Pogovori pri predsedniku republike o prihodnosti Slovenije na temo vrednot
Posnetek dogodka (na strežniku SIOL)
Predsednik republike dr. Drnovšek je v sklopu Pogovorov o prihodnosti Slovenije k premisleku na temo VREDNOT povabil nekatere ugledne slovenske znanstvenike, univerzitetne učitelje, politike, druge javne delavce, predstavnike nevladnih organizacij in združenj. Svoje poglede, stališča, predloge in rešitve so predstavili javnosti na pogovoru 19. novembra 2003 v Ljubljani.
Predsednik dr. Janez Drnovšek: Spoštovani, pričenjamo z drugo razpravo in sicer na temo vrednot. Zahvaljujem se vam za vaš odziv, za vašo udeležbo in tudi že za vrsto prispevkov, ki ste jih že vnaprej posredovali na to temo. Kot veste smo pred dobrim mesecem začeli z vrsto pogovorov o prihodnosti, če jih tako označim. Začeli smo najprej s strateškim položajem Slovenije v svetu; z umestitvijo Slovenije v svet; z oceno možnih scenarijev prihodnjega razvoja. Po moji oceni je bila takrat razprava zelo zanimiva, zelo koristna in posredovali smo tudi že glavne usmeritve in zaključke prve razprave.
Dogovorili smo se, da bi bila druga tema pogovor o vrednotah. Težko jo je povsem točno opredeliti. Tudi današnji pogovor nima ambicije, da bi v zaključku izšli do nekega skupnega dogovora o vrednotah ali sistemu vrednot, ki bi ga v Sloveniji preferirali ali izpostavili. Daleč od tega. Naša ambicija je, da bi odprli razpravo o tem, jo poživili. Tema seveda obstaja povsod, vsak človek se srečuje z vprašanjem svojih vrednot; svojega odnosa do sveta; svojega ocenjevanja: kaj je vredno, kaj je dobro; zdelo se nam pa je, da bi bilo na tej točki našega razvoja koristno morda opraviti nekoliko bolj temeljito razpravo o tem.
Za nami je obdobje, ki mu običajno pravimo tranzicija. V tem času so se tudi vrednote, ki so bile nekako veljavne ali ustaljene v prejšnjem družbeno - ekonomskem sistemu, znašle na prepihu, v novih pogojih, v novih okoliščinah. In na tej točki je morda koristno videti, kje smo danes, kaj in kako razmišljamo, kako gledamo na svet, kako gledamo na medsebojne vrednote, kako gledamo na medsebojne odnose, katere vrednote ocenjujemo kot pomembne, katere so tiste, ki nam lahko omogočajo naprej skupno življenje, katere so tiste, ki nas bodo peljale v nek trden, konstruktiven razvoj in ne v destrukcijo. Postavlja se seveda veliko novih vprašanj in izzivov. Ko govorimo o vrednotah seveda ne govorimo samo o vrednotah Slovenk in Slovencev, ampak govorimo tudi predvsem o univerzalnih vrednotah in zato je okvir našega razmišljanja širši. Postavlja se vprašanje, kako lahko človeštvo preživi ob številnih novih izzivih, ki postavljajo vedno bolj v ospredje vprašanje vrednot. Hiter tehnološki razvoj; hiter razvoj znanosti; hiter gospodarski razvoj spremlja vrsta izzivov, vrsta nevarnosti: od onesnaževanja okolja, razvoja orožja za množično uničevanje, kar vse lahko pripelje do tega, da lahko človeštvo, če ne bo našlo medsebojne komunikacije, skupnih vrednot, na katerih lahko preživi, to človeštvo zadenejo tudi velike katastrofe ali celo propad. Zato je seveda vprašanje vrednot danes v Sloveniji in svetu najbrž ključno vprašanje: katere stvari so nam pomembne; kako bomo lahko skupno z njimi živeli konstruktivno, zadovoljno in prostovoljno v svobodi in pri tem ne zašli v kaotična ali katastrofalna gibanja razvoja. Ne bi želel v uvodu postavljati posebnih vsebinskih trditev, to bi želel prepustiti razpravi. Dogovorili smo se, da bi danes začeli z uvodnimi izhodišči, s predstavitvijo uvodnih razmišljanj, dogovorili smo se s petimi sodelujočimi, da jih pripravijo in so jih tudi že napisali. Prosim, najprej uvodničarji, nato pa sledi razprava. Hvala lepa.
Dr. Tine Hribar: Hvala lepa, spoštovani predsednik, spoštovani zbor. Ker je moj referat razdeljen, ga ne bom obnavljal, ga bom samo na kratko povzel in ga prežel z neko dodatno osvetlitvijo. Temu komentarju bi dodal naslov: »Ni vizije brez revizije«. Kaj to pomeni, bo razvidno po tej eksplikaciji. V samem referatu izhajam iz temeljnih vrednot svetovnega etosa in cilj Slovenstva kot Evroslovenstva vidim v tem, da se čimbolj približamo temeljnim vrednotam človeštva. Ni jih veliko, štiri so: ena čisto formalna, imenuje se zlato pravilo in se glasi »ne stori drugemu tega, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi«; potem so pa tri vsebinske in sicer »svetost življenja«; »posvečenost mrtvih« in pa »človekovo dostojanstvo«. Slovenci smo lahko ponosni, da naša sodišča že več desetletij niso izrekla smrtne kazni in da naša ustava, ustava samostojne Slovenije izrecno prepoveduje smrtno kazen in to velja za vse ustave sodobne Evrope. To je privedlo do zelo velike duhovne spremembe, do povsem nove atmosfere, ki se je morda še ne zavedamo vsi, se je pa zavedajo mlade generacije. To pomeni, da evropske države niso več samo socialne in pravne ampak tudi etične države, kajti izhajajo iz temeljnih načel svetovnega etosa in s tem se je seveda stvar začela obračati, razvili so se novi pogledi, nove ocene preteklosti. Do teh sprememb so bile dopuščene smrtne obsodbe; so se izrekale smrtne kazni; so se izvajale usmrtitve; usmrtitve pomenijo sodno verificirano izvršbo smrtne kazni. Vsaka usmrtitev je pravna usmrtitev. Ni protipravnih usmrtitev. Protipravna usmrtitev je umor. In če se zdaj ozremo nazaj z vidika svetovnega etosa in novih evropskih ustav na te usmrtitve, ki so se dogajale še pred desetletji, moramo ugotoviti, da so z nekakšnega vidika ta dejanja bili umori. Četudi so bili pravno sankcionirani, so bili z današnjega vidika umori. Se pravi,da imamo dve vrsti umorov: najprej so tisti najgrozovitejši, se pravi zunajsodni poboji, ki sploh niso usmrtitve, ampak so neposredni umori in imamo te pravne usmrtitve, ki so tudi umori z vidika današnjih ustav. Če bi se danes našlo neko sodišče in izreklo smrtno kazen in bi nekdo izvedel usmrtitev v imenu te smrtne kazni, bi bil to zločin. Bi bil ne samo etično pravno naravno obsojen, ampak bi podlegel tudi kaznivim ukrepom, bi bil priznan kot zločin pozitivnega prava. In tu Slovenci smo na ravni evropejstva, se pravi smo Evroslovenci. Pri drugi vrednoti pa je veliko hujše, gre za posvečenost smrti. Tu imamo pač povojni pomor, do katerega še sedaj nismo zavzeli čistega odnosa, ga nismo poimenovali s pravim imenom in žal še danes in to dobesedno, ne v prenesenem pomenu, padajo iz omar kosti nepokopanih mrtvecev, mrtvecev brez grobov. Če greste danes na sodne institute, boste videli, da imajo polne vreče omar teh kosti, recimo iz Slovenske Bistrice in ker je vsega tega polno, če odpreš, bodo padle ven. In ti nepokopani mrtveci še vedno niso pokopani, nimajo grobov, nimajo pravih spomenikov z ustreznimi napisi. Zato mislim, da je slej ko prej treba zavzeti čisti odnos do teh stvari, da moramo s tem razčistit. Jaz sem bil vedno proti lustracijam, ampak striktno zagovarjam katarzo, katarza pa je možna samo na podlagi priznanja resnic, resnice in poimenovanja stvari s pravim imenom. Ta povojni zločin je bil zločin z veliko začetnico, ki prelamlja z vsemi temeljnimi vrednotami svetovnega etosa. Ne samo svetosti življenja. Ljudje so bili pobiti. Ti ljudje niso bili samo pobiti, niso imeli grobov, še danes ne. Žal in to je strahota. In izkoriščeni so bili kot čisto sredstvo, da ne govorim o prelomu z zlatim pravilom »ne stori drugemu tega, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi«, prav zato je treba ta zločin imenovati oz. zapisati z veliko začetnico in ga poudariti s poudarkom, se pravi dejanski zločin. Zato tudi mislim, da ta napis, ki je bil sprejet za grobišča žrtve vojne in povojnih usmrtitev, ne ustreza, da izreka neresnice. Ne gre za usmrtitve, usmrtitve so samo pravni uboji, tu je šlo pa za protipravne poboje, se pravi, da ne moremo govoriti o usmrtitvah, gre za umor in nič drugega, za zločin. Edini ustrezen napis bi bil »žrtve vojne in revolucije«, kajti ta zločin z veliko začetnico se je zgodil po tem, ko ni bilo več okupatorja, ko je bilo konec NOB, junija 1945. Tega zločina niso izvajali partizani kot partizani, ampak komunistična partija, to je zločin revolucije in nikogar drugega. Nikogar drugega. To je komunistični zločin in zato ni mogoče govoriti, da nekdo zagovarja tezo, da je ta napis sramotenje NOB itd. Ne gre za to, kajti ti vojni ujetniki, mladi fantje, kot se spet napačno govori, niso bili domobranci, kot so borci NOB prenehali biti partizani maja leta 1945, tako so ti domobranci 1945 leta, ko so postal ujetniki, prenehali biti domobranci. Se pravi, da ne gre za poboj domobrancev ampak za poboj ujetnikov. No, s tem bi se lahko že približal h koncu. Kaj iz tega izhaja? To pomeni, da do sprave ne moremo priti, če bomo vsiljevali to spravo, sprave ni mogoče vsiliti in tisti, ki govorijo v imenu tistih, ki so izvršili zločin, nimajo pravice zahtevati spravo. Oni lahko prosijo samo za odpuščanje. Če bodo to naredili na nek način, je treba te besede uporabiti, bo možna sprava, prej pa ne. Se pravi, treba je pristati na pravo poimenovanje, na resnico, na pravi zapis itd, vse ostalo je nasilje. Tudi laž, ki je uzakonjena laž, je pač laž. In tu bi, čisto za konec, povedal razliko med etiko, politiko in pravom, ker smo pač vsi zbrani in to je zelo redko. Etik, filozof izhaja striktno iz teh vrednot. Pravo je že nekaj drugega. Pozitivno pravo. To najlaže pokažem v odnosu do svetosti življenja. Ko sem zahteval, da pride svetost življenja v slovensko ustavo, v preambulo, je bilo to etično načelo, preambula ni pozitivno normativna; bi bilo to napotilo, da naj ljudje, če le morejo, ne delajo splava in naj država pomaga, da bi bilo čimveč otrok. Tisti člen, normativni, ki govori o svobodi odločanja pri izbiri rojstva otrok, ne govori o pravici do splava, on prepoveduje pravno prepoved, se pravi pravno nasilje nad žensko, ki se odloči za splav, pod tako ali drugačno prisilo, v takih ali drugačnih razmerah itd. Tu ne gre za etično pravico do splava, ampak za pravno prepoved prepovedi splava! In če bi imeli v ustavi svetost življenja, bi bila to še zmeraj orientacija, za katero mislim, da bi jo Slovenci potrebovali. Ena izmed teh štirih ključnih orientacij. To je razlika med etiko in pravom. Se pravi, ti na etični ravni lahko nekaj zelo strogo zahtevaš, ne smeš pa za to uporabiti nasilja. Pravo pa je nasilje, nasilje države, v končni instanci je to pendrek, policija, sodstvo. In to je temeljna razlika med etiko in pravom. Etika nima moči, filozof nima moči, pravnik pa je pooblaščenec državne moči. In še politika - ko sem nastopil s svetostjo življenja, se je politika na desni in levi odločila proti temu. Ne bom naprej razpredal, sklicevali so se pač na razne okoliščine itd. Gre za realno politiko in to popolnoma spoštujem, upoštevam. Jemljem si samo pravico, da sam od teh načel ne bom nikoli odstopal! In brž, ko bo priložnost, bom spet nastopil z zahtevo po svetosti življenja, po posvečenosti mrtvih, človekovem dostojanstvu in spoštovanju zlatega pravila, kjerkoli bo možno. To je ta razlika. Politika mora upoštevati realna dejstva, priznavam, jaz pa ne, kot filozof, kot etik. Hvala lepa.
Dr. Janez Drnovšek: Hvala. Naprej bi prosil dr. Jožeta Krašovca, rednega člana SAZU. Prosim.
Dr. Jože Krašovec: Spoštovani gospod predsednik, spoštovani člani visokega zbora. V veliko veselje mi je, da lahko v tem izjemnem zboru spregovorim o nekaterih vidikih svetovnega etosa, to je univerzalnih postavk vrednot, in sicer na osebni in družbeni ravni.
Zgodovina človeških civilizacij kaže, da je o vrednotah mogoče govoriti v ožjem in širšem smislu. V ožjem smislu pojem vrednota označuje le najsplošnejši pomen dobrega, želenega ali vrednega. V širšem smislu se pojem uporablja kot oznaka za osnovne vrednostne pojme kot so dobro, lepota, pravičnost, resnica, krepost in svetost. V najširšem smislu so vrednote začeli klasificirati na področja kot so moralnost, religija, umetnost, znanost, ekonomija, politika, pravo in običaji. Prerez vseh pogledov skozi zgodovino človeštva kaže, da o vrednotah najbolj ustrezno govorimo v ožjem smislu, v razmerju do temeljnega etičnega čuta človeške narave, to je čuta za dobro in čuta za pravičnost. Kar je negativno, slabo, ni vrednota. To je tisto, kar spominja na človekov prvinski čut po brezpogojnem oziroma na absolutni etični imperativ. V tem se kažeta neizpodbitna etično metafizična tendenca življenja in soglasje med bitjo in smislom. Odločitev za dobro in pravično ter zavračanje slabega in krivičnega nas brezpogojno zavezuje. Za vrednote je torej najbolj značilno, da ne zadevajo reči, ki so bile, so in bodo, temveč tiste, ki bi morale biti. Načelo dobrega omogoča zelo širok obseg področij, ki jih dojemamo kot vrednote na osebni in družbeni ravni. To je pravičnost, enakost, resnicoljubnost, dostojanstvo človeške osebe, čut za svobodo, solidarnost, sočutje do šibkega, zvestoba, družina, mir, sprava, osebna in narodna identiteta, znanje, estetski čut, pravni red, gospodarski red itd. Pri vsem tem obstaja soglasje, da je vest v presojanju dobrega in slabega odločilni osebni kriterij, medtem ko objektivni kriteriji niso v vsakem pogledu nesporno in neposredno razvidni. Priznanje vesti samo poudarja aktualnost metafizičnega in religioznega dojemanja vrednot. Kategorični moralni imperativ ali zavest, da obstaja nekaj brezpogojnega, v prvi vrsti zadeva človeka kot osebno bitje.
Ko gre za presojanje vrednot na osebni in družbeni ravni, je pomembno merilo celosten pristop na zgodovinski, diahroni in sočasni, sinhroni ravni. Zgodovina človeštva kaže, da so vse religije in sploh vse civilizacije priznavale obstoj božanskega zakona, ki človeka moralno ali etično opredeljuje. Toda večina civilizacij vesolje, življenje, zgodovino presoja pod vtisom nespremenljivosti vesoljnega reda. Pisatelji vseh vrst razmerje med zlom in dobrim doživljajo in razlagajo tako kot fizikalni zakon vzročnosti. Slabi nameni in slaba dejanja neizbežno vodijo v propad. Nasprotno, dobri nameni in dobra dejanja vodijo v uspeh. Kakšne so možnosti za človeka po usodnih napakah? Obstaja možnost vrnitve v območje zakonitosti in obnove porušenega reda? Obstaja po grehu možnost odpuščanja in sprave? Je torej sprava vrednota? Najvišji ideal človekovega bitja je mir, ki ga ustvarja sprava. Le priznavanje in uresničevanje vrednot lahko ljudi povezuje v skupnost, ki predstavlja mir na zemlji. Človeštvo ne more preživeti brez priznanja vsebin svetovnega etosa. Solidarnost, sočutje do šibkih in sprava so vrednote, ki so bolj ali manj v ospredju v vseh civilizacijah. Toda v nobeni drugi kakor v judovsko-krščanski religiji in kulturi niso v samem središču učenja in vzgoje. Tu je v ospredju prepričanje, da sta Bog in človek v vsem svojem bistvu osebno bitje. V osebnostnem razumevanju Boga in človeka je prednost evropske civilizacije in velikega dela svetovne civilizacije. Človek je osebnost kot svobodno bitje in nosilec vrednot. Kot osebnost je človek sploh najvišja vrednota, ki vključuje čut za dostojanstvo, svobodo, solidarnost, sočutje. V tem kontekstu ugotavljamo, da deset zapovedi med vsemi maksimami religij najbolj celovito povzema vsebino temeljnih vrednot na osebni in družbeni ravni. Ni torej naključje, da je izvajanje vrednot iz osebnega razumevanja človeka prišlo v deklaracijo Združenih narodov. Iz teh razlogov si številni evropski voditelji upravičeno prizadevajo, naj nova evropska ustava izrecno prizna, da so krščanske postavke vrednot prednost evropske civilizacije. Dejstvo prednosti naše civilizacije pa je smiselno priznati, ga vključiti v celotni družbeni sistem državljanske vzgoje. Razpoznavni znak judovsko-krščanske civilizacije je knjiga knjig, Biblija. Slovenska civilna in religiozna družba priznavata, da so bile prve slovenske knjige odločilne za razvijanje slovenske narodne zavesti in za oblikovanje slovenskega knjižnega jezika. Najpomembnejša med temi knjigami je Dalmatinova Biblija. Prvi protestantski in kasnejši katoliški ter ekumenski prevodi Svetega pisma so vse do danes odločilno vplivali na razvoj slovenske duhovne kulture in na utrjevanje čuta za temeljne vrednote kot so dostojanstvo človeške osebe, svobode in sočutja. Vsi razlogi torej obstajajo, da naša država prizna edinstveno vlogo Svetega pisma v oblikovanju zavesti o vrednotah in mu v kulturnem ter vzgojnem narodnem programu podeli ustrezno mesto. Priznanje edinstvene vloge Svetega pisma bi kazalo po vzoru nekaterih drugih držav obeležiti z razglasitvijo leta Svetega pisma. Različne okoliščine kažejo, da bi bilo leto 2007 posebno primerno za takšen jubilej. S praznovanjem leta Svetega pisma bomo posebej poudarili, da smo narod knjige, ki se razrašča v vse pore zasebnega in narodnega življenja. Pred tremi leti se je začel uveljavljati izraz »rastoča knjiga« kot prispodoba za uveljavljanje duhovnih vrednot na vseh področjih družbenega življenja in dejavnosti. V okviru državnega zbora oziroma Sveta se je že precej razmahnilo vseslovensko gibanje pod to prispodobo. Upati je, da bo država kot celota v pomniku »rastoča knjiga« spoznala zbirni pojem vrednot in ga postavila v središče naše osebne in narodne zavesti. Hvala lepa.
Dr. Janez Drnovšek: Hvala. Naprej bi prosil gospo Alenko Puhar, sociologinjo in publicistko, pesnico, lektorico... Prosim.
Alenka Puhar: Spoštovane gospe, spoštovani gospodje, predsedniki sedanji, pretekli – še bolj pretekli – lepo vas pozdravljam. V čast mi je, da nastopam v tem slavnem zboru s prispevkom, ki bo marsikomu zvenel nenavadno in nepotrebno
, vendarle, to je referat za otroke. Moje globoko prepričanje je, da se vse vrednote začnejo tedaj in tako, kot se izkazuje v ravnanju z otorki in to od prvega trenutka dalje. Zato sem sklenila svojih pet minut porabiti za osvetlitev tega, kaj se pravzaprav dogaja in zakaj, če premalo skrbno, ravnodušno in surovo ravnamo z otroki. Za izhodišče bi želela osvetliti nekaj statističnih podatkov, moj referat vsebuje risbe, ki vam jih bom predstavila.
To je zemljevid Evrope in njene bližnje okolice, ki kaže, da je Evropa razdeljena na dve polovici. Ena je rdeča in druga modra. Ta zemljevid na prvi pogled popolnoma natančno sledi politično-geografskemu zemljevidu, le da je izbira barve zelo nenavadna, namreč: vzhod je moder, zahod je rdeč. Različni toni rdeče barve pomenijo zelo nizko umrljivost otrok v prvem letu življenja, tja do deset na tisoč živorojenih, kar z drugimi besedami pomeni, da je na zahodu življenje od samega začetka bistveno večja vrednota, kot na vzhodu, kjer tudi otroci v prvem letu življenja množično umirajo. Življenje, z drugimi besedami, je na zahodu precej bolj sveto. Te družbe so bolj etične od vzhodno-evropskih. V rdeči barvi je nekaj izjem. Slovenija je zelo rdeča. Tudi vzhodna Nemčija je rdeča in Češka je roza in to so tudi edine države, ki so se uvrstile pred desetimi leti v ta boljši, bolj etični del sveta. To pomeni, da smo v Sloveniji dosegli relativno visoko stopnjo skrbi drug za drugega, empatije, ki smo jo zmožni v sodelovanju različnih generacij privatnega in javnega delovanja in življenja storiti za tiste, ki so med nami najšibkejši. Seveda bi ta isti zemljevid lahko povedal še kaj drugega. Katere družbe so bolj avtoritarne in katere manj? Konvergenca je skoraj popolna in vse družbe, ki so rdeče, to svojo manjšo avtoritarnost, manjšo represivnost, manjšo agresivnost, večjo empatijo kažejo v celi vrsti drugih dejavnikov. V javnem življenju je to večja stopnja tolerance, večja demokratičnost in med drugim zgodnejša ukinitev smrtne kazni. Te vrednote se vcepijo v vsakega posameznika dosti prej, kot jih lahko verbalno izrazi in kot kaže cela vrsta nevrobioloških raziskav, je to dejstvo vpisano v sam naš živčni sistem in v možgane. Danes lahko s skeniranjem možganov več ali manj zanesljivo ugotovite, da se je temu in temu zgodilo to in to hudo in da zaradi tega kaže take in take simptome. Med različnimi možnostmi, da bi psihozgodovinsko predstavila, kakšno vlogo imajo zlorabe in trpinčenje v otroštvu, ali neustrezno, grobo ravnanje na našo odraslo javno podobo, naša ravnanja, naše medsebojne odnose, sem si izbrala lakoto, vendar v nasprotju z možnostjo, da bi o lakoti govorila kot o stvarnem fenomenu, pomanjkanju hrane, kar se danes v Evropi ne zdi več poseben problem. Želim opozoriti na to, da to prispodobo množično uporabljamo kot metaforo za izražanje svoje nepotešenosti, svojih strahov, svojega občutka, da nas nikdar niso cenili, da nas niso imeli dovolj radi, da so nas poniževali in da preko tega ne moremo, ne da bi s celo vrsto obrambnih mehanizmov, sovražnosti, agresivnosti poskušali utrditi svojo javno podobo. Po mojem mnenju je celotno ravnanje in ugovori ter argumenti, ki se uporabljajo recimo v argumentaciji za in proti izbrisanim in njihovi vključitvi v našo družbo, gre za nekdanje državljane ali pol državljane ali vmesne državljane te nesrečne razpadle države, kaže na to, da smo pripravljeni storiti vse, da bi jih s trdim, zavistnim, ljubosumnim ravnanjem odgnali od našega praga, od naše matere, katere ljubezen ljubosumno čuvamo zase in je ne želimo deliti z nikomur drugim. Ne bomo se ukvarjali, ne bomo priznavali enakopravnosti nekakšnim »pritepencem«. Vse to me in verjetno marsikoga med vami, spominja na povest, ki smo jo morali vsi prebrati v osnovni šoli ali v gimnaziji in to je Levi devžej od Prežihovega Voranca. Kot veste, sta tam dve bajti, ena je revna ampak ne tako grozno in druga je trda bajta, kot se je izrazil pisatelj, ki je sam dobro vedel, kaj je to revščina in kaj je biti doma v trdi bajti. V trdi bajti so brez matere in je zato otrokom še toliko bolj hudo in kot veste, vsakih nekaj dni ena četica petih otrok, razcapanih, lačnih, umazanih, smrkavih pride v to drugo bajto in mama jih spusti notri, da jim neke krhlje in neka jabolka in kos kruha in predvsem nekaj prijaznih besed. Zelo neradi se odpravijo nazaj domov
. Potrebno jih je spodbuditi še s kakšnim jabolkom in kosom kruha in najmlajši med njimi pokaže nekoč pod svojo krpo še levi devžej, še nekaj malega je ostalo, kamor bi se dalo nekaj spraviti. Jasno je, da bi naša življenja in naša medsebojna ravnanja bila boljša, ko bi naša lakota po ljubezni, po nekaj več emoncionalne topline bila bolj potešena. V zvezi z lakoto bi rada omenila še, da se mi zdi posebne pozornosti in posebne skrbi vreden fenomen, ki se skriva pod strašnim geslom, da revolucija žre svoje otroke. Zdi se mi, da je resnost te strašne sentence, ki je v naše aktualno življenje pred dobre pol stoletja pripeljala antično podobo Kronosa, ki kot veste, je žrl svoje otroke. Enkrat ali dvakrat so mu pa nastavili kamen Kronosa Monoha. Te pošasti so nekaj, kar je vredno razmisleka, ker niso tiste vrste strahovi, ki bi bili votli, okrog njih pa nič. To so zelo resni in zelo stvarni strahovi, kot je bil strah, ki je to morijo, to žretje poganjal zelo zaresen in upoštevanja vreden strah. To je torej moj poskus, da bi vas prepričala, da skrb za otroke ni ena od možnih bolj ali manj »špasnih« tem, ki se jih da poriniti pod levo kamero in reči: »s tem se bomo ukvarjali nekoliko pozneje«, to je prvotno besedilo življenja. Zdi se mi, da je zelo važno, da se čim več ljudi senzibilizira natanko zato in da to tudi javno izrekajo in javno priznavajo. Zato sem na koncu svojih strnitev, kaj se mi zdi potrebno narediti, omenila, kako lepo je, da je moj levi sosed v filozofskem spisu, v političnem spisu omenil, kaj se je naučil od svoje vnukinje. To je, kako izjemna je želja po avtonomiji v vsakem človeškem bitju. To bom naredila sama, to si bom izmislila sama, je rekla njegova vnukinja, medtem ko se je on pol ure z njo igral. Omenila bi rada še Gabi Čačinovič, ki je v eni razpravi o pomenu branja in navajanja otrok na literarne užitke omenila, da je najvažnejše to, da otrokom damo vedeti, da v naši družbi ima smisel ne biti nem. Ne biti nem pomeni, da se javiš v besedi in poveš svoje mnenje. Seveda je zelo veliko razlogov, da tega ne storiš. Eden od razlogov je, da te ne poslušajo in da si mislijo :»prava reč«. Drugi je, da te poslušajo in se pomilovalno smehljajo. Tretji itd, več jih je. Ampak, najvažnejši in tudi časovno najbolj zajeten je pa naslednji. Ne odpreš ust, kadar veš, da te bodo za to kaznovali, dobil boš eno čez usta in potem zlepa ne boš nikdar pred avtoriteto dvignil svojega glasu. Popolnoma jasno in mislim, da mi ni potrebno tega eksplicirati je, da to velja samo za takrat, ko poveš neprijetna mnenja proti visoki avtoriteti, ki misli drugače. Kar je zelo pogosto pri vseh očetih realnih in simbolnih, no tudi pri materah. Ampak, demokracija se začne s tem, da lahko vsakdo vstane in pove svoje mnenje in ne tujega mnenja in da ga poslušajo in potem presodijo ali je govoril neumno ali pametno, ali ga je bilo vredno poslušati ali ne. Lepo se vam zahvalim.
Dr. Niko Toš: Nekako smo v stiski, ker je minil čas, predviden za uvodne referente, pa si bom seveda vzel enake pravice kot predgovorniki. Najprej bi se odzval na pripoved kolega in prijatelja Tineta Hibarja, pa tudi kolegice Puharjeve. Dodal bi k njegovemu razmisleku o svetovnem etosu in izpeljavi na ravni moje zaznave sporočilo iz raziskav. V parlamentu sem slišal, da bi, če bi izvedli referendum o smrtni kazni, da bi referendum uspel. Morda. Ampak razpoloženje slovenske javnosti, smrtno kazen kot obliko sankcioniranja zavrača in to v veliki večini. Torej to je del že sprejete, vnešene vrednostne orientacije v slovenčevo zavest. To velja tudi za obsodbo ravnanj, ki jih je Tine označil kot zločin, kot povojne poboje, ki jih raziskave iz konca 1980 v začetek leta 2000 označujejo kot zločin, kot zavrženo dejanje. Tu se pravzaprav empirija lovi v mrežo teoretsko filozofskega razmisleka kolega Tineta Hribarja. Alenka Puharjeva v svoji literarno zapredeni misli uporabi prispodobo o trdi in mehki bajti. Moj, bi rekel sociološki razmislek k temu je, da se v novem obdobju zaradi razhajanj pravzaprav znajdemo v precepu visokega vrednotenja družine, vse raziskave kažejo, pa tudi objektivna raziskovanja v odnosu in razmerah, da je družina visoko postavljena vrednota, vključno z vsemi mnogoterostmi aktualnih oblik družinskega življenja. Ko pravim družina, ne mislim samo na eno izvirno ali predpisano obliko družine. To je množinski pojem. Hkrati pa z razdvajanjem objektivnih, materialnih in drugih razmer prihaja zopet do situacije, ko lahko otroci živijo v trdih ali mehkih bajtah in tu je seveda vredno razmisleka vključno s poudarki, ki jih je dala kolegica Alenka Puharjeva. Moj prispevek je zapisan. Z napakami sem poskusil to popraviti in pravzaprav pomeni samo naložbo k mnenjem, ocenam in informacijam. Jaz sem se pravzaprav omejil na dodajanje informacij v ta skupni razmislek o vrednotah v razvoju Slovenije. To sem hotel pokazati iz obsega mojega delovišča, mojih sodelavcev, da smo pravzaprav mnogo tega v zadnjem desetletju raziskali, da smo uspeli z raziskavami odpreti dostop v razpoznavanje današnjega vrednostnega sveta Slovenca eminentnim raziskovalcem po svetu in da se imamo pri tem na kaj opreti. Jaz sem potem izvzel iz raziskovalnih gradiv, ki so predvsem predmet intenzivne obdelave in bi v smislu poziva akademika Krašovca izrekel oceno, ne poziva, da je lahko desetletje, to, ki ga živimo, desetletje vrednot, družboslovci, sociologi, socialni psihologi pa lahko v tem času na osnovi obilja gradiv in dinamike povezovalnih procesov, ki smo jim priča in katerih subjekt smo, da prispevamo pravzaprav poglobljeno analizo vrednostnega sveta današnjega Slovenca oziroma prebivalca Slovenije uvrščenega, uvrstljivega, uvrščujočega se v evropskii in svetovni prostor. Pokazal sem skozi nekaj skic, najprej upirajoč se na izvirno raziskavo, na slovensko javno mnenje, na hierarhizacijo vrednot skozi vrednotenje pojmov, slika na to temo je v gradivu, tu stoji družina nad vsem. Pokazal sem skozi vrednotenje oziroma pravičnost težnje k enakosti in tako naprej. Pokazal sem pristop skozi izražanje zaupanja, kar je pravzaprav pomembna osnova za razpoznavanje vrednostnih orientacij, kjer stoji družina visoko v vrhu; problematiziram vprašanje odnosa do političnih institucij, ker se to ponavlja in je to predmet posebne kritične presoje; dajem nekaj svojih pogledov na ta vprašanja; potem sem vzel za osnovo druge beležke, v roke študijo najatraktivnejšega, najdejavnejšega raziskovalca vrednot sodobnega sveta, Ronalda Ingelharta, ki zajema na osnovi Slovenskih raziskav, uvrščenih v mednarodne projekte, tudi Slovenijo in jo uvršča in sem zelo na kratko povedal, da jo uvršča visoko na relaciji racionalno - tradicionalno navzgor v razsežju, ki je predmet njegovega posebnega opazovanja, materialistična, post-materialnistična orientacija pa nekje na robu tistega vrednostnega miselnega sveta, ki ga po eni strani označuje kot komunistični svet, s približkom k svetu, ki bi ga pogojno lahko označil kot zahodno evropski svet. Kar kaže na to, da je pravzaprav Slovenija nekako povsem normalno uvrščena v ta prostor.
Kot tretji poseg, ali tretji poseg je oprt na pravkar opravljeno analizo dveh ugledih norveških raziskovalcev, ki se opirata na evropsko družboslovno raziskavo. To je raziskava, ki poteka na osnovi iniciative evropske znanstvene fundacije pod skrbništvom Evropske unije in katere prvi rezultati bodo predstavljeni prihodnji teden v Bruslju. Slovenija je ena od petnajstih dežel, ki je pravočasno in ena od 22, ki je sploh sodelovala v tej raziskavi in ta raziskava ponuja raziskovalcem možnost analize, oziroma razpoznavanja vrednostnega sveta Slovencev v Evropskem kontekstu. Ugledna norveška raziskovalca pokažeta kompatibilnost Slovenije na opazovanih vrednotnih orientacijah, vključujoč tudi take dimenzije, kot so vernost, sreča, odnos do institucij itd. in pokažeta zopet na isto, da je Slovenčev vrednostni prostor izenačljiv, polivalenten sicer, tako, kot so tudi drugi prostori, ampak izenačljiv z drugimi evropskimi vrednostnimi prostori in torej normalen segment, sestavina Evropskega vrednostnega prostora.
In končno sem posegel sam v to isto raziskavo in na osnovi tega vrednostnega modela, raziskovalnega pristopa, ki je bil v temelju te raziskave, ki razlikuje med štirimi osnovnimi dimenzijami: dimenzijo, ki kaže na usmerjenost k drugim, preseganje samega sebe skozi univerzalnost, priznavanje pravice enakosti, spoštovanja do razlik, dobrohotnost, solidarnosti. Ostal bom na splošnih oznakah. Ali skozi dimenzijo odprtosti za spremembe, ki se kaže s težnjo po neodvisnosti. Tu lahko spet uporabimo lepo prispodobo iz doživljaja nekega dedka, ampak moram povedati, da imam ta doživljaj tudi že jaz od svojih otrok, naprej do vnukov. Težnja po neodvisnosti, samostojnosti, spodbujanje, stimulacija, pa na drugi strani konzervativna orientacija, ki se izraža skozi konformnost, tradicionalnost, težjo po varnosti in poudarjanje samega sebe nasproti poudarjanju ali preseganju samega sebe, ki se izraža skozi težnjo k hedonizmu – moči, premoženju. Potem pa k dosežkom, uspehom, priznavanju mojega lastnega itd. Znotraj tega modela je bilo razvitih deset vrednotnih kategorij, ki v glavnem ustrezajo prej navedenim pojmom. Gradivo je dokumentirano. Pokaže se, da je prvič v opazovanem izboru petnajstih evropskih dežel: Grčija, Izrael, Španija, Švica, Irska, Madžarska, Finska, Poljska, Češka, Velika Britanija, Nizozemska, Portugalska, Švedska, Norveška, Slovenija, po slučajnem zaporedju, oziroma po hierarhiji na neki vrednoti, ampak vidite, za kateri del evropskega prostora gre, zaostajajo pa in so njeni členi tudi Nemčija, Avstrija, Italija, Belgija, Luxemburg, pa še kaj sem pozabil, kar bo omogočilo nadaljnjo analizo. Pokaže se, da je težnja k solidarnosti splošna Evropska orientacija, pa tudi Slovenska, da pa za čuda smo na tej dimenziji, ki je univerzalno prisotna z majhnim zaostajanjem skupaj z Nizozemsko, Portugalsko, Švedsko, Norveško v spodnji skupini. Da smo v težnji k priznavanju enakosti, pravičnosti, odprtosti, priznavanju narave, kot pomembnega dejavnika opredeljevanja, skupaj v sredini te razporeditve z Irsko, Poljsko, Madžarsko, Češko, ampak povsem v sredini tega zaporedja; da smo na dimenziji težnje po samostojnosti, po neodvisnosti na sredini tega razvrščanja dežel; da smo na dimenzij stimulacije, spodbujanja v vrhu. Razlike niso velike, ampak smo v vrhu tega vrednostnega razporejanja; da smo na dimenziji uživaštvo, hedonizem nekje na dnu zgornje tretjine skupaj z Madžari, Švicarji, Izraelci, Grki, kar kaže na to, da ne obstaja nikakršna posebna pravilnost v razvrščanju, da smo na ravni težnje dosežkov, uspehov visoko zgoraj skupaj z Izraelci. Izrael sicer ni evropska dežela, se pa rada vključuje v vse Evropske raziskave. Da smo na dimenziji težnje po moči, premoženju na dnu zgornje tretjine nekako uvrščeni kar visoko za Grčijo, Izraelom, Španijo, Poljsko; da smo na dimenziji varnosti in s tem sem skoraj na koncu, točno na sredini tega uvrstitvenega prostora; na dimenziji konformnost natančno v sredini; na dimenziji tradicionalnost, težnja k tradicinalnosti na spodnjem robu zgornje tretjine, ki kaj pove, ali pa nič.
Ko sem teh deset dimenzij prijel z instrumentom, ki ga imamo na voljo, metodo razvrščanja v skupine, se pokaže, da sta dva značilna deželna ali državna prostora. Eden od njih ima oznako recimo Skandinavsko - severno Evropskega prostora in drugi ima značilnost južno - Srednje evropskega prostora. V prvega se razvrščajo predvsem Finska, Nizozemska, Norveška, Švedska pa tudi Portugalska, Velika Britanija, v drugega pa Španija, Irska, Poljska, Madžarska, Slovenija, Izrael, Grčija. Kar kaže na to, da smo Slovenci na tem preseku in to je samo eden od možnih analitičnih presekov, uvrstljivi skupaj znotraj tudi nekako podobno kot nas je Evropska unija v procesu preizkušanja primernosti za vstop razvršča in se sami razvrščamo tudi na osnovi ekonomskih kazalcev. Analiza, ki sem jo opravil in tudi paralelne analize, več jih je, nobena od njih ne pokaže neke dvodelnosti tega Evropskega in pridružujočega sveta, v kolikor je raziskovalno dosegljiv, namreč tistega, ki bi bil zahodnoevropski in onega, ki bi bil vzhodno ali komunistično ali post komunistično opredeljiv. Ta vrednotni svet je rezultat velike aktualne sodobne odprtosti, ki jo je Slovenija živela dosti dlje kot večina drugih držav, tudi tiste, ki jih je kolegica Alenka Puhar označila kot modre, torej kot rdeče, Poljsko recimo z visoko umrljivostjo otrok, kar seveda Slovenijo v daljni preteklosti in bližnji preteklosti ni označevalo in upam, da je ne bo tudi v prihodnje. Hvala lepa, gospod predsednik.
Dr. Mirjana Ule: Hvala lepa za besedo in lep pozdrav vsem udeleženkam in udeležencem tega zbora. O spremembah vrednot in vrednotnega prostora bi spregovorila skozi študije in raziskave mladine, ki jih v Centru za socialno psihologijo na Fakulteti za družbene vede opravljamo zadnjih 15 let. Namreč študije mladine, ne zaradi tega, ker bi hotela samo prikazati, kaj mislijo mladi, ampak predvsem zaradi tega, ker so se v zadnjih desetih letih študije mladine izkazale kot dober pokazatelj relevantnosti novih družbenih teorij. Namreč, že nekaj desetletij ugotavljamo, da to, kar danes dela, govori, misli mlada generacija, postaja jutri splošni vzorec obnašanja in delovanja. In te raziskave, ki smo jih opravljali in s tem nadaljujem tudi to diskusijo, ki sem jo odprla s svojim tekstom, te raziskave kažejo, da se danes namesto velikih vrednot, ki so bile oprte na močne ideologije kot so politika, religija, nacionalna vezanost itd., pojavljajo vrednote, ki so bližje posamezniku in njegovemu oziroma njenemu osebnemu izkustvu, recimo, materialna in socialna varnost, prijateljstvo, odnosi, zdravo okolje, kvaliteta vsakdanjega življenja. Recimo samo za primer: v raziskavah mladi 93, mladi 95 smo ugotovili, da so na vrhu vrednot vrednote: resnično prijateljstvo, živeti urejeno partnersko in družinsko življenje, biti sam svoj gospodar, dober materialni položaj in postati znan v svojem poklicu. Leta 1998 in 2000 pridejo na vrh vrednote: največja vrednota za mlade je zdravje oz. dobro počutje, resnično prijateljstvo, varnost moje družine, mir v svetu, svoboda in delovanje ter mišljenje. Torej, rezultati naših raziskav v desetletju so potrdili domnevo o postopnem distanciranju od prejšnjega prevladujočega sklopa vrednot, recimo: delo, zaposlitev, kariera, zaslužek, to se pravi od neke vrste materialno kariernih k bolj osebnemu sklopu vrednot: medosebni odnosi, osebni razvoj, kreativnost, izobrazba, kakovost, se pravi premik k postmaterialnim vrednotam in to pomeni pravzaprav tudi premik v samem značaju vrednot. Namreč, med tem, ko so se klasične industrijske vrednote kazale predvsem kot skupek jasnih norm, vedenjskih pravil, življenjskih ciljev, imamo sedaj opraviti z dokaj fluidno in spremenljivo strukturo vrednotno-osebnih usmeritev, ki jih je težko pojmovno in empirično identificirati. To postavljam pravzaprav v sklop sprememb, ki so se zgodile v sodobnih družbah v zadnjih desetletjih in za katere pravi znani nemški sociolog Ulrich Beck, da se bistveno razlikujejo od bistvenih dogajanj v 20. stoletju, ki so bile označene kot obdobje množic, kolektivizma, rasti državnih in totalitarnih moči, množičnih strank, sindikatov, itd. V zadnjem desetletju lahko rečemo, da je prišlo do velikega obrata v individualizem. Novi individualizem se kaže tudi v tem, da posamezniki niso zadovoljni več samo s tem, da spoštujejo moralne zakone, ampak jih hočejo aktivno sooblikovati. Zato ne gre za odklon, zavrnitev morale, ampak za zavrnitev nevprašljive dolžnosti, do tradicionalno označene morale k bolj individualni morali, ki je veliko bolj občutljiva na moralne dosežke. Ta naraščajoča samodoločitev moralnih vprašanj je zelo obsežna in kot kažejo raziskave pri nas in tudi drugod po Evropi, vpliva na celotno generacijo, ki je bila rojena in odrašča v zadnjem četrtletju tega stoletja. Glavna značilnost te nove generacije je, da svobodo razume kot samoumevno, in to vse svobode: svobodo izbire življenjskega sloga, izbiro šolanja in poklica, izbiro prijateljskih in partnerskih zvez in odnosov, svobodo odločanja o rojstvu otrok in svobodo od prisile tradicionalnih spolnih vlog. Oblikovanje vrednotnega prostora je za mlade danes del vsakdanjega iskanja ravnotežja med osebnimi željami in pričakovanji in možnostmi ter zahtevami družb. Ravnotežje med tem, kar se od posameznika oz. posameznice zahteva ali pričakuje in tem, kar lahko daje ali stori, je v sodobnem svetu in tudi pri nas seveda le pogojno in izpostavljeno številnim tveganjem. Kot sem rekla, so tudi vrednotno-življenjske usmeritve pogojne in potencialne in pravzaprav tudi potencialno tvegane izbire. In zato so vrednote mladih sestavina vsakdanjega življenjskega sveta, niso daljnoročni ideali, so vsakdanji življenjski vzorci. Te spremembe se pravzaprav niso zgodile tako hitro. Že pozna 60. in 70. leta so pomenila prodor novih vrednotnih in življenjskih usmeritev, vrednotnega obrata med mladino, predvsem vrednote mladinskih kultur in subkultur. V 80-ih letih raziskave ugotavljajo, da se je zgodil še nadaljnji premik v vrednotnem sistemu, namreč pomik od globalnih ideološko in celostno zgrajenih vrednotnih sistemov k partikularnim, navidezno fragmentarnim in konkretističnim vrednotam, med katerimi smo rekli, da prevladuje povečana senzibilnost za medosebne odnose in za kvaliteto življenja. In zato, kot rečeno, danes le pogojno lahko govorimo o dobro zarisanih vrednotnih sistemih in o jasnih preferencah in podobno velja tudi za nevrednote. Tisto, kar privlači in tisto, kar odbija, je odvisno od konteksta, od vsakokratne socialne situacije, skupinskih povezav, osebnih kvalitet, itd. Predvsem lahko ugotavljamo, da se je razrahljala delitev na zasebno in javno sfero, če je sploh smiselno govoriti o jasnih področjih javnosti in zasebnosti. Če je Habermas v 70-ih letih opozarjal na kolonizacijo vsakdanjega življenja, danes nekateri avtorji – recimo Baumman, že opozarjajo na kolonizacijo javne sfere preko razširjene zasebnosti, predvsem o kolonizaciji politične sfere.
Ob koncu tega stoletja prihaja do nepovratnih sprememb v življenjskih in vrednotnih orientacijah in spremembe se bistveno odražajo v vseh treh poglavitnih področjih življenja – zasebnosti, delu in javnosti oziroma politiki. S težnjo po samoodločanju so povezane spremembe v partnerskih odnosih in vodenju družinskega življenja, npr. odgovorno, načrtovano in poznejše starševstvo. Spremenil se je tudi odnos do dela. Mladim je prav tako pomembna samorealizacija na delu, kot plačilo in kariera oziroma mladi iščejo predvsem delo, ki jim omogoča ugodno ravnotežje med delom in zasebnim življenjem. Lahko bi rekli, da se tu pojavlja nova oblika odgovornosti, kjer je vedno manj ljudi pripravljeno svoje občutke in zasebno življenje podrediti javnemu življenju. Raziskave kažejo, da mladi ljudje danes od dela pričakujejo to, kar pričakujejo tudi od življenja nasploh – delo, ki bo dalo njihovemu življenju smisel in delo, ki razvija njihovo ustvarjalnost in imaginacijo. Težnja po samorealizaciji je prisotna tudi v odnosu mladih do politike. V zadnjih treh desetletjih so se ljudje počasi odvrnili od kolektivnih dejavnosti. Na njihovo mesto stopa individualna politika vodenja življenja. Lahko bi rekli, da so mladi prevzeli od prejšnjih desetletij svobodo, ta občutek oziroma potrebo po svobodi, ne pa tudi njihov idealizem. Pa vendarle se mladi zanimajo tudi za politične teme, to pa so predvsem: socialna pravičnost, okoljske teme, problemi marginalnih skupin. Lahko rečemo, da so postali tudi tolerantnejši. Za vsa tri področja: družina, delo, politika je značilen rastoč individualizem in razpad starih struktur reda, ki so prejšnjim generacijam dajale trdno orientacijo. Mladi pogosto reagirajo z mešanico navzven usmerjenega pesimizma in osebnega optimizma, kar je paradoks te generacije. Zdi se, da počasi izginjajo do sedaj veljavne norme skupinskega vedenja, da izginjajo stare predstave o kolektivnih dolžnostih in lojalnostih in se uveljavlja individualizirana etika vsakdanjega življenja. Sodobni raziskovalci vrednot, kot so: Klage
, Ingelhart
, Jankelović itd. ugotavljajo, da inflacija materialnih vrednot ni edini rezultat sodobnih sprememb moralnih vrednot. Nasprotno, stara in navidez večna shema: več prihodkov, več kariere, več potrošnje se ruši in na njeno mesto stopajo nove prioritete, ki so pogosto težko prepoznavne, v katerih pa stopajo v ospredje nematerialne, prepoznavne točke kvalitete življenja, ki prevzemajo prevladujočo vlogo. Npr., da je ljudem razpolaganje z lastnim časom bolj pomembno kot višji dohodek ali napredek v karieri, da zelo cenijo pogovore, prijateljstvo, skladnost s samim seboj, zabavo, empatijo. Po mnenju teh raziskovalcev vojna za delitev materialnih dobrin, ki trenutno monopolizira javnost in pozornost, že spodjeda boj za delitev težje dostopnih, nematerialnih dobrin, ki se jih ne da meriti z denarjem, kot so odnosi, čas, ustvarjalnost, kreativnost, užitek, samorealizacija. Te vrednote pridobivajo v novi družbi tveganj in negotovosti na pomenu. Lahko bi rekli, da se spreminjajo kriteriji in zaznave bogastva in revščine in to celo tako daleč, da ljudje včasih raje živijo z manj prihodki in z nižjim socialnim statusom, če jim to prinaša višjo kvaliteto življenja ali napredek v samorealizaciji. Lahko rečem, da se razvijajo nove prioritete, ki odgovarjajo drugi moderni, to je samoorganizacija, samoodgovornost, individualna politika, ki na novo razdeli odgovornost in moč. Dovolite, da zaključim. Raziskave mladine kažejo, da je mlada generacija izjemno občutljiva za temeljna moralna vprašanja življenja. Vse raziskave pri nas in v Evropi kažejo, da se kaže močno stremljenje mladih k osebni poštenosti, da najdejo smisel življenja v razvoju samega sebe - nekateri celo govorijo o uporu osebe, ki je primerljiv z odkritjem individualne osebe v času renesanse. Mlad človek želi biti neodvisen, prost strahov, vendar ne vzvišen in nadut. Zato se upira prevzemanju nepreverjenih norm institucijam, ki ne dopuščajo sodelovanja mladih v odločanju, napačnim podreditvam, nepojasnjenim političnim odločitvam. Upira se vsemu, kar ga omejuje in skuša deformirati. Po mnenju nekaterih družboslovcev je v začetku novega stoletja skeptično generacijo recimo 60-ih let ali 70-ih let - najprej zamenjala narcistična generacija 80-ih in 90-ih let in to sedaj v začetku novega stoletja izpodriva moralična generacija, kot jo nekateri že imenujejo. Kot pravi ena znana nemška raziskovalka, citiram: »kar me je najbolj presenetilo, je moralna želja mlade generacije, težnja po osebnem poštenju, želja po smislu življenja o razvoju lastne osebnosti«. Torej, če to projiciramo v prihodnost se zdi, da se zarisujeta dva scenarija: težnja mladih po individualizirani morali se morda izteče v prazno, mladi ne najdejo nobenega smiselnega cilja, za katerega bi se angažirali. Druga možnost seveda pa je, če bi vzeli težnje mladih po uskladitvi svobode in solidarnosti zares, da lahko iz tega nastaja nova kultura pravičnosti, ker svoboda in red nista v nasprotju. Hvala.
Dr. Janez Drnovšek: Raziskava o vrednotah mladih je zanimiva in kar vzpodbudna....
Dr. Mirjana Ule: Če lahko samo še na to opozorim, kar nisem v tekstu napisala. Vse te reči smo mi publicirali in tiskali. Od leta 1990 je izšlo 6 knjig na to temo.
Dr. Janez Drnovšek : Če je to tako, potem nas za prihodnost preveč ne skrbi. In ko nas bodo mladi zamenjali, se utegnejo stvari obrniti na boljše. Končali smo z uvodnimi izhodišči. Najprej se je javil k razpravi predsednik vlade. Prosim.
Mag. Anton Rop: Spoštovani gospod predsednik, spoštovani udeleženci, dovolite da izrazim najprej zadovoljstvo z možnostjo, da danes sodelujem v okviru te diskusije in zelo zanimivih predstavitev, ki so bile v svojem bistvu po eni strani podobne, po drugi strani pa tudi precej različne in kažejo na to, kako kompleksna je ta tema, ki jo danes obravnavamo in kako zelo se dotika po eni strani prihodnosti, ciljev in vizij prihodnosti, po drugi strani pa seveda tudi analize in dojemanja preteklosti in kažejo pravzaprav na nek lok med preteklostjo in prihodnostjo, ki jo povezujejo različne vrednote, ki pa se v času, kot je bilo danes zelo lepo povedano, močno ali pa v precejšnji meri na nekem nivoju spreminjajo, spet na drugem nivoju pa ostajajo univerzalne vrednote, ki so konstanta. Kar je treba pri tem upoštevati je, da ko govorimo o vrednotah, govorimo o različnih nivojih, o državnem, individualnem in kot smo videli iz nekaterih prispevkov, tudi o poklicnem nivoju, o družinskem nivoju in seveda se je pri tem treba zavedati njihove medsebojne soodvisnosti. Ti prispevki dobro kažejo na njihovo multikolinearnost, ki se prepleta, tako da je po eni strani treba upoštevati pri širših, temeljnih vrednotah vpliv na njih s strani individualnih in ostalih nivojev in obratno, vpliv teh splošnih vrednot na druge nivoje. V tem kontekstu se seveda popolnoma strinjam z dr. Tinetom Hribarjem, ki v tistem delu razprave govori, da če se ozremo na temelje vrednote na slovenskem, moramo ugotoviti, da to niso kakšne posebne slovenske vrednote, marveč vsečloveško zavezujoče vrednote, kot tudi s tistim delom ugotovitev dr. Toša, ki govori, da to velja tudi v širšem smislu, ne samo, ko govorimo o ožjem smislu vrednot.
Če pogledamo spekter vrednot, ki se kažejo v najpomembnejših dokumentih slovenske države, kot so npr. ustava, programski in strateški dokumenti RS na eni strani, kot tudi iste, ki nam jih kažejo raziskave javnega menja, potem lahko vidimo, da govorimo o praktično enakih vrednotah, kot veljajo v večini evropskih držav in lahko govorimo, da se je v času tranzicije zgodila pomembna sprememba na slovenskem, da torej ni šlo samo za spremembo vrednot v dokumentih, da ni šlo samo za spremembo vrednot, ki spremljajo sisteme, ki funkcionirajo v gospodarstvu, sociali in tako naprej, ampak da je de factum, dejansko prišlo tudi do sprememb v glavah, v percepciji dojemanja življenja kot takšnega. In to je seveda zelo pomembno. Če govorimo o temeljnih vrednotah, se velja vprašati, katere so te temeljne, če hočete, evropske, slovenske vrednote, ki so pomembne za vse nas in predstavljajo rdečo nit, tako slovensko, kot tudi evropsko. Meni se je zdelo v tem kontekstu pomembno pogledati, kaj piše v Evropski ustavi oz. pogodbi o ustavi za Evropo, ki je bila danes že omenjena s strani dr. Krašovca, pomembno v zvezi z 2. členom te pogodbe, ki govori točno o tem: o vrednotah izjemnega pomena, o teh vrednotah, ki so opredeljene v 2. členu, so se poenotile praktične vse najpomembnejše evropske politične stranke, pa tudi slovenske politične stranke; da smo dosegli znotraj diskusije o konvenciji relativno visoko stopnjo konsenza, ob čemer je treba upoštevati, da so še nekateri predlogi, ki so na mizi in se o njih diskutira v teku medvladne konference v okviru Evropskega sveta. Sedanji 2. člen, za katerega pa je relativno velika verjetnost, da bo ostal takšen, ker v tem delu je konsenz pravi. Unija temelji na vrednotah spoštovanja človeškega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic. Te vrednote so skupne vsem državam članicam, v družbi, ki jo označujejo pluralizem, strpnost, pravica, solidarnost in nediskriminacija. To so vrednote, ki so opredeljene v tem 2. členu, in seveda se nam postavlja vprašanje, katere in kakšne so? Če obstojijo posebne slovenske vrednote, kaj tistega v vrednotah je v svojem bistvu odsev specifičnih zgodovinskih, kot tudi aktualno političnih programskih in, če hočete, strukturnih razmerjih na slovenskem? Mislim, da lahko rečemo, da je tisto, kar je specifično slovensko, predvsem njihova notranja struktura, razporeditev, če hočete hierarhičnost in pomen posameznih vrednot na nivoju temeljnih vrednot. Po mojem mnenju ne gre toliko za vprašanje, katere vrednote bi morali uveljavljati, pač pa, kako jih uveljavljati in s kakšno dinamiko in kako jih hierarhično opredeliti. Pravzaprav govorimo o prioritetah, ki naj veljajo v tej družbi in o tem, katere so tiste, ki jih velja v kontekstu doseženih ciljev posebej poudariti.
Poti in dinamike, kot je tudi iz vaših prispevkov razvidno, za njihovo uveljavljanje so zelo različne in vse analize, ki so na mizi, kažejo, da se uveljavljajo po evropskih državah in da so tudi med političnimi strankami zelo različni pogledi. Vendar je dejstvo, da na koncu, kar se tiče temeljnih vrednot, konvergirajo in ta slika se kaže tudi v konkretnih analizah, zato bi rad posebej opozoril na poročilo o razvoju, ki je bilo narejeno na Uradu za makroekonomske analize in razvoj RS in je pravzaprav vladni dokument, ki je prišel do podobnih ugotovitev kot dr. Toš in dr. Uletova in govori, da gre za izrazit premik v smeri procesa postmodernizacije: od vrednot pomanjkanja k vrednotam varnosti. Slovenija se v teh mednarodnih primerjavah, in o tem je bilo danes že govora, pravzaprav uvršča po različnih vrednotah v različne sklope, vendar suma sumarum lahko ugotovimo, da Slovenija izrazito ne odstopa v nobeni od teh dimenzij, ne glede na to, kje se uvršča v posameznem segmentu. Lahko seveda rečemo, da tudi raziskave v časovnem preseku kažejo premik od vrednot pomanjkanja k vrednotam varnosti. Glede na to, da je moj prispevek omejen, bi rad poudaril samo nekatere točke, ki se mi zdijo v kontekstu tega, kar sem povedal, pomembne. Pomembne z vidika iskanja skupne vizije glede prihodnosti, ki so pomembne teme, in ki govorijo o tem, kako posamezne vrednote uveljavljati in če hočete, so tudi predmet politične diskusije in tudi političnih odločitev in bom poudaril samo nekatera, ekstremno pomembna področja.
Na eni strani gre za socialno pravičnost in solidarnost, o čemer govorijo strategije vlade na tem področju in socialna politika, ki jo izvajamo. Gre za pravno državo in diskusijo o tem, kako zadostiti pogojem, na osnovi katerih bi zagotovili vladavino prava. Gre za varovanje okolja, o čemer je govoril predsednik, za človekove pravice in dostojanstvo. O čemer govorimo praktično vsak dan ob zelo konkretnih zakonskih projektih, ki so morda v tem trenutku tudi v državnem zboru in se še kako dotikajo vrednote - človekove pravice. Gre za varnost in doseganje varnosti v vseh njenih dimenzijah na eni strani, tako socialne varnosti, kot tudi osebne varnosti, na drugi strani gre za cilje, ki so svoboda posameznika, in govorijo o individualnem in družbenem nivoju dojemanja te vrednote. Nenazadnje je izjemnega pomena družina in v povezavi z družino družinska politika, če želite, ki jo izvajamo, tudi v kontekstu dojemanja teh vrednot, o katerih je govorila dr. Uletova in jih je seveda izjemno pomembno razumeti, zlasti v tem kontekstu, ali je naloga družinske politike samo zagotavljati nekatere materialne podstati ali pa mora upoštevati tudi nekatere vrednostne spremembe, kar se tiče dojemanja, funkcioniranja, delovanja družine, partnerskega odnosa, kariere.
To so samo nekatere od tem, ki se mi zdijo izredno pomembne za naslednje diskusije in o katerih velja reči besedo in iskati skupne vizije in poti v prihodnosti. Seveda je po moji oceni izjemnega pomena, da ko govorimo o temeljnih vrednotah, da po eni strani izhajamo iz dejanske slovenske stvarnosti in seveda, da to stvarnost povezujemo z razvojnimi izzivi, ki so pred nami. Mislim, da je to ključna naloga, ko govorimo o vrednotah, pa tudi o temeljnih ciljih in če bomo tako razpravljali o vrednotah, potem verjamem, da bo ta diskusija dala svoj cilj in prispevala h gradnji skupne vizije in tudi k strateškim dokumentom, ki jih pripravljamo in jih bomo pripravljali tudi v prihodnosti. Najlepša hvala.
Dr. Janez Drnovšek: Hvala lepo. Javil se je tudi predsednik državnega zbora, prosim gospod Borut Pahor.
Borut Pahor: Hvala lepa, gospod predsednik, ugledni zbor. Če prav razumem, je namen teh pomembnih srečanj razprava o prihodnosti. Še več, vsaj del nas razume to razpravo kot iskanje motivov za to, da bi našo energijo v svojem javnem delovanju usmerjali v prid teh ciljev, ki jih skupaj razumemo kot pomembne, važne, naše skupne cilje. Jaz sem zadnjič rekel, da menim, da bi lahko bil eden od ciljev, smotrov, kriterijev za naša ravnanja v prihodnosti naslednjih petnajstih let ta, da postane Slovenija ena izmed najbolj razvitih držav Evropske unije. To ni cilj sam zase, cilj, ki je opravičljiv z dvema parametroma: to bi pomenilo visoko kakovost življenja večine ljudi in to bi pomenilo, da bi hkrati okrepili našo nacionalno identiteto. To sta dva cilja, ki se izlivata v tega, in danes, ko diskutiramo o vrednotah, se sprašujem, kaj bi bilo potrebno v tem smislu, v naslednjih petnajstih letih storiti, da bi lahko vzpostavili na tej ravni, na vrednostni ravni pogoje za dosego tega cilja, če želite, ki, kot pravim, ni cilj sam zase, ampak je neko stremljenje, nek kriterij, ki mu potem podvržemo naša ravnanja, tako kot smo mu v zadnjih desetih letih, kot smo ravnali s ciljem vstopanja v Evropsko unijo, ki tudi ni bil cilj sam zase.
Najprej mislim, da se bistveno spreminja razmerje med posameznikom in skupnostjo. Tudi v Sloveniji. V prejšnjem sistemu, ki ga bomo označili za totalitaren sistem, je bilo razmerje med posamezikom in skupnostjo eno, v tem sistemu, ki ga bomo označili za demokratičen sistem, že nastaja novo razmerje med posameznikom in skupnostjo. Vsekakor postaja posameznik veliko bolj svoboden, neodvisen, samostojen in tako naprej. Če je prej skupnost želela določati posameznika, in to je moja prva teza, bo posameznik v naslednjih desetih, petnajstih letih določal skupnost. Tudi našo slovensko skupnost. Zato se mi zdi zelo pomembno, kako bomo z vrsto javnih ravnanj, gest, izjav, pa tudi načrtovanih politik, razvijali to razmerje med posameznikom in skupnostjo zato, da bi dosegli cilj, ki se mi zdi relevanten: da bi postali ena najbolj razvitih držav Evropske unije. V ospredju je seveda osebnost in je centralna točka vseh naših diskusij, tudi o vrednotnem sistemu. Tisto, kar moramo storiti je, na eni strani, absolutno ne samo dopuščati, ampak tudi spodbujati k razvijanju individualizma. Mislim, da to v osnovi ni nič slabega. Na drugi strani pa paziti, da se hkrati spodbuja tudi pripadnost skupnosti. Če bomo znali Slovenci pametno uravnotežiti ti dve spodbudi individualizma, ne samo z dopuščanjem, tudi s spodbujanjem razvoja osebnih identitet, ki so lahko zelo različne, in dokler v tej različnosti ne ogrožajo drugih, so legitimne, na eni strani in na drugi strani paziti in razvijati to pripadnost k skupnosti, pri čemer ne mislim samo na nacionalno dimenzijo te identitete, ampak tudi na socialno, se pravi na solidarnost, do takrat menim, da vsi večji in manjši problemi ne bodo ogrozili pomembnega stremljenja. In se glede prihodnosti potemtakem tudi v ničemer ne bojim, da bi jo lahko kaj bistveno ogrozilo. Vse spremembe, ki so v svetu, so z vidika naših ravnanj obvladljive in smo torej lahko avtor te prihodnosti ali pa vsaj v veliki meri nanjo vplivamo. Če bomo znali v Sloveniji razumeti ta prehod, ki se je zgodil, ga vpeti v naša ravnanja, posameznika razumeti v tisočerih izarzih njegove individualnosti in identitete, na drugi strani pa tega posameznika znati vpeti v skupna stremljenja skupnosti, nacionalne skupnosti, kjer bomo pazili na to, da ima ena od identitet - nacionalna, še posebno mesto. Tukaj ne gre, kot sem rekel prej, za nacionalno razsežnost identitete, ampak tudi za socialno. S temo bomo v tem stremljenju uspeli in gospod predsednik, ni nobenih razlogov za to, da bi v prihodnost gledali z občutkom strahu, ampak z občutkom zadovoljstva. Hvala.
Dr. Janez Drnovšek: Hvala. Prosim še gospod Janez Sušnik, predsednik Državnega sveta RS.
Janez Sušnik: Spoštovani predsednik, spoštovani zbor, dovolite mi, da v nekaj besedah povzamem svoje mnenje. Skrbno sem prebral uvodna pojasnila, ki ste jih dali kot gradivo vseh petih avtorjev. Zato bi se osredotočil na nekaj tipičnih slovenskih vrednot, ki sem jih opazil tudi skozi svoje življenje, skozi prakso. Vrednote in vrednotni sistemi so v modernem svetu tudi zelo dinamične. Tehnološki in civilizacijski procesi prinašajo spremembe na vseh področjih, posebej pa to velja za Slovenijo, ki je vstopila v nove družbene razmere. Eno izmed vrednot, ki jih moramo negovati tudi v skladu s pogodbo v EU, je solidarnost. Kar je za Slovence tipično je prostovoljstvo, ki se v praksi pojavlja organizirano in spontano. Slovenci že od nekdaj vidimo uveljavljanje lastnih želja interesov in pobud v društvih na različnih ravneh. V Sloveniji je danes več kot 16. tisoč društev. Vanje je vključenih več kot polovica Slovencev. Paleta teh društev je zelo raznolika, ne le po dejavnostih, ampak tudi po pomenu in vlogi, ki jo v družbi imajo. Med več kot 100 različnimi društev je vrsta takih, brez katerih bi naš narod, naša država bila močno osiromašena. So neprekosljiva tudi za ljudi, za posameznike in za celotno družbo. Gre za društva, ki delujejo na področju varovanja in zaščite ljudi, njihovega premoženja, humanitarne in socialne dejavnosti; društva z vzgojno-izobraževalnimi cilji; društva, ki namenjajo posebno pozornost krepitvi zdravstva in varstva okolja, kar je bilo danes tudi že večkrat omenjeno in ki navajajo ljudi k zdravemu načinu življenja; društva, ki dvigujejo kulturno raven ljudi, plemenitijo življenje; znanstvena in strokovna društva, ki podpirajo pota novim spoznanjem in tehnološkim dosežkom; ter mnoga druga društva, človeku koristna in njihova življenja celo uresničujejo in pa tudi osrečujejo. Vrednote, ki so bile danes že omenjene, se v glavnem širijo v krogih politike in gospodarstva so: znanje, izobraževanje in razvoj. Medtem, ko pa Slovenci, poslušal sem tudi raziskavo javnega mnenja v Sloveniji, poudarjajo vrednote kot je družina, zdravje, vera, delo, kultura, prijateljstvo in še nekatere druge. To je tisto, na osnovi česar tudi pravzaprav temelji naš slovenski narod. Za naše Slovence v zamejstvu pa je nedvomno ena od vrednot ohranjanje slovenstva. Tudi to je pomembno. Prof. Uletova je govorila o mladini, o mladih, o generacijskem premiku. Velikokrat se govori o t. im. generacijskim prepadom v vrednotnih usmeritvah, da so vrednote mladih napačne. Vem, da tega ne smemo trditi. Vrednote mladih so pogosto specifične, saj je to obdobje sprememb, uporništva, osamosvajanja. Temu prilagojena pa je seveda tudi celostna osebnost mladostnika, vključno z vrednotami mladih. Generacijske razlike potemtakem niso zgolj posledica zrcaljenja drugačnih družbenih razmer, temveč posledica zakonitih individualnih sprememb v vrednotnem razvoju posameznikov. Vrednote se skozi različna življenjska obdobja namreč spreminjajo. Tiste, ki jim ljudje pripisujejo velik pomen v zreli dobi, so popolnoma drugačne ali celo nasprotje tistim, katere so tako goreče zagovarjali v času mladostništva. Seveda je ena od pomembnih vrednot tudi svoboda izražanja mnenja. Izraziti svoje mnenje, ki je v nasprotju z mnenjem oz. prepričanjem večine, danes zahteva določen pogum. Pogum zato, ker si mnogi ne upajo preveč izstopati iz tega povprečja, saj pri tem pozabljajo, da ga zaradi drugačnosti nihče ne bi smel kaznovati ali kako drugače izobčiti, kar je tudi danes že bilo omenjeno. Če nekdo misli drugače kot mi, to še ne pomeni, da nam želi kaj slabega, temveč lahko na podlagi drugačnih pogledov najdemo boljšo, mogoče tretjo pot.
Nekaj besed bom povedal tudi o delu, ki ga trenutno opravljam. Najbolj ga lahko orišem tudi s primerom Državnega sveta, ki kot nepopolni drugi dom predstavlja pomembno demokratično vrednoto na področju parlamentarnega odločanja. DS je organ, kateremu Ustava daje pristojnosti predvsem na zakonodajnem področju in njegovo delo veže na zakonodajni organ. DS močno izstopa tudi na evropsko primerljivih organih, glede svoje sestave ter zastopanja različnih družbenih interesov. Prav po interesni organiziranosti se loči tudi od državnega zbora, ki predstavlja politične interese. Vsi se strinjamo, da DS ni običajen drugi dom, kakršne pozna večina evropskih parlamentarnih sistemov. Po uskladitvi različnih interesov DS oblikuje mnenje, ki je dostikrat različno od mnenja drugih organov, ki imajo pomembno vlogo v zakonodajnem procesu. Teoretična predstavitev ideje dvodomnosti je za nas praktike dobrodošla, ker nam daje vzpodbudo, da v kritičnih trenutkih pretehtamo naše odločitve. Neetična je pozicija, da nekdo, ki se recimo ne strinja z vetom DS na nek zakon, začne razmišljati o ukinitvi tega organa. Še druga prepoznavna značilnost slovenskega modela dvodomnosti zadeva odnos med DS in DZ. Gre za model nepopolne dvodomnosti, v kateri ima DZ odločujočo vlogo v ustavodajni in zakonodajni funkciji in pri sprejemanju političnih odločitev, medtem ko DS sodeluje v zakonodajnem procesu, z zakonodajno iniciativo, dajanjem mnenj in predlogov zakonov z odložilnim vetom na izglasovane zakona, ter z zahtevo v razpis zakonodajnega referenduma. Če je torej, spoštovani gospod predsednik, načelo dvodomnosti po eni strani pomembno za razvoj parlamentarne demokracije, je po drugi strani slovenski model dvodomnosti zanimiv, s primerjalno pravnega vidika opravičeno štejemo dvodomnost za eno od vrednot, ki bi ji v prihodnje, v prihodnjih razpravah o naši ustavni ureditvi morali posvetiti ustrezno pozornost. Hvala lepa.
Dr. Janez Drnovšek: Očitno se DS čuti že resno ogroženega, tako, da bomo ustanovili odbor za zaščito pravic DS. Da nadaljujemo z razpravo, prosil je dr. Janez Stanovnik, da ga uvrstimo nekam naprej. Prosim.
Dr. Janez Stanovnik: Gospod predsednik in spoštovani odbor, jaz bi se pridružil predsedniku Vlade pri opozorilu, da pravzaprav razpravljamo o prihodnosti Slovenije in da nas zaradi tega aksiologija kot taka sicer zelo poučuje in smo vsi hvaležni uvodničarjem. Zanima pa nas predvsem, kaj to za našo prihodnost pomeni. In če gledamo preteklost in iz preteklosti skušamo razumeti naše napotilo v prihodnost, potem moram reči, da smo se v preteklosti Slovenci vedno nekako tehtali med načelnostjo in pragmatičnostjo in če potegnemo črto, bomo videli, da smo prišli tja kjer smo samo zato, ker smo sledili načelu principielnosti. Ali gre za Prešernovo dobo, za majsko - deklaracijsko dobo, za vprašanje odpor ali kolaboracija, ali pa za vprašanje Vilnijuške deklaracije... Zaradi tega bi opozoril na to, kar je stari rimski pesnik svoji ženi iz Ponta pisal, ko mu je očitala, da ji ni zvest. Odgovoril ji je:«Vidim, kaj je dobro in tudi odobravam to, ampak vseeno delam slabo.« In za mene je osnovni problem, kako bomo načela, kako bomo vrednote, ki so univerzalne, ki jih vsi priznavamo in tu je malo razlik med nami, razlike pa nastajajo v tem, kako bomo ta načela in te vrednote uveljavljali kot vodila v prihodnost. Pravi namen, gospod predsednik, moje intervencije, ki mora biti omejena na pet minut, je pa sledeč. Gospa Alenka Puhar je v svojem pismenem prispevku, ki ga je cirkulirala vsem udeležencem, uporabila obširen citat, ki naj bi ga jaz izrekel pred pol stoletja kot šef jugoslovanske misije pri Organizaciji Združenih narodov, ameriškim kongresnikom. Ta citat dejansko govori o tem, da naj bi jaz tem kongresnikom opravičeval sovjetsko pobijanje šest milijonov kmetov za doseganje določenih ciljev, ki so si jih postavili. In gospa Puharjeva upravičeno karakterizira tako stališče kot, zdajle ne vem pravi izraz, mislim, da je rekla nezaslišano brezobzirnost. Mislim, da bi uporabil še hujši izraz za tako stališče. Kajti nekaj takega nikdar rekel nisem. Gospo Puhar pa opozarjam na sledeče. Prvo, 1953 jaz nisem bil šef jugoslovanske misije pri Organizaciji ZN, niti prej, niti kasneje. Bil je ambasador Leo Matez. Mene ta čast, da bil ambasador Jugoslavije nikdar ni doletela in bi me zaradi tega zanimalo, kakšen je vir, iz katerega je gospa Puharjeva črpala. Slične agitacije bi lahko gospa Puharjeva našla v času 2. svetovne vojne v Slovenskem domu, kjer so med drugim pisali celo, da sem jaz otroke klal po Blokah ali pa v Politiki, ki je objavljala rubriko Odmevi in pogledi, kjer so uporabljali cele strani obrekovanja na moj račun in bi to prav tako lahko v taki obliki prav prišlo. Drugo, 1953. leta, to se pravi pred pol stoletja, nisem srečal niti enega ameriškega kongresnika. Niti nisem niti enemu ameriškemu kongresniku dajal kakršnihkoli izjav. Zaradi tega bi me seveda zanimalo, katera so imena teh ameriških kongresnikov, ki so take izjave od mene slišali. Tretje, ta izjava je tako koherentna, da če bi jaz nekaj takega 1953. leta, in to je vrhunec makartizma v Ameriki in vrhunec borbe z komformbirojem v Jugoslaviji, če bi jaz takrat 1953. leta to rekel, bi končal na Golem otoku in me danes tukaj ne bi videli. S tem v zvezi gospa Puharjeva in svečani zbor pa opozarjam na sledeče: kako si lahko predstavljamo, da bo razprava o vrednotah v prihodnosti Slovenije med nami potekala v strpnem in konstruktivnem duhu, če jo pa začenjamo z moralno diskvalifikacijo enega od udeležencev, ki ste ga vi, gospod predsednik, povabili na to srečanje. Hvala lepa.
Dr. Janez Drnovšek: Hvala lepa. Sicer niso mišljene replike sproti ampak ali želite zdaj ali pozneje?
Alenka Puhar: Lepo prosim, če lahko zelo na kratko povem.
Dr. Janez Drnovšek: Ja.
Alenka Puhar: Opravičujem se g. Janezu Stanovniku, ker sem napisala, da je bil šef misije. Vir, na katerega se sklicujem, oziroma ga citiram, pravi, da je bil counusellor ali svetnik, oprostite prosim. Publikacija, iz katere sem vzela ta citat, se imenuje »The real truth about comunist in Jugoslavia as recognised by Mr. Janez Stanovnik« in trije američani, ki so intervjuvali gospoda Stanovnika, so bili James Edwin Beverige, Joseph Martin Proctor in Richard Douglas Goodman. Ta publikacija, ki ima 60, 70 strani, je izšla leta 1953 v Ameriki in trdi, da so trije gospodje intervjuvali counosellour of The Jugoslav mission Janez Stanovnik. To je izredno dolg pogovor, v katerem očitno Janez Stanovnik pripoveduje o celi vrsti stvari, o katerih je bil vprašan, o ekonomiji, o politični ureditvi, o naravi režima, tudi o povojnih pobojih in tako dalje. Oprostite, zbiram pa najrazličnejše publikacije, najrazličnejše citate, marsikaj me zanima in hvala bogu, zadnjih dvanajst let imam toliko svobode, da tudi ameriške publikacije, ki prej niso bile dovoljene.
Dr. France Bernik: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovani navzoči, omejil se bom izključno na temo o vrednotah, ki opredeljujejo ali pa bi morale opredeljevati naše skupno življenje. Gre za dvoje:za vprašanje o skupnih, to je temeljnih vrednotah Slovencev in za vprašanje, ali te vrednote že uresničujemo oziroma bodo vrednote šele morale postati naša realnost. Temeljne vrednote razumem kot najvišja načela, kot najvišje ciljem h katerim stremimo in jih skupnost sprejema. Po njih uravnava svojo dejavnost in mišljenje, jih priznava za vrhovno merilo. Ob strani puščam zato vrednote, ki jih lahko izvedemo iz temeljnih vrednot, vrednote druge, tretje ali četrte vrste, predvsem pa vrednote, ki to niso. V hierarhiji skupnih vrednot stoji na vrhu, po mojem prepričanju, odnos do lastnega naroda in lastne države. Nacionalne oz. državljanske vrednote sodijo v sam vrh. Za nas so nepogrešljive tembolj, ker vstopamo v evropsko zvezo. Iz oslabljene narodne zavesti pri nas pa ne bo lahko izoblikovati resničnih nacionalnih oziroma državljanskih vrednot, deloma zaradi vztrajne internacionalistične miselnosti, ki se je podaljšala iz komunističnega režima, deloma zaradi močnega, čeprav samo po sebi upravičenega gibanja o enakopravnosti drugačnih. Znašli smo se v absurdnem položaju, da priznavamo drugim tisto, kar sebi odrekamo in da se moramo naravnost boriti za našo enakopravnost z drugačnimi. Vrednote, danes pomembne in še pomembnejše jutri, povsem ali v marsičem zanemarja tudi naše šolstvo, kar utegne povzročiti posebne težave, saj bodo odgovornost za ohranitev narodne istovetnosti dolžni prevzeti mladi rodovi. Pripadnost narodu, zavest lastne državnosti in zavezujoč odnos do jezika so bistvene sestavine narodne istovetnosti. Brez nje Slovenci že jutri, zanesljivo pa dolgoročno, nimamo prihodnosti. Nacionalnim oziroma državljanskim vrednotam se enakovredno pridružujejo moralne, etične vrednote. Doslej so religije oblikovale vrednostne sisteme in njihovo moralno jedro, poudarjam, moralno jedro je preživelo stoletja, tisočletja, od zlatega pravila dalje, od judovsko krščanskega dialoga, so etično vsebino človeštva, ob posredni religiji zahodne civilizacije, oblikovala še druga svetovna verstva. Cerkve še danes vplivajo na vernike s svojim moralnim naukom, čeprav hodi novoveška zgodovina že nekaj časa svoja pota. Množice, ki so jih religije stoletja nagovarjale, se postopno a vztrajno krčijo, od razsvetljenstva naprej, od zmagoslavja razuma v evropski duhovni zgodovini. Francoska revolucija leta 1789 je ustoličila nov moralni sistem in na široko odprla vrata sekularizaciji družbenega življenja. Politična gesla, podobna francoskim, so evropske narode še večkrat pretresla in usodno razdelila med seboj. Najbolj radikalno v 20. stoletju, v stoletju nedemokratičnih, totalitarnih režimov, vojn in revolucij. Vedno glasnejša je zato postala zaskrbljenost etično senzibilnega človeštva, nekateri razmišljajo o krizi vrednot, o izgubi vrednot, drugi o spreminjanju vrednot. Vse opaznejši postaja moralni indiferentizem. Nastaja realnost, v kateri se odvija oster, darvinistično brezobziren boj interesov, kar je tudi posledica medgeneracijskih napetosti. Posebej pri mlajših generaciji je opaziti močan zasuk k osebnim, k individualnim, da ne rečem egocentričnim vrednotam. Krepijo se načela samodoločanja, samougodja, ruši se ne le najnujnejše ravnotežje med individualnim modelom življenja in življenja v skupnosti, prekinja se celo medsebojna komunikacija. Morda je, poudarjam, k takemu stanju duha nekoliko pripomogla okoliščina, da so se po drugi svetovni vojni vsesplošno poudarjale in se še poudarjajo zgolj človekove pravice, ne tudi dolžnosti posameznikov, kar samo stopnjuje samozadostnost posameznikov.
Ni čudno, če danes obstajajo skupne moralne vrednote, pravim skupne moralne vrednote, bolj v zavesti, kot dejanski resničnosti: spoštovanje življenja, pravičnost, solidarnost, odgovornost, strpnost. Seveda je skupne vrednote mogoče doseči zgolj s prizadevanjem posameznikov, vendar je treba najprej spremeniti odnos do njih. Če si prizadevamo za višje oblike življenja, je v skupnih moralnih vrednotah mogoče odkriti ne samo trajnost zgodovine in njenih stoletnih izkušenj, temveč tudi globljo polnost, globlji smisel osebne eksistence. Hvala lepa
Dr. Janez Drnovšek: Hvala lepa. Dr. Janez Stanovnik je prosil še enkrat za besedo. Predlagam, da to stori, potem pa bi s to temo, ki se je oblikovala zaključili in nadaljevali z vrednotami. Prosim.
Dr. Janez Stanovnik: Hvala lepa gospod predsednik. To je replika gospe Puharjevi. Iz navedbe je popolnoma jasno, da je šlo za svetnika jugoslovanske ambasade in zaradi tega obstaja vprašanje, zakaj me je promovirala v šefa delegacije. Drugo je očividno, da je šlo za tri osebe, za katere, po svojem spominu pol stoletja nazaj lahko povem, da so to bili trije mladi študentje, nekongresniki, mladi študentje, ki so bili pa provokatorji makardijevega komiteta. Jaz sem o tem razgovoru, ko so prišli v stalno misijo, svojega ambasadorja takoj obvestil in zaradi tega, ker se je cel razgovor začel v provokativnem smislu jaz o tej stvari nikdar nisem bil, niti pod jugoslovansko policijsko preiskavo. Kar je bilo drugače normalno, da bi bil. Hvala lepa.
Dr. Janez Drnovšek: Hvala. Še eno razpravo, potem pa odmor. Bi prosil dr. Franceta Bučarja, predsednika Slovenskega panevropskega gibanja. Prosim.
Dr. France Bučar: Hvala lepa za besedo. Če povzamem neko vodilno nit iz uvodnih prispevkov, lahko rečem, da je značilno za to razpravo izrazito kritičen odnos do vseh dosedanjih vrednot in poudarjanje avtonomnosti posameznika. Ta razvoj je po mojem mnenju do neke mere logičen in tudi pričakovan v odnosu do heteronomnosti kot vodila za ravnanje posameznika, ki prihaja od zunaj in ki je prevladovala pravzaprav skozi vso zgodovino in velja v pretežni meri tudi še danes, za večino današnjih kultur. Edino evropska kultura je izpostavila avtonomnost človeka kot najvišjo vrednoto in edini referenčni okvir za njegovo ravnanje. V tem pogledu, če se spomnimo Hantingtona, pravijo, da je ta idealizem značilen edino za evropsko kulturo in jo loči od vseh drugih današnjih svetovnih kultur. Seveda pa je avtonomnost posameznika možna šele, ko se zaradi tehnološkega razvoja razrahljata absolutna vezanost posameznika na družbo, ki ji pripada in ti pogoji so zaenkrat dozoreli samo za svet evropske civilizacije, pravim civilizacije in še to v najnovejšem času, čeprav je pomen osebnosti v središču evropskega kulturnega razvoja. Če se spomnimo recimo antike, pojma osebe, prozokon grška ali latinska persona sploh niso poznali, ampak to je pravzaprav pojem za gledališko masko. Vidite, šele začenši od apostola Pavla, ki pravi: »spreobrnitev je lahko le posledica osebne odločitve, ne kolektivne«. Pa prek svetega Avguština, če citiram: « vase pojdi, tu boš našel resnico«, do enciklopedistov 18. stoletja in tako naprej, gre torej za tipično krščansko humanistično izročilo, ne glede na to, da je bila to odločitev različnih religij. Seveda so to šele zunanji pogoji, ki omogočajo avtonomnost. Problem je v tem, da se je današnji človek istočasno znašel v svetu, ki je notranje izjemno kompleksen in notranje soodvisen, posameznik pa te kompleksnosti sam ne more obvladovati, niti ne razumeti, še posebno pa ni sposoben v svojem svetu vrednot reflektirati izjemno hitrega tehnološkega razvoja in sprememb, ki jih je prinesel ta razvoj. Če smo danes slišali celo vrsto citatov, kaj nekdo pojmuje za vrednoto, vsem lahko rečemo, da so vrednote skupni imenovalec, so vodilo za ravnanje, to je gotovo. Hkrati pa morajo te vrednote stalno potrjevati pravilnost tega ravnanja glede na stanje okolja. Tu se je pa pojavilo sodobno protislovje. Velik del današnjih, dosedanjih vrednot se je sicer izkazal kot neustreznih, recimo v časih revolucij; od statusne, seksualne, kakršnekoli. Hkrati pa se je v teh, t.im. premikih, izgubil občutek in razumevanje za hierarhijo vrednot. Kako naj se danes posameznik znajde s svojo relativno resnico? Se strinjam s tem, kar je navedla prof. Uletova, če jo citiram: »da trpimo od novih oblik svobode in ne od krize vrednot.« S tem se popolnoma strinjam. Mogoče bi to nekoliko preformuliral: da trpimo tudi od krize vrednot, čeprav sekundarno, zaradi tega, ker je pravzaprav kriza vrednot posledica napačnega razumevanja svobode. Nismo sposobni uporabljati in izrabljati svoje svobode brez podpore socialnega okolja in v tem je velik problem, saj je posameznik to, kar je, tudi rezultat okolja, v katerega je postavljen. Če citiram recimo francosko filozofijo danes, pravi: »ko pride posameznik na svet, ve da je, ne ve pa, kaj je« in šele preko družbe ugotovi, kaj je. Te socialne podpore pa v današnji ideologiji neoliberalizma ne dobiva, se pravi neoliberalizem zanika sleherno heteronomnost in zagovarja v bistvu socialno anomijo. S tem se soočamo z drugim velikim problemom, ne samo z vprašanjem svobode na individualni ravni, ampak z vprašanjem, kako vzpostaviti, kako integrirati družbo, ki ne priznava nobenih vizij, nobenih mitov, nobenih religij, nobenega izročila, niti nacionalnosti, ker tudi nacionalnost je v bistvu heteronomna s svojimi vrednotami. In nacionalna zavest je recimo patriotizem, kar smo tudi danes slišali. V ideologiji, iz filozofskega stališča, v ideologiji liberalizma, neoliberalizma nima mesta, kot nobena stvar, ki ga kakorkoli utesnjuje v njegovi absolutni svobodi. V zvezi s tem bi mogoče omenil to, da problem avtoinstitucionalizacije, kot neke vrste novega evangelija neoliberalizma, družba ne išče lastne utemeljitve in smisla izven sebe, ampak v sami sebi. Omejujejo jo samo najsplošnejša načela civilnega in kazenskega prava. V tem okviru pa se ustvarja popolna anomija in popolna svoboda pri tem. Proti temu lahko navedem kot tezo da, kot pravi Kurt Gödl, znan s svojim delom Principi in matematika, »noben kompleten sistem ne more biti notranje konsistenten in noben sistem ne more biti kompleten.« Ob taki popolni relativizaciji seveda prihajamo v krizo svobode in posledično tudi v krizo vrednot, tako na ravni posameznika, kot na ravni družbe. Hvala lepa.
Dr. Janez Drnovšek: Hvala lepa. V prvem delu smo slišali vrsto zanimivih vprašanj. Ostaja nam tudi še nekaj neobdelanih vprašanj, skušal jih bom omeniti, morda vzpodbuditi kakšno razpravo v tej smeri. Namreč: kakšen je vpliv vzgoje, šolskega sistema na vrednote; kakšen je vpliv medijev na vrednote; vpliv religij na vrednote. Nimam ambicije povzemati tistega, kar je bilo do sedaj povedanega, bi le izpostavil, da smo slišali veliko zanimivih pristopov, tudi nekaj bolj optimističnih videnj, zlasti raziskavo o vrednotah mladih; tudi nekaj bolj skeptičnih razmišljanj, bolj kritičnih vprašanj kot je ali so vrednote v krizi. Tisto, kar se meni zdi pomembno tudi iz raziskav, ki jih je postavil dr. Toš in dr. Uletova, tudi vprašanje vrednot, ki presegajo človeka, glede na tiste, ki poudarijo človeka. Mislim, da je to dr. Toš omenil kot kriterij v eni izmed evropskih raziskav, gre za vrednote, ki pravzaprav gredo preko egoizma, materialnega interesa človeka, preko poudarjanja njegovega uspeha v ožjem smislu, torej vrednote, ki vključujejo predvsem strpnost, solidarnost, spoštovanje človekovega dostojanstva nasploh, spoštovanje različnosti, sočutja, gre za tiste vrednote, ki po moji oceni lahko na daljši rok omogočijo človeštvu, da premaga zakone naravne selekcije, tekmovalnosti, ki jih implicirajo, tekmovalnosti, ki jo vsebuje tudi kapitalistični sistem, ki je edini ostal v tej tekmi na svetu in ki edini lahko omogočijo, da vsi ljudje živijo brez tenzij; brez tega, da bi bili marginalizirani; brez tega, da bi bili izključeni iz možnosti za dostojno življenje. Kljub temu bi omenil še nekatere pokazatelje, ki kažejo, da morda v Sloveniji slika kljub vsemu ni tako idealna. Namreč, število samomorov na število prebivalstva: delež samomorov je v Sloveniji med najvišjimi v Evropi in v svetu; število prometnih nesreč, število mrtvih v prometnih nesrečah je tudi med najvišjimi oz. zelo visokimi. Kar kaže, da tudi veliko Slovencev sprošča agresivnost na cestah, ali pa prihaja do kritičnih situacij, ko ljudje ne najdejo dovolj opore, sočutja, solidarnosti v družbi in se umikajo v skrajna sredstva, vzamejo si življenja. To ni vezano samo na tranzicijo, to je bila že prej slovenska značilnost, vendar je očitno tranzicija ni odpravila. Lahko utemeljeno predpostavimo, da je povečala število možnih situacij, v katerih se ljudje zatekajo tudi k skrajnim rešitvam. Vse to so seveda vprašanja, ki so na mizi in splošni nivo vrednot, razvoj vrednot je tisti, ki bo lahko vplival na razvoj v prihodnosti. Povabil bi k razpravi dr. Ivana Rozmana, rektorja Univerze v Mariboru. Prosim.
Dr. Ivan Rozman: Hvala lepa gospod predsednik in spoštovani prisotni, vsem skupaj lep pozdrav. Dotaknil bi se predvsem dveh vrst vrednot in sicer o prvi, o kateri je že bilo nekaj govora, čeprav mislim, da bistveno preveč površno. In to je okolje. Danes, kot smo slišali, sem bil kar nekoliko presenečen, da razpravljalci na nek način jemljejo naše okolje oz. boljše bom rekel prostor, kot neko naravno danost. Vendra to ni danost, ki nam je sama po sebi res a prióri dana, ampak mislim, da je to danost, za katero moramo tudi skrbeti. Slišali smo danes že nekajkrat t.im. termin »varovanje okolja«. Mislim, da je termin »varovanje okolja« bistveno preozek. Mislim, da moramo gledati nekoliko širše, da gre do našega odnosa do celokupnega prostora, v katerem živimo. Gre za način gospodarjenja; gre za počutje v tem prostoru; seveda gre pa tudi zato, da dejansko ta prostor oz. to okolje na nek način varujemo. Profesor Uletova je na nek način prezentirala, da je sorazmerno na vrednostni lestvici vrednot mladih varovanje okolja nizko. To je žalostno, predvsem zato, ker mislim, da je Slovenja sorazmerno majhna dežela, sorazmerna majhna s tistimi nekaj tisoč kvadratnimi kilometri, 20.000 kolikor jih ima, mislim, da nam okolje mora biti neke vrste svetinja. In zato mislim, da v tem smislu edukacije, da dejansko mladi generaciji zbudimo odnos oz. zbudimo, da to vrednoto jemlje kot svojo. Mislim, da se mi zdi ena od poglavitnih nalog, ki bi jo mogoče v prihodnosti morali imeti. Mislim še eno stvar, da če se glede te vrednote, obravnavanje te vrednote oz. te prioritete Slovenija nekoliko razlikuje od ostalih evropskih držav, mislim, da je popolnoma pravilno, ker je naš prostor sorazmerno majhen.
Drugo vrednoto, o kateri danes nismo spregovorili nič, je izobrazba. Mislim, da je izobrazba ena temeljnih vrednot celotnega zahodnega civilizacijskega sveta. Sami vemo, da živimo v času globalizacije, pravimo tudi informacijske družbe in dostikrat rečemo, iznašli smo celo besedo e s pomišljajem (e - ), nekaj, kar sledi e-uprava, e-vlada, e-učenje, e-univerza in podobne stvari, kar mislim, da je tudi neke vrste določena posebnost. Nabiranje znanja pa ni neke vrste stalnica, znanje žal kakorkoli tudi zgublja svojo vrednost, znanje zastara in tu mislim je treba skrbet za t. im vseživljenjsko učenje. Se pravi, da znanje na nek način obnavljamo, spreminjamo mogoče tudi vrsto svojega poklica in mogoče približno, če mogoče nekoliko determiniramo vrsto tega znanja, gre za temeljna znanja, gre za specialna tehnična znanja oz. za področje našega delovanja sploh. In nekajkrat smo danes že slišali o kakovosti življenja, mislim, da odnos do prostora, če lahko tako imenujem prvo vrednoto in pa izobrazba, bistveno vplivata na kakovost našega življenja in mislim, da je kakovost našega življenja menda tista temeljna vrednota, za katero bi dejansko vsi skupaj morali čim bolj strmeti. Hvala lepa.
Dr. Janez Drnovšek: Predlagam, da bi zdaj razpravljal dr. Ivan Štuhec, izredni profesor in prodekan na Teološki fakulteti, ker mora potem zapustiti naš posvet.
Dr. Ivan Štuhec: Spoštovani gospod predsednik, spoštovani zbor. Najprej hvala lepa, da ste me dali na prednostno listo, ker imamo Mariborčani določene težave, ki jih v Ljubljani nimate, ko gre za potovanje.
Človek in človeštvo sta si vrednostni red oblikovala na podlagi izkušnje in racionalne refleksije živetega ter pričakovanega. Slovenci smo skozi celotno svojo zgodovino živeli na stičišču vseh civilizacijskih tokov, ki so sooblikovali današnjo podobo starega kontinenta. Zlivanje različnih nazorskih horizontov nas je pomikalo zdaj v eno, drugič v drugo smer. Nazorski ekskluzivizmi so nas blokirali, notranje razprli in končno pripeljali do bratomora, ki nas kot mlinski kamen za vratom teži v naš čas. Ko danes merimo svoje dalje in se oziramo po prihodnjih evropskih obzorjih, si postavljamo vprašanje, kaj je tisto, kar nas druži, kje bomo razlike ohranili in kako bomo oblikovali prostor, ki nam je od zgodovinskih posledic preostal. Naš mladi polis je naš skupni prostor in morda je prav, da ga vzamemo za izhodišče, kajti iskanje druge platforme nas spet lahko zapelje v ekskluzivizem in idejni, če ne še hujši totalitarizem. Krščanstvo in z njim katolištvo ima v tem polisu dolgo domovinsko pravico. Če katera, potem je naša generacija krščanstvo sprejela neprisiljeno, kot osvobodilno bilko v času družbene prisile. Zato je katoličanu toliko bolj nerazumljiv vedno znova izraženi antikatoliški afekt, ki je dobil celo pravno obliko v tisti zakonodaji našega sodobnega polisa, ki v največji meri vpliva na vrednostno lestvico mladih.
Za nas je tudi nesprejemljivo sleherno vsporejanje strukture Katoliške cerkve s političnimi totalitarnimi strukturami. V kolikor je potrebno posebej poudariti, s katoliške strani, da je demokratična, pluralna in sekularizirana država za nas tisti življenjski prostor, v katerem se brez dvoma prepoznamo, naj bo to eksplicite rečeno.
Temu naj dodam še drugo pomembno tezo, o kateri menim, da obstaja prav tako veliko nasporazumov, tudi v katoliški miselnosti, namreč, da evropske vrednote niso samo krščanske, so tudi vrednote bližnjega in daljnega vzhoda, ki jih je prevzelo judovstvo, so vrednote egipčanske, grške, rimske in še kakšne manjše civilizacijske reke, ki je tekla po Mediteranu. Tu so tudi vrednote romanskih, germanskih, anglosaksonskih in nenazadnje slovanskih ljudstev, ki so gnetli zgodovino, katere dediči smo. V kolikor se danes zavedamo dostojanstva človekove osebe, mislim da se ga premalo, v toliko lahko rečemo, da je pri tem krščanstvo vsekakor imelo in ima pozitivno vlogo. In prav iz razumevanja človeka izpeljujemo vrednote, ki bi naj bile družbeno relevantne, da bi človek kot oseba, v vseh svojih razsežnostih znotraj polisa najprej zaživel in biološko obstal, kasneje pa svojo ustvarjalno svobodo razvil do tistih dimenzij, ki so dosegljive samo človeškemu duhu.
Vsi se zavedamo, da obstaja etično nesoglasje, ko gre za vprašanje človeka, za njegov začetek in konec. Etični pluralizem je dejstvo, ki ga velja sprejeti, hkrati pa se zavedati, da sobivamo na različnih nivojih in da je naš skupni nivo polis, v njem pravni red, etični minimum, kaj več že težko. Zato bi skušal razmišljati predvsem o tem, kako uveljavljati vrednote, ki so pogoj za državljansko sobivanje. Če vzamemo za izhodišče Hobbsovo misel o stalni agresivnosti vseh članov družbe drugega proti drugemu in njegov zaključek, da je prva funkcija civilne zakonodaje pomirjevalna, potem mora pravni red zavarovati posameznika pred kolektivom in pred močnejšimi, oziroma socialna in pravična zakonodaja mora zavarovati najšibkejši člen družbe, saj je samo tako izraz družbene solidarnosti. Posameznik, ki ni zaščiten v svoji eksistenci, ki nima temeljne gotovosti pri duševnem in duhovnem razvoju, tudi ne bo mogel prispevati svojega deleža h kulturi sobivanja.
Drugi vidik sodobne države izhaja iz kantovske tradicije, ki vidi v pravnem redu predvsem usklajevanje posameznikovih svobod. Upoštevati svobodo vesti posameznika in jo uskladiti s skupnimi potrebami v družbi je tista napetost, ki ostaja stalni izziv za iskanje mirnega sožitja. Civilni zakon zato nikoli ni in ne sme biti totalitaren, v kolikor postane, ga je potrebno nemudoma spremeniti in zaščititi posameznika, njegovo eksistenco in svobodo, zaščititi pa tudi demokracijo kot družbeni red, ki je nujno odprt sistem. Ko razpravljamo o vrednotah se zavedamo, da smo na polju odprte scene in da lahko samo s pomočjo stalne diskusije, na osnovi argumentov pridemo do tistega minimalnega soglasja, ki je potrebno za sobivanje. Za tak proces bi si morali določiti pravila postopka, ki bi nas pripeljala do zavezujočih vrednostnih opredelitev. Gre za vprašanje etosa tolerance. Pri etosu tolerance je predpogoj, da se mnenje sogovornika resno upošteva, da se nesoglasje spoštuje in da se predpostavlja dober namen partnerja v dialogu, oziroma, da so vsi udeleženci dialoga radikalno enaki, da nima nihče priviligiranega položaja. Težo ima prosojnost argumentov, razvidnost racionalnosti, razkritost predpostavk lastne argumentacije, ki je dostopna kritični presoji udeležencev v razpravi. Samo takšna recipročna kritičnost omogoča vedno večje soglasje o moralni resnici, ki je vredna, da jo kot vrednoto vsi spoštujemo. Etos tolerence je tista drža iz katere nastaja demokratična kultura, ki ne izhaja iz moči oblasti ali iz institucionaliziranega privilegija, ampak iz svobodnega državljana, ki soodgovorno živi v družbi soglasij in nesoglasij, v družbi stalnih napetosti in stalnih iskanj boljših rešitev. Etos tolerance je minimalni etos, ki je potreben za to, da družba živi in preživi. Preseže ga lahko samo zastojnska solidarnost, ki je v tem, da drugega sprejmem v njegovi resničnosti, če tudi je daleč proč od moje resnice. Etos tolerance ne pomeni, da smo dali prosti tek relativizmu in sleherni družbeni nezavezanosti. Ne, etos tolerance kot demokratična krepost je pot, ki jo je mogoče skupaj hoditi med družbenim fundamentalizmom in relativizmom, je pot, ki ima za cilj najti skupno vrednoto, za katero stoji spoznanje, da je neobhodno potrebna za to, da bivamo in sobivamo kvalitetno, človekovemu dostojanstvu primerno. V naši pretekli zgodovini, še posebej v polpretekli in tudi v najnovejši, nismo posvečali dovolj pozornosti etosu tolerance, zato je naša sedanja družbena in politična kultura relativno nizka. Na podlagi preteklih zgodovinsko nerazčiščenih ideoloških, političnih in vojaških konfrontacijah smo nadaljevali kulturni boj, ki temelji na fašizmu kot edinem kriteriju družbeno politične integracije. Vzpostaviti temeljno zaupanje, da smo vsi državljani tega polisa, ki smo ga po letu devetdeset ustvarili radikalno drugače, kakor kadarkoli prej v naši zgodovini, je predpogoj, za nadaljnji toleranten dialog o vseh skupnih rečeh, ki jih bomo v združeni Evropi in v globalnem svetu, na premišljen in dogovorjen način, še kako pozorno morali poiskati, izostriti, ubesediti in z dejanji potrditi. Pobuda gospoda Janeza Janše, ki je postala institucionalizirana pobuda vas gospod predsednik dr. Janez Drnovšek, je obetaven začetek poti, ki je edino pravilna in možna, če dvomilijonski narod želi sebi in svojim sosedom kolikortoliko mirno gotovost, ali kakor pravi pesnik: "žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan". Hvala lepa.
Dr. Janez Drnovšek: Hvala. Prosim dr. Frane Adam, redni profesor na Fakulteti za družbene vede.
Dr. Frane Adam: Spoštovani gospod predsednik, v veselje mi je, da lahko v tem eminentnem okolju, zelo na kratko sicer, predstavim neko idejo, ki ima zelo praktične implikacije. To idejo sem sicer že večkrat omenjal, vendar jo je treba večkrat ponavljati. V bistvu gre za vprašanje, kako integrirati vrednotne in moralne orientacije v šolski kurikulum. Seveda se lahko vprašamo, ali je to sploh smiselno, ali je sploh možno. Moram tudi povedati, da s tem nočem reči, da sedaj v šolskem sistemu ni nobenih vrednot, vendar gre za iskanje nekih bolj ustreznih načinov. Ker smo časovno zelo omejeni, se bom odpovedal uvodu in tudi kakšni podrobnejši utemeljitvi. Ideja ima bistveno povezavo s tem, kar danes govorimo. Na kratko rečeno, mislim, da bi se dalo tako modificirati pouk državljanske vzgoje ter etike in religije, da bi ga vključili v kontekst nevladnih organizacij, prostovoljnega dela in lokalnih skupin za samopomoč. O tej ideji sem že večkrat govoril, o njej sem razpravljal tudi na seminarju Slovenske filantropije. To omenjam, ker so bili tam navzoči praktiki, se pravi učitelji osnovnih in srednjih šol. Za kaj gre? Že sedaj imajo nekatere srednje šole v sklopu izbirnih predmetov predvideno prostovoljno delo. Razmisliti bi veljalo o možnosti, da bi se predmeti, ki se navezujejo na državljansko vzgojo, etiko ter religijo, izvajali na temelju vključitve v prostovoljno delo oziroma v hkratnem sodelovanju in proučevanju nevladnih organizacij, lokalnih skupnosti in skupin za samopomoč. Ob sodelovanju oziroma pomoči izbranih mentorjev različnih nazorskih usmeritev, recimo pozitivističnih ali kritičnih družboslovcev, do laičnih teologov, ali recimo, poznavalcev budizma, bi mladi ljudje imeli možnost poglobljene samorefleksije izkustveno pridobljenih moralnih vprašanj in dilem. Vse prvine oziroma večina prvin te ideje so poznane, oziroma imajo že dolgoletno tradicijo, zlasti v okviru aktivnega učenja v skupnosti oziroma t.im. »community service learning«, v kombinaciji z izkustvenim učenjem. Ta model je zlasti uveljavljen ponekod v Veliki Britaniji in ZDA, pa tudi drugod. Seveda ne gre samo za posnemanje tega modela, oziroma obstaja več modelov. Mislim, da lahko ta model obogatimo in ga dopolnimo z lastnimi izkušnjami in potrebami. Premišljena uresničitev te, niti zelo drzne, niti zelo nove ideje bi lahko imela precej multiplikativnih učinkov. Prispevala bi k moralnemu dozorevanju mladih na nevsiljiv in individualiziran način; drugič: okrepila bi strpnost na podlagi postteističnega etosa, kot to pravi kolega Tine Hribar; tretjič: prispevala bi k večji uveljavitvi prostovoljno-volunterskega sektorja; četrtič: mladim oziroma vsem sodelujočim bi omogočila pridobitev oziroma bogatitev socialnega kapitala; petič: spodbudila bi oblikovanje aktivnega državljanstva; šestič: učitelje in pedagoge bi motivirala za seznanjanje z gibanjem za izkustveno učenje; sedmič: prispevala bi k umiritvi kulturnega boja; osmič: lahko celo mogoče domnevamo, da bi sčasoma to privedlo k izboljšanju statusa humanističnih in družboslovnih predmetov, zlasti v srednjih šolah in do večjega zanimanja za te predmete. Mislim, da sedanje stanje ni zelo ugodno oziroma zelo optimistično. Če se bodo uresničili vsaj nekateri od naštetih potencialnih učinkov, mislim, da se splača resno pristopiti k uresničevanju te ideje. Hvala za besedo.
Dr. Janez Drnovšek: Hvala. Zanimiva pobuda. Za to mizo sedi nekaj ljudi, ki verjetno lahko prispevajo k njeni uresničitvi. Prosil bi Andreja Bajuka.
Dr. Andrej Bajuk: Hvala gospod predsednik. Najprej hvala lepa tudi za povabilo. Poslal sem že svoje pisno gradivo k temu, zato se bom osredotočil samo na nekaj ključnih stvari. Slovenci smo skozi vso svojo zgodovino bili in smo del zahodnega sveta. Seveda so naš položaj pri tem vseskozi določale pomembne otežujoče posebnosti, med katere prav gotovo spada maloštevilnost in z njo povezani čut eksistenčne ogroženosti, razdrobljenost narodnega telesa, ki je živelo pod različnimi upravnimi in državnimi oblastmi, da nismo imeli lastne države v obdobju nastanka t.im. nacionalnih držav. Vse to je našo pripadnost Evropi, prostoru, iz katerega so, zgodovinsko gledano, izšle vse vitalne spodbude za razvoj sodobnega globaliziranega sveta, obložilo z določeno mero provincializma in odvisnosti od tujih središč. Toda navzlic temu je naša kulturna in etična zavest nesporno evropska. In ko priznavamo svoje otežujoče posebnosti, moramo dostaviti, da je v takih okoliščinah ohranitev lastne kulture in nacionalne identitete v okvirih evropske, še toliko večji dosežek. Vsaj od protestantskih bojev za uveljavitev narodnega jezika v bogoslužju naprej smo bili sredi procesa oblikovanja, prebujanja in razcveta evropskih narodov. To je proces, v katerem so se zrcalili ne le njihovi kulturni dosežki, temveč tudi etična stremljenja. Etični temelji slovenske družbe kot integralnega dela Evrope so bili zasnovani na grško-rimskem in judovskem izročilu, na krščanstvu in na dosežkih razsvetljenskega duha. Rečemo lahko, da je tudi polstoletna izkušnja s totalitarnim sistemom, katerega posledice še niso bile predmet resnične refleksije, kaj šele, da bi bile odpravljene, pristno evropska izkušnja, ki jo, kajpak spet s svojimi posebnostmi, delimo z mnogimi narodi. O naši etični tradiciji torej ni nobenega dvoma. A ta ugotovitev, čeprav ni nepomembna, nam sama po sebi vendarle še ne ponuja nobenih dokončnih odgovorov. Vprašanje je, kaj moremo in kaj sploh hočemo s tem izročilom napraviti v sedanjem trenutku. Po drugi strani pa globalizirani svet postavlja pred nas vprašanje svetovnega etosa, etičnih pravil in napotil, po katerih naj bi se organiziralo življenje v vse bolj enotnem življenjskem prostoru. Tudi ko razmišljamo o slovenski skupnosti in njenih etičnih problemih, ne moremo mimo te velike slike, mimo ozadja, s katerim je povezana tudi slovenska realnost in njena notranja vprašanja. Ti dve razsežnosti etične problematike, notranjo in zunanjo, je treba obravnavati povezano. Za ustvarjalen obstoj naroda je neobhodno, da ga povezujejo skupne osnovne vrednote. Ob tem se seveda dobro zavedamo, da je ne le naša polpretekla zgodovina, ampak tudi sedanjost in najbrž sploh vsaka zgodovinska situacija zaznamovana z velikimi etičnimi razhajanji. Skratka, etični pluralizem je nespregledljivo dejstvo. Kako doseči, da bo to dejstvo imelo pozitivne posledice za življenje v skupnosti in se ne bo sprevrglo v kulturni boj ali celo kulminiralo v ideološkem ekskluzivizmu in nasilju, na kakršnega hranimo Slovenci še svež spomin? Tu se ponujata predvsem dva odgovora, ki sta med seboj povezana. Eden je etos tolerance, drugi pa iskanje najmanjšega skupnega imenovalca različnih etičnih vrednot. Toda obe usmeritvi lahko plodno učinkujeta samo, če sta podzidani z nekim drugim temeljem – pozornostjo na resničnost. Etos tolerance namreč ne pomeni preprosto priznavanje sleherne različne etične orientacije, ne glede na to, kakšni so njeni cilji in posledice. Svoj smisel doseže tedaj, ko so ljudje pripravljeni upoštevati stališča drug drugega, ko so sposobni v odprtem dialogu revidirati lastna prepričanja pod vplivom argumentacije sogovornika. Podobno velja za iskanje skupnega imenovalca etičnih vrednot. Samo dosledno in do samega sebe brezkompromisno upoštevanje resničnosti in pogojev sožitja nas lahko privede do sporazuma. To pa pomeni, da mora pri razpravljanju o etičnih vprašanjih vsakdo imeti distanco do samega sebe, obenem pa ne samo pristajati na to, da bi se v imenu nekakšne politične korektnosti odpovedal tistim spoznanjem, ki jih ima za resnične. Pot dialoga je vsekakor težja pot. Še posebej zato, ker je to pot, ki se nikdar ne konča. Vendar je to edina pot, ki zagotavlja obstanek demokratične družbe. Ključna zahteva pri etičnem razmisleku je torej upoštevati resničnost. Ne gre se slepiti v tem, da je naša polpreteklost ostala nerazčiščena, da so vrednote tistega obdobja po osamosvojitvenem obdobju pustile prazen prostor. Da je ta vrednotni vakuuvm pustil svoje posledice v gospodarski morali, na področju kulturnih vrednot in v perspektivah mladih, kot smo slišali tudi danes. Ne bi smeli zapreti oči pred tem, da vsakdo nosi zato svoj delež odgovornosti. Vendar cilj etičnega razmisleka ni iskanje krivca, njegov pravi cilj je spoznanje, da ima vsak človek neizbrisno vrednost. Šele na tej podlagi postane razmislek o vrednotah zares zavezujoč in ploden. Veliki dosežek te konvencije bo, gospod predsednik, če bo v javnosti prebudila zavest o vrednosti posameznika in vsaj za hip potisnila pojme razumevanja, solidarnosti in sočutja pred kategorijo gole uspešnosti in socialne moči. Vendar ta razprava ne poteka v filozofskem simpoziju, na katerem bi utegnila ostati le na abstraktnem nivoju, marveč poteka na konvenciji o prihodnosti Slovenije. Neizogibno predstavlja posebno velik izziv za politike in politiko nasploh.
Politika je svet konkretnega, aktualnega, možnega, nastajajočega, a vendar je tudi odraz določenih vrednot, naj bo to eksplicitno priznano ali ne. Na to nas danes opozarjajo v svojem prispevku med drugimi tudi dr. Hribar. Ne glede na to, ali se z njegovimi ugotovitvami ali ocenami strinjamo ali ne, nas le te vabijo k refleksiji in odpirajo dodatna vprašanja, ki ne bi smela ostati brez odgovora. Katere pa so tiste vrednote, ki so podlaga sprejetemu zakonu o grobiščih. Takšna vprašanja pa še zdaleč niso omejena na našo sicer žalostno preteklost. Npr. kakšne in katere vrednote so bile in v veliki meri še vedno so tista gonilna sila in navdih za konkreten način, ne kako smo načrtovali, marveč kako smo dejansko izvedli in še izvajamo pri oblikovanju družbene lastnine. Kaj nam pove o prevladujočih vrednotah ta, v moji oceni očitna brezbrižnost do pravic številnih državljank in državljanov, posebno onih, ki najmanj zmorejo. Spoštovani predsednik, za to konvencijo pa ostane izziv, ali lahko preko razprave, upoštevajoč resničnost in temeljne norme pravičnosti, pridemo do nekih neizpodbitnih, bolj ali manj konsenzualnih ugotovitev, ki naj nas vodijo pri razlagi konkretne resničnosti pri njenem ovrednotenju in napotilu, kaj je potrebno storiti. Hvala lepa.
Janez Janša: Hvala za besedo gospod predsednik. Mislim, da bi bila Slovenija danes precej drugačna, boljša, v kolikor bi bila takšna razprava možna že pred 10 leti. Takrat smo bili namreč na neki točki, ko se je odločalo, kakšna bo država, kakšni bomo sami v tem prehodnem obdobju in zadeve so šle naprej več ali manj zelo poljubno. Mislim, da Slovenci, pa tudi Slovenija kot takšna, državljani te države, ko gre za odnos do univerzalnih vrednot, delimo neko evropsko povprečje - ni tukaj nobenih bistvenih odstopanj, ne navzgor ne navzdol in v zvezi s tem mislim, da kakšnih velikih problemov ni. Poleg odnosa do ali pa delitve nekih univerzalnih vrednot, pa seveda vsako okolje izoblikuje tudi neke svoje vrednote ali pa nek svoj pogled na te univerzalne vrednote in to v bistvu determinira tisto okolje, državo, skupnost, lahko družino ali kakorkoli. Sociologi, ki se ukvarjajo s temi vprašanji, so desetletja raziskovali pojem, ki se mu reče vrednostno oz. vrednotno središče nacije. Odgovor na vprašanje, kaj je tisto, kar neki skupnosti omogoči, da se strne okrog nekih vrednot, okrog nekega časa, okrog nekega ravnanja, okrog nekega dela svoje zgodovine, do katerega ima praktično v celoti pozitiven odnos, na tej točki hkrati tudi preseže neko plemensko gledanje na skupnost. Tisto, kar recimo determinira posameznika kot pripadnika samo nekemu narodu, rasi, nečemu, kar je dano samo po sebi, preseže s pojmom državljanskega občestva. Za Slovenijo mislim, da ni nobene dileme v zvezi s tem, kaj je tisti čas v naši zgodovini, ki nas ni delil. Pred leti, ko smo mi pripravljali naš kongres, ki je nosil naslov »Za Slovenijo vrednot«, smo izvedli javno-mnenjsko raziskavo, kjer smo spraševali ljudi po odnosu do slovenske zgodovine, do posameznih obdobij slovenske zgodovine. V teh odgovorih izjemoma z visoko stopnjo soglasja izstopa čas slovenske osamosvojitve kot tisti čas, kot tisti del slovenske zgodovine, do katerega ima pozitiven odnos praktično takšen delež Slovencev, kot je glasoval za samostojno državo leta 1990. V zvezi s tem vrednotenjem središča nacije povsem odgovarjamo nekim kriterijem, ki so značilni tudi za druge evropske narode in tudi kar se tega tiče, mislim, da kakšnih odstopanj ni. Mislim, da so problemi drugje. Kaj je tisto, kar oblikuje vrednote v človeku, oziroma kaj oblikuje nek odnos ljudi odraščujočega posameznika, predvsem do teh univerzalnih vrednot, o katerih sicer obstajajo različna mišljenja, gre pa recimo za prostor, ki mu mi pripadamo? Obstaja neko temeljno soglasje, da so to tiste vrednote, ki so skupne: svoboda, solidarnost itd. To ste že drugi naštevali, zato tega ne bi ponavljal.
Dve stvari sta, ki oblikujeta ta odnos. Ena je vzgoja, drugo so zgledi. O vzgoji bo verjetno govora v okviru ene od prihodnjih tem, zato bom to spustil, kar se pa zgledov tiče, mislim, da je stanje v Sloveniji katastrofalno. Bom navedel samo nekaj primerov. V zadnjih mesecih je celotna slovenska javnost, tudi odraščajoča generacija spremljala neki problem, ki so ga stotisoči čutili tudi na lastni koži, ki je bil povezan z našo največjo banko. Šlo je za zgrešeno naložbo, za »zafurano« investicijo, rečeno po domače. Agonija se je vlekla mesece in mesece, polnila prve strani in udarne termine slovenskih medijev in na koncu je vendarle prišlo do nekega mlačnega razpleta v smislu, da je bilo priznano, da je šlo za napako. Vsi smo to vedeli že mesece in mesece prej, vsaj tisti, ki smo imeli račune v tej banki in do nekakšnega poskusa ugotavljanja odgovornosti. Kaj se je zgodilo? Človek, ki je bil objektivno najbolj odgovoren za takšno stanje in javnost ga je kot takšnega tudi videla in prepoznala, je dobil boljšo službo in visoko odpravnino. Drug podoben primer, ki se vleče: državno podjetje, ugledno podjetje je bilo sanirano z državnim denarjem. Potem je prišla menedžerska ekipa, ki je seveda ta denar uporabila, spravila bilanco na pozitivo, kar najbrž ni bilo tako težko, če si dobil državno subvencijo in si zaračunala milijardo štiristo milijonov nagrade. Zgodbo o tem, ali si nagrado zasluži, ali bo dejansko izplačana ali ne, se vleče že eno leto. Država je lastnik in kot da tukaj ni nekega odgovora. Vprašajmo se, kako samo ta dva primera, jaz bi jih lahko naštel še deset, delujeta na generacijo, ki odrašča, ki oblikuje nek odnos do vrednot, do tega, kaj je prav in kaj je narobe in kako je to vplivalo na tiste? Tukaj vas je polovica, ki se ukvarjate z vzgojo kot s svojim poklicem in izobraževanjem, ko morate te stvari razlagati. Mislim, da tisoč slovenskih profesorjev z najboljšimi nameni ne popravi škode, ki je narejena z enim takšnim izgledom. Kako razložiti otroku, da je dobro delo nagrajevano, slabo pa kaznovano ali pa vsaj negrajevano, če pa konkretni izgledi, ki polnijo časopisne strani in televizijska poročila, govorijo drugače? To, vključno z odmevnimi primeri, ki sami po sebi morda nič ne pomenijo v teži obremenitve proračuna, v smislu, v katerem mi danes govorimo , ko gre za pravno neenakost, ko ljudje za milijon sedijo v zaporu, za milijardo pa ne. To temeljno degradira socialni kapital, ki se ga skuša ustvariti. To je nek takšen primer. Kako pa mi zastopamo te univerzalne vrednote? Navzven so naše muke s tem, da bi tudi slovenski parlament oblikoval društvo prijateljstva s Tibetom, oz. društvo, parlamentarno skupino za pomoč Tibetu. Takšna parlamentarna skupina obstaja v vseh evropskih parlamentih. Zelo močna obstaja tudi v evropskem parlamentu, kamor gremo mi naslednje leto. V Sloveniji se že dve leti trudimo, da bi jo ustanovili, ampak te točke ne spravimo niti na dnevni red, češ, da bi to ogrozilo naše odnose s Kitajsko. To seveda ni res. Kitajska ni prekinila diplomatskih odnosov z nobeno od evropskih držav, ki imajo to skupino. Gre enostavno za kalkulacijo, ki v temelju zanika naš odnos do univerzalnih vrednot, kot sta svoboda, solidarnost, pomoč šibkejšim itd. itd. Prej je gospod Pahor, ki ga sedaj žal ni tukaj in je težko polemizirati in odgovarjati na vprašanje, ki jih je postavil, ker je on nas in sebe vprašal, kaj lahko mi storimo. Jaz bi mu rad odgovoril, ampak tudi v okviru tega pogovora se soočamo z neko slovensko prakso, ko nekdo sebi da pravico, da drugim govori in seveda, da ga mi poslušamo, potem pa odide in nam ne da pravice, da bi tudi on poslušal tisto, kar rečemo. Morda bi bilo dobro, da drugič pridejo tisti, ki te referate napišejo in ostanejo do konca, bo vsaj pogovor možen. No, kakorkoli. Zelo veliko bi pri nas storili v smislu tega, za kar si danes prizadevamo v tej razpravi, kolikor ne bi delali nekaj teh stvari. Včeraj je slovenski parlament razpravljal o spremembi ustave. Veliko število poslancev vladne koalicije je predlagalo spremembo preambule te ustave v neki točki, okrog katere je bilo doseženo leta 1990 absolutno soglasje, da je v redu. Ampak sedaj je bila predlagana sprememba preambule v smislu ponovnega odpiranja kulturnega, ali lahko bi rekli razrednega boja. Posledica tega dejstva je bila, da so se poslanci potem dve uri opredeljevali, na kateri strani je bil njihov ded ali praded v zgodovini in kaj sedaj to pomeni. To je stalno odpiranje teh tem na načine, ki pomenijo obujanje kulturnega boja, drastično poglablja delitve, vzbuja sovraštvo, negativna čustva in stvari pelje popolnoma v drugo smer, ko je bila nakazana danes v nekaterih uvodnih referatih. Tisto, kar pa se mi zdi, da je bistveno in kar v veliki meri zelo otežuje delo vseh tistih, ki se trudite, ki se trudimo zato, da bi nek odnos do univerzalnih vrednot tudi v Sloveniji postal univerzalen, pa je stvar, ki ji jaz pravim virtualna resničnost. Ta virtualna resničnost pri nas se kreira vsak dan. Gre za problem poimenovanja. Najbolj lepo je ta problem ilustriral dr. Toš v svojem prispevku, v katerem je na zadnjem mestu, po pozitivnem vrednotenju, beseda kapitalizem. Slovenci najbolj sovražijo pojem kapitalizem, samo 15 % ljudi ima do te besede pozitiven odnos. Do besede, ki poimenuje sistem, ki ga prakticiramo, ki ga živimo. Politični sistem, ki ga imamo, je kapitalizem. Ampak ljudje tega ne prepoznavajo pod tem imenom. Tako kot po celem svetu. To je seveda velik problem, s tega bi se dalo potegniti številne zaključke, ampak časa ni, zato bi rekel, da so v virtualni resničnosti tudi vrednote virtualne, so poljubne, se kreirajo iz dneva v dan. Tisto, kar mislimo, da je neka univerzalna vrednota, se lahko v virtualni resničnosti čez dan spremeni v antivrednoto. Spomnite se sredine 90-ih let, ko je beseda poštenost, poštenjak pomenila zmerljivko. Če si nekomu rekel poštenjak, je bilo to posmehljivo. Ker se je naenkrat začela uporabljati v tej smeri. Deloma je bila zlorabljena s strani politike in je potem ta mašinerija, ki kreira virtualno resničnost to pograbila in iz besede, ki pomeni vrednoto, napravila besedo, ki predstavlja ali ki naj bi bila antivrednota. To je naš ključni problem: pojmi, ki v glavnem v celem civiliziranem svetu predstavljajo nekaj, pri nas mnogokrat ne predstavljajo istega, mnogokrat se nekdo zelo potrudi, da temu ne bi bilo tako in to, kar je tukaj gospod Toš izmeril, to dokazuje. V kolikor bi ljudi vprašali, ali so za tržno gospodarstvo, ali so za socialno tržno državo, ali so za politično svobodo, za spoštovanje človekovih pravic in za vse tisto, kar definira politični sistem, potem bi rekli – ja. Ko pa so povprašani, koliko je ta raziskava realna, ni dvoma, da najbrž je, ali imajo pozitiven odnos do pojma, ki označuje vse to v celotnem svetu, pa je odgovor negativen. Dokler te stvari ne bomo poimenovali, dokler beseda ne bo beseda, ki bo dejansko pomenila tisto, kar je vsebina tega, bomo imeli velike težave z vrednotami. Kljub temu pa mislim, da lahko gremo naprej bistveno hitreje od tega, kar se je do sedaj dogajalo, v kolikor se ponovno zavemo neke točke, ki je to skupnost v vrednotnem smislu oblikovala, kajti za neko umno upravljanje, za državo je potrebno, da tisti, ki to delajo stalno, držijo stik s tem, čemur se reče vrednostno središče nacije. Ko se od tega oddaljijo, so sami v krizi in tudi država je v krizi. Hvala.
Dr. Janez Juhant: Hvala lepa, gospe in gospodje. Že sama udeležba na tem srečanju, je zame etični problem. Težko je govoriti o etiki, o vrednotah v družbi, kjer se ve, da se vrednote ne upoštevajo, a se delamo, kakor da veljajo. Že Aristotel je vedel, da etika lahko uspeva v polisu, se pravi če je skladna s politiko. Sodobni judovski mislec Margalit Avishai to imenuje politiko dostojanstva oz. družbo dostojanstva (
decent society), s čemer hoče preprosto povedati, da država ne sme poniževati državljanov. In ravno to se pri nas dogaja. Še večji problem je, da politiki o tem sploh ne govorijo. Tudi od Vas spoštovani predsednik, nismo slišali, da bi zavzeli stališče do teh problemov. Mogoče je dvoje: 1. Da o tem nočete govoriti. Če bi bilo tako, potem je vsak pogovor v tem gremiju odveč. 2. Da ne vidite smisla govoriti o tem, ker menite, da se ne bo ničesar spremenilo. V tem primeru bi bila Vaša beseda še kako na mestu, saj bi imeli vsi, ki jih potentje te države ponižujejo in žalijo v njihovem človeškem in državljanskem dostojanstvu, svojega glasnika. Tako nimajo nikogar. Malo jih imajo tudi v drugih ustanovah, pri raznih varuhih in celo v sodstvu. Ker se pri nas večina dela, kakor da je vse v redu in se postavljajo zgolj verbalne dileme, s katerimi bi prikrili prave - to v marsičem velja tudi za uvodničarje teh srečanj - ne verjamem v smiselnost teh pogovorov. Ker nimam druge možnosti, prihajam sem, da Vam in vsem ostalim udeležencem to povem. Ti pogovori so, kakor sem zapisal v današnji izdaji MAGA le besedičenje, če ne poimenujemo na ustreznih mestih, tj. v politiki, v znanosti, v kulturi, v šolstvu stvari s pravimi imeni. Bistvo vseh teh problemov je v vzdrževanju moči vzporedne, tajne oblasti, zaradi katere se vzorci totalitarnosti in njena metodika podaljšujejo. V tem smislu je prepričljivo delo Hanna Arendt Izvori totalitarizma. Ti vzorci namreč kljub formalni demokraciji podaljšujejo laž, prevaro, nespoštovanje lastnine, arogantnost oblastnikov itd. Kakor sem dejal že na posvetu o civilni družbi, je glavni problem v tem, da je naša celotna družba pod nadzorom Udbe, ki jo simbolizira Zdenko Roter in njegovi sodelavci v Centru za raziskavo javnega mnenja, ki je serviser za nadaljevanje preoblikovane vladavine iz preteklosti. To je tudi glavni vzrok korupcije in drugih anomalij v tej družbi. Kako vrednotiti, da bivši udbovec dobi odlikovanje Republike, je še dodaten etični problem. V določene državne in paradržavne, gospodarske, medijske in druge pomembne vitalne funkcije lahko pridejo le preizkušeni ljudje. Znano je, kako se po teh scenarijih v medijih promovira določene popolnoma neetične ljudi in ubija druge (prim. Barbara Brezigar), kako mnogi v medije sploh nimajo vstopa ali pa le pod določenimi pogoji.
Konkretno: Najbolj eklatanten primer tega je zakon o med- in povojnih grobiščih, ki prvič zabrisuje resnični problem in okvir vsega, se pravi revolucijo in drugič svojcem žrtev komunističnega nasilja še bolj otežkoča identifikacijo pomorjenih. To je dvojni umor, kakor je zapisal Janez Markeš. In kje so bili ob sprejemu zakona tisti, ki imajo vpliv in zveze in danes govorijo, da bi to moralo biti drugače? Dalje: MSZŠ je izvedlo razpis koncesije za raziskovalne programe. Veliko truda je bilo vloženega in dobili smo nekaj dobrih programov. Še v samem postopku zdaj ocenjevalni gremiji iščejo načine, kako bi zmanjšali težo določenim programom, da bi ohranili tudi manj kvalitetne. Na drugi strani pa imajo nekateri a priori zagotovljen davkoplačevalski denar.
Dalje npr. poslanec LDS Anderlič na televiziji v zvezi z lovskim zakonom govori o različnosti lastnine. To naj bi se razumelo kakor da je lastnina nekaterih od vseh, seveda pa Bog ne daj, da bi kdo posegal v lastnino drugih. Skratka za ugotavljanje osnovnega aksioma, da je lastnina povsod pač lastnina je potrebno porabiti pol ure sprenevedanja na TV. V podjetjih nastajajo nesporazumi, ker na vodilna mesta prihajajo ljudje, ki imajo praviloma nalogo izpeljati politične posle. Zaposleni so postavljeni pred dejstvo in nihče jih ne vpraša, kaj in kako se bo delalo, ker so strategije naravnane v glavnem v hitro prodajo in pobiranje premij. Marsikatere prevzemajo pri nas ljudje sumljive preteklosti, država ne reagira.
To je le nekaj primerov, ki kažejo, zakaj so ljudje malodušni, zakaj ne verjamejo vladajočim oz. se nimajo na koga zanesti. Ker to organizirano delovanje služi kot pretveza za izpeljavo tranzicijskih načrtov, se tudi javno podpira ta negativen image. Zato tudi tako imenovana protikorupcijske in sanacijske posle prevzemajo ljudje, ki so bili že sami vpleteni "v afere" - da bi omenjena tiha in prikrita strategija ne doživela kakih neljubih presenečenj; z drugimi besedami, da se ti "posli" speljejo do konca. To je seveda vzrok zamorjenosti in brezperspektivnosti v naši družbi, ker je malokdo pripravljen vsaj opozoriti na te anomalije, kaj še da bi jim spremenil smer. Tudi to sooblikuje samomorilsko naravnanost Slovencev.
Te stvari je torej treba povedati predvsem zaradi tistih, ki v taki državi ne morejo verjeti v vrednote. Še bolj je treba - in tema našega pogovora je prihodnost Slovenije - to povedati tudi zaradi prihodnjih rodov.
Sam nimam otrok. Čudno se mi zdi, če tisti, ki jih imajo, velikokrat delajo tako, kakor, da jim ni mar, v kakšno prihodnost rastejo. Kajti če bi jim bilo to mar, bi se zamislili v stanje, v katerem se nahajamo in ne bi soglašali ali celo podpirali odločitev, ki omogočajo družbeno klimo, v kateri se mladi počutijo utesnjene in brez perspektive. Eni so presiti in nesposobni za kakršne koli napore, drugi se čutijo odrinjeni in ne morejo uresničevati svojih študijskih in poklicnih ambicij, ker se jim že šola in univerza zapirata obzorja z ideologijo, ko pa stopijo na poklicno pot se jim pokažejo anomalije te družbe v vsej svoji protislovnosti.
Janez Svetina je porajajoči Sloveniji napisal delo Slovenska šola za novo tisočletje: V njej pravi, da se v naši šolo ne učijo po vodilu: Non multa sed multum
, namreč mnoge stvari pač glavno, temeljno. Bojim se, da je podobno s pogovori o etični prihodnosti: O mnogočem bo govora, treba pa bi se bilo resno vprašati o enem: Ali se hočemo še naprej sprenevedati in ali nam je kaj za prihodnost.
Nekaj dni nazaj je avtor nagrajene podobo novega grba Novak besedičil o preštevanju kosti, kar podobno kakor njegov grb potrjuje njegov nivo, nadutost in brezbrižnost za človeka in človeškost. Če bi bile seveda med omenjenimi kostmi tudi kosti njegovega sina, bi govoril drugače. Že samo govorjenje o grbu ali o čem drugim s smešenjem posmrtnih ostankov pobitih pa razodeva razsežnost družbenega cinizma določenega sloja ljudi pri nas. Kako je mogoče v takih pogojih govoriti o etiki v družbi?
Zato je razumljiva Rawlsova zahteva po pravičnosti: Pravičnost bo imela učinek, če se vsakdo na (visokem) položaju zaveda tudi svoje omejenosti, minljivosti in smrtnosti kakor bi rekel Heidegger. Tudi danes namreč nismo imuni za pasti holokavsta, kakor prepričljivo nakazujeta Arendtova in Sigmund Baumman. To nevarnost je mogoče odvračati le v skrbi za človeškost, za človeško bližino, za neposrednost, ki jo omogočajo, odprtost, svoboda, pripravljenost za živi dialog in subsidiarnost. Ali pa se danes tisti, ki imajo v tej državi realno moč, sploh kaj menijo za to?
Zato je prihodnost Slovencev in te države temna in negotova. Glede na naš odnos do preteklosti, glede na sprenevedanje v sedanjosti ni pričakovati uspešne prihodnosti za narod oz. za državo kot celoto. Agonija se bo tako podaljševala, nekateri bodo iz tega skušali čimveč potegniti zase. Ker pa tega ni mogoče servisirati brez urejenega družbenega reda, bodo pobudo na tem področju prevzemali tujci.
Predvideni scenarij: Udbovsko organizirani postkomunisti bodo razprodali "ljudsko premoženje" in si ob tem čimveč prisvojili zase. Bivše lastnike odrivajo pri denacionalizaciji, da bi sami prevzeti njihov položaj. Ker pa niso sposobni strateških tj. dolgoročnih odločitev, bo to premoženje prehajalo v last tujcev. V takih vsiljenih traninzicijskih razmerah se ne more krepiti etična in politična kultura, ker pač deluje mafijski sistem. Ko bodo zadeve zaključene pa bodo tako bivši komunisti kot ostali državljani prisiljeni iskati skupnih rešitev, da bodo sposobni preživeti. Vprašanje pa, če bo ostalo še kaj gospodarskih in etičnih podlag za ohranjanje te skupne identitete. Hvala lepa za pozornost.
Dr. Janez Drnovšek: Naj spomnim, da je prej dr. Štuhec govoril o strpnosti in dialogu in spoštovanju partnerjev v dialogu.
Dr. Slavko Gaber: Najlepša hvala spoštovani gospod predsednik, gospe in gospodje. Povabilo k razpravi o vrednotah sam dojemam kot povabilo k razpravi o stvareh, ki nas nagovarjajo individualno, kot posameznike in posameznice. Pri tem razumem, da se ob tem zavedamo lastnih meja in tudi ne samo moči, ampak tudi upravičenosti lastnih stališč kot omejenih. Če kdo vstopa v to razpravo kot človek, ki ima že na sebi prav, ki za vse druge ve, ali pa za kar velik del drugih ve, da nimajo prav, da so zlagani in tako naprej, potem vstopa na način, ki ne pelje prav posebno daleč pri razpravi o iskanju skupnih vrednot v tej državi. Tako je in tako je bilo in bojim se, da tako bo v bodoče. Morda zato, ker govorimo vsi skupaj tako o preteklem, o sedanjem kot tudi o prihodnjem, osebno sem prepričan, da teh treh segmentov niti ni mogoče ločiti, ne kaže pustiti ob strani dejstva, da naši prostori danes odmevajo od individualizma v večji meri, kot bi prav zaradi tega, ker je tradicija individualnega na Slovenskem mlada. Korporativizem je filozofija, je tudi način življenja, način organiziranja teh prostorov, ki datira v obdobje pred II. svetovno vojno in se nadaljuje s socializmom. Seveda s pridihi, s sledmi tudi česa drugega, pa vendarle v jedru nastopamo kot družba demokracije šele zelo kratek čas. 80-leta so nam tukaj ponudila priložnost, ki smo si jo ustvarili skupaj in tudi dodobra uporabili. Zato mene ne čudi, da so danes na delu močni poudarki na individualizaciji, da prevladuje dostikrat tudi pretirana predstava, da je vsakdo odvisen tudi od lastnih dejanj, od lastnega dela in znanja ter odgovornosti zase in za svoje najbližje. Ta predstava ni na sebi napačna, je pa pretirano zavarovana v svoj domet in ne prevzema heteronomnosti kot dela sveta, v katerem živimo. Novi individualizem, ki se vzpostavlja ob, naj uporabim to sintagmo, spoprijemu za novo skupno, poizkuša najti odgovore na skupne prevladujoče izzive, ki jih vsi živimo. Ni tako enostavno najti mero, najti smiselni preplet zavzemanja za individualno in iskanja tistega skupnega. Mi danes tukaj smo živa priča z lastnimi vzgledi prav za to napornost tega iskanja. Pri tem mi dovolite, da povem, da se mi zdi, da ko se borimo za to, da bi solidarnost vzeli zares, ne samo tisto navznoter, to prevzemamo zelo uspešno in to mislim, da je velika kvaliteta teh prostorov, ampak tudi ono navzven, ki seže zunaj naših meja, tudi zunaj meja naše nacije. Govorimo o nečem, kar nas še čaka kot velika lekcija, ki je pred nami. Ampak pomembneje od tega, ker se mi zdi, da bomo tukaj uspeli je, da bomo znali vzdržati pritisk, želje, odločiti se tako ali drugače in imeti prav. Imeti prav je bilo v tej naciji prevečkrat že dokazano kot stališče, ki je preradikalno in ki prinese s seboj totalitarizme takšnih in drugačnih vrst. Vsi tudi pozabimo tistega, ki je zapisan nam in kažemo na drugega, s katerim nismo imeli nič opravka. Tisto, kar potrebujemo je vztrajanje na notranjem razcepu med individualnim in skupnim. Individualizacija na eni strani, ter skupnost, strpnost, solidarnost kot kohezivni element skupnosti, odrekanje prevladi le enega je tisto, kar potrebuje sodobnost, kar nas odmika od logike takšnega ali drugačnega totalitarizma in včasih imam občutek, da se tega premalo zavedamo. Slovenija se še uči živeti, tako s skupnimi vrednotami in z različnimi in celo nasprotnimi vrednotami. Vse te pogovore bomo opravljali še večkrat v prihodnje in če bomo pri tem poizkušali odstraniti razlike, jih izničiti, jih prepovedati, potem bomo ravnali zelo slabo. Če bomo pri tem diskvalificirali, prav tako. S to diskusijo smo sami vzgled generacijam, o katerih se danes tukaj veliko govori, v zelo pomembnem delu zelo obetavno in ki so del našega šolskega sistema. Naj se povsem na kratko, ker pričakujem, da se bomo o tem še pogovarjali, dotaknem tudi tega področja.
Poizkus pomeriti to notranjo napetost demokratičnega prostora in omogočiti ljudem, da najdejo svoj prostor, individualni prostor pod tem soncem in hkrati gredo za tistim skupnim, kar je vredno na teh prostorih in je naše, državljansko, slovensko, je na delu v šolskem sistemu. Če kdo verjame, da tam ni vrednot, potem ga vabim, da si ogleda, da zavije v prvo šolo, v prvi vrtec in mu bo jasno, da temu ni tako. Hkrati pa seveda bi bilo zelo napačno, če bi verjeli, da ta sistem oblikovanja teh osebnosti teče brez notranjih problemov, brez tega, da so na delu individualne stiske, povsem osebne, ob pritiskih, ki so del vsakega takšnega sistema kot je tudi šolski in tudi brez dilem, ki jih imajo ti mladi ljudje in so povezane z nami, odraslimi, s svetom politike, s svetom drugih podsistemov in s Slovenijo kot celoto. Nek spoprijem za to, da bi se oblikovali v osebnosti, ki bi lahko preživele v domačem in širšem prostoru je na delu in pri tem se oblikujejo vrednote, vse tja do državljansko patriotičnih. Toliko, gospod predsednik.
Dr. Janez Drnovšek: Hvala. Prosim, gospod Milan Kučan.
Milan Kučan: Gospod predsednik in spoštovani sogovorniki. Sem mislil molčati, ampak ker ste mi dali besedo, bi se poslužil tega privilegija, da lahko tukaj govorim. Sem se vprašal, ko sem dobil povabilo na ta današnji pogovor, kaj pravzaprav predsednik republike od nas pričakuje, v razpravi o vrednotah, ki je, kot razumem, samo del razprave o prihodnosti Slovenije. Razumel sem tudi, po tem, kako je tekla današnja razprava, da je naša naloga premisliti tiste vrednote, ki nas kot posameznike in kot narod, kot nacijo opredeljujejo, kot sposobno skupnost prihodnosti, kot skupnost, ki je sposobna razumeti današnji prihajajoči svet in se ustvarjalno, odgovorno uveljavljati v njem in ki je navsezadnje na podlagi teh vrednot oziroma s temi vrednotami sposobna živeti tudi sama s seboj in med seboj. Verjamem, da ste o bistvenih značilnostih, dilemah in izzivih tega sveta, ki nastaja in ki ga živimo, govorili na prvem srečanju, ki se ga na žalost nisem mogel udeležiti. Zato samo nekaj opazk. Mislim zlasti na tiste značilnosti tega sveta, ki jih razumemo z njegovo povezanostjo, z njegovo soodvisnostjo, s prevladujoče, zaenkrat, negativnimi vidiki te soodvisnosti, mislim na nezadostno, neučinkovito opravljanje tega sveta, na pomanjkanje globalne odgovornosti in na dejstvo, da največji del negativnih vidikov ali razsežij tega soodvisnega globalnega sveta povzroča dejstvo, da se je svet globaliziral predvsem na interesih kapitala, ki so ga nosile nadnacionalno, gospodarsko - finančne korporacije, ki so se že zdavnaj izmaknile nadzorom nacionalnih držav in te določajo tempo in način razvoj, ki je v bistvu globoko diskriminatoren, ker mu ne morejo slediti vsi, ne vsi na enak način in se zato iz priložnosti, ki jih načeloma ta svet ponuja, spreminjajo v nepriložnosti, ker se enake možnosti spreminjajo v neenakost, v zelo surovo konkurenco, v rivalstvo in tudi v medsebojno izničevanje. Te razlike povečujejo razkorak v svetu med bogatimi in revnimi, dodatno pa te razlike radikalizirajo še različne možnosti dostopa do sodobnih komunikacijsko-informacijskih tehnologij in različne možnosti do znanja, ki je potrebno za njihovo porabo, če je že dana možnost dostopa do njih. Na mesto sodelovanja in solidarnosti prihaja v takšnem svetu do grobega tekmovanja in seveda tudi do reakcij, če lahko uporabim ta izraz, ponižanih in razžaljenih ali odrinjenih. Problem neenakosti in izključitve celih družbenih skupin, celih skupin držav in celo kontinentov, povzroča napetosti in konflikte – tudi terorizem, ilegalne migracije in reakcije na njih, povzroča ekološke katastrofe, organizirane oblike mednarodnega kriminala, izdelavo in pomanjkanje nadzora nad sredstvi za množično uničevanje in druge negativne vidike globalizacije. Dolgoročno postaja to temeljno vprašanje varnosti in miru v svetu in sicer varnosti vsakega in vseh. Seveda bo ostala pod vprašanjem tudi nujno potrebna socialna kohezija mikrodružb, tudi takšnih, kot je naša. Ob tem pa seveda vrednota, ki jo ljudje zelo visoko vrednotijo - vrednota varnosti, postaja predmet vse močnejše manipulacije s strani političnih struktur, celo tako daleč, da so ljudje na podlagi te manipulacije pripravljeni tolerirati globoke posege v najbolj elementarne človekove pravice, ki varujejo njegovo dostojanstvo kot avtonomnega posameznika, ki se potem izteka v celovit sistem fenomena človekovih pravic in svoboščin, ki jih seveda razumem kot celoto, od političnih, do socialnih in kulturnih. Očitno je, da gospodarski, socialni, okoljski in etični izzivi sodobnega sveta zahtevajo temeljite prilagoditve v njegovem opravljanju, ki bodo omogočile sožitje, če že ne aktivnega življenja enih z drugimi vsaj, da bi onemogočile življenje enih proti drugim in vzpostavile globalno odgovornost človeštva za svojo prihodnost in za prihodnost življenja na planetu sploh. Ta nuja po spremembah sveta in okoliščine, ki zaznamujejo ta svet pa določajo tudi vrednote, ki bi jih z nadgradnjo tradicionalnih vrednot, o katerih je bilo tu veliko govora, torej kot nadgradnjo tradicionalnih vrednot, s katerimi smo se Slovenci skozi svojo zgodovino navadili živeti in so postale del našega žitja in bitja, morali razvijati in uveljavljati, pa tudi vzpostavljati hierarhijo med njimi, da bi bili sposobni za aktivno in odgovorno življenje v takšnem svetu in med seboj. Naj naštejem samo nekatere od teh vrednot: odprtost nasproti provincializmu in ksenofobičnosti, vse do izpeljave kozmopolitizma, tako kot se je o njem razpisal dr. Debeljak, če sem ga prav razumel, ki ne samo, da ne izključuje ampak predpostavlja zakoreninjenost v svoji okolici in ki navsezadnje omogoča in zahteva, da se ljudje sprašujejo oziroma, da se ljudje ob tem, ko se zavedajo da so, sprašujejo tudi po tem, kaj so, kot je o tem govoril dr. Bučar. Dalje, strpnost nasproti nestrpnosti in izključevanju; spoštljivost drugačnosti in sposobnost živeti z razlikami; odgovornost zase in do drugih; odgovornost za življenje na planetu; uveljavljanje znanja kot temeljne dobrine in razvijanje pobude ali inovativnosti; in ne nazadnje se mi zdi kot zelo pomembno in povezano tudi s prvo stvarjo, nacionalna in državljanska samozavest in odgovornost do nacije. Kot najpomembnejši vrednoti, ki jih bo po moje potrebno razvijati, štejem solidarnost in dialoškost ali sposobnost za dialog. Solidarnost in dialog sta po mojem prepričanju ključ za reševanje zelo zahtevnih problemov sodobnih družb in sodobnega sveta in tudi naše, slovenske družbe. Če se tisti, ki danes v svetu in tudi pri nas odločajo, torej gospodarstveniki, finančniki, politiki, tudi vojaki, ne bodo čutili zavezane vrednoti solidarnosti in če ne bodo sposobni sprejeti dialoga kot edinega načina reševanja problemov, lahko sicer vzpostavijo kratkoročno zelo funkcionalno, zelo učinkovito družbo, ki pa bo dolgoročno regresirala in se bo prej ali slej spremenila v vojno vseh proti vsem, kot o tem govori Hobbs in v kateri bodo zmagovali močnejši v škodo šibkejših, do popolnega izničenja in uničenja. Nagibanje k unilateralnemu reševanju problemov v svetu danes govori in opozarja na to nevarnost. Ob tem pa bi rad pravzaprav povedal, da te spremembe ali spremembe takšnega sveta niso možne, če ne bodo izhajale iz skupnega etičnega temelja, ki bo služil kot vodilo in kot kriterij, kot referenčni okvir ravnanja vseh in vsakogar. Naj seveda rečem, da dvomim, da tak svetovni etos obstaja ali da je priznan. Mislim, da bo do njega šele potrebno priti oziroma, da bo potrebno ugotoviti ali obstoji in se seveda tudi pogovoriti, kako do njega priti. To govorim tudi na podlagi mojih izkušenj z ljudmi, ki nekako predstavljajo pomembne dejavnike v tem svetu. Če se seveda vprašam, kako je to možno ugotoviti ali kako do tega etosa priti, recimo do univerzalnega etosa, potem bi dejal, da tega ne omogoča niti pritrjevanje vrednostnemu relativizmu, ki ga je veliko v svetu in tudi pri nas, niti poizkusi, da bi univerzalno etiko utemeljili v celoti na temelju evroameriške civilizacije. Ti poizkusi se v drugih civilizacijah upravičeno doživljajo kot nov duhovni hegemonizem. Pravzaprav hočem povedati samo to, da je univerzalnost vrednot lahko zgrajena le skozi dialog civilizacij. Izhodišče dialoga pa bo seveda moralo biti in mislim, da je prav, da si to mi postavimo kot izhodišče,
s katerega bomo tudi mi v ta dialog vstopali, mislim, da moramo in želimo v ta dialog vstopati, postavljeno zlato pravilo sožitja v človeški družbi: » ne stori drugemu....«, ki je, po moje, načelo solidarnosti in vzajemnosti. Posebej, če ga interpretiramo v njegovi aktivni obliki. Stori drugemu, kar želiš, da drugi storijo tebi. To načelo eksplicitno vključuje spoštovanje nedotakljivosti človeškega življenja in tu mislim, da bi bila neka točka, kjer bi naši predstavniki v Evropski konvenciji oziroma v teh medvladnih razpravah o evropski ustavi, lahko imeli prepričljive argumente, da bi se 2. člen te listine dopolnil s spoštovanjem človekovega življenja. Dalje, spoštovanje človekovega dostojanstva, v izpeljavi, o kateri sem že govoril in seveda tudi spoštovanje mrtvih. Da skrajšam, kot vidite, sprejemam mišljenje dr. Hribarja o svetovnem etosu in tu bi lahko končal. Ker pa je on naredil še korak naprej in je to načelno razmišljanje apliciral tudi na naše razmere, moram seveda povedati, da sprejemam tudi njegovo aplikacijo tega vrednostnega sistema na naš slovenski svet in njegovo polpreteklo zgodovino. Ne sprejemam pa tega, da je v svoji aplikaciji del te polpreteklosti zamolčal oziroma spregledal. Kajti izničenje teh vrednot, človekovega življenja, človekovega dostojanstva in spoštovanja mrtvih, zločin s povojnimi poboji ni bil edini zločin, edino izničenje teh vrednot v tej polpreteklosti. Zločin in izničenje se je zgodil tudi v imenu in pod okriljem kolaboracije in okupacije. O tem govorim, ker me ob tem redukcionizmu skrbi, kaj bomo o tem času in o svojih ravnanjih zapisali Slovenci v svoj spomin. Kaj iz tega časa bomo zaznamovali kot zavrženost, nesprejemljivo in kaj bomo sprejeli v svoj svet vrednot, v svoj vrednostni sistem kot vrednoto, ki bo vodilo in merilo naših ravnanj? Tudi referenčni okvir naših ravnanj za prihodnost. Prav zaradi pristajanja na te vrednote, ki jih je na filozofski ravni, na etični ravni elaboriral dr. Hribar, mislim, da kolaboracije ni mogoče spregledati in je ni mogoče sprejeti kot vrednoto. Tudi zaradi cilja, ki si ga vendarle postavljamo, to je sprave. Sprave, ki naj bi bila zapovedana, sprave, ki je kot voljo odprla pot ob slovesnosti leta 1990 v Rogu, ampak tudi dopuščanja individualnih resnic po poteh, ki so do tega zločina vodile. Toliko sem imel, gospod predsednik, povedati, rad bi pa rekel še v zvezi z razpravo gospoda Juhanta to. Jaz ne razpravljam o njegovem videnju družbe, to je njegovo mnenje, s katerim se jaz sicer ne strinjam, zlasti ne v celoti. Najbrž ima za to argumente, ampak za uspešnost in koristnost naše razprave bi vendarle predlagal, da se tudi v skladu s tem, kar je bilo danes o etosu in tolerantnosti tu govora, ne da diskvalificira ljudi, ne da bi se poznalo njihovo celovito delo, še manj pa, da se o njih na tako diskvalifcira način govori, kadar niso prisotni. Hvala lepa.
Dr. Janez Drnovšek: Hvala, prosim naprej. Dr. Alojz Ihan, izredni profesor na medicinski fakulteti.
Dr. Alojz Ihan: Hvala za besedo, gospod predsednik. Jaz se bom navezal na en izraz od Janeza Janša, ki se mi je zdel dober, ko je govoril o vrednostnem središču nacije, pri čemer bi govoril bolj o vrednostnih središčih nacije, ker se mi enako zdi, da ko govorimo o teh temeljnih vrednotah, ki so vrednote posameznika in ki se ohranja z vrednotami varnosti. O vrednoti družbe, ki temelji na solidarnosti, pa še vrednote svobode, ki to varnost in solidarnost nekako zamejujeta, da je dobro posamezniku in družbi. Se mi zdi, da pripadnost tem vrednotam, ki jim pripadamo, kot je dr. Toš utemeljil, pomeni, da spadamo v evropsko družbo. Bolj zanimivo za prihodnost Slovenije je poiskati tiste vrednote, kjer smo kot Slovenci izrazito aktivni, ker pri tistih vrednotah, ki so v nekem smislu tudi naša strast, s tistimi vrednotami smo lahko boljši od drugih in s tistimi vrednotami smo potem tudi kompetetivni, ker bomo morali v evropski skupnosti biti takšni. Kot primer bi izpostavil eno vrednoto, ki jo pri Slovencih imenujem samoohranitvena vrednota, ker smo Slovenci bolj mali hribovski narod, ki je ogromno svoje energije moral vlagati v samoohranitev in zaradi tega se mi zdi, da bolj kot drugi narodi preigravamo vse pozicije samoohranjanja, od tega, da delamo samomore, do tega da letamo z zmaji, do tega, da imamo izvrstno organizirano zdravstvo, ki za najnižji denar omogoča najvišjo kvaliteto zdravstva v Evropi. Kar se zdravstva tiče mislim, da smo izjemno konkurenčni glede na vloženo vrednost in mislim, da to povejo vse statistike. Ta samoohranitveni nagon pri Slovencih ne obsega samo zdravstva, ampak se kaže tudi v izjemnem zagonu naše farmacevtske industrije, kajti podlaga vseh teh aktivnosti so neke temeljne strasti, ki so se v določeni naciji v zgodovini izoblikovale. Zaradi tega ne verjamem, da bomo Slovenci izjemno dobri v tekstilni industriji, ker se Italijani od rojstva naprej s tem ukvarjajo, Slovenci pa šele v petnajstem letu življenja. Petnajst let izgubimo, da bi bili zelo dobri oblikovalci. Tako tudi ne bomo nikoli dobri v vojaški industriji, ker imajo Američani tradicijo moči, imajo tradicijo zavzemanja, dajo veliko na osvajanje in oni so s strastjo pri orožju, mi pa nismo. In zaradi tega se mi zdi, da lahko iz neke posebej poudarjene vrednote najdemo neko kompatitivno prednost. Problem te samoohranitvene vrednote, če pomislimo na našo farmacevtiko, na naša zdravilišča, pa na naše zdravstvo, so tisti mentalni problemi, ki izvirajo iz preteklosti, na primer zdravstvo mi še vedno strogo pojmujemo kot servisno dejavnost, kot porabo za lastno nacijo. Če bi zdravstvo, ker je to dejansko naša strast, začeli smatrati kot eno izjemno priložnost, da zlasti v Evropski skupnosti ponudimo tujim zavarovalnicam kapacitete, ki jih aktivno gradimo in skrbimo zato, da bomo to našo strast do samoohranitve, kar pomeni, da ima pri nas zdravje res izjemno ceno, da bomo to našo strast znali tudi tržno vnovčiti in to je ta model, kjer neka vrednota, utemeljena z neko strastjo, ki izhaja iz narodove zgodovine, lahko prispeva h kompetitivnosti naroda. Seveda se bomo ravno zaradi te iste vrednote po drugi strani morali še dolgo časa boriti z alkoholizmom, pa s samomorilnostjo, pa z vsemi temi neprijetnimi pojavi. Navsezadnje je od uravnavanja, od politične volje, od intelektualcev odvisno, da prepoznavajo določene narodove vrednote in strasti in znajo potem s tem delati, da je čim manj tistega negativnega in čim več tistega, kar je na pozitivni strani. To je bil samo en droben primer, ker mislim, da več nima smisla zdaj govoriti. Hvala.
Dr. Janez Drnovšek: Hvala lepa. Prosil bi, če smo lahko čimbolj koncizni, ker je še veliko prijavljenih. Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, profesorica na Fakulteti za socialno delo, prosim.
Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič: Gospod predsednik, hvala za častno vabilo in hvala za besedo. Spoštovani sogovorniki, v teh tezah sem se osredotočila samo na zadnje postavljeno vprašanje v gradivu, ki smo ga dobili in še pri tem vprašanju na zadnji del, vprašanje se glasi: kakšni so trendi razvoja vrednostnih sistemov, katere vrednote bi morali uveljaviti in kako. Na vprašanje kako, torej. Odgovor je že v naslovu: »Prihodnost je čas, v katerem se vrednote soustvarjajo.« Tako sem jih tudi naslovila: Ustvarjanje vrednot od individualizirane etike, o katerem je govorila dr. Mirjana Ule, o etiki udeleženosti. To je en koncept postmoderne, ki je meni zelo blizu iz socialnega dela. In odnosi in idividualizirana etika in etika udeleženosti. Najprej se vrednote soustvarjajo zelo osebno. V odnosu s sočlovekom, iz občutka lastne vrednosti v intimnem dialogu, v katerem izkusimo in ubesedimo svojo resničnost, spoštovanje, samospoštovanje, dostojanstvo, smisel. To jedro je za otroka, kot je napovedala Alenka Puharjeva, ampak ni samo za otroka, je tudi za človeka. Moje delovišče, kot bi rekel dr.Toš, je socialno delo in iz socialnega dela dobro poznam nemost. Nemost otrok, nemost mladih in nemost odraslih. Zato v tem vprašanju kako, bi rada res čisto na osebni ravni najprej pokazala, da je otrok lahko človek le v odnosu s sočlovekom, dobi dragoceno izkušnjo o dragocenosti življenja. Mora biti priložnost, da se nauči prepoznati, razumeti, ravnati po zlatem pravilu svetovnega etosa, ki se glasi, kot smo že danes slišali: »ne stori drugemu, česar ne želiš, da drugi stori tebi«, ali kot je gospod Kučan obrnil: »stori drugemu, kar si želiš, da bi drugi storil tebi«. In ravnati po tako pomembni božji zapovedi, ki sodi na prvo mesto, kot pravi dr. Tine Hribar, ne ubijaj. Zlata pravila, kot skupni imenovalec etik človeka kot človeka, se lahko za vsakega človeka posebej na edinstveni način ubesedijo kot odgovor na osebno vedenjsko izkušnjo, ki jo nekdo mora slišati, se nanjo odzvati, omogočiti skupno filigramsko učenje varovanja svojega življenja iz izkušnje biti varovan in potem učenje varovanja življenja sočloveka. Med temeljne izkušnje o življenju sodi »ne smemo ostani nemi«. Potrebujemo opremo, opremo besed, ki so smisel, ki ubesedijo ravnanje s samoto, s strahom pred smrtjo, svobodo, solidarjostjo, s pomočjo drugim, z dialogom, z izkušnjo dialoga, da prepoznamo svojo edinstvenost, neodvisnost, pa tudi svojo odvisnost, povezano z ljudmi in ljubeznijo. Dr. Mirjana Ule, in tukaj bi nadaljevala, pravi, da kar se zdi kot razpad vrednot, se izkaže kot nova vrednostna orientacija mladih. Ta premik k postmaterialnim osebnostnim vrednotam sooči mlade ljudi z neskončno raznolikostjo individualnih izbir in drugače, ostro zastavi vprašanje, kaj zdaj z njimi, kaj s to individualizirano etiko. In v razvojnih procesih, ki jih vidimo, lahko že prepoznamo, da ne zadostuje prvi pomemben dosežek. Ta pravica do individualizirane etike, ta pravica, ki jo imamo, da nas je več, da je človeško več, da smemo biti to, kar smo, mladi in mi z njimi, o tem je danes že bilo govora. Stojimo pred novo nalogo: kako podeliti dragocene individualne izkušnje, da bi bolje videli svet in tudi druge individualizirane dragocene izkušnje, da bi zmogli pogled skozi okno drugega, sočutje občutljivost in spoštovanje razlik zdaj, ko smo edinstveni in posebni. Zato edinstvena individualizirana etika šele omogoči etiko participacije, soustvarjanje. Vrednote veljajo najprej na zelo osebni ravni, potem na družbeni ravni in kolega dr. Adam je danes znotraj šole odprl eno možnost za neke vrste vaje, v najboljšem pomenu besede, prakticiranje tega soustvarjanja, v neskončnih dialogih med odraslimi in mladimi. Ta nova odgovornost, soustvariti nekaj skupnega iz tistega, kar vsak vidi, da bi lahko šli v to osrediščeno razumevanje, kjer bi bilo dovolj prostora za vse. In tretji sklop, spet se navežem na dr. Uletovo, ki ugotavlja, da obstaja populacija mladih, ki uspešno izrablja ta čas, diferenciacije življenjskih svetov in si zagotavlja uspešno mesto v družbi. Ampak obstaja tudi populacija mladih, ki tega ne zmore, so izločeni, izrinjeni na rob, ki teh izbir ne morejo artikulirati zase, ki se niso naučili imeti pravico do tega, da lahko izbirajo, odločajo. To so pogosto tisti mladi ljudje, ki si v času šolanja niso mogli pridobiti dovolj občutka lastne vrednosti in samospoštovanja, pa tudi ne dovolj znanja in navadno so to tisti mladi ljudje, za razliko od prve skupine, ki nimajo zavetja, podpore, ne promocije s strani družine. Zato se mi zdi za prihodnost Slovenije usodno vprašanje, ali bomo lahko soustvarjali družbene pogoje, ki nikogar ne bodo izključevale, ki bodo najprej vsakemu mlademu človeku in otroku omogočile, da razišče in dobi podporo za svoj edinstven projekt učenja, ki mu prinese uspeh, ki je smiseln zanj. Mladi ne smejo ostati odvisni le od družine. To je pomembno, ampak ne more biti edino, zato mislim, da bi šola morala vsakemu otroku in mlademu človeku zagotoviti uspešno, o tem smo danes tudi že govorili, in zdaj vemo, edinstveno opremo za življenje. Izobrazba je vrednota, kot nas je opozoril gospod rektor mariborske univerze. Tako so zame socialna vključenost, zmanjševanje socialnih razlik, socialna država pomembne vrednote. Ustaviti izključevanje mladih iz udeleženosti v tistem, kar smo soustvarili je prva nujna takojšnja naloga. In tudi raziskave kažejo, da se s temi pojmi, ki sem jih naštela, potrjujejo vrednote Slovencev. In na koncu, etika udeleženosti v ta koncept soustvarjanja vrednot se in zato upam danes, le tako začne kazati. Pokazalo se je tudi, da je to izredno težko, kot da bi malo obstali, ampak je možno. Ampak seveda iz tistega, kar smo. Iz teh naših osebnih pogledov, z zavezo, da spoštujemo pogled drugega in da skupaj vidimo, kam lahko gremo in da si vedno znova tudi rečemo, kam hočemo priti. Tako upam, da se bodo ti pogovori nadaljevali.
Dr. Janez Drnovšek: Hvala lepa, prosim dr. Janek Musek, redni profesor na filozofski fakulteti.
Dr. Janek Musek: Spoštovani gospod predsednik, spoštovani zbor. Glede na to, da sem poslal kar obširen pisni prispevek, ne bom ponavljal, niti sintetiziral rezultatov naših empiričnih raziskav vrednot, razen morda v toliko, da je možno na podlagi teh izsledkov ugotoviti, da, tudi to je bilo danes že nakazano, da Slovenci v svojih vrednotnih usmeritvah, vsaj kolikor lahko izhajamo iz lastnega modela te teorije vrednot in lestvice vrednot, ki je bila uporabljena v raziskavah, nikakor ne kažejo kritičnega ne deficita, ne suficita glede tistih pomembnih vrednotnih kategorijah, o katerih smo danes govorili. Seveda pa razlike, tudi zelo zanimive razlike, obstajajo. Zanimive razlike tudi pri primerjavi z našimi sosedi. Kot rečeno, zdaj ni čas za to, da bi se spuščali v podrobnosti. Bi pa želel spregovoriti oziroma dati nekaj pripomb na stvari, ki smo jih slišali. S filozofskega vidika se mi zdi izjemno pomembno opozoriti, kar je bilo poudarjeno že v prvem uvodnem referatu, na kategorije, ki po mojem mnenju ne pomenijo toliko vrednot v tistem pomenu, kot običajno govorimo o vrednotah, vendar pomenijo meta vrednote, pomenijo tiste usmeritve v našem moralno-etičnem ravnanju, ki določajo to, kako bomo gledali na vsebinske kategorije vrednot. K tem štirim kategorijam, o katerih je govoril kolega Hribar, bi želel dodati samo še nekaj. Izjemno pomembna je za oceno našega obnašanja, ali je v skladu z zlatim pravilom in z drugimi moralnimi imperativi in etičnimi imperativi našega obnašanja. Jaz bi rekel celo, da nam ti imperativi dajejo ključ do tega, da se bomo obnašali v skladu s svojimi vrednotami, vendar pa nam ne dajejo, vsaj po mojem mnenju, popolne utemeljitve tega, zakaj naj bi se tako obnašali. Tukaj menim, da vseeno ne moremo mimo kategorije »ljubezen do bližnjega«, kajti to je po mojem mnenju temelj, na osnovi katerega lahko izpeljemo ne sicer samo racionalno, ampak lahko bi rekel v povezavi našega razuma in srca vsa ostala zlata načela. Ne moremo pa po mojem trdnem prepričanju narediti obratno. Tako je bilo tudi konec koncev v zgodovini. Če še tako gledamo na pomembna civilizacijska načela, principe in vrednote, ki jih ustvarja naša novodobna zahodna civilizacija in lahko smo ponosni, da je to dejansko, kot je bilo danes že tudi rečeno, edina civilizacija, ki je v svoj civilizacijski kredo položila te vrednote. Čeprav je dejstvo, da je ta civilizacija, ta svoj kredo še in še kršila, ampak dejstvo je, da so to vrednote, ki jih danes povzema ves svet in ki so zapisane v ustanovni listini Združenih narodov. Mislim pa, da če gledamo na te vrednote tudi z eno, skoraj bi rekel skrajno mero mnenja, da se je novi vek emancipiral od tradicije, v kateri je živel in postavil te vrednote, kot same po sebi umevne, mislim, da smo tukaj nekaj zgrešili. Dejansko so te vrednote pravzaprav po mojem mnenju šele tisto pravo družbeno, prava družbena implementacija krščanske kategorije »ljubezni do bližnjega«. Če človek eksistira kot osebno bitje, kar ni nobenega dvoma in kot osebnostno bitje, potem bi jaz še enkrat poudaril, da to pomeni, da eksistira na nečem, kar utemeljuje tako s svojim razumom, kot s svojim srcem. Popolnoma se strinjam, da nimamo boljšega splošnega načela o tem, kako ravnati, kot so zlata pravila in o tem nas, tudi to je treba povedati, ne učijo naši starši in stari starši kmalu po tistem, ko pridemo iz zibke, »ne naredi ali pa naredi drugemu tisto, kar želiš, da bi drugi storil tebi«. To so pravila ki, če bi se jih držali, prisežem, da bi bilo bistveno manj negativnih pojavov, kriminala, nasilja, samomorov, o katerih smo tudi danes govorili, vendar problem človeka ni v tem, da ne pozna teh načel. Če govorimo o vrednotni krizi ali pa moralni krizi, ni to kriza v tem smislu, da ne bi poznali vrednot, da ne bi poznali zlatega pravila. Kriza je v tem, in to je permanentna kriza vrednot in morale, da se ne ravnamo vedno v skladu s tem. Poglejte, življenjska praksa pa tudi raziskovalni rezultati kažejo, kako velik pomen imajo vrednote v našem življenju. Od, na podlagi naše vrednotne usmerjenosti, in to so tudi naše raziskave jasno pokazale, lahko prediciramo izjemno pomembne stvari, bolj kot so pomembne v življenju, bolj kot so dolgoročne, večjo prediktivno moč imajo vrednote. To velja za naše najpomembnejše življenjske odločitve, odločitev za šolanje, za poklic, za izbiro partnerja, za to, ali bomo imeli otroke, koliko otrok bomo imeli, za naš politični nazor, za naš verski nazor, odločitve v zvezi z mnogimi drugimi stališči, od splava, evtanazije, do odnosa do priseljencev in tako naprej, in tako naprej. Vrednote niso papirnati tiger, pomembno vlogo imajo v našem življenju, vendar pa se v življenju zelo pogosto srečamo z razhajanjem, tudi z razhajanjem med vrednotami in dejanskim obnašanjem. Moja stroka ima nekaj zaslug pri tem, da je pojasnila, kateri so tisti dejavniki, ki vplivajo na to, da se vedno znova in v vsaki generaciji vedno znova pojavlja permanentna moralna in vrednotna kriza. To je razhajanje med vrednotami, načeli na eni strani in obnašanjem na drugi strani. Žal je sodobni svet, razviti svet s svojim ekonomskim napredkom po drugi strani povečal in stopnjeval moč in vpliv nekaterih teh dejavnikov, zato opažamo na eni strani ekonomski napredek, danes recimo živimo dva do trikrat, če pogledamo skozi prizmo ekonomskih vidikov kvalitete življenja, bolj kvalitetno, kot smo živeli leta 1950, 1960. V mnogih drugih pogledih, kjer smo profitirali z materialnim in tehničnim napredkom, velja isto. Glede zdravja so se razmere izboljšale, glede marsičesa, kar je prineslo izboljšanje, ampak poglejte, v tem istem obdobju se je nesorazmerno bolj povečalo število negativnih pojavov. Saj so morda statistični artefakti tukaj v ozadju, ampak vseeno gre za enormna povečanja. Nasilje v razvitem svetu se je povečalo za stopnjo 400 do 700 %, kriminal se je povečal za odstotke podobnega ranga velikosti. Ne želim kriviti recimo dejstva, da smo po upravičeni kritiki preveč avtoritarne vzgoje, preveč zanikali nihalo v nasprotno smer in pristali na permisivno vzgojo, ki je dala nekaj negativnih rezultatov, kot jih je dala tudi avtoritarna, ampak vendarle mislim, da bi z vzgojo lahko tukaj nekaj opravili, nekaj koristnega in nekaj pomembnega. O tem smo danes tudi že govorili. In v svetu se danes kot imperativ pojavlja bolj dejavno vnašanje vrednotne in značajske vzgoje v šolsko izobraževalne sisteme in to je mogoče na način, kot ga je predlagal kolega Adam in še na mnoge druge načine. Tudi dobro vem, kot znanstvenik, da ne moremo pričakovati od vzgoje vsega, ljudje na sploh živijo v napačni predstavi, da na oblikovanje osebnosti vpliva vzgoja bolj kot vse drugo. Malo katera predstava v naši laični znanstveni folklori je tako napačna, kot to. Na našo osebnost vplivajo dedni faktorji, na našo osebnost vplivajo naši vrstniki, včasih bolj kot vplivajo ali pa so vplivali naši starši in tako dalje. Ampak tudi če je učinek vzgoje na oblikovanje osebnosti samo recimo glede celotne osebnosti 10% ali 20%, je to veliko. Na področju značaja in vrednotne usmerjenosti pa je popolnoma res, da je ta vpliv še nesorazmerno večji. Zato mislim, da se za našo družbo splača investirati v to področje. Nazadnje bom omenil mnenje okrog 50 ekspertov, ki smo jih vključili v raziskavo, ki je govorila prav o oblikovanju vrednot preko vzgojnoizobraževalnega sistema, to so eksperti za vzgojnoizobraževalni sistem. Vsi ti so prvič enodušno ocenili, da so vrednote ena izmed najbolj pomembnih inherentnih ciljev vzgoje in izobraževanja in drugič, da so premalo integrirane v naš vzgojno izobraževalni sistem. Popolnoma prav je imel gospod minister, ko je rekel, da so deklarativno zelo prisotne, vendar pa je deklarativni nivo eden, tisto čemur pa bi jaz rekel funkcionalizacija teh vrednot, je pa drugo in tega nam manjka. S tem bi zaključil, hvala lepa.
Dr. Janez Drnovšek: Hvala lepa, naprej prosim dr. Anico Mikuš Kos, predsednico slovenske filantropije
Dr. Anica Mikuš Kos: Moj prispevek zadeva predvsem vprašanje, kako uveljaviti ali boljše, kako udejanjiti nekatere vrednote v življenju in stvarnosti. Jaz sem praktičen človek in nekako se stalno to sprašujem. Izbrala sem tri: solidarnost, bratstvo in svetovnost. Veliko tega je bilo rečeno že, to je vedno usoda govorcev, ki govorijo v drugi polovici razprave ali pa drugih govorcev in se je treba s tem sprijazniti. No, ko govorim o solidarnosti, mislim na solidarnost na ravni civilne družbe, ne na solidarnost na državni ravni, o kateri je govoril gospod Rop. Ta solidarnost na ravni civilne družbe je nekakšen pandant, komplement državni solidarnosti. Pri tem so pomembne ugotovitve, da so v zahodnem delu sveta danes ljudje znatno manj zainteresirani za pogovore o vrednotah, mislim na širšo javnost. Mnogo bolj jih zanima, kako lahko s svojim vedenjem vplivajo na socialna dogajanja v neposrednem ali tudi širšem okolju. Tu pridemo do pojma participativnosti. Od tod velik interes državljanov za prostovoljno delo, civilne pobude, delovanje nevladnih organizacij in o tem interesu pričajo dobesedno milijoni in milijoni državljanov Evrope, ki delujejo kot prostovoljci in zdaj mislim spet praktično, da pravzaprav ta potencial ali socialni kapital v Sloveniji prav tako obstaja in da nekako bi bilo vredno ujeti ta momentum in vzpodbuditi razvoj tega prostovoljskega delovanja v okviru civilne družbe, ne samo kot vir človeških resursov, kot se sedaj učeno reče, ampak predvsem kot način udejanjanja vrednot solidarnosti. Mislim, da je Frane Adam govoril o tem, kako je pomembno, da se mladi vključujejo v te dejavnosti. Popolnoma se strinjam s tem in spet imamo izredno veliko prednost v Sloveniji, namreč, da je šolski sistem integriral prostovoljno delo v svoje delovanje, kar je nekaj popolnoma izjemnega, tudi na evropski ravni in zopet bi potrebovali samo, kako bi rekla, eno majhno vzpodbudo, da bi se te stvari bolj razvile. To prostovoljstvo mladih je pomembno tudi zato, ker to ni le delovanje mladih elit. Vanj se vključujejo mladi državljani kar tako, vsak dijak, bogat ali reven, z izobraženimi ali neizobraženimi starši, uspešen ali neuspešen, lahko deluje kot prostovoljec in sooblikuje dogajanja v svojem okolju. Ne bi govorila o prednostih, ker je bilo že vse rečeno, ampak mogoče samo, da se vrnem k Mirjani, ki je govorila o samorealizaciji; ta samorealizacija, to prostovoljno delo, aktivnost v skupnosti je gotovo ena odličnih možnosti samorealizacije. In še enkrat poziv, to prostovoljno delo mladih mislim, da je treba podpreti, to delajo druge države, zadnje informacije smo dobili iz Zambije, kjer je neka vlada naredila kampanjo in enormno razširila prostovoljstvo.
Drugi dve vrednoti, o katerih bi izrekla nekaj stavkov, sta bratstvo in svetovnost. Ta označevalec bratstvo sem potegnila iz kategorialnega sistema vrednost francoske revolucije. Če pogledamo svobodo v tem t. im. demokratičnem delu sveta, pravzaprav ta svoboda obstaja, do velike mere obstaja. Če pogledamo pojem enakosti, o tem ogromno govorimo. V realnosti pa je ogromen razkorak med tem, kar govorimo in med tem, kakšna je situacija glede enakosti. Če povzamemo tretji pojem – bratstvo, vidimo, da smo to nekako porinili v ozadje. Pri nas ima to celo negativno konotacijo, ker pomislimo na bratstvo in enotnost. Ampak mislim, da to bratstvo vstopa v širši prostor svetovnosti, ker se to bratstvo mora nanašati na ves svet. Če spet razmišljam praktično. Kaj lahko Slovenija stori? Pomembna vsebina, ki je ustvarljiva za Slovenijo in za katero majhnost ni ovira, je humanitarna in razvojna dejavnost v smislu darovanja znanj, prenosa izkušenj, pomoči razvijanja socialnih modelov dobre prakse v tistih področjih, ki so imeli mnogo manj srečno usodo kot Slovenija. In tu imamo v mislih predvsem področja Jugovzhodne Evropa in področja nekdanje Jugoslavije, ker mislim, da tukaj lahko največ storimo, tu imamo moralne, zgodovinske in geografske, socialne, jezikovne prednosti in lahko pravzaprav skozi to dejavnost dejansko uveljavljamo vrednoto bratstva in svetovnosti. Obstaja nekaj dobrih modelov v Sloveniji, ki so pokazali, da je pravzaprav z malo slovenskega denarja možno narediti zelo veliko. In Slovenija se pojavlja kot mediator, ojačevalka, pomočnica pri razvijanju socialnih procesov. Seveda ni vrednot brez vrednosti. Od vrednot so tudi koristi, kakorkoli to obrnemo in mislim, da od teh aktivnosti v smislu bratstva in svetovnosti ima Slovenija lahko velike koristi, ki so hkrati vzpodbudna povratna informacija za takšno delovanje. Namreč s tem izpolnjuje Slovenija vlogo, ki ji jo namenila Evropska skupnost. To je ena stvar. Drugo pa je, da takšna širina, kozmopolitanstvo prispeva tudi k notranjemu etosu slovenske družbe v smislu tolerantnosti in vsega, kar je bilo rečeno. Vse te vrednote se seveda med sabo prepletajo. Moja zaključna misel je, da pravzaprav samo govoriti o vrednotah, učit mlade ali stare o vrednotah, ne da bi skozi vedenje in skozi delovanje te vrednote uresničevali, najbrž ima dosti omejen domet. Hvala.
Dr. Janez Drnovšek: Hvala lepa. Prosim gospod Geza Erniša, škof Evangeličanske cerkve.
Mag. Geza Erniša: Spoštovani gospod predsednik, spoštovane gospe, spoštovani gospodje. Zahvaljujem se za to vabilo. Že doma sem razmišljal, kaj povedati na tako pomembnem zboru. Zelo kratek bom, kajti priganja nas čas. Mogoče bomo nekateri šli na tekmo. O vrednotah govoriti je zelo težko, če te vrednote sam ne živiš. Morda bi v ta razgovor vnesel tudi biblično komponento. Našli bom sto in sto različnih lepih bibličnih izpovedi, ki govorijo o moralno etični razsežnosti in ko sem prihajal sem, sem si dejal: »govoril bom jezik strpnosti, govoril bom jezik nekega dialoga«, kajti nenazadnje nas k temu kliče in zavezuje ta veliki moralno etični nauk, ki dejansko izhaja iz biblije. Rekel bom samo eno stvar: zgodba o usmiljenem Samarijanu se konča: »pojdi in delaj isto«. In če v naših življenjih ni konkretne oblike uveljavljanja in udejstvovanja vrednot, o katerih govorimo, so te vrednote marsikdaj le prazne besede. Cerkev, in to želim povedati, evangeličanska cerkev na slovenskem želi, da bi se te vrednote, ki so občečloveške vrednote, kajti med občečloveškimi vrednotami in krščanskimi vrednotami ne vidim nobene posebne razlike, da bi te občečloveške vrednote in krščanske vrednote postale vse bolj in bolj del naše domovine, torej našega življenja. Je res, da je napredek znanosti in tehnologije šel zelo hitro naprej. Ne vem, če smo temu dovolj uspešno sledili tudi v naši zrelosti, človeškosti in tako naprej. Smo pripravljeni, smo to, kar deklarativno sprejemamo, tudi potem v življenju pripravljeni uresničiti? To je zelo pomembno vprašanje. Živeti, ne le oznanjati vrednote in ampak te vrednote tudi živeti. Cerkev, če govorim o cerkvi, cerkev ni neka institucija, ni nek metafizični pojem, ampak je živi organizem, ki tu in zdaj deluje in če evangeličanska cerkev s temi svojimi pogledi lahko nekaj prispeva k temu, da bo slovenska prihodnost lepša, bomo morda na nekaterih segmentih tudi bolj solidarni eden z drugim. Kajti nobena ekonomija, pa naj bo še tako uspešna, ne bo mogla rešiti vseh problemov sveta, če ne bo tudi solidarnosti in vsega tistega, k čemur nas nekako zavezujejo te moralno etične vrednote. In če bomo lahko k temu prispevali delček, da bo Slovenija res lahko srečno živela, da se bo uspešno razvijala, bom tudi sam seveda zelo rad. Hvala lepa.
Dr. Janez Drnovšek: Hvala lepa. Prosim dr. Antona Stresa, rednega profesorja na Teološki fakulteti.
Dr. Anton Stres: Gospod predsednik, hvala lepa za besedo. Spoštovane gospe in gospodje. Ne bi rad zavlačeval, zato ne bom svojega prispevka, ki ste ga dobili, bral. Rad bi se navezal na to, kar je povedal gospod škof o vlogi cerkve, pa tudi se zelo globoko strinjam s tem, kar je povedal gospod profesor Musek, pa tudi s tem kar je povedal kolega Hribar. To, kar sem v tem papirju hotel poudariti, sta predvsem dve stvari, ugotovitvi. Prva ugotovitev je predvsem ta, da se vse strinjamo glede tega, da ni etičnega relativizma, oziroma da na njega ne pristajamo. Ker na njega ne pristaja tudi ne Evropska unija, velika vloga vrednot, ki ji pripisuje Evropska unija in pa ustavna pogodba to dokazuje, Evropa ni nastala samo in tudi ne najprej iz ekonomskih interesov zaradi povezanosti francoskega premoga in nemškega jekla, čeprav je nosila najprej to ime, ampak zaradi moralnih vrednot, miru, medsebojnega spoštovanja, sprave in sožitja v Evropi in to so moralne vrednote. To je za nas optimistično, pozitivno. Tudi vsaka sodobna država izhaja iz temeljne ideje, temeljne vrednote človekovega dostojanstva. Za vsem tem, torej za sodobno, demokratično, solidarnostno, pravno državo stoji določena antropologija, določeno gledanje na človeka. Jaz lahko tukaj samo še ponovim, kar je tudi gospod Štuhec in kar je gospod škof Erniša rekel. Glede vrednot se tudi v katoliški cerkvi čutimo še posebej izzvane in kar zadeva te temeljne vrednote, ki so tudi zapisane, tudi v slovenski ustavi, še bolj eksplicitno v evropski ustavni pogodbi, s temi se globoko strinjamo. Naj na tem mestu poudarim, da ni res, ko se včasih sliši, da si katoliška cerkev v Sloveniji želi stare čase, zopet stare privilegije. To edino, kar si želimo je, da bi bil naš položaj kolikor toliko primerljiv s položajem v sosednjih državah. Po drugem vatikanskem koncilu ni več poti nazaj. Zato sprejemamo temeljne vrednote, kot so zapisane tudi v Evropski uniji, v ustavni pogodbi in to so temeljne vrednote človekovega dostojanstva, solidarnosti, subsidiarnosti, ki so tudi temeljna načela katoliškega družbenega nauka. Je pa seveda tisto, kar ste vsi poudarjali: naš problem dejansko danes tukaj ni toliko, katere so naše vrednote, kako te vrednote uveljaviti, da bodo zaživele, da ne bodo samo na ravni deklaracij, da bodo postale res del našega življenja. Vrednote so po svoji definiciji dinamične, kar pomeni, da zahtevajo vedno večjo uresničitev, nikoli jih do konca ne uresničimo, vedno je distanca med realnostjo in idealom ali pa zahtevami. Tudi skozi zgodovino izčiščujejo recimo, kaj vse pomeni človekovo dostojanstvo. To je širok pojem. Čutimo se v cerkvi še posebej izzvane za to, da jim pomagamo do uresničitvam, tudi s tipično religiozno motivacijo, ki jo recimo lahko krščanstvo ima. Ker v glavnem gre za vprašanje motivov, gre za vprašanje, kako narediti, da bodo postale resničnost. Naj tukaj spomnim na misel nemškega znanega jurista Beckenforda, ki sem jo tudi navedel v tekstu, ki pravi: »sodobna, sekularizirana svobodoljubna država živi od predpostavk, ki jih sama ne more zagotavljati. Te predpostavke so te vrednote, ki jih pa sama ne more zagotavljati s svojimi sredstvi, ki so sredstva prisile.« Torej, kdo jih nam zagotavlja? Civilna družba? In tukaj po mojem je velik pomen, o katerem bi morali še govoriti, družinskega življenja, internalizacija, ponotranjanja vrednot se dogaja najprej v družini in kvalitet družinskega življenja. Potem so tukaj druge ustanove civilne družbe, kot so recimo kulturna društva, prosvetna društva, vsa tista, ki imajo opravka z duhovnimi vrednotami, cerkve in še kakšna druga in seveda vzgoja in izobraževanje. In osnovni problem je, kako jih uresničiti. Izpostavil bi samo še dve stvari: tukaj je še velik pomen javnega mnenja in javnih glasil pri afirmaciji, uveljavljanju, razglašanju vrednot in pa po drugi strani, mi si želimo tudi s svoje strani prispevati in bi želeli, da bi v slovenski družbi nekako ne vladalo načelo medsebojnega izključevanja ampak, da bi res združili vse pozitivne dejavnike na nivoju civilne družbe za afirmacijo in krepitev teh vrednot, od katerih je po mojem prepričanju odvisno naše narodno preživetje in smisel življenja mnogih naših sonarodnjakov. Hvala lepa.
Dr. Janez Drnovšek: Hvala lepa. Gospod Tone Peršak, predsednik Društva pisateljev Slovenije.
Tone Peršak: Hvala za besedo gospod predsednik. Ko sem se doma pripravljal za današnje srečanje, sem vedel, da je treba postaviti vrsto omejitev, glede na to, da nas bo veliko in da bo na razpolago malo časa. Niso pa omejitve samo posledica tega. Prva omejitev je ta, da razpravljamo o vrednotah
v kontekstu vprašanja o prihodnosti Slovenije, se pravi, da se pravzaprav sprašujemo o tistih vrednotah, ki so povezane z vprašanjem prihodnosti Slovenije in slovenske nacionalne skupnosti oz. skupnosti slovenskih državljanov, njene perspektive in nenazadnje tudi smisla. Če se sprašujemo o prihodnosti Slovenije, se pravzaprav sprašujemo o smislu, kajti če smisel ima, bo obstala, bo lahko nekatere vrednote zagotavljala, pomagala, da se uveljavijo, če ne, potem je to neka časovno omejena tvorba, ki bo na tak ali drugačne način ugasnila. Druga omejitev je seveda ta, da država danes ni univerzalna, in da seveda cela vrsta, tudi vrednot, ostaja izven, zunaj polja, ki ga lahko pokriva - če lahko tako rečem - država. Danes je bilo zelo veliko govora o vrednotah, na katere država lahko vpliva in na uveljavljanje katerih lahko samo posredno ali pa delno vpliva. Prvič zato, ker se je pojavila cela vrsta organizacij, tudi političnih, ki že zagotavljajo uveljavljanje teh vrednot in ker se cela vrsta vrednot neodvisno od te ali one države, lahko uveljavlja in je pravzaprav vseeno, v okviru katere države itd. Vprašanje torej je, katere so tiste vrednote, ki so neposredno povezane z obstojem in prihodnostjo slovenske države. Ko se o tem vprašamo, se najbrž moramo vprašati o nastanku te države. Kaj je pravzaprav bil motiv za nastanek države? Spomnili se bomo tistih, zlasti zadnjih let od 85. leta naprej v preteklem stoletju - katere so bile najpogostejše teme, o katerih smo govorili v kontekstu težnje po osamosvojitvi. Mnoge so bile povezane, kot vemo, z vprašanjem jezika, možnostjo ohranitve jezika, uveljavljanjem jezika, jezik v vojski, uradna raba jezika t. im vsiljevanje Jugoslovanščine itd. Drugo je bilo v povezavi z vprašanjem ohranitve, kulturne identitete, skupnega jedra, upiranju poskusom konstrukcije nekakšne jugoslovanske kulture itd. Tretje je bilo povezano z ohranitvijo gospodarske samostojnosti oz. težnje, kot smo rekli po tem, da sami razpolagamo s prihodki, govorilo se je o odtekanju kapitala po Savi in podobnih metaforah. Govorili smo o težnji po politični samostojnosti in eno izmed gesel je bilo, da se želimo sami pogovarjati z Brusljem, ne preko Beograda. Vseeno pa nekako lahko zreduciram na dva, tri ključne pojme: suverenost, jezikovna in kulturna identiteta oz. samobitnost, duhovna, politična pripadnost zahodnemu evropskemu civilizacijskemu modelu, se pravi demokracija, pluralizem, kar je danes že bilo omenjeno kot neka splošna vrednota, se pravi zagotavljanje enakosti, enakopravnosti, enakih možnosti za vse, kar takrat ni bilo zagotovljeno. Za te stvari se je takrat opredelilo 89% slovenskih državljanov. Kaj zdaj ostaja od tega? Danes veliko govorimo v kontekstu vključevanja v EU, NATO itd, danes veliko govorimo o vprašanju zagotavljanja obstoja identitete. Mislim, da je identiteta in vprašanje identitete razsežnost individualne eksistence, da pa je seveda identiteta povezana s pojmom pripadnosti določenim skupnostim in ta pripadnost je ena ključnih komponent identitete. Ta pripadnost se ne prikaže recimo na ravni jezikovne pripadnosti, in ne samo kot neke vrste osebna izkaznica določene skupnosti, ohranjanje in zagotavljanje prihodnosti jezika. V zvezi s tem so danes debate v Uradu za slovenski jezik o tem, kako se bo govorilo, ali se bo govorilo v Slovenščini ali ne. Obstajajo seveda različne opcije v svetu, mimogrede naj povem, da je recimo v okviru mednarodnega PEN-a predlog, da bi se eden izmed členov ustanovne listine spremenil in ne bi več povezoval identitete z jezikom, zaradi tega, ker vrste teh držav govorijo več jezikov in so se nekako odločili za en jezik kot jezik kulture. Nigerijci pišejo v angleščini, ne v svojih jezikih. Potem je treba omeniti kulturno pripadnost, kar je tudi vprašanje slovenskega skupnega kulturnega prostora. Mislim, da gre za vrednote, ki so povezane z vprašanjem slovenske prihodnosti. Sprava je danes bila veliko omenjana. Sprava se mi zdi eden ključnih pojmov, čeprav mogoče v malo drugačnem vsebinskem kontekstu, kot je danes že bila omenjana. Zakaj? Sprava se mi zdi, da je nek element, ki je ključen v konstituiranju sleherne skupnosti. Sam mislim, da oblikovanje vsake skupnosti spremljajo razkoli in več ali manj tudi t.im. bratomorni spopadi. Slovenci imamo s tem bogate izkušnje, od pokristjanjevanja protestantizma v času protestantizma, v času druge svetovne vojne itd. Ampak sprava tako, kot jo sam razumem, ne pomeni, da ugotavljamo, kdo je imel prav ali kdo je imel bolj prav. Sprava pomeni, da pod to vprašanje potegnemo črto in v imenu skupnosti pozabimo. Tako kot dva soseda, če se hočeta spraviti, rečeta: »ni važno ali imam jaz prav, ki trdim, da je tukaj meja ali imaš ti prav, da je tukaj meja, ampak dajva to pozabiti zaradi prihodnosti.« In sprava v tem kontekstu se mi zdi pravzaprav ključno vprašanje, ker je po moje konstitutivnega pomena zato, ali skupnost kot skupnost lahko obstane ali ne. Drugo je pravna država; pravna država je s tega vidika pomembna zato, ker omogoča enakost in s tem tudi interes posameznika, da obstane kot del te skupnosti. Zlasti seveda v sodobnem času. S tem sem prišel h koncu. Tista ključna vrednota, ki se mi zdi pravzaprav kot vprašanje o prihodnosti Slovenije pomembna, je pravzaprav skupnost. Skupnost kot nacionalna, kulturna, socialna skupnost, ne izključno nacionalna, da ne bo pomote. Ko govorim o skupnosti, govorim kot o skupnosti državljanov, ki presodijo, da je vredno biti član te skupnosti. In da je vredno to skupnost in njeno obliko organiziranosti, se pravi državo, ohraniti. Imajo v tem interes zato, ker jim zagotavlja uresničevanje nekaterih njihovih temeljnih interesov, ki so tudi vrednote, se pravi identiteto, varnost, o kateri je že bilo danes rečenih nekaj besed. Z varnostjo je povezana solidarnost, dom, domovina, tudi pribežališče in to, kar je bilo tudi imenovano - kakovost življenja. Če skupnost z vsemi temi komponentami to zagotavlja, potem je seveda vrednota in potem ima perspektivno za obstoj. Če ne, se seveda posameznik vpraša, ali ima ta skupnost kakršenkoli smisel ali jo je vredno ohraniti. Zlasti danes v kontekstu vsega tega, kar je govorila gospa Uletova, ko neke generacije precej bolj kritično mogoče gledajo na to. Prepričan sem, da seveda ne glede na to, ljudje še vedno potrebujejo občutek pripadnosti, potrebujejo občutek skupnosti in da je to pravzaprav ključna vrednota, o kateri bi se morali pogovarjati in kako to skupno doseči. Hvala.
Dr. Janez Drnovšek: Hvala lepa. Dr. Darko Štrajn, Pedagoški inštitut. Prosim.
Dr. Darko Štrajn: Hvala lepa, mislim, da sem eden tistih, ki smo prišli na vrsto bolj proti koncu in je mogoče zato ustrezno, da tudi v kaj malega podvomim. Najprej bi podvomil v sam pojem vrednote in v njegovo tolikšno uporabnost, kot se nekaterim udeležencem tukaj kaže. Rekel bi, da je to eden tistih pojmov, ki nam ustvarja iluzijo, da razumemo veliko več, kot dejansko razumemo. In da je to pojem, ki se ga da zlahka instrumentalizirati, ali pa če se izrazim skupaj s Pierrom Bourdieuejem: »vrednote so pravzaprav produkt procesa objektivizacije, ki kot take sugerirajo neko obvladljivost družbene reprodukcije razmerij in odnosov.« Problem je v tem, da seje to v zgodovini že zgodilo, da se vrednote dajo privzgojiti in vcepiti, na žalost se je to najbolje izkazalo v totalitarnih sistemih, v fašizmu in komunizmu, ki sta oba stavila na zelo visoke vrednote, zlasti tiste v registru patriotizma. Sicer pa bi rekel o vrednotah, bolj kritično sociološko, da se da govoriti o njih kot o kategorijah, v katere so vpisane strategije, kot je težnja po dominaciji, in hvala bogu, tudi strategija odpora tej dominaciji. Ob vseh teh relativizacijah nočem zanikati, da pojem vrednot tudi nima nekih določenih uporabnosti, zlasti recimo tako, kot sta demonstrirala kolega Toš in Uletova, je z določeno metodološko strogostjo mogoče s pomočjo tega pojma dobiti neke vpoglede v družbeno realnost. Tudi v vsakdanji govorici mogoče zadeva lahko do neke mere funkcionira. Pozabiti pa ne smemo, da pogovor o vrednotah zelo hitro vodi tudi v totalitarni diskurz. Ampak zdaj, če sprejmem ta pogovor o vrednotah, ki jih jaz dajem pod narekovaje, bi v slovenskem kontekstu posebej izpostavil problematiko liberalnih vrednot. Tu se kar naprej srečujemo z nekim vsestranskim obsojanjem liberalizma z leve in desne, z ogromnimi poenostavljanji in mislim, da bi morali prenehati s tem zavajajočim enačenjem liberalizma in konzervativno ekonomsko politično doktrino neoliberalizma. Liberalizem kot tak danes ni več ne vem kako aktivna politična doktrina, ampak je temelj vseh razvitih liberalnih demokracij, nek konsezulani temelj in mislim, da v Sloveniji še imamo določene težave s tem. Ne da bi navajal še kakšno drugo argumentacijo naj poudarim, da je liberalizem temelj moderne in tudi postmoderne etike, katere središčni pojem je avtonomni posameznik. Kolikor lahko Kanta prištevamo k tradiciji liberalizma, je napačna vsaka redukcija njegovega kategoričnega imperativa na različne inačice zapovedi, kakršna je »ljubi svojega bližnjega« in podobno. S tem, ko liberalizem poudarja svobodo kot izhodišče za konstrukcijo družbe, torej tudi v luči Kantovega moralnega zakona, zastavlja etično vprašanje kot nenehno obnavljajočo se dilemo, v kateri se razmerje z drugim rešuje v priznavanju njegove avtonomije. V liberalni etiki ni mogoče pozabiti na dilematičnost etike, kot je to mogoče v dogmatičnih kodeksih, v katerih raven morale potlači etične probleme. S tega stališča se mi zdi tudi problematično razglašati ljubezen kot načelo družbenega sožitja, ravno zaradi tega, ker se lahko zelo hitro oziroma se skoraj neizogibno obrne v svoje nasprotje. To je lahko dolgotrajnejša debata, za katero seveda nimam časa.
Kar zadeva liberalizem v Sloveniji, bom pustil ob strani njegovo zgodovino, predvojno in drugo, lahko rečem, da se je nazadnje vidneje manifestiral kot nek spontani liberalizem v dejavnosti gibanj civilne družbe v 80-ih letih. Ta gibanja so sprožila slovensko demokratizacijo v kontekstu javnega nasprotovanja političnim sodnim procesom, usmerjenemu izobraževanju, smrtni kazni. Prof. Hribar se bo spomnil, da je Filozofsko društvo posebej pri tem odigralo pomembno vlogo – pri militarizmu, cenzuri medijev in podobnih zadevah. V diskurzu slovenske nacionalne samostojnosti, v sporih med levico in desnico, v katerem obe strani prispevata k izmišljeni tradiciji kot Hobbs pravi vsaki tradiciji te samostojnosti, se podčrtava spomin na prav ta ključni zgodovinski prispevek k demokratizaciji. Trdim, da se je to tudi vpisalo v temelje stranke LDS in to mogoče pojasnjuje misterij njenega nenavadnega uspeha v slovenskem političnem prostoru.
Kar zadeva t.im. razpadanje vrednot, krizo vrednot itd., o katerem veliko slišimo, bi opozoril na to, da smo vendarle pridobili demokracijo, ki pa je, žal, vpeta v kontekst globalnega kapitalizma. Temu se ni mogoče kar tako izmakniti. Odprto vprašanje je, kaj je mogoče lokalno narediti, da bi se nevtralizirali nekateri njegovi neljubi učinki. Seveda so pa lahko nekateri učinki tudi čisto zaželeni. Opozoril bi, da se recimo v okviru potrošništva in množične kulture, o kateri se dostikrat govori z zlom, podcenjujoče, kljub nekaterim pridržkom, vendarle odvija ne samo distribucija materialnih dobrin, ampak tako široka distribucija kulturnih dobrin, kot še nikoli poprej v zgodovini, kar vidimo tudi v Sloveniji.
Končno, pod 6. točko bi se obrnil še na problematiko domnevnega pomanjkanja vzgoje v šolah. V slovenskem javnem prostoru se zadnje čase vse večkrat govori, kot da pri nas ni nobene vzgoje, zlasti da ni državljanske vzgoje, patriotične vzgoje ipd. Velik del tega govorjenja – pustimo tistega, ki je nesmiselno – kratko malo ne upošteva dejstev in je na nek način tudi žaljivo za tiste, ki vlagajo veliko truda in dela na tem področju. Omenil bom samo nekaj zelo banalnih indikatorjev – da smo imeli, npr. na področju problematike državljanske vzgoje ogromno posvetov, med njimi več mednarodnih, s sodelovanjem UNESCO in Sveta Evrope; izšlo je več zbornikov na to temo, več številk revij, kot so School field, Sodobna pedagogika in Časopis za kritiko znanosti je bilo v celoti posvečeno tej problematiki. Pedagoški inštitut je izvedel mednarodno primerjalno raziskavo v okviru asociacije IAA, ki je pokazala dosti podobne rezultate, kot jih je prej predočila Mirjana Ule. Na področju izobraževanja učiteljev je bilo opravljeno ogromno, na stotine ur dela. Navsezadnje je to, kar je predlagal kolega Frane Adam, v okviru tega sistema, ki se zaenkrat seveda še implementira v šolstvu, popolnoma izvedljivo, brez vsakih ovir. Ostaja pa odprto še eno vprašanje. Jasno je namreč, da ob sodobnih metodah pouka, ki se naslanjajo na kognitivne pristope, in ob upoštevanju današnje informacijske realnosti otrok ni mogoče z ničemer indoktrinirati. Mogoče pa jim je pomagati k oblikovanju zmožnosti kritičnega presojanja družbenih realnosti, k razumevanju problemov multikulturnosti, identitete itd. V luči teh pristopov so koncepti domovinske vzgoje ali domoznanstva – v nemščini heimatkunde – zastareli in tudi zagotovo ne bi učinkovali tako, kot bi si njihovi zagovorniki želeli, ker pripisujem zagovornikom domovinske vzgoje zelo dobro intenco. Hvala lepa.
Dr. Janez Drnovšek: Hvala lepa. Prosim gospod Jože Snoj, pisatelj.
Jože Snoj: Hvala gospod predsednik, da ste me poklicali k besedi, cenjene gospe in spoštovani gospodje, vam pa hvala, če mi boste prisluhnili.
Pravzaprav mi je zelo žal, da smo omejeni na teh pet minut, kajti s tem je dinamika repliciranja izničena, hkrati pa je vsak problem, ki si ga človek zastavi, tako zožen, da je nevarnost, da postane tudi zelo poenostavljen. Sem discipliniran, kar pomeni, da sem upošteval vrednoto dogovorjene igre in še bolj razvijal vrednoto potrpežljivosti in sem spravil vse skupaj na stran in pol, ki jo bom prebral, čeprav bi jo rad govoril.
Vrednota kot pojem je nekaj, kar je vredno. In kar je vredno, je dragoceno. Brez česarkoli še tako majceno vrednega je karkoli, pa če je še tako veliko, brez vrednosti. Brez življenjskih vrednot je človeško življenje brez vrednosti. Po njih je dragoceno in vredno čuvanja in ohranjanja.
Med dragocenostjo človeškega življenja, katero je po človeku razumsko ozavédeno, in življenja vsega živega na zemlji in v vesolju sploh, o katerega zavestnosti bo človeštvo ugibalo, dokler bo obstajalo, ter med življenjskimi vrednotami teče sklenjen obtok - dragoceno poraja vredno in vredno dragoceno.
Dragocenost/svetost človeškega življenja je - kot ugotavlja tudi Tine Hribar, ko dela polemičen razloček med primordialno Svetim in religiozno sakralnim - posledica darú življenja. Od tega, kako to podarjenost umevamo in čustvujemo - ali kot dar Boga Stvarnika, Najvišjega bivajočega, Absoluta itd. itd. ali kot, popreproščeno rečeno, samozadostno životvorno zmožnost narave/materije -, je odvisno, kako dojemamo izvornost v naši zahodni civilizaciji obstoječih etičnih, estetskih, moralnih itd.itd. vrednot: ali metafizično ali, spet poenostavljeno povedano, fizično, se pravi, historično, sociološko in kar je še takih območij, ki jih je mogoče meriti z vatlom razuma.
Na tej točki svoje replike, ki želi biti konkretna in konstruktivna, se odrekam razglabljanju o zmeraj bolj globalni krizi zahodnoevropskega moralnoetičnega kodeksa vrednot, ki mu po mojem prepričanju vse od novoveškega kartezijanskega obrata usodno zmanjkuje orientir metafizične Instance in s tem resnične - ne papirnate! - medčloveške solidarnosti, ter se omejujem na specifično slovensko kriznost te krize.
Najbrž med zahodnocivilizacijskimi narodi nismo edini, zagotovo pa smo paradigmatični v tem, da med nami že od konca 19. stoletja zdaj silovito, zdaj enako zastrupljajoče potuhnjeno divja boj, ki se mu učeno reče delitev duhov, po domače pa poniglavo krepęljenje - v polpretekli zgodovini pa tudi neizmerno krvavo klanje! - med tako imenovanimi klerikalci in liberalci. Kar so prvi večinoma patinirano okorno in nerodno kdaj etičnomoralnega izbesedovali in izpostavili kot vrednoto, so drugi prebrisano posmehljivo in cinično pregriznili. Vrednota je morala biti osmešena in razvrednotena zato, ker je bila "klerikalska", ali, seveda, tudi narobe - zato, ker je bila "liberalska". S strani dedičev tistega zaplotniškega liberalstva - in nikakor ne pravega liberalizma! - se tako in spet zmeraj bolj žolčno dogaja še dandanašnji. Tudi Hribarjevo filozofsko briljiranje na temo vrednot mi s svojim prikrito pristrastnim antikrščanstvom, denimo, žal kaže v to smer.
Vzemimo za primer vrednote, kot so družina, posvečenost spočenjanja in rojevanja, domovinska ljubezen. itd. itd. - katoliška cerkev jih ne zna sodobnemu času primerno razumno prilagoditi, levica zna učinkovito minirati tudi tisto, čemur bi morala v korist nas vseh pazljivo prisluhniti. In posledica te prikrite anahronistične "delitve duhov" - zmeraj bolj prazne šole domovinsko zmeraj bolj indiferentnih otrok. A kaj bo Slovenija v EU brez slovenskih otrok? Čemú ves trud brez njih?
Rast človekove osebnosti se začne v družini in nadaljuje v šoli. Sedanji učenci bodo jutrišnji starši in krog se bo z vsemi vzgojnimi napakami in zlorabami vred spet zasukal. Šola, ki daje samó znanje in zanemarja temeljne življenjske vrednote, iz generacije v generacijo pomlajuje stare primanjkljaje. Šola je zato tudi edini člen, kjer lahko zavestna družbena volja pretrga ta pogubni circulus vitiosus.
A kakšna šola? Nikakor ne tako imenovana nevtralna, ki je ali utvara ali prevara, pač pa taka, ki bi mladim ljudem z enako zavzetostjo posredovala tako konzervativno privrženost žlahtni tradiciji kot liberalno drznost v iskanju novega, saj je interakcija med tema poloma edino ustvarjalen in prvi pogoj vsakega dosežka. Tak vzgojnoizobraževalni sistem, ki bi porajal ideološko neobremenjene, življenju odprte, samostojno misleče in ustvarjalne nove rodove Slovencev je tudi prvi pogoj za ohranjanje in razvijanje naše človeške in narodnostne identitete.
Investicija v tako šolo je za kronično obolelost slovenskega duha, ki maliči naše bistvene eksistencialne in eksistenčne vrednote, nas slabi in hromi za nov zgodovinski izziv, zato edino urgentno zdravilo in poživilo. Če se nam ta ne posreči, so in bodo tudi vse druge zaman.
Dr. Janez Drnovšek: Hvala lepa. Prosim dr. Aleš Debeljak s Fakultete za družbene vede.
Dr. Aleš Debeljak: Gospod predsednik, spoštovani zbor. Tudi jaz bom kratek, skušal se bom držati svojih petih minut, predvsem zato, ker se mi zdi, da je ena osnovnih vrednot zahodne, racionalne, moderne civilizacije spoštovanje pravil. Spoštovanje pravil je nujni, seveda pa ne tudi zadostni pogoj za to, da lahko vrednote razvijamo. Vrednote pa ne razvijamo in jih ne krepimo samo zaradi njih samih, ampak zato, da bi bolj polnokrvno in bolj smiselno živeli. S tem pa se mi zdi, da tudi prehajam v neposredno bližino tega, kar je omenjal Tone Peršak, namreč, da je pripadnost neki izbrani skupnosti tista, ki je ključnega pomena za posameznikovo življenje. Polpretekla zgodovina tega prostora oziroma teh prostorov nas je naučila, da je mogoče v imenu skupnosti nesmiselno umirati, hkrati pa smo najbrž postopoma začeli pozabljati, da posameznik izven skupnosti smiselno ne more živeti. Se pravi, da je posameznik z izbrano skupnostjo zapleten v neko nelahko razmerje, v katerem nenehno potekajo procesi identifikacije; zato bi tudi raje govoril o identifikacijah, ne pa o identitetah, da bi na ta način pokazal procesualno vedno nastajajoče, odprto in fleksibilno dogajanje načina, kako se poistovetimo oziroma kako pripadamo izbrani skupnosti. Že če pogledate ime države, v kateri živimo, vam bo jasno, za kaj gre. Republika Slovenija dramatizira in izpostavlja soočenje, medsebojno napetost, nikoli pa razrešitev dveh temeljnih načel. Na eni strani gre za republikansko načelo, ki je etnično versko slepo, iz njega izvirajo državljanske identifikacije. Se pravi z izbranim polisom, na drugi strani pa gre za Slovenijo. Se pravi za neko določeno narodno skupnost, ki se je v strukturah politične države vzpostavila kot nacija. To pa pomeni, da ni niti republikenaskega, se pravi državljanskega načela, niti nacionalnega. Se pravi, da na neki izbrani kulturi, jeziku in običaju kot utemeljenega načina pripadanja ni mogoče razrešiti v prid bodisi izključno enega, bodisi izključno drugega. Tam, kjer se je to zgodovinsko počenjalo, so ti poskusi končali v katastrofi, kakršno v 20. stoletju uteleša katastrofa homosovjetikusa, ki je priviligirala, ki je ekskluzivirala republikenasko načelo, se pravi državljansko načelo, ne transetnično, transnacionalno načelo, primer tretjega rajha, ki je priviligiral oz. ekskluziviral etnično oz. rasno načelo. Se pravi, da se ne moremo izogniti tovrstni tenziji, zato je pa tudi najbrž upanje na to, da bomo lahko prispeli do seznama oz. menija vrednot, ki naj bi bil potem obvezen ali pa vsaj zaželen za kar se le da veliko število državljanov države, v kateri živimo, prazno upanje. Je pa res, da je tenzija med republikanksim in nacionalnim načelom manj vidna zato, ker se zdi, da večinoma razmišljamo v kategorijah patriotizma, nacionalizma in demokracije.
Še nekaj besed o teh treh kategorijah, ki so ravno tako pomembne za vzpostavitev okvirja, znotraj katerega lahko sploh življenje v skladu z izbranimi vrednotami v njihovi medsebojni napetosti poteka. Patriotizem drugače, kot ga po mojem mnenju poenostavljeno razume dr. Štrajn; patriotizem je antični koncept, ki izvira iz rimske tradicije in navezanosti na izbran kraj, pokrajino, običaje, dialekt, ne nujno standardni jezik in je z dobršno mero v gotovosti mogoče predvidevati, da bo mogoče patriotizem preživel tudi morebitni konec nacionalizma. Čisto kratka prispodoba. Ko se prejšnji teden na nogometni tekmi med Slovenijo in Hrvaško dve navijaški ekipi, Vijole iz Maribora in Greendragons iz Ljubljane, nista mogli sporazumeti o enotnem nastopu, je šlo za spor med dvema patriotizmoma: mariborskim in ljubljanskim patriotizmom. Tam, kjer se pa tovrstne razlike presežejo, tam pa lahko govorimo o nacionalizmu. Nacionalizem pa spet ni samo izključno etnični šovinizem, kot ga večinoma razume levičarska politična teorija, ampak predstavlja bodisi gibanje naroda za pridobitev svoje države, bodisi javno izražanje pripadnosti izbrani narodni skupnosti, utelešeni v državi, v kateri je recimo posamezna narodna skupnost dominantna, ne pa izključna. Zato pa imamo tukaj za uravnoteženje republikankso načelo, državljansko načelo, ki je etnično versko in jezikovno slepo. Zato se mi zdi, da je nesmiselno se pretvarjati, kako je mogoče živeti v državi, v katerih že skupno življenje opravljajo samo abstraktna formalna pravila, kakršna recimo povzema pojem ustavnega patriotizma, ki ga je izumil Habermas v 80 letih. Saj tudi način dojemanja in prakticiranja pravil v vsakdanjem življenju zavisi od posebnih specifičnih kultur, navad in običajev, ki jih prinesemo s sabo. To pa pomeni, da javno življenje v nobeni državi ne more potekati samo v skladu z vnaprej zbranimi pravno-formalnimi pravili, ampak je vedno odvisno tudi od specifičnih kulturnih običajev, ki kot rečeno, so fleksibilni in nikoli fiksni. V tem pa poteka to nenehno pogajanje o oblikah in dometu te t. im. izumljene tradicije, kar se z drugimi besedami pravi nacionalne tradicije, za katero pa zato, ker je izumljen,a se pravi sestavljena pod rokami kulturnih in v naši meri političnih elit v 19. stoletju sestavljena iz koščkov mita, zgodovine, etnologije in literature in je ni mogoče odpraviti z zamahom roke ali pa z zatisnjenim nosom prezira; dejansko učinkuje zato, ker jo ljudje razumejo kot resnično, kot dejansko. Zato se mi zdi, da sklicevanje samo in zgolj na etnično slepo državljansko identiteto ne zadošča, ravno tako kot ne zadošča samo opazovanje lastnega popka, za katerega se zavzemajo radikalni nacionalisti oziroma etnični šovinisti, ki spoštujejo samo to, kar je naše, se pravi, kar je domače, medtem ko se pa soočenjem s tem, kar je drugo in drugačno, izogibajo. Patriot pa, ki ve, da je njegova pripadnost izbranemu kraju, običajem in navadam, ki so omejenega dometa, se pravi regionalnega, lokalnega dometa, da v skupnosti smiselno ne more bivati, če dojema to pripadnost kot izključno obliko pripadnosti, torej kot alfo in omego. Z drugimi besedami: ob vstopanju v EU bodo slovenski državljani še naprej soočeni z neprijetno in nenehno potekajočo napetostjo med državljansko in nacionalno identifikacijo, saj ni mogoče verjeti, da se bo EU lahko zlahka otresla bodisi enega, bodisi drugega načela, ker bi se to, kot rečeno, najbrž izteklo v katastrofi, kakršne si nihče tukaj ne želi. Hvala lepa.
Alenka Jeraj: V veliko čast mi je, gospod predsednik in vsi sodelujoči, da lahko v imenu Socialdemokratske mladine sodelujem v razpravi o prihodnosti Slovenije s stališča vrednot. Ob vstopanju Slovenije v evropske integracijske procese in ugotavljanju vrednostnih pogledov mladinskih struktur, bi izrazila zaskrbljenost, da nimajo možnosti sodelovanja še drugi pomembni akterji mladinske politike, v mislih imam predvsem Mlado Slovenijo in Novo generacijo, s katerima sodelujemo v okviru projekta 3P; prav tako bi bilo pomembno slišati mnenja predstavnikov iz študentske organiziranosti in Mladinskega sveta Slovenije ter drugih organizacij, ki izvajajo projekte nacionalnega značaja.
V SDM-ju, ki je že 14 let pomemben akter mladinskih družbenih dejavnosti ugotavljamo, da so družbene danosti za razvoj vsesplošne mladinske družbene angažiranosti vseprej kot ugodne. Mladi se soočamo s stisko po iskanju družbenih resursov za preživetje, v skladu s tem se spreminja vrednostni naboj mladine. Tudi mi ugotavljamo, da je zanimanje mladih za sodelovanje na področju kolektivnih aktivnosti majhno. Pozornost mladih je usmerjena k individualnim ciljem. Neugodni položaj pri iskanju zaposlitve, nestabilnosti in nesposobnosti institucij ter združenj za reševanje problemov še dodatno povečuje odmik mladih od širše družbene aktivnosti. Mladino zanimajo prvenstveno področja, ki se neposredno dotikajo njihove kariere ali ekonomskih možnosti, kot denimo študenti, ki se bodo širše organizirali kot skupina pritiska šele ob kratenju najbolj primarnih, ekonomsko naravnanih potreb, kot je denimo strah pred ukinitvijo bonov za subvencionirano študentsko prehrano, zmanjšanje števila študentskih postelj itd. Karierizem, svobodomiselnost, ki prši vrednote še dodatno povečuje družbeno razslojenost.
Ne drži dejstvo, da mladi nimamo vrednot, ugotavljamo pa, da so zelo razpršene. Gre za vsesplošno individualizacijo vrednot, kolezijo interesov, neorganiziranem vrednostnem prostoru, ki obkroža mlade. Seveda pa je za funkcioniranje države potreben neki vrednostni okvir, da združba lahko deluje v prihodnosti. Tu se postavlja vprašanje, kako bo država, ki ima v svojem bistvu skupno pogodbo, ki po načelo demokratičnosti družbene strukture drži skupaj sploh še lahko obstajala? V Socialdemokratski mladini menimo, da je odgovor možen v prizadevanju države in iskanju možnosti za vpetost državljanov na družbena področja, humanitarnega in prostovljnega značaja. Prepričani smo namreč, da je neposreden stik z revščino in ostalimi problemi socialnega značaja predpogoj za osmišljanje in participacijo v socialni angažiranosti mladih. Z ukinitvijo splošne vojaške obveznosti v Republiki Sloveniji, s tem ne mislim, da to ni bilo dobro, se je ta kolektivni interes, ki stremi k istemu cilju še zmanjšal.
Iz razmišljanj uvodnih govornikov lahko ugotovimo, da je za mlade ena najpomembnejših vrednot družina.
Družina je v vseh civilizacijah še vedno tista glavna, temeljna vrednota. Družina je tista, ki posamezniku nudi zatočišče, trdnost in varnost. Je še vedno tista osnovna celica družbe, iz katere otrok in pozneje mladostnik črpa vrednote in ideale, ponotranji vzorce vedenja. Ker družina mladim zelo veliko pomeni, bi morala država iskati možnosti, ki bi preprečevale strah pred mladim starševstvom, izboljšanje statusa mladim mamicam, s posebnimi programi bi morala država nuditi pomoč študentskim družinam itd.
Država, ki se zaveda pomena zdrave družine, iz katere izhajajo samozavestni in odgovorni državljani, bo z vsemi mogočimi sredstvi; davčnimi olajšavami, subvencijami…, omogočala, da družina zdrava tudi ostane. Če se član družine ne čuti soodgovoren in ni povezan z ostalimi člani družine, se tako tudi ne bo obnašal kot državljan. Ne bo čutil odgovornosti, da mora s svojim znanjem, izkušnjami in idejami, bogatiti, najprej svojo družino, ožjo okolico in širšo družbo, torej svojo domovino.
S tem prehajam na drugo vrednoto, ki bi morala prežemati družbo in vse pore družbenega življenja.
Posameznik, ki s kritičnim razmišljanjem in toleranco izide iz osnovne celice - družine, je aktiven državljan in kritik ter tako soustvarjalec družbe, ki je tolerantna, omogoča razvoj posameznika, a ga ne usmerja k individualnim ciljem, temveč k ciljem, ki so skupnimi vsem, ki na tem prostoru živimo in ustvarjamo.
Prva pesem v državi - himna, simboli, s katerimi smo uspešno prestali celoten proces osamosvajanja in niso le simboli nove države, ampak tudi skupek, vsega, kar je osamosvojitev spremljalo; odločitev Slovencev za svojo državo, prva ustava, prve demokratične volitve…
Ko naših otrok v šoli ne bo potrebno učiti kakšna sta naš grb in zastava, saj jo bodo imeli priložnost vsak dan videti in ju kot taka (nekaj vsakdanjega) tudi sprejeli, ne bo vprašanja ali bo na zastavici na sadni kupi, ki jo dobiš sredi Ljubljane, ameriška zastavica ali slovenska in bodo vsi propagandi materiali o naši državi opremljeni z zastavo in grbom in opisom le teh, takrat tudi ne bo nič presenetljivega, če bodo imeli šolarji na avtobusu na šolskem izletu zastavo in bodo državne praznike praznovali s slovensko zastavo na svojem domu.
Vzgoja v ljubezni do svoje domovine ne sme biti prisila niti je ne moremo zahtevati, pač pa jo lahko in moramo omogočiti.
Država lahko ustvari idealne pogoje za razvoj osnovne celile - družine in lahko ustvari tudi idealne pogoje za razvoj domovinske misli. Če to želi narediti. Hvala lepa.
Luka Juri: Gospod predsednik, najlepša hvala. V teh preostalih štirih minutah in dvainpetdesetih sekundah bi želel plastično ponazoriti primer nespoštovanja dveh, po mojem osnovnih vrednot. To je demokratičnost kot inkluzivnost vsakega dela družbe in enakopravnost sleherne posameznice in posameznika, glede na to, da se meni zdi, da je posameznik ali posameznica temeljni element te družbe. Menim, da bi morali tako demokratičnost kot enakopravnost kot prvi poskusiti sporočati, oz. ponazarjati javni akterji in torej v našem primeru seveda politiki. Vendar takšnima vrednotama bi predvsem morali danes dati očitni prostor, ko se pogovarjamo o prihodnosti Slovenije. Menim pa, da ta razprava danes ne odseva duha družbe, zato, ker ne odseva njene sestave. Gospod predsednik, samo dvanajst žensk je bilo od začetnih petinštiridesetih ljudi, ki je tukaj sedelo. Pa če pogledamo bolj kritično. V stalnem gremiju najdemo dr. Franceta Bernika, dr. Franceta Bučarja, g. Draga Jančarja, dr. Jožeta Mencingerja, dr. Ivana Rozmana in dr. Boštjana Žekša. Šest ljudi, nobene ženske. Od mladih je tukaj sedelo, odvisno kaj ponujamo za mlade, med tremi in devetimi osebami od petinštiridesetih. Pričakoval bi, ampak to je seveda moje pričakovanje
, da bi tukaj bila vsaj tretjina ljudi iz te generacijske sfere. Mislim pa, da razlog za to ne more biti, da aktivnih žensk ali dovolj aktivnih mladih ljudi ni. Vendar, ali ne znamo ali ne želimo ali pa, priznam, verjetno je tudi to, enostavno pozabimo na to vrednoto, torej na enakopravno zastopanost, ki zagotavlja enakopravnost vseh delov te družbe. Pa vendarle, če omenimo nekatere dele in bi se omejil na tisti del družbe, katere sem sam del, ampak zagotovo velja v večji meri tudi za drugi del, torej za ženske. Imamo npr. aktivne, in jaz sem prepričan, da bi z veseljem sodelovale predstavnice, udeleženke in udeleženci evropske mladinske konvencije. Veliko naših državljank in državljanov se je udeležilo Evropskega socialnega foruma in prepričan sem, da bi lahko veliko povedali, kar omejeno število tukaj sedečih mladih ne zna. Naj omenim žive ščite, ki so šli v Irak. Mislim, da tudi oni lahko kaj povedo o vrednotah, pa obstaja Mladinski svet Slovenije, mlada katoliška mladina, podeželska mladina. Pozval bi, da se jih pri naslednjih razpravah še bolj vključi. Je treba priznati, da je bil narejen korak naprej od zadnje razprave, kjer je bilo samo 5 žensk, mladih pa mislim, da sem identificiral samo eno. Mogoče je bil še kdo, to priznavam. Predlagam pa, nekateri so že omenili tudi možnost, da bi v okviru razprav o prihodnosti Slovenije imeli eno mladinsko razpravo o prihodnosti Slovenije. Predlagam, da bolj, kot da marginaliziramo mlade v eno razpravo, da jih poskusimo še bolj vključiti v vaše razprave. Zelo vesel sem in v čast mi je, da sem lahko tukaj osebno, ampak nas je premalo in upam, da boste upoštevali to tudi v naslednjih.
Dr. Marko Milosavljevič: Spoštovani gospod predsednik, spoštovani udeleženci razprave.
Na današnji razpravi naj si ne bi zastavljali samo vprašanja, katere so vrednote, ki smo jih najbolj uveljavili, ali bi jih morali še bolj uveljaviti, temveč tudi, kako ustvariti razmere za njihovo večje uveljavljanje. Zato ne bi govoril o vrednotah, ampak o tem, kako uveljaviti prostor in poti za zagotovitev odprte javne razprave o vrednotah. V tem pogledu je pomemben razmislek o vlogi podsistema množičnih medijev. Množični mediji so po raziskavah slovenskega javnega mnenja na lestvici zaupanja v institucije na visokem 4 mestu, takoj za družino, šolo in sosedi. Kljub temu slovenska država in družba še vedno nima jasno začrtane medijske politike in odnosa do medijev. So mediji res samo še eden od dejavnikov na trgu, eden od izdelkov na trgu, ki ga je potrebno prepustiti diktatu povpraševanja in ponudbe, ali pa so, kot kaže tudi prej omenjena raziskava, izredno pomemben dejavnik za vsako družbo, tako za njen razvoj kot stanje njenega duha, posebej pa za vzpostavljanje resnično odprte družbe? Vsi pokazatelji govorijo o pomembnem vplivu množičnih medijev na današnjo družbo, od najmlajših, ki pred televizijskim ekranom in drugimi oblikami predvsem elektronskega komuniciranja preživijo ure in ure, do starejših, ki jim množični mediji, kljub možnostim in razcvetu mobitelnega in internetnega komuniciranja še vedno pomenijo glavni vir informacij in interpretacij o lastni in drugih družbah. Množični mediji so še vedno tisti glavni forum, v katerem se razvijajo in oblikujejo mnenja in pogledi posameznikov in celih delov družbe do posameznih vprašanj. Svet, ki postaja vedno bolj kompleksen in nepregleden, se izmika našemu nadzoru. Množični mediji so še vedno tisti prostor, v katerega se zatečejo ljudje, ko želijo ugotoviti, kaj se okoli njih dogaja in kako bo to vplivalo na njihova življenja. S tem pa tudi seveda vplivajo na družbene vrednote. Zaradi navedenega je danes za vsako družbo izjemno pomembno, da ima jasno zastavljeno politiko, ne samo na področju šolstva, sociale in drugih področjih, ki pomembno vplivajo na življenje in vrednote državljanov, temveč tudi na področju množičnih medijev. Potreben je temeljit premislek, ali želimo tako občutljivo področje resnično prepustiti zgolj mehanizmom trga, ki jasno preferirajo množični okus in zanemarjajo marginalne in manjšinske, torej mehanizmom trga, ki iščejo hitri dobiček in jih dolgoročni javni interes ne zanima. Potreben je tudi premislek, kako urediti tako občutljivo področje, kako preprečiti škodljive koncentracije, kako preprečiti koncentracije prevelike moči v rokah posameznikov, ki bi na tako majhnem trgu, kot je slovenski, zelo lahko pridobili odločujoči nadzor nad medijsko sfero in s tem tudi temeljito posegli v vse javne razprave. Svobodo govora in v izbor informacij in interpretacij, ki bi do javnosti sploh prišle. Na koncu naj opozorim, da navsezadnje seveda ne gre pozabiti, da bo tudi današnja razprava in njeni rezultati ali razmisleki do državljanov in o njih pravzaprav tukaj sploh govorimo, prišla prek množičnih medijev.
Dr. Svetlana Slapšak: Rada bi začela s primerom, ki sem ga našla v referatu in to je Antigona. Jaz bi povedala, da Antigona ne živi v starem naslovu. Obstajajo namreč nove interpretacije, novo vpisovanje pomenov v Sofoklejev tekst in s tem tudi morda novi bralci, kar je moje upanje. Preteklost, iz katere črpamo konsistenčnost trajanja vrednot, se ves čas spreminja. Zahvaljujoč razširjanju znanja. Sklicevanje na Antigono ali katerokoli večno vrednoto je vprašljivo predvsem v istovšečnem skupnem področju humanistke. Ni boljšega primera za to, da se preteklost spreminja, kot imperativ, da na novo napišemo prazgodovino in zgodovino antike Slovenije, v prostoru današnje Slovenije po arheoloških raziskavah, ki jih je sprožila izgradnja novih cest. Preteklost se za našim hrbtom spreminja. Da bi sledili spremembam v znanju, torej legitimno definirali nove vrednote in re definirali stare, je še kako potrebno popularizirati znanost. Gre za šolsko in medijsko popularizacijo znanja in znanosti. Na drugi strani pa je nujno omogočiti institucijam, da konkurenčno proizvajajo nova znanja. Mislim na konkurenčnost v znanstvenem dialogu, ne pa na gospodarsko konkurenčnost, sicer pa res ne vem, kako bi branje Antigone s stališča antičnih ženskih študij prikazala kot zanimivost za gospodarstvo. S temi primeri pa poskušam, oziroma ponujam razmislek o vrednotah, ki v razpravi še niso omenjene in smo pravzaprav na koncu razprave. Te vrednote izhajajo iz nenehnega konkurenčnega dialoškega razširjanja znanja, do kritike, radovednost, intelektualne subverzije vrednot, ki postanejo represivne. Ali so te vrednote res potrebne v družbi, javnem komuniciranju v medijih pa tudi v politiki? Po mojem prepričanju še kako. Saj so edino do sedaj preverjeno sredstvo proti populizmu. In na drugi strani so ključne za oblikovanje politično korektnega javnega diskurza. Nimam nobenih premislekov, kar se tiče politične korektnosti, posebej preden so uveljavljeni standardi politične korektnosti. Z drugimi besedami - popularizacija humanistike proti populizmu. Ne gre namreč samo za pomoč, ampak tudi za samopomoč humanistiki, ki, kot dobro vemo, lahko postane sužnja populizma. Samo še en primer, bolj zabaven za konec. Atenski državljan v demokraciji je moral poznati štiri vede, da bi lahko opravljal svoje dolžnosti državljana v demokraciji. In te so bile: glasba, geometrija z matematiko, slovnica z retoriko in plavanje. Z drugimi besedami, državljan je moral nekaj vedeti, predenj se je spustil v politiko. Znanje proizvaja vrednote. Šele potem je lahko bil pošten ali manj pošten. In še nekaj, ko smo pri terminih, ki so tukaj omenjeni, omenjeni sta patriotes – patriot in polites – državljan. Patriotes je enostavno bil provincialec, politis je bil državljan. Obstaja pa še en termin, ki bi ga rada omenila in to je idiotes, današnji idiot, to je tisti, ki se noče ukvarjati s politiko. Končno v tej podobi, ki jo prevzemam iz antike in populariziram obenem, da bi predlagala te nove vrednote še en termin, ki ni obstajal v grščini, ampak ki bi ga rada omenila in ki bi ga lahko služil novemu politično direktnemu diskurzu in to je matriotes.
Stane Štravs: Gospod predsednik, hvala za besedo, hvala tudi za povabilo. Danes je bila že nekajkrat omenjena mladina, mladi in sicer v vlogi, ki jo imajo v družbi in glede njihovih vrednot. Mislim, da je pomembno, da smo tudi mi zraven. Danes smo trije za tem omizjem in upam, da bo tako tudi naslednjič.
Jaz bom kratek in konkreten, mogoče tudi provokativen. Držal se bom teme, to pa na dveh konkretnih primerih, ki sta sedaj aktualna. Govoril bom o človekovih pravicah, o strpnosti, kar se mi zdi pomembna komponenta vrednot in nekaj, kar bi se morali mi vedno zavedati in imeti v glavi. Strpnost, če definiramo to kot naš odnos do drugačnega, do tujega, do drugače mislečega. To se mi zdi še posebej pomembno sedaj, ko stopamo v Evropsko unijo in ko mej ne bo več in bo ta pretok ljudi in idej še toliko večji in zato potrebujemo neko strpno družbo, ki bo to znala sprejeti. Sedaj pa dva konkretna primera, ki sta zame osebno zaskrbljujoča in ki se dogajata v Sloveniji. Prvi je – izbrisani – danes so bili že omenjeni, če lahko diskutiramo na ravni pravnih argumentov, o čemer danes ne bom diskutiral, pa se mi zdi problematično diskutiranje na ravni čustvenih vrednostnih argumentov, kar je pa v ozadju mnogih razmišljanj, čeprav se pa mogoče manifestira v drugih besedah in to je dejansko problem vrednot. In naša družba tukaj s takim negativnim odnosom do recimo – južnih – recimo velikokrat sem slišal to besedo, mi s tem tukaj prevzemamo isto pozo superiornosti, ki jo tako preziramo, kadar nam je servirana v podobni obliki s strani naših severnih ali pa zahodnih sosedov, daljnih ali bližnjih. Tukaj se moramo vprašati, ker ima veliko ljudi tako mišljenje, kdo pa smo mi, da smo toliko boljši od drugih. Ali pa, kdo so oni – izbrisani -, da so v naših očeh manj kot ljudje, ljudje z vsemi pravicami? Ali so to tiste vrednote, ki jih imamo v mislih, ko govorimo o vrednotah Slovenije v prihodnosti?
Drug konkreten primer je džamija. Za izhodišče moramo vzeti, da ima vsaka veroizpoved pravico do svobodnega prakticiranja. In če to vemo, ker je to zapisano v ustavi in to spoštujemo, potem se debata tukaj mora končat. Od tukaj naprej se stvar poenostavi: zgraditi džamijo, kot zgraditi nek trgovski center. Pridobiti vsa ustrezna dovoljenja. V obilju teh vrtičkarskih in pritlehnih argumentov, ki nastopajo proti gradnji džamije, pa ni avtohtona? A mogoče mega nakupovalni centri pa so avtohtoni in pa katera religija in ideologija se je pa že širila na avtohtoni način? Verjetno nobena. Kar me tukaj skrbi o pogledu vrednot je to, da mora nek segment prebivalcev že leta in leta dokazovati, da si zasluži neko pravico, ki mu gre po ustavi in ki mu jo daje že zdrav razum in zakaj mi kot posamezniki in kot družba pristajamo na takšen diskurs. Me pa tudi zanima, katera skupina prebivalcev Slovenije bo tista naslednja skupina, ki bo morala dokazovati, da je upravičena do nekih ustavno garantiranih pravic? Ali se gremo takšno igro? In spet, ali je to tista družba vrednot, ki jo mi želimo in zagovarjamo? Za zaključek: ni poanta strpnosti v tem, da dopuščamo nekaj kar nam je všeč in se sploh strinjamo. Strpnost je ravno v tem, da rečemo: o.k., to pa meni ni všeč, ampak ti dopuščam, da to delaš, zaradi tega ker vem, da si svoj posameznik in imaš do tega vso pravico. Samo toliko za zaključek. Hvala.
Dr. Janez Drnovšek: Hvala lepa. Dr. Cirila Toplak s fakultete za družbene vede.
Dr. Cirila Toplak: Spoštovani gospod predsednik, cenjeni prisotni, toliko je bilo že danes povedanega o vrednotah, da mi dovolite, da z vami delim samo nekaj osebnih misli o eni izmed vrednot, ki je del nadreligioznega svetovnega etosa, o katerem je bilo govora že v uvodu, ki je prva na seznamu vrednot v Evropski ustavi, kot smo tudi že slišali, pa jo doživljam, kot da v naši družbi in hierarhiji vrednot ni v ospredju. Gre za osebno dostojanstvo. Osebno dostojanstvo se mi zdi, da je v sedanjih političnih in ekonomskih okoliščinah v Slovenji neke vrste zapostavljena ali pa če hočete, drugim vrednotam na nek način žrtvovana vrednota, čeprav po drugi strani verjamem, da lahko bistveno vpliva na odnos posameznika do samega sebe in do drugih, ter na podobo celotnega naroda. Osebno dostojanstvo je univerzalna vrednota, saj izhaja že iz same človekove danosti, da se rodi kot človek. Ni pa nekaj, kar nam kar tako gre. Osebno dostojanstvo je tudi nekaj, kar nam drugi priznavajo ali pa odrekajo. Zdi se mi, da naše odnose premalo temeljimo na predpostavki, da je prav vsak med nami vreden spoštovanja zaradi neke svoje odlike ali več njih, ki nam jih niti ni potrebno spoznati, da bi mu jih priznavali, ker je spoštovanje drugega neločljivo od njegovega človeškega stanja in ker je univerzalni skupni imenovalec enakosti ljudi dejstvo, da smo ljudje. Če posameznik ne razvije tega čuta za osebno dostojanstvo, če mu ga odrekamo, če mu ga ne priznavamo, se ne mora razvijati, ne more ohranjati zavesti o sebi kot o odrasli in odgovorni osebi in posledica tega mislim da je izrazito hierarhična družba, v kateri imajo številni posamezniki šibko samopodobo. Mislim, da je to včerajšnja družba. Realnost slovenske sodobne družbe je, žal, da je posameznik prisiljen sklepati številne kompromise, ki gredo na škodo osebnega dostojanstva, da bi si zagotovil ali ohranil osnovno ekonomsko politično ali emocionalno varnost. Pozivam vas k razmisleku, kakšno je še lahko osebno dostojanstvo delavk in delavcev, ki so po letih dela za skromen zaslužek odpuščeni, pa niso samo socialno ogroženi s tem, ampak tudi ponižani. Kakšno dostojanstvo lahko ohrani oziroma najprej razvije, potem pa ohranja slovenski državljan iz recimo romske družine, če ga okolje odklanja že kot partnerja pri igri, pa potem kot sošolca, soseda, novega člana družine, sodelavca, celo izvoljenega predstavnika oblasti. Sprašujem se tudi, kako lahko ohrani osebno dostojanstvo bolnik, katerega intima in nemoč je nenehno na očeh vsem ostalim v prenapolnjeni bolniški sobi in ne vem s koliko udarci se lahko sprijaznijo žrtvene sile v družini ali pa s koliko ranami psihičnega nasilja, ki so nevidne, ki jih ni mogoče niti sankcionirat, če nimajo druge alternative. Namenila sem se govoriti o osebnem dostojanstvu, ne le zato, ker ga doživljam kot neke vrste žrtvovano vrednoto, kot žrtev kompromisa v tem vsakodnevnem pogajanju posameznika za njegovo hierarhijo vrednot, ampak tudi zato, ker verjamem da bi osebno dostojanstvo, kot bolj vzpodbujana in uveljavljena vrednota, prinesla slovenski družbi pozitivne posledice navzven in seveda navznoter. Zlasti s strani države, z usklajevanjem samo navidezno protislovnih politik spodbujanja svobode in ohranjanja enakosti, s čimer bi lahko zavarovali posameznikovo osebno dostojanstvo in bi bili kompromisi, ki jih sklepamo med svojim osebnim dostojanstvom in vseh vrst: varnostjo, potrebami, tudi uspehom tako manj boleči. Ker prihajam iz akademske sfere, bi tukaj izpostavila samo eno konkretno možnost, to je temeljita prenova pedagoških pristopov v visokem šolstvu. Sicer pa bi rekla nasploh, da bi si bilo mogoče prizadevati v imenu spodbujanja večjega osebnega dostojanstva z manj hierarhično in na večjem medsebojnem spoštovanju temelječo komunikacijsko kulturo v družbi, kulturo večjega dialoga na vseh področjih, se pravi v izobraževanju, na delovnem mestu, med spoloma, med generacijami in ne zgolj v družini, ampak v vseh oblikah partnerstva, ki posamezniku prinašajo neko izpolnitev in varnost. Hvala.
Dr. Janez Drnovšek: Hvala lepa. S tem smo izčrpali prijavljene diskusije. Sprašujem, ali želi razpravljati kdo od tistih, ki še niste ? Če ne, bi pa vprašal, če je kakšna replika, kar smo na začetku postavili kot možno pravilo igre? Prosim dr. Toš.
Dr. Niko Toš: Moram se odzvati. Ker sem dobil besedo in ker bom zelo kratek, bi želel povedati, da sem z veliko spoštljivostjo in pritrjevanjem poslušal skoraj vse pripovedi v današnjem krogu in da bom, kot še aktiven raziskovalec v tem polju, odnesel pomembne zaznave, vzpodbude v okolje, kjer to naše raziskovanje poteka. Odzval bi se na dveh, treh točkah. Ne zato, da bi odpiral razpravo, ampak zato, da bi nakazal smer možnih nadaljnjih razprav. Denimo, zelo zanimiva, sprejemljiva razprava kolega, ker sva družboslovca, kolega Janše, ko je govoril o vsem razponu svoje diskusije. Jaz bi jo morda še bolj zaostril, od managerske nagrade v Elanu, do tristo odpuščenih delavk danes, jutri, pojutrišnjem, itn. Ampak zanimiva teza o virtuslni resničnosti, za katero bi rekel, da v meri, v kakršni je, virtuelna resničnost postaja pravzaprav del resničnosti kot take. Ne bi te misli zapletal, ampak ilustriral z razpoznavo nemških družboslovcev, kolegov, ki denimo fenomen DDR-a in vzhodne prakse danes zaznavajo kot neke vrste posebno nostalgijo, ki jo označujejo kot ostalagijo, kot vrednostni preboj praks, izkustev polpretekle dobe, ki v celoti v miselnosti ni zavržena, ampak ostaja pravzaprav kot prvina, možna ohranjanja vrednotenja na različne načine. To se kaže seveda tudi v slovenskem prostoru, tudi mi gojimo svojsko ostalgijo, torej nostalgijo za preteklim. Tukaj bom postavil provokativno vprašanje in paralelo. Pravijo, da ko so odhajali v partizane, se niso postavljali v bran ali pa v vzpostavljanje komunističnega programa revolucije. Jaz si bom postavil paralelo, ali smo Slovenci, ko smo šli na plebiscit, glasovali za kapitalizem? Mi smo glasovali za demokratično družbo, za pravičnejšo družbo, za prehod smo bili, smešno bo izzvenelo, na nek način vrednotno bolje pripravljeni v obdobju neposredno pred prehodom, kot pa neposredno po prehodu, ko nas je pritisnila realnost novih ekonomskih družbenih razmer. In to je nekje v presečišču vrednostnega sveta sodobnega Slovenca in je predmet delikatnega razvozlavanja v prehodnem obdobju. Gre namreč za vprašanje vrednotenja socialne države ali koncepta socialne države v razmerah nujnih reform. In tu se bo politika, ekonomija, kultura, pa tudi znanost srečala včasih s težko razrešljivimi dilemami, težko razrešljivimi obrazci. Nenazadnje to kaže Zahodna Evropa, vrednotenje socialne države je prisotno tudi v Nemčiji, vsi spopadi okoli reform to jasno nakazujejo in to je tudi naš problem in to je eden od problemov, ki ga bomo morali na ravni vrednot in seveda na ravni socialne, ekonomske, politične prakse razreševati. Sicer pa je iniciativ, zanimivih misli, take recimo, kot je od kolega Franeta Adama, ali pa take, mogoče bom malo absurdno ilustriral, kot je misel kolega oziroma gospoda Sušnika, predsednika državnega sveta, ki smo se mu na koncu malo nasmejali, ampak jaz bi rekel, da za tem njegovim prizadevanjem ob pravem razumevanju stvari, stoji nekaj, kar bi bilo vredno obrambe. Če gre za ohranjanje kanala vstopa civilne družbe v politično sfero, potem sem za ohranjanje državnega sveta. Državni svet je deset let nazaj pravzaprav predvsem z neke vrste kontinuirano konvencijo, bom zlorabil ta pojem, skozi vrsto razprav, ki jih je organiziral, odpiral prostor za premislek o pomembnih vprašanjih in to je tisto, kar je vredno. Mogoče ni najvrednejše tisto, kar so opravili v obliki glasovanja.
In na koncu moram v zvezi z razpravo odsotnega kolega povedati, pa ga ne bom imenoval, da ne bom tak, kot je bil on, ko je imenoval odsotnega kolega, pa veste, na koga mislim, ki je program, ki ga vodim zadnjih 36 let, poimenoval kot program pod nadzorom Udbe, kot izraz tajne oblasti itn. Ne bom zadeve zapletal, povedal bom samo to, da je program, ki ga vodim, pa se bom omejil samo na čas od 90. leta naprej, mednarodno kompatibilen, da raziskave vrednot, ki po svojih rezultatih pečejo včasih tudi mene, tudi v zvezi z izražanjem odnosa do cerkve, religije in vrednot, ki jih cerkev uvaja ali za njih vzgaja v slovenskem prostoru, da je ta raziskava nastala na katoliški univerzi v Tilburgu, da je razvita kot vsesvetovna raziskava v rokah ameriškega ključnega raziskovalca vrednot Ingelharta in da teče paraleleno v 40-ih deželah. Da enako teče raziskava, tako zvana ISSP, ki je razvita tudi pod našim vplivom, ampak sočasno z dominantno vlogo raziskovalcev iz Michigana, Manhaima, Berlina, Koelna, Londona, Esexa. Da je raziskava denimo, ki je ob njej ta pelin pri kolegu, ki je raziskavo označeval, raziskava »Aufbruh der Kirchhen« in »Ost und Mitel Europa« bila razvita v kolosalnem sodelovanju med tremi sociologi. Eden je madžarski sociolog
Mitloš Tomka, drugi je avstrijski sociolog
Paul Culener, ki je tudi dekan katoliške teološke fakultete ali pa je bil na dunajski univerzi in tretji je bil Niko Toš. In ta raziskava je bila izvedena v srednjem vzhodnoevropskem prostoru in je pokazala določeno predstavo o odnosih, ovrednotenih v prostoru delovanja cerkve in izražanja religioznosti. Absurdno je takšno početje, ki temelji na strokovni metodologiji in največji vestnosti in usposobljenosti kvalificirati s tako zavrženimi izrazi, kot je to storil nenavedeni kolega. Mislim, da take debate prav gotovo ne služijo v bran tistemu, kar on želi braniti. Hvala lepa gospod predsednik.
Pa še to, Zdenko Roter je moj osebni prijatelj, ker je bil poimenovan, bom tudi to dodal. Hvala lepa. In ga seveda visoko cenim.
Dr. Janez Drnovšek: Hvala lepa.
Naknadno se je prijavila k razpravi še mag. Tanja Salecl, direktorica Urada za enake možnosti. Prosim.
Mag. Tanja Salecl: Hvala za besedo gospod predsednik in hvala za povabilo. Spoštovane udeleženke in udeleženci, v bistvu bom zelo kratka, ker sem pripravila pisni prispevek, rada bi pa samo izpostavila eno pomembnih demokratičnih načel in eno pomembno vrednoto, to je enakost spolov, na katero se dostikrat v razpravah rado pozabi. Danes me pa zelo veseli, da so že moji predhodniki oziroma predhodnice in predhodnik na to opozorili. Jaz bi se navezala na podatek prof. Toša in sicer v grafu o vrednotah iz slovenskega javnega mnenja, kjer vidimo, da je enakost med spoloma vrednota, ki je zelo visoko uvrščena oziroma na prvem mestu, ampak v praksi pa žal temu ni tako. Ta razkorak med načelno ravnijo in prakso je zelo velik. Če se tukaj zelo na hitro dotaknem samo nekih področij: to je prav gotovo trg dela, kjer poznamo veliko vertikalno in horizontalno segregacijo, razliko v plačah; potem je tu delitev dela v gospodinjstvu med partnerjema oz. v družini še vedno v prid moških; in neko kritično področje, ki je pri nas, je področje političnega zastopanja, politične zastopanosti, delež žensk v politiki, kjer bi izpostavila samo to, da je Slovenija država med pristopnicami, ki nima nobene opazovalke, torej med tistimi tremi državami v evropskem parlamentu, ki nima ženske. In tudi drugače je delež žensk v parlamentu in v vladi izredno nizek v primerjavi z drugimi evropskimi državami. Kot je opozorila že gospa Anica Mikuš Kos, je ravno pri vrednoti enakosti ta razkorak med načelom in prakso zelo velik, kar odraža tudi to področje enakosti spolov.
Enakost spolov je v Sloveniji vrednota, ki je vgrajena v splošni sistem vrednot, kar nam pa manjka, so pa v bistvu mehanizmi za promocijo politike enakih možnosti. To so mehanizmi, ki so razviti v drugih kapitalističnih državah, v državah z daljšo demokratično tradicijo, kot so nediskriminatorna zakonodaja in oblikovanje posameznih ukrepov, metod, ki pripomorejo k enakosti v praksi. Pri nas bi poudarila, da smo naredili prvi korak v zvezi z enakostjo spolov in sicer z novo delovno zakonodajo, s sprejemom zakona o enakih možnostih žensk in moških in s sprejemom zakona o starševskem varstvu ter, kar je izredno pomembno za enakost spolov, ohranili smo model solidarnosti na socialnem področju. Drugi korak, ki bi ga izpostavila in ki nas čaka, pa je veliko težji in to je uveljavljanje te politike v praksi. To pa je možno le v primeru, če bomo o vrednotah individualizma in samouresničevanja, torej ob teh vrednotah, enakovredno njim v bok postavili tudi enakost in solidarnost. In to ne samo na ravni načel, temveč v vsakdanjem življenju. S tem bi končala. Hvala.
Dr. Janez Drnovšek: K repliki se je javil še gospod Janez Janša.
Janez Janša: Hvala za besedo. Jaz prej nisem polemiziral z raziskavo g. Toša, sem samo uporabil podatek iz tega in tudi ne mislim to pojasnjevati še enkrat, samo odgovoril bi na ugotovitev, zakaj so Slovenci glasovali na plebiscitu. Vi ste rekli za demokracijo. Demokracija je omogočila plebiscit, do volitev je prišlo prej in na nek način je bila Slovenija z eno nogo ali pa z eno nogo in pol v času, ko smo na plebiscitu glasovali o samostojnosti, že v kapitalizmu. Se pravi, imeli smo formalno demokracijo, veljal je Markovičev zakon, ki je na nek način uvajal zelo grob kapitalizem, brez nadzornih mehanizmov in tako naprej, tako da to stanje je bilo v veliki meri takrat dejstvo. Definicija tega, zakaj se je odločalo na plebiscitu, pa je podana v tisti izjavi o dobrih namenih in večina ljudi je najbrž temu sledila. Tisto, kar sem hotel ilustrirati s tem vašim podatkom je, da očitno v Sloveniji pojmi, ki označujejo neka stanja, neke sisteme in ki veljajo praktično v vsem zahodnem svetu, ne veljajo enako. Ne pomenijo isto in ta primer je naravnost dober. Se pravi, ljudje se ne poglabljajo v pojme, ampak na nek način reagirajo na pojme, kot na predsodke, vcepljene skozi dolgo zgodovino.
Dr. Janez Drnovšek: Hvala lepa, želi še kdo razpravljati? Lahko počasi zaključimo. Zdržali smo dobrih pet ur in pol, kar je solidno. Zahvalil bi se vam za vaše prispevke, za potrpežljivost. Tudi predstavnikom medijev za potrpežljivost v spremljanju našega pogovora. Mislim, da je bil zelo zanimiv, zelo koristen, slišali smo veliko različnih pristopov k tej temi, ki je dejansko zelo zelo široka in jo je težko povsem omejiti, jo težko, kot sem že uvodoma dejal, definirati. Mislim, da smo se dotaknili številnih zelo pomembnih vprašanj našega življenja, naše prihodnosti. Ne bom poskušal delati povzetka ali spraviti na skupni imenovalec tako zelo različnih razprav, kot smo jih slišali. Glavni namen tega pogovora je bil, da to razpravo odpremo in jo potem tudi na različne načine, v različnih oblikah, institucijah ali izven institucij tudi nadaljujemo. Upam, da bo imela kakšen učinek. Povabili smo predstavnike politike, različnih strok, tudi mladih, čeprav očitno imamo različne kriterije o tem, kdo je mlad in kdo ne. Nekateri imamo bolj tolerantne kriterije, nekateri manj. Mislim, da je bil naš dialog pozitiven, strpen. Pomembno je že to dejstvo, čeprav imamo v marsičem različna mnenja in to me tudi opogumlja, da nadaljujemo s takšnimi pogovori. Vsaj zaenkrat so odzivi takšni, so pozitivni. Upam, da se bo porodila tudi kakšna konkretna iniciativa, danes je bila ena omenjena, s strani dr. Adama o prostovoljnih delih v okviru šolskega sistema. Želim si, da bo še kakšna takšna iniciativa našla mesto v našem sistemu oziroma, da se bo uresničila. Še enkrat se vam zahvaljujem in nasvidenje na prihodnjih pogovorih.
No documents found