NA POTI K RAVNOVESJU
Predgovor predsednika republike Milana Kučana h knjigi podpredsednika ZDA Al Gore-a

Ljubljana, 18. november 1994


Oblast ni samo moč. Je tudi odgovornost. Za življenje danes in v prihodnje. Predvsem tudi za zapuščino, ki jo bodo podedovali zanamci. In za ravnanje s tistim, kar nam je bilo izročeno kot dediščina vseh rodov, ki so na Zemlji živeli pred nami. Na to opozarja knjiga Na poti k ravnovesju, ki smo jo zdaj dobili tudi v slovenskem prevodu. Ob pravem času. V času, ki je zaznamovan z izzivi samostojnega življenja slovenske države. V času, ko ob prvih uspehih in izkušnjah te velike spremembe že razpoznavamo našo prihodnost in jo prepoznavamo v razsežnostih sveta, njegovega razvojnega nemira in razpotij. Prihodnost je treba znati prepoznati in se naučiti upravljati jo. Zato je temeljnega pomena opredelitev in strukturiranje sistema vrednot in načel, ki nam bodo uravnavala vsakodnevno življenje in dejanja. Tako v odnosih s sočlovekom kot tudi v nikoli končanem dialogu z naravo. To velja tudi za odločitve, s katerimi se upravlja država in od katerih je odvisna kakovost življenja prihodnjih rodov na Slovenskem.

Civilna gibanja, mednarodne konference in konvencije, projekti, globalni svetovni modeli rasti, posebne raziskave in posamezniki, ki se ukvarjajo z nevarnostjo propada ekološkega sistema Zemlje, sistematično zbirajo vedno nove podatke, ki verodostojno pričajo o izjemnem pomenu ekološke zavesti, znanja in razumevanja sveta, predvsem pa o nujnosti vgraditve ekološkega načela v sistem vrednot civilizacije tretjega tisočletja. Na individualni in na nacionalni ravni.

Knjiga podpredsednika ZDA Ala Gora je bogat vir informacij o neodgovornem in škodljivem poseganju človeka v okolje in o dolgoročnih posledicah neuravnoteženega razvoja; je razlaga svetovne ekološke krize; je razmišljanje o razmerju med človekom in njegovim razvojem, Zemljo in naravo; je nova spodbuda in pobuda za ozaveščanje, razumevanje in delovanje v prid naravnega ravnovesja ekološkega sistema Zemlje. Knjiga je tudi izraz dejavnega in prizadetega odnosa politike do enega izmed temeljnih vprašanj človeštva na prelomu tisočletij. Al Gore ga je in ga udejanja prepričano kot senator in podpredsednik ZDA tudi v predlaganem strateškem ekološkem načrtu za ponovno vzpostavitev tega ravnovesja. Al Gore ga imenuje Svetovni Marshallov načrt, kar kaže na prepričanje, da bodo ideološke delitve, tako značilne za 20. stoletje, presežene, kajti nadomestile jih bodo povsem realne, a sila zahtevne dileme obstoja in razvoja človeštva. To so dileme, kako zavarovati življenje vseh živih bitij na Zemlji in kako preprečevati negativne posledice človekovega razvoja na življenje na Zemlji in v vesolju. Človek ni odgovoren le za kakovost svojega in človeškega življenja nasploh, ampak za življenje slehernega bitja na Zemlji, kajti samo on s svojim ravnanjem posega v naravni red stvari in to življenje ogroža.

Sekanje tropskih deževnih gozdov je res daleč od Slovenije, izginjanje močvirja Everglades na Floridi in Aralskega jezera ter starih gozdnih sestojev na pacifiškem severozahodu Združenih držav ne zadevata neposreden Slovenije, prav tako ne erozija prsti na Srednjem zahodu in izguba vegetacije in prsti v Himalaji, Bajkalsko jezero in suše v Sahelu so s slovenskega vidika prav tako daleč. Toda Al Gore upravičeno opozarja na "sindrom domačega dvorišča" in na usodno povezanost in soodvisnost sveta in življenja na našem majhnem planetu. Kar se dogaja s pragozdom v porečju Amazonke, se dogaja vsem nam. Tanjšanje ozonske plasti v stratosferi in motnje v podnebnem ravnovesju to že dokazujejo. Nihče v tem svetu ne more ne živeti in ne preživeti sam, ločen od drugih. Nihče v razmerju do narave ne more početi ničesar, kar ne bi imelo posledic za vse.

Toda so tudi stvari, ki se dogajajo na našem, slovenskem dvorišču: urbanizacija se je zajedla na podeželje in obdelovalna zemljišča, ne da bi bil ustrezno izkoriščen in urejen ves urbani prostor; v zadnjih 25 letih se je kmetijska površina zmanjšala za 78.723 ha, ob tem ko imamo v Sloveniji že tako za tretjino manj njiv in vrtov na prebivalca kot v Zahodni Evropi; gozdovi poraščajo 50,6% Slovenije, kar 43% površin je ogroženih zaradi erozije, hudournikov in plazov; posebno vprašanje je propadanje gozdov zaradi onesnaženosti zraka; ogroženih je 8% rastlinstva; ob prehodu v nov družbenogospodarski sistem so se posamezni deli gozdov tudi nestrokovno in čezmerno sekali; s preiskavami podtalnice iz Kranjsko-Sorškega polja, ki je največji vodni vir v Sloveniji, je bilo ugotovljeno, da je bilo oporečnih kar 90% vzorcev, dve petini ozemlja Slovenije sta kraški, kjer je oskrba z vodo še vedno primarni problem, mnogi izviri pa sploh niso več čisti; registriranih imamo 2200 industrijskih in kmetijskih ter 650 obrtniških onesnaževalcev voda; čisti se komaj 1/7 odplak; na kmetijskih in vodozbirnih območjih je preveč nitratov; v površinskih vodah so mnogi nevarni kemični elementi in spojine; v zadnji stopnji najbolj onesnaženih voda je še 11 rek oz. njihovih delov; še vedno ne vemo, kam z radioaktivnimi odpadki; nismo dokončali sanacije termoelektrarn in še vedno je v kurilni sezoni prevelik izpust strupenih snovi iz neštetih kurišč. Lahko bi še našteval.

A že povedano več kot prepričljivo vsiljuje vprašanje, ali to našo slovensko deželo res upravljamo tako, da nam bodo zanjo hvaležni naši vnuki. Veliko hitreje, bolj domišljeno in odgovorno kaže nadaljevati z že začetim pospravljanjem slovenskega ekološkega dvorišča. Ekologijo smo kot vrednoto že vgradili v pravne temelje države. V Ustavi je ekologija opredeljena kot sestavina gospodarskih in socialnih razmerij; opredeljena je tudi pravica do zdravega življenjskega okolja; imamo Zakon o varstvu okolja in kot kazniva dejanja opredeljena dejanja zoper varstvo narave in okolja v Kazenskem zakoniku Republike Slovenije. V praksi se je začelo uveljavljati načelo "onesnaževalec plača"; ustanovljen je Ekološki sklad RS; pripravljen je Integralni koncept ravnanja z odpadki v Sloveniji; izvajajo se posamezni projekti v okviru Slovenskega ekološkega projekta in pridobivajo sredstva pri mednarodnih finančnih ustanovah; Slovenija se posvetuje s tujimi strokovnjaki na številnih mednarodnih posvetih in konferencah na temo okolja, do konca letošnjega leta naj bi ratificirala Konvencijo o podnebnih spremembah in se kot polnopravna članica udeležila mednarodne konference držav podpisnic konvencije, ki bo spomladi 1995 v Berlinu.

To ni malo. Pa vendarle bistvenega preskoka še nismo dosegli. Pomena odnosa do okolja in njegovih posledic na kakovost življenja, na življenje prihodnjih rodov, na razraščanje nevarnosti, da bi postala ekološka kriza neobvladljiva, še nismo povsem vtisnili v našo zavest in v naša razmišljanja, v sistem vrednot posameznika in slovenske družbe v celoti. Hitrejša gospodarska rast in razvoj, podprta s hitrim tehnološkim napredkom, nista sama sebi namen. Reševanje ekoloških vprašanj in ekološko načelo morata prav zato postati sestavni del odločitev o prihodnosti Slovenije in izbiranja alternativ. Tu vidim zahtevno in odgovorno nalogo slovenske politike. Pa tudi civilnih pobud, ki jo morajo k temu nagovarjati, opozarjati, nadzorovati, pa tudi protestirati in se upirati nerazumnim dejanjem in odločitvam. Ekologija ni ustavljanje razvoja. Je iskanje ravnovesja med neustavljivo željo človeštva po napredku in odgovornim odnosom do narave v večnem procesu menjave med njo in človekom. Ali, kot pravi v svoji knjigi Al Gore: "V sedanjih razmerah stojimo pred vrsto odločitev, ki so težje kot kdaj koli v zgodovini človeštva. Naloga politike je, da pomaga pri ugotavljanju alternativ, vzbuja javno zavest o bližajoči se nevarnosti in spodbuja odločitve, naravnane k takšnemu skupnemu ukrepanju, ki ima dovolj možnosti za uspeh. Nobenega dvoma ni, da lahko ob zadostnem soglasju o naših ciljih dosežemo želeno zmago."

Ni ga najbrž šolanega Slovenca, ki ne bi poznal Minattijevega verza, ki pravi, da "nekoga moraš imeti rad. Pa čeprav kamen ali travo." Mislimo na to, da zaradi naše brezbrižnosti morda ne bo niti trave niti reke in ne drevesa, ki bi jih lahko imeli radi.