odločilen spopad za prihodnost človeštva. Vse kar je dobrega nastalo po njej, dolguje svoj nastanek zmagi zaveznikov v drugi svetovni vojni. Organizacija združenih narodov, Svet Evrope in današnja Evropska unija, vse te in mnoge druge svetovne in evropske ustanove našega časa ter izjemen razvoj in blaginja povojnega obdobja, vse to ima svoje temelje prav v tej zmagi.
Konec druge svetovne vojne so zaznamovale tudi nekatere temne plati, žrtve med civilnim prebivalstvom, begunstvo in številne tragične usode ljudi. Tudi tega trpljenja ne smemo pozabiti. Razumeti pa moramo časovno zaporedje in vzročno povezanost vseh dejanj nasilja v prvi polovici preteklega stoletja in predvsem dejstvo, da je bil fašizem na začetku vseh teh dejanj in nesreč.
Spoštovani zbrani,
Kmalu bo minilo sedemdeset let od veličastne zmage nad fašizmom in nacizmom. Vsa kasnejša zgodovina je potrdila pomen te zmage za humanost, svobodo in blaginjo, za izjemen razvoj, ki ga je svet doživel od druge svetovne vojne naprej.
Ta razvoj je omogočil tudi novo povezanost sveta, izjemen napredek znanosti in tehnologije in novih možnosti humanega napredka za celotno človeštvo. Vendar, tak razvoj ni sam po sebi zagotovljen. V veliki meri je odvisen od tega kako pojmujemo in kako vrednotimo delo. Na predvečer prvega maja, tradicionalnega mednarodnega praznika dela, smo dolžni razmišljati o tem.
Danes se zdi, kot da delo nima več take cene kot jo je imelo nekoč, hkrati pa je postalo vrednota, ki je za vse večji krog ljudi vse bolj težko dosegljiva. Novi časi so prinesli nove probleme.
Nove tehnologije in nova konkurenca so v razvitem svetu znižale ceno dela in zmanjšale njegov pomen med faktorji proizvodnje. Izkoriščanje dela je postalo bolj prefinjeno in bolj intenzivno kot kdajkoli doslej. V razvitem svetu se povečuje delovna obremenjenost, v novih ekonomijah pa se vzdržuje nizka cena dela in ohranja stanje nizke ali celo neobstoječe socialne zaščite. Oboje skupaj povečuje profit in utrjuje moč kapitala. Finančni kapital je danes močnejši kot kdajkoli v novejši zgodovini. Tudi najmočnejše države se pokoravajo zapovedim tako imenovanih finančnih trgov. Vsa ta leta, ko traja finančna kriza, države niso uspele storiti ničesar, kar bi obrzdalo moč finančnega kapitala in jo podredilo prizadevanju za skupno dobro.
Hkrati z vse slabšim vrednotenjem dela, pa postaja delo za mnoge, zlasti za mlade ljudi, žal, nedosegljiv cilj in vrednota po kateri lahko le hrepenijo. Če se je še pred nedavnim, v času skoraj polne zaposlenosti, zdelo, da je prihodnost človeštva v vse manjši delovni obremenjenosti, danes bolje razumemo delo kot vrednoto, kot nujno zagotovilo človekove uresničitve in kot pogoj njegove sreče. Bolje se razume tudi to, kako tesno so povezani delo, znanje, ustvarjalnost in podjetnost - bolj kot kdajkoli doslej. Zato je prizadevanje za znanje, za resnično, produktivno in ustvarjalno znanje tako pomemben del prizadevanja za prihodnost dela kot ene temeljnih človeških vrednot.
Samo z znanjem in ustvarjalnostjo je mogoče zagotavljati svobodo in uspešnost v izbiri zaposlitve in učinkovitost v ustvarjanju nove blaginje.
Vse te misli in vse te skrbi so z nami v teh dneh pred letošnjim mednarodnim praznikom dela. Danes so vodilne politične sile, države in mednarodni forumi, zlasti Evropska unija soočeni z zgodovinskim izzivom: Ali bodo uspeli obrzdati moč finančnega kapitala in mu dati odgovorno mesto v prizadevanju za človeški razvoj, ali pa bodo dopustili sedanje drsenje v dolgotrajno recesijo in družbeni razkroj.
Nikar se ne slepimo, ravni nezaposlenosti v mnogih evropskih državah so že postale nevzdržne. Mlada generacija nima zagotovljene dobre prihodnosti. Nastaja nevaren občutek politične nemoči in brezupa, grozita družbeni in moralni razkroj.
Evropa je v preteklem stoletju že doživela čase, ko bilo uničeno njeno moralno ravnovesje. Iz tega uničenja je nastal politični ekstremizem, totalitarne ideologije in velike vojne. Nasilno dvajseto stoletje nam je zapustilo travmatične spomine.
Zato se moramo danes še toliko bolj potruditi za razumne rešitve, take ki nam bodo zagotovile nadaljnji in vsestranski razvoj. Evropa je najbogatejši del sveta, hkrati pa je danes edini del sveta, ki stagnira.
Evropi ne manjka niti gospodarske moči niti intelektualne usposobljenosti za boljšo prihodnost od te, ki jo lahko slutimo danes. Skrajni čas je, da se Evropska unija ozavesti in sporazume o praktičnih ukrepih, ki bodo zagotovili razvoj in vzpostavili bolj smiseln, bolj integriran in bolje nadzorovan sistem finančnih institucij od tega, ki ga imamo danes, boljši in bolj enakopraven notranji trg in boljše in bolj legitimno delovanje njenih političnih institucij.
Danes je Evropa že močno integrirana, svet pa vse bolj globaliziran. Poti nazaj, v čase nekdanjih ideologij in nekdanje državne moči ni več. Rešitve moramo iskati skupaj in v tem skupnem iskanju izhajati iz vrednot, ki so se potrdile v naši skupni, četudi travmatični zgodovini. Vrednote človeške svobode in ustvarjalnega dela med najpomembnejšimi. Zato praznujmo jutrišnji praznik s samozavestjo in občutkom odgovornosti, zlasti pa z občutkom, da potrebujemo spremembe na bolje takoj.
Naj živi prvi maj, praznik dela!
Naj živi naše prizadevanje za širitev obzorij svobode, miru in vsestranskega napredka!