Akad. prof. dr. France Bernik

Ko razpravljamo o dialogu in odnosu slovenske države z verskimi skupnostmi imamo najprej in predvsem v mislih rimskokatoliško veroizpoved, najštevilnejšo versko skupnost pri nas, njeno izjemno dolgo in pomembno tradicijo, brez katere si slovenske nacionalne in kulturne zgodovine ne moremo predstavljati. Krščanstvo je od časov, ko je začela nastajati skupinska zavest naših prednikov, tista duhovna velesila, ki je oblikovala in krepila jezikovno samobitnost starih Slovencev in jih vključila v evropsko kulturo. Dolga stoletja sta krščanstvo in kultura v širšem smislu hodila vzporedno. Neredko je krščanstvo uresničevalo etničnoobrambno vlogo, neredno je kultura našla v krščanstvu zaveznika pri etničnem, moralnem in estetskem osveščanju ljudstva, kasneje naroda. Mislimo kulturo v klasičnem pomenu, dolgotrajno prizadevanje človeštva, ki ga po Kantu označuje razvoj iz »surovega« stanja narave, ko je narava obvladovala človeka, do stanja, v katerem človek obvladuje naravo. Mislimo kulturo, ki jo utemeljujejo trajne vrednote izobraževanja, umetnosti, znanosti in religije, njena nenehna stremljenja po »višji« naravi v človeku, po utrjevanju bolj razsvetljenih, bolj plemenitih oblik človekove eksistence.

Od Brižinskih spomenikov, najstarejšega slovenskega in slovanskega rokopisa krščanske vsebine, se je proces zgodovinske istovetnosti nadaljeval do drugega vrhunca v naši kulturni preteklosti, do Trubarja in slovenskih protestantov. Odslej je imelo katolištvo v vseh obdobjih naše kulture do najnovejšega časa vidno, pogosto najvidnejšo vlogo. Vendar je bil od razsvetljenstva dalje katoliški svetovni nazor prisiljen živeti skupaj in se spopadati z liberalizmom, s svobodomiselnim pogledom na svet, od prve polovice 20. stoletja tudi z marksizmom kot s svojo še nevarnejšo opozicijo. Prav Marksov zgodovinski materializem in Marksova kritika meščanske družbe, uporaba njegovih spoznanj za revolucionarno spremembo kapitalističnega gospodarskega reda so dejavniki, ki so pripeljali do totalitarne komunistične vladavine po prvi svetovni vojni v Rusiji, po drugi svetovni vojni v vzhodni Evropi in v večjem delu Srednje Evrope, tudi v Jugoslaviji in Sloveniji.

Konec druge svetovne vojne je katoliška Cerkev v Sloveniji dočakala na strani premaganih. Zmagovita revolucija je prevzela popolno oblast nad slovensko družbo, nad njeno materialno proizvodnjo in duhovno ustvarjalnostjo, posebej nad katoliško versko skupnostjo, ki je bila sistematično preganjana, ne samo diskriminirana. Dovoljena, vendar nadzorovana je bila zgolj njena pastoralna dejavnost. Katoliško Cerkev je oblast poskušala disciplinirati tudi s Cirilmetodijskim društvom katoliških duhovnikov, pozneje Slovenskim duhovniškim društvom, vendar ji razkola v verski skupnosti ni uspelo doseči. Odnos socialistične oblasti do katoliške Cerkve se je sicer spreminjal v odtenkih, zlasti v liberalnem obdobju prejšnjega režima, v bistvu je ideološka represija trajala do konca, do epohalnega preobrata v Evropi in pri nas v letih 1989/90.

Razpad komunizma in sovjetskega imperija, nastanek novih nacionalnih držav, tudi Republike Slovenije – te prelomne spremembe so bistveno vplivale na odnose z veroizpovedmi. Zdaj šele moremo govoriti o dialogu slovenske države z verskimi skupnostmi, predtem kaj takega ni bilo mogoče. V osamosvojeni državi je zato opazen premik v teh odnosih. Med pomembne dejavnike zbliževanja države in vernikov sodi vrsta ukrepov v zadnjih desetih, petnajstih letih, med njimi vrnitev teološke fakultete v sestav univerze, podpis Vatikanskega sporazuma, denacionalizacija in vračanje po vojni zaseženega premoženja škofijam in redovom. Razživela se je verska kultura, posebej založniška, dobrodelna dejavnost, izobraževanje vernikov v različnih oblikah, predvsem pa se uresničuje evangelizacija cerkvenega občestva v duhu sklepov Drugega vatikanskega koncila. Iz omenjenih razlogov, pa tudi iz razlogov, ki jih še ne poznamo, kažejo katoliški verniki, in verniki drugih cerkva,v zadnjem času večjo sproščenost. Osvobajajo se politične zaznamovanosti in bremen preteklosti, ko so bili prisiljeni priznavati drugim tisto, kar je bilo njim vzeto. Zdaj se zdijo bolj enakopravni, tembolj ker postajajo razkrivanja polpretekle zgodovine močnejša od prikrivanja in mitiziranja.

Kako se bo katoliška verska skupnost kot del civilne družbe zmogla uveljaviti v sodobnem svetu, ni odvisno zgolj od nje same. Nedvomno si bo v območju slovenske kulture prizadevala, da prispeva svoj glas v polifonijo duha in domišljije. V celoti pa ji je pri nas kot v svetu dodeljen položaj, v kakršnem še ni bila. V preteklosti so praviloma religije oblikovale vrednostne sisteme človeštva, pogosto s podporo države, kot del oblasti. Danes cerkve sicer še nagovarjajo vernike z moralnim naukom, vendar se njihove množice vztrajno krčijo, tudi konkurenčnost med verami postaja močnejša. Čas je načel tradicionalne vrednostne sisteme. Relativiziral je cerkveno etiko, obrnil se je proti glavnim zapovedim, kolikor jih ni sploh zanikal. Ni več trdnih in zavezajočih meril v politiki, gospodarstvu in drugih dejavnostih javnega življenja. Manjkajo oporišča za bolj pravično ravnanje posameznikov in družbe. Za stanje duha je značilno prevladovanje osebnega nad socialnim. Nedvomno ima posameznik pravico do lastnega razvoja. Legitimna je njegova svobodna izbira, vendar kot dejavni subjekt praviloma zadeva ob enake pravice drugih. V takih primerih je pravica omejena z odgovornostjo. Sicer se porušijo razmerja med individualnim modelom življenja in življenjem skupnosti, prekinja se komunikacija med posamezniki, med njimi in skupnostjo. Pereče postaja sožitje v etnično različnih, v večkulturnih in večreligioznih okoljih. Tisto, kar v teh primerih stopnjuje konfliktnost, je prav individualizem asocialne narave, individualizem sebičnosti, nesolidarnosti, neodgovornosti. Ključ za sožitje v zapletenih razmerah, je strpnost. Dejavna strpnost, ki presega zgolj pasivno sobivanje in prenašanje drugih, strpnost, ki se iz spoštovanja bližnjih usmerja k tvornemu sodelovanju z njimi. V prizadevanjih za višjo kulturo odnosov v družbi postaja tudi zavzetost rimskokatoliške Cerkve – in drugih verskih skupnosti – vedno bolj potrebna.

No documents found