Javni nastopi

ZAKON O PREDSEDNIKU REPUBLIKE
Dr. Miha Ribarič, svetovalec predsednika in dr. Matjaž Nahtigal, direktor službe vlade za zakonodajo, v Studiu ob 17-ih
Magnetogram pogovora z gostoma v studiu

Ljubljana, 13. maj 2002


TATJANA PIRC: Lepo pozdravljeni, spoštovane poslušalke in poslušalci. V parlamentarni proceduri je predlog zakona o zagotavljanju pogojev za opravljanje funkcije za predsednika republike, ki ga je vlada sprejela konec marca. Pisali so ga na ministrstvu za notranje zadeve, vladne službe, pri tem pa je sodeloval tudi Urad predsednika države. Pobuda, da je treba položaj oziroma pogoje za delo predsednika države urediti s posebnim zakonom, pa je stara že nekaj let, najmanj od leta 99, ko je sklep o tem sprejel državni zbor. V današnjem Studiu ob 17.00 bomo skušali z našimi sogovorniki predstaviti vsebino, namen, posledice tega zakona, odgovoriti na nekatere pomisleke, ki se pojavljajo v javnosti, slišali bomo nekaj mnenj predstavnikov parlamentarnih strank, pogledali pa bomo tudi, kako je položaj predsednikov urejen v nekaterih drugih državah. Najprej pa prisluhnimo poročilom. V današnjem Studiu ob 17.00, kot rečeno, bi vam radi predstavil,i bom zakon navedla z nekoliko skrajšanim imenom, predlog zakona o predsedniku države. Najprej bom pozdravila gosta, to sta dr. Miha Ribarič, svetovalec predsednika republike in dr. Matjaž Nahtigal, direktor službe vlade republike Slovenije za zakonodajo, lepo pozdravljeni. Morda na začetku, čeprav smo že nekajkrat lahko prebrali, kakšni so osnovni razlogi, da se je ta zakon sploh začel pisati?

MATJAŽ NAHTIGAL: Torej potreba po tem zakonu se kaže že dlje časa, lahko rečem že praktično od nastanka nove ustave, ko so se posamezni nosilci državnih funkcij, pogoji za njihovo delovanje, za izvajanje njihovih funkcij, urejali z zakoni. Tako imamo zakon o poslancih, zakon o vladi, zakon o ustavnem sodišču. Tako da je predsednik republike pravzaprav edini nosilec državne funkcije po ustavi, ki pa nima pogojev za izvajanje funkcije opredeljenih tudi v zakonu.

Doslej je bila njegova funkcija, oziroma pogoji za izvajanje njegove funkcije urejeni zgolj v prehodni določbi zakona o poslancih, ki je bila nekako tudi od začetka mišljena zgolj kot začasna rešitev. Ta pa je, kot se velikokrat zgodi v pravni praksi, ostala dlje časa, vse dokler ni pravzaprav državni zbor naložil vladi, že leta 1999,naj vendarle pristopi tudi k izdelavi tega zakona. Na podlagi tega sklepa državnega zbora je pristopilo k pripravi tega zakona najprej ministrstvo za notranje zadeve, ki je začelo pripravljati ta zakon, po nekem času je vlada prenesla dokončanje tega zakona na službo vlade za zakonodajo, ki pa se je pri pripravi zakona posvetovala tudi z drugimi pravnimi strokovnjaki z različnimi znanji, se je obširno tudi primerjalno podučila o tem, kako imajo v nam primerljivih drugih ureditvah urejen ta zakon in seveda je izhajala tudi iz naše ustavne in siceršnje pravne ureditve in pripravila predlog zakona, ki je končno prišel na vrstni red na vladi letos konec marca, ko ga je vlada tudi obravnavala in potrdila ter poslala v parlament v začetek zakonodajne procedure in ga seveda ocenila kot ustreznega in primernega za začetek te procedure v parlamentu.

PIRC: Poleg pravnih razlogov verjetno ostaja tudi razlog, ki se je izoblikoval v desetletnih izkušnjah. Kaj pravite dr. Ribarič?

MIHA RIBARIČ: Mogoče bi najprej zaradi poslušalk in poslušalcev rekel, da funkcija predsednika republike, njegove pristojnosti, vse to je določeno v ustavi in pa posameznih zakonih. Tako da to, o čemer sedaj govorimo, to je zadeva, ki naj uredi materialne, finančne, tehnične pogoje, zlasti pa obveščanje, informiranje predsednika republike. V drugih državah, če zadevo malo pogledamo, najkrajše rečeno, je to zelo različno urejeno. Moram reči, ko sem hodil po raznih predsedniških uradih, so nam povedal, da se zelo veliko stvari razume že samo po sebi. Zlasti informiranje, pa tudi financiranje in tudi razumevanje funkcije šefa države je razumljivo v državah, ki imajo dolgo tradicijo, pa čeprav tudi zelo zanimive in težke izkušnje - kot je na primer Nemčija. Vendar so tam stvari že drugače vpeljane. Izgleda, da je dobro zlasti v taki državi kot je naša, ko se šele pridobivajo izkušnje samostojne državnosti, če je tako kot je kolega dr. Nahtigal rekel, če so vendar te stvari popolnoma jasno urejene v parlamentu. Tako da ni nobenega dvoma, kaj predsedniku pripada, katere prostore lahko uporablja, kakšne so njegove službe, kdo je dolžan zagotoviti njegovo obveščanje in tako naprej.

PIRC: Bi morda lahko odgovorili tudi na tisto vprašanje o desetletnih izkušnjah, recimo obveščanje ste omenili. So s tem tudi kakšne grenke izkušnje, da predsednik ne dobi informacije pravočasno?

RIBARIČ: No, glede grenkobe bi rekel, da je na takih funkcijah treba imeti že malo debelejšo kožo.

Zanesljivo pa izkušnje niso najboljše. Ali še bolj konkretno. Mi imamo določbe o obveščanju recimo v zakonu, ki ureja zunanje zadeve, recimo v zakonu o obrambi imamo tako določbo, v poslovniku vlade, ne pozabiti seveda tudi na poslovnik državnega zbora, imamo take odločbe v zakonu o Sovi, Slovenski varnostno obveščevalni agenciji in še kje. Vendar ugotavljamo, da ravno o nekaterih ključnih zadevah in v realnem času - to se pravi, da šef države, predsednik republike ne izve šele iz radia, televizije, iz časopisa, da se je to in ono zgodilo, da je to in ono šlo čez mejo in podobno - ugotavljamo, da ta stvar še vedno ni zadovoljivo rešena. Moram tudi še naprej reči, da noben zakon tega sam po sebi ne more zadovoljivo rešiti, če pri drugih organih, pri drugih nosilcih funkcij ni jasna predstava, ne glede na to, kdo je predsednik republike, da mora, če hoče dostojno opravljati svojo nalogo, predstavljati državo in opravljati druge naloge, biti predsednik tekoče obveščen o vsem.

Ali še drugače povedano, tudi aktualni predsednik je že večkrat rekel, da si je težko predstavljati, kaj bi lahko bilo takega, kar bi drugi državni organi lahko vedeli, predsednik pa ne. Seveda, ne gre za nikakršno poseganje v posamične postopke. Ampak vendar, šef države mora povsod po svetu biti o vsem obveščen. Ko sem hodil po svetu, če se še enkrat na to malo vrnem, so mi po drugih uradih razlagali, da je osnovni problem ljudi pri predsedniku republike v tem, da naredijo selekcijo, ker pride na primer, v kakšni sosednji državi 1000 depeš na dan in je treba pregledati, kar je res nujno; ali pa da recimo, ravno so nam nekje razlagali, kar se tiče obveščevalnih služb, da tisto, kar je najbolj zanimivo, pravzaprav zelo redko pride. In tako dalje in tako naprej.

PIRC: Omenili ste primerjalne študije, nekako se mi zdi, da je kar precej rešitev povzetih, pa seveda prikrojenih za naše potrebe iz Nemčije?

RIBARIČ: Ja, pri Nemcih je recimo kar se tiče obveščanja zadeva zelo zanimivo urejena. Oni imajo že v ustavi, kot pravijo temeljnemu zakonu, določbo, da se poslovnik vlade lahko sprejme ob soglasju šefa države, njihovega bundespresidenta. No, in v tem poslovniku piše in tudi dejansko se tako izvaja, da bundeskancler, predsednik njihove zvezne vlade tekoče obvešča predsednika republike, pismeno in po potrebi ustno in da je šef urada predsednika republike redno vabljen, in tudi dejansko se tako izvaja, na seje vlade zaradi informiranja, s pravico samo poslušanja, brez pravice glasu. Torej oni so, ko so delali svojo ustavo po vojni, veliko razpravljali o tem, kako zagotoviti, da bo predsednik republike resnično obveščen - seveda, imeli so tudi lepo izkušnjo s Hindenburgom, pa s Hitlerjem, - so zelo veliko razpravljali o tem, recimo, ali naj bo njihov predsednik vrhovni poveljnik ali ne. Potem so se odločili, da ne. Razmišljali so, da sploh ne bi bilo te funkcije, ali pa kolektivna. Skratka nemška izkušnja je prav gotovo, čeprav ne edina, zelo zanimiva.

PIRC: Dr. Nahtigal, ker smo se za dlje časa ustavili pri obveščanju, v predlogu sta posebej omenjena predsednik vlade in predsednik državnega zbora, ki sta dolžna pravočasno in dobro obveščati?

NAHTIGAL: Kakor seveda tudi ministri in nosilci drugih javnih funkcij obveščajo predsednika republike o zadevah, ki se nanašajo na izvrševanje njegove funkcije in pristojnosti, s čimer seveda omogočajo, tako kot je predhodno povedal tudi dr. Ribarič, opravljanje funkcije predsednika republike.

PIRC: Je pa to še vedno, tudi če bo tako uzakonjeno, ne, kot neka, kaj, politična odgovornost, kazenskih sankcij ni?

NAHTIGAL: Rekel bi neke vrste demokratični ustavni standard. Veliko stvari je, ki jih je možno precizirati z zakonom, menim tudi, da je tudi ta zakon korak naprej v tem smislu, da bolj precizira razmere med posameznimi nosilci oblasti v smislu obveščanja, neke njihove kurtoazije, seveda so ključne pristojnosti, njihova razmerja in odgovornosti seveda povsem natančno že opredeljena seveda z ustavo. Ta zakon zgolj določa njihovo neko vsakodnevno poslovanje in komuniciranje, veliko tega je seveda tudi stvar stopnje razvoja, standardov, politične kulture, vsega tega, kar pridobivamo s časom, z izkušnjami, z vsakodnevnimi poslovanji, tudi s podučevanjem iz primerjalnih, nam primerljivih drugih držav.

PIRC: No tudi mi smo malce pogledali kako je tujini, nemški primer nam bo predstavil dopisnik Peter Habjanič:

PETER HABJANIČ: Sedanji predsednik Zvezne republike Nemčije Johanes Rau je 8. povojni nemški predsednik, ki je bil na ta položaj izvoljen pred slabimi tremi leti. Mandat traja 5 let, ponovno pa je lahko izvoljen le še enkrat. Predsednika države lahko izvoli posebna zvezna skupščina, ki jo sestavljajo poslanci parlamenta in zveznih dežel. Izvolitev predsednika države pa je njihova edina naloga in se tudi samo ob tej priliki zberejo. Predsednik mora biti Nemec z volilno pravico in star najmanj 40 let. Trije predsedniki Nemčije še živijo. In sicer Roman Herzog, Richard Von Weisszecker in Walter Schell. O tem, kakšne pravice uživajo potem, ko se jim je iztekel mandat, ureja poseben zakon.

Tako imajo po prenehanju mandata pravico do svoje pisarne s sekretarjem, stroške krije država. Po potrebi, oziroma če se počutijo ogrožene, pa tudi do varnostnika. Bivši predsedniki dobivajo še naprej tako imenovano častno predsedniško plačo, vendar brez vseh dodatkov, ki jih ima predsednik države. Njihov uradni naziv je bivši predsednik države in kot takšen uživa še naprej velik ugled v družbi.

PIRC: No tako, nekaj podatkov o nemških izkušnjah in urejanju položaja predsednika. No morda če malce se sprehodimo skozi zakon, 3.člen govori o prostorih za delovanje urada predsednika države, protokolarnih objektih in tudi o tem, da vlada določi v soglasju s predsednikom tudi prostor, kjer predsednik prebiva. Ali ta člen že odpira možnost, da bo slovenski predsednik enkrat v prihodnosti v času mandata prebival v rezidenci, kot je navada v mnogih drugih državah?

NAHTIGAL: Tega v tem trenutku ni mogoče dokončno reči, to bo stvar dogovarjanja med vlado in predsednikom republike, predsednico republike morda kdaj v prihodnosti. Torej bo stvar odnosov med uradom predsednika vlade in vlado in uradom predsednika republike na drugi strani, ki bodo zagotovo poiskali v skladu z njihovimi razmerji, pristojnostmi in odgovornostmi zagotovo in tudi možnostmi tudi ustrezne rešitve glede omenjenih prostorov na ta način, da bo seveda funkcija predsednika republike izvajana v skladu z ustavnimi pristojnostmi in seveda z ustreznimi možnostmi, reprezentanco in vsem, kar tej funkciji po nekem ustaljenem redu pripada.

PIRC: Dr. Ribarič, kaj vi menite o tem?

RIBARIČ: Ja menim, da je dobro, da zakon predvidi možnost stanovanja, po domače povedano, predsednika republike. Kajti s tem se izognemo vsakemu dvomu o tem, kdaj lahko aktualni predsednik republike uporablja protokolarne objekte, objekte v državni lastnini. Jaz vem, da je recimo v eni od sosednjih držav celo tako urejeno, da ta pravica pripada predsedniku republike in je celo predvideno, da če ne uporablja te možnosti, da dobi celo neko nadomestilo.

No, moram reči, da po zakonu možnost stanovanjske rezidence za aktualnega predsednika ne pride v poštev. Je izrecno izključena. Tako da ne bi bilo kakšnega dvoma o tem, da bi hotel aktualni predsednik še ob koncu mandata kakšno državno rezidenco za stanovanje. To mislim, da je treba posebej ugotoviti.

Če bi pa človek tako malo praktično pogledal, pa mislim, da je dejansko prav, da si ena dostojna država, in naša Slovenija nedvomno je, privošči to, da njen šef države, pa najbrž je to podobno tudi za predsednika vlade, da ima možnost tudi v svojih domačih prostorih sprejemat ljudi.Lahko je pa celo kombinacija, da prebiva kar v prostorih, kjer je tudi urad, tako da je to eno z drugim. Mislim, da je to zelo racionalno, vsakomur tudi razumljivo.

PIRC: No in morda še nekaj besed o uradu predsednika republike, ki je seveda tudi tema zakona, ki ga danes predstavljamo. Ta ima generalnega sekretarja, namestnika njegovega, svetovalca, administrativno tehnično osebje. Seveda pa število zaposlenih v uradu ni predvideno v predlogu zakona. Kaj to pomeni, da bo število zaposlenih odvisno od vsakega aktualnega predsednika?

NAHTIGAL: Od proračunske postavke seveda, ki jo bo vsak urad predsednika republike imel v vsakokratnem proračunu, ki bo šel čez celotno predvideno proceduro za sprejemanje proračuna in bo potrjen v tisti meri, kot bo to odobril vsakokrat državni zbor. Kot vemo, te rešitve urada predsednika republike, ni nobena skrivnost, je ta zakon povzet oziroma nekako izhaja iz dosedanjih desetletnih izkušenj in delovanja predsednika republike, iz potreb za uspešno in učinkovito delovanje takšnega urada glede potreb po različnih svetovalcih, strokovnjakih za posamezna področja in vprašanja, ki so tudi dokaj obsežna glede vseh obveznosti, ki jih predsednik republike opravlja. V tem trenutku obstaja zgolj odlok o uradu predsednika republike, je pa na mizi predlog o tem, da se urad predsednika republike ustrezno uredi v zakonu in seveda se na podlagi tega zakona pripravi sistemizacija za določeno število svetovalcev, akt o notranji organizaciji in sistemizaciji, ki ga pripravi generalni sekretar v soglasju s predsednikom republike in seveda znotraj vseh teh momentov, ki sem jih prej omenil.

PIRC: Se pravi da bo to le variiralo verjetno v vsakem mandatu.

NAHTIGAL: Torej, ali bo imel predsednik republike denimo znotraj urada ali 8 svetovalcev recimo ali jih bo imel 9, ali jih bo imel 7 recimo, bo pač odvisno tudi od področij, ki jih bodo recimo v nekem posameznem trenutku bolj okupirale.

PIRC: Dr. Ribarič, koliko ljudi je zdaj zaposlenih v Uradu predsednika republike?

RIBARIČ: Sedaj je skupaj s spoštovanim predsednikom v uradu 44 zaposlenih.

Bi pa takole rekel. Možnosti predsednika glede števila svetovalcev so pravzaprav zelo jasno določene glede na ustavne pristojnosti. Če recimo razglaša zakone, potem seveda mora nekdo tudi v uradu prevzeti odgovornost za pravno pravilnost. V drugih državah je celo tako, da se lahko predloži predsedniku zakon v razglasitev samo s protipodpisom predsednika vlade in ali pristojnega ministra in predsednikov urad mora tudi ugotoviti, da je to pravno v redu. Ena zadeva. Na primer druga, čisto konkretno. Za zunanje zadeve: predstavnik države, je povsem jasno, mora imeti minimalno enega človeka in ga tudi ima za svojega diplomatskega svetovalca. Za obrambo: vrhovni poveljnik - mi nimamo tako kot v drugih primerljivih državah tako imenovanega vojnega kabineta, ampak imamo enega svetovalca. Sigurno manj kot to ne more biti, razen če kdo misli, pa mislim, da praksa to ne kaže, da bi lahko nekdo pokrival več zadev. Za gospodarstvo, zelo konkretno: obiski predsednika v tujini so po svetu in tudi pri nas vedno v funkciji promocije nacionalnega gospodarstva in zaradi tega je seveda minimalno en človek, ki skrbi za to, da bojo zainteresirani kompetentni gospodarstveniki zraven pri teh obiskih, tudi kadar pridejo sem je to zelo pomembno za utrjevanje poslovnih stikov in tako dalje.

Rekel bi, da je to minimum. Lahko rečem, naša številka 44 vse skupaj, je po primerljivih državah, seveda vse so tako rekoč večje od nas, ampak najmanj trikrat več jih je povsod, kar pa se razume glede na velikost. Jasno, da so potrebe večje. Če imamo državo, je en predsednik vlade in en predsednik republike, imamo parlament. En minimum je in jaz si upam trditi, da smo mi na tem minimumu. Tako da bi si težko predstavljal, da bi bil lahko kakšen svetovalec manj. Mislim, da bi na primer za kulturo, ki ga mi posebnega nimamo, da bi najbrž celo v bodoče lahko še bil, tako da malo pričaram konkretno vso zadevo.

PIRC: No sploh če sledimo tistemu vašemu začetnemu opozorilu, ne, da funkcija predsednika ni zgolj protokolarna, ne, ampak je zelo vsebinska. Ja, mislim da bomo slišali v prispevku, ki ga je pripravila naša rimska dopisnica Mojca Širok zanimive številke o zaposlenih:

MOJCA ŠIROK: V Italiji predsednika države za 7 letni mandat na skupni seji volita oba domova parlamenta, senat in poslanska zbornica. V prvih treh krogih glasovanja, ki je tajno, je za izvolitev potrebna dvotretjinska večina, nato zadošča absolutna. Predsednik države po ustavi ne nosi posebnih odgovornosti, saj morata vsako njegovo odločitev potrditi še vlada ali parlament. Vendar ima možnost uravnavanja vseh oblasti v državi, izvršne, sodne in zakonodajne. Imenuje predsednika vlade in na njegov predlog tudi ministre. Podpisuje zakone in razpušča parlament. Za dosmrtne senatorje lahko imenuje 5 osebnosti, ki so se odlikovali na področju kulture in znanosti. Poveljuje oboroženim silam in predseduje višjemu sodnemu svetu, najvišjemu avtonomnemu telesu italijanskega sodstva. V času mandata ima italijanski predsednik pravico do bivanja v predsedniški palači na rimskem griču Querinal, v kateri je zaposlenih 1200 ljudi. Na voljo ima 3 poletne rezidence, stroške za reprezentanco krije država, njegova plača je usklajena s premierovo. Po izteku mandata predsednik države postane dosmrtni senator. Prejema senatorsko plačo, ki mesečno znaša približno 6000 evrov neto brez dodatkov. Pripada mu urad v senatni palači Justignani, administrativno osebje in pomočniki. Za določeno obdobje obdrži tudi službeni avtomobil s šoferjem in osebne stražarje.

PIRC: Tak je torej italijanski primer, no, zdaj pa morda o tisti novosti, zakonec oziroma izvenzakonski partner predsednika republike, z njim mora, če je izvenzakonski partner živeti najmanj 10 let, mimogrede odkod je prišla ta številka 10 let, da nekdo postane izvenzakonski partner? Mislim da je to kar taka dolga doba, ne?

NAHTIGAL: V zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

PIRC: No, naj bi imel predsednik, naj bi imel pravico do mesečnega nadomestila, s katerim bi kril stroške povezane z opravljanjem različnih protokolarnih, družabnih obveznosti. No in to naj bi bilo v višini 15% plače predsednika republike. Kako je nastal ta izračun, ste, oziroma ste razmišljali tudi o kakšnih drugih možnostih ali se je to izkazalo kot najboljša rešitev?

NAHTIGAL: Ja to je ena od tistih rešitev, ki je stvar ocene. Na podlagi izkušenj, na podlagi primerjalnega pregleda, na podlagi kot rečeno tudi možnosti, ki jih imamo v tem trenutku in menimo da je ta predlog dosti skromen, da se je potrebno zavedati, to včasih pozabimo, da ima tudi zakonec predsednika republike - in bo verjetno dr. Ribarič lahko veliko več in bolj natančno o tem povedal - tudi vrsto protokolarnih obveznosti in je to neka res skromna kompenzacija za celo vrsto obveznosti, ki gredo zraven z vlogo recimo zakonca predsednika republike.

PIRC: Dr. Ribarič?

RIBARIČ: Ja, če dovolite, najprej glede protokolarnosti.

Predsednik republike je nedvomno v vseh državah prvi po protokolu. Vendar njegova funkcija ni protokolarna. Tukaj se v praksi dostikrat zamenjuje reprezentativno funkcijo, funkcijo predstavljanja s protokolarnostjo. To sta dve različni stvari. V enem stavku naj rečem: ravno ta tako imenovana reprezentativna funkcija, funkcija predstavljanja je tista, ki v normalnih razmerah predsedniku daje pravzaprav največjo težo, pomen. To mimogrede.

Zdaj pa glede zakonca. Povsod po svetu se srečujejo s tem, da ima zakonec šefa države, tega ki je na vrhu državne strukture, po običaju določene obveznosti, bodisi pri domačih dogodkih, bodisi pri sprejemanju tujih državnikov. Mi imamo v praksi tako, moram kar direktno reči, da zakonec sedanjega predsednika ne prejema nikakršnega povračila za stroške, ki jih ima v zvezi z opravljanjem teh tako imenovanih družabnih obveznosti. Je pa vsakemu jasno, da če mora iti na tako ali drugačno zadevo doma ali v tujini, da so tukaj določeni stroški, da je treba dostojno predstavljat nenazadnje tudi domačo industrijo. Moram reči, da ima recimo soproga sedanjega predsednika posebno skrb, da nastopa z izdelki domačih proizvajalcev. Je tudi to svojevrstna....

PIRC: Promocija države..

RIBARIČ: Ja, ja, svojevrstna promocija. No, drugo je pa seveda glede tega, da če je zakonec v službi, je zelo težko to službo - to si vsak predstavlja - povezovati ali pa izključevati v zvezi z državnimi dogodki. Zaradi tega je potem..

PIRC: Tudi nekaj pravic..

RIBARIČ: Podobno kot za žene diplomatov v tujini. To je utemeljeno. Sedanji zakonec nima nobenih teh pravic. To vse je samo ponujeno v predlogu v prihodnje, za prihodnost.

PIRC: Mislim da so te rešitve logične in razumljive, ne. No, precejšen del zakona pa je namenjen pravicam predsednika republike po prenehanju funkcije, s temi členi se bo, če bo zakon sprejet, v bistvu uzakonila inštitucija bivšega predsednika. Mimogrede kako to, da ste se odločili za izraz bivši predsednik, oziroma da ga sprejemate. Namreč slavisti s katerimi sem govorila pravijo, da je nekdanji ustreznejši izraz?

RIBARIČ: Ja, če smo pri tem zanimivem slavističnem vprašanju, mene, če me spomin ne vara, je ta izraz bivši, in to prav v povezavi bivši predsednik, v zadnjem velikem delu našega vrhunskega slavista profesorja akademika Toporišiča, kar pa seveda še ne pomeni, da bo res tudi ta pojem zdržal, ker morda nam je le bližji v vsakdanji govorici nekdanji, ali pa bivši. Mogoče pa nam niti en niti drug izraz ni tako blizu. Sigurno pa je, da tudi v tej zadevi velja razmisliti med slavisti, pa tudi navsezadnje o tem, kako ljudje to sprejemajo..

PIRC: Ja, nekako slabšalno zveni bivši..

RIBARIČ: Ja, da ni negativna konotacija.

PIRC: No, kako z bivšimi ali nekdanjimi predsedniki ravnajo na primer v Rusiji je zanimiva zgodba. Vlasta Jeseničnik, naša dopisnica:

VLASTA JESENIČNIK: V Rusiji so položaj predsednika države uvedli 15.marca leta 2000. Pred tem je državo, ki je z nekdanjimi sovjetskimi republikami sestavljala Sovjetsko zvezo vodil generalni sekretar centralnega komiteja komunistične partije Sovjetske zveze. Zadnji je bil Mihail Sergejevič Gorbačov, ki se je temu položaju v zameno za položaj predsednika Sovjetske zveze odrekel. Prvi ruski predsednik pa je junija 1991 postal Boris Nikolajevič Jelcin. S spremembo oblasti v Kremlju se je pojavilo vprašanje kaj s privilegiji nekdanjega generalnega sekretarja. Te so določili s posebnim dokumentom, ki so ga podpisali voditelji 7 nekdanjih sovjetskih republik. Rusije, Ukrajine, Belorusije, Kazahstana, Uzbekistana, Turkmenije in Kirgizije. Gorbačovu so bili dosmrtno zagotovljeni ena od državnih dač, avtomobil, varnostniki in pokojnina. Slednja je z začetnih 4000 rubljev, ki so bili pred izbruhom inflacije leta 1992 povsem spodobna vsota, čez dve leti po tedanjem tečaju dolarja padla na pičla 2 dolarja. Na prošnjo Gorbačovovih pomočnikov je administracija nekdanjega predsednika Jelcina pokojnino Gorbačova povečala. Ta sedaj znaša 40 minimalnih plač. Sicer pa so se privilegiji Gorbačova manjšali z zaostrovanjem odnosov z Jelcinom. Nekdanjemu generalnemu sekretarju so kmalu zamenjali avtomobil, zmanjšalo se je tudi število njegovih varnostnikov. Nepričakovan Jelcinov odhod z oblasti, senzacionalno vest o odstopu je nekdanji prvi mož Kremlja sporočil na pragu novega tisočletja, 31.decembra 1999, velikih problemov vsaj kar zadeva njegov novi položaj ni povzročil. Njegov naslednik Putin je še kot vršilec dolžnosti predsednika države še isti dan podpisal ukaz o pravnih, socialnih in drugih zagotovilih nekdanjemu predsedniku, ki ga je duma leto dni kasneje potrdila kot zakon. Med ključnimi in mnenji opozicije najbolj spornimi členi zakona je člen, ki zadeva dosmrtno imuniteto nekdanjega predsednika. Jelcina za dejanja storjena v času predsednikovanja ne morejo kazensko preganjati. Njegova pokojnina znaša 75% plače predsednika države. Za njegovo in varnost članov njegove družine skrbijo varnostniki. Medicinska oskrba je Jelcinu in članom njegove družine zagotovljena v istem obsegu kot v času, ko je še vodil državo. Nekdanji predsednik ima pravico do ene od državnih dač. Kadar potuje lahko na letališčih, železniških postajah uporablja posebne prostore namenjene uradnim predstavnikom države. Iz zveznega proračuna se plačujejo plače njegovih pomočnikov, ki so v Kremlju obdržali eno od pisarn. Po Jelcinovi smrti bo vsak član njegove družine mesečno dobil ustrezno denarno nadomestilo enako šestim minimalnim pokojninam. Do 5 let po njegovi smrti bodo deležni tudi brezplačne medicinske oskrbe. Sredstva za vzdrževanje nekdanjega predsednika in njegove družine so predvidena v zveznem proračunu. Kar zadeva sedanjega predsednika Putina se njegove pravice niso spremenile. Putinova plača znaša 810 dolarjev in je precej manjša na primer od plače njegovih posebnih predstavnikov v sedmih zveznih okrožjih, ali od plače predsednika dume. Njegova administracija, v kateri dela 1700 ljudi, je lani iz proračuna dobila dobrih 23 milijonov dolarjev. Predsednik ima svoje letalo iljušin 96, pravo letečo rezidenco, ki mu omogoča vodenje države tudi iz zraka, svoj vlak, ladjo in nekaj helikopterjev. Putin ima na voljo tri podmoskovske rezidence, Gorki 9, Rus in Brviho. Poleg tega lahko počitnikuje tudi v rezidencah v Sočiju, Kareli in Valdaju. V njegovi varnostni službi dela 700 ljudi. V njegovi bližini je vedno 50 varnostnikov. Plača vsakega varnostnika je celo nekoliko višja od predsednikove. Tudi avtomobile je Putin podedoval od Jelcina. Vozi se v bruniranem mercedesu, kolona predsedniških vozil, ki vsak dan drvi po moskovskih ulicah do Kremlja je sestavljena iz 9 vozil.

PIRC: Bi komentirali to kar se dogaja v Rusiji?

NAHTIGAL: Težko. Zanimiva zgodba, zelo poučna in vsekakor zelo skrbno in natančno pripravljena, zelo zanimivo.

RIBARIČ: Ja, k tej zgodbi bi človek samo to rekel, da čudovito potrjuje, kako je dobro, da so te stvari v parlamentu urejene z zakonom.

PIRC: Da se res ne piše vsakemu posebej na kožo, ne..

RIBARIČ: Ja, tako, tako..

PIRC: Pravic, privilegijev. No, v predlogu zakona je zapisano, da ima predsednik republike po prenehanju funkcije in pravic, ki veljajo največ dve leti, ko čaka na zaposlitev, oziroma upokojitev, potem pravico do mesečnega nadomestila v višini razlike med njegovimi osebnimi prejemki in 90% plače predsednika republike. Kaj to v bolj razumljivem jeziku pomeni? Da bo njegova pokojnina 90% plače aktualnega predsednika?

NAHTIGAL: Neto izplačilo..

RIBARIČ: Praktično to pomeni, predsednik bo imel pokojnino, kakršno si je zaslužil kot vsak drug, potem pa med to pokojnino in pa 90% plače aktualnega predsednika, to razliko pa krije država.

PIRC: Se pravi da dobi..

RIBARIČ: To je ta predsedniški dodatek..

PIRC: Predsedniški dodatek, ki skupaj z njegovo pokojnino znese 90% plače aktualnega predsednika?

RIBARIČ: Da.

PIRC: Tudi pri vdovski pokojnini je formulacija manj razumljiva, da ima pravico do mesečnega nadomestila v višini 70% razlike med osnovo za odmero vdovske pokojnine in plačo predsednika republike. Ali to tudi bolj razumljivo pomeni, da bo imela morebitna vdova po predsedniku 70% plače aktualnega predsednika?

NAHTIGAL. To pomeni natančno to.

PIRC: Pa spet z dodatki iz proračuna, ne, se pravi pokojnina, ki..

NAHTIGAL: Razliko bo pokril v tem primeru proračun.

PIRC: Morda bi bilo ob tem zanimivo slišati kaj, ker med predstavniki parlamentarnih strank je seveda najbolj vroče v tem delu, ko se pogovarjamo z njimi, ko se govori o pravicah tako imenovanega bivšega predsednika, oziroma nekdanjega, no mi smo malce pregledali kakšna so njihova mnenja. Mateja Železnikar jih je povprašala kaj menijo predstavniki parlamentarnih strank o predlogu predsedniškega zakona:

MATEJA ŽELEZNIKAR: Ker predlog zakona še ni uvrščen na dnevni red seje državnega zbora, poslanske skupine uradnih stališč večinoma še niso sprejele, so se pa posvetovale in večina jih meni, da je smiselno z zakonom urediti status nekdanjega predsednika. Vendar pa je vprašanje kakšne privilegije naj ima. Vodja največje poslanske skupine Liberalne demokracije Tone Anderlič:

TONE ANDERLIČ: Prvi komentarji so taki, da bo potrebno nekatere stvari ponovno premislit in ugotoviti ali ni mogoče v kakšnem segmentu le preveč bogato zastavljeno vse tisto kar bi naj bivši predsednik imel na razpolago po izteku mandata.

ŽELEZNIKAR: Katere so te stvari?

ANDERLIČ: Seveda gre tukaj za število svetovalcev, gre za celotno ekipo, ki naj bi bila na razpolago tudi po mandatu, vsi smo si enotni, da na vsak način je potrebno zagotoviti bivšemu predsedniku nek status ali plačo ali pokojnino ali karkoli, kar bo mu omogočalo, da bo lahko še naprej določene stvari opravljal kot imajo ta inštitut tudi v tujini, da bivši predsedniki lahko vendarle še kaj za državo postorijo na raznih srečanjih, na raznih dejavnostih, ki jih sicer bivši predsedniki opravljajo in to je lahko velika korist za državo in v tem smislu je treba tudi zagotovit pogoje. Pretiravati pa v tem statusu ne gre.

ŽELEZNIKAR: Zakon je po mnenju Združene liste dobrodošel, vendar bo treba ob tem upoštevati tudi aktualne politične in gospodarske razmere. Slovenska ljudska stranka, še ena koalicijska stranka, zakonu v taki obliki nasprotuje. Njen poslanec Franc Kangler pa meni, da ga je vlada napisala zato, da bi odvrnila pozornost od letala, ter da gre za rivalstvo med predsednikoma vlade in države. Tudi DeSUS se o predlogu še ni posvetoval. Vodja poslanske skupine Ivan Kebrič osebno meni, da je zakon treba sprejeti, vendar:

IVAN KEBRIČ: Drugo je pa stvar, kaj si naša država z ozirom na naš družbeni bruto proizvod na prebivalca in seveda v okviru gospodarskih in drugih možnosti, lahko če rečem pod narekovajem, privošči. Vodja največje opozicijske Socialdemokratske stranke in Koalicije Slovenija Janez Janša med drugim meni, da je dobro, da se te stvari, ki so se do zdaj urejale z vladnimi odloki uredijo v zakonu:

JANEZ JANŠA: Vsebina tega zakona je izjemno razkošna, bivši predsednik, ki si seveda zaslužijo dostojanstvo, spoštovanje in tako naprej, vendar pa mora biti to v okvirih materialna plat tega izkazovanja spoštovanja in dostojanstva mora bit v okvirih ekonomskih zmožnosti države, še posebej zato, ker mandat predsednika traja 5 let, kakšen je izvoljen še enkrat, kakšen ni, lahko se nam zgodi, da imamo čez 10 let že 3 bivše predsednike države in stroški za vzdrževanje te njihove infrastrukture, če bi bili dejansko potrjeni v obsegu kot jih predvideva ta vladni predlog, bi bremenili državni proračun bolj kot pa tekoče funkcioniranja aktualnega predsednika, česar seveda ne najdete v nobeni državi.

SDS bo skupaj s koalicijsko partnerico Novo Slovenijo predlagala svoja dopolnila, pravi Janša, če vlada predloga ne bo spremenila:

JANŠA: No, mi pričakujemo, ne vem, da bo vnema tistih, ki so ta zakon na veliko forsirali popustila, oziroma mislimo, da je že popustila, zakona mislim da ni bilo na tej seji na dnevnem redu, čeprav je bilo predvideno, tako da morda bo vse ostalo pri starem in ne bo potrebno proceduralno zadev popravljat.

V Stranki mladih med drugim menijo, da čas za sprejem zakona zdaj ni primeren, saj obstaja verjetnost, da bo vsebina zakona vezana na identiteto odhajajočega predsednika. Podobno menijo tudi nekatere druge poslanske skupine. Zakonu nasprotuje tudi nacionalna stranka. Sašo Peče:

SAŠO PEČE: Namen zakona je izključno eden, to je zagotoviti bogato materialno prihodnost slovenske politične elite.

ŽELEZNIKAR: In nacionalna stranka ga ne podpira?

PEČE: V taki obliki kot je predlagan se nam zdi nesprejemljiv, posebej v tem socialnem položaju, v katerem se nahaja naša država danes. Večina poslanskih skupin se sicer strinja, da je status nekdanjega predsednika treba urediti, vendar tudi skladno s finančnimi zmožnostmi naše države. Nekatere zdaj predlagane ugodnosti pa so po mnenju večine prerazkošne.

PIRC: No slišali smo kaj menijo strankarski ljudje o tem predlogu zakona, dr. Ribarič, bi radi kaj dodali?

RIBARIČ: Ja, moram reči, da so bile predvajane izjave prav vzpodbudne. V osnovi se pravzaprav strinjam s tem, kar je bilo povedano: da je potrebno vse stvari urejati v našem družbenem okviru v skladu z našimi možnostmi v Sloveniji.

No, človek bi tako rekel. V svetu nekako navajajo dva razloga, zakaj je potrebno, smiselno, utemeljeno urejati položaj predsednika države po prenehanju funkcije. En razlog je ta, pri Nemcih na prvem mestu, da lahko predsednik po prenehanju funkcije še marsikaj koristnega - kakor so tudi nekateri od strankarskih prvakov povedali - naredi za svojo državo, glede na svoja poznanstva, povezave, nastope. Skratka to je eno, in ne gre zavreči možnosti, da se to izkoristi.

Druga je pa ta, da je treba tudi predsedniku države omogočiti, da naj se on praviloma po prenehanju funkcije pravzaprav ne bi ukvarjal s kakšno pridobitno dejavnostjo ali s čimerkoli. Skratka, da naj bo po domače povedano, dejavnost predsednika po prenehanju funkcije ugledna. Čeprav imamo tu zelo zanimiv primer, recimo v Ameriki, oče sedanjega predsednika je znano zelo uspešen lobist, podobno je bil sedanji ameriški podpredsednik tik preden je to postal in tako naprej.

So zelo različne izkušnje v svetu.

Zdaj pa praktično, kaj pravzaprav pomeni to, kar je tu predlagano, glede na sedanjo ureditev. Po zakonu o poslancih pripada vsakemu poslancu po prenehanju funkcije, dokler se ne zaposli, in to eno leto, če pa nima še izpolnjenih pogojev pa še drugo leto 100%. Tudi vidimo tako rekoč vsak dan v časopisu koga, ki je bil ali poslanec ali pa minister, ki se te možnosti poslužuje. Celo ki opravlja kakšno dejavnost. Ampak, to že funkcionira. Skratka, eno do dve leti je itak že predvidena 100% plača. Glede svetovalcev v množini, je tukaj predvideno v zakonu samo en svetovalec. Glede administrativnega osebja, tam je sicer en množinski pojem, administrativno tehnično osebje. Ampak najbrž se vsaj do zdaj pripravljalcem ni zdelo primerno, da bi napisali, da je poleg po domače povedano zelo kvalificirane tajnice, morda tam tudi snažilka, ki pa morda ni nujno, da je samo za ta urad. Lahko je skupna, ampak mišljena je, lahko mirno rečem, vsaj kar se nas tiče..

PIRC. Ni mišljena množica..,

RIBARIČ: Samo ena moč, kar se nas v uradu tiče, kakor mi na to gledamo,. Tako da dejansko gre poleg predsednika samo še za enega svetovalca, eno administrativno moč in recimo enega voznika, ki pa bi se ga recimo predsednik posluževal tudi samo, kadar bi ga rabil za javno dejavnost, ne recimo za prevoze na rekreacijo ali kaj podobnega.

PIRC: Se pravi da bi ga tudi racionalno izkoristil, da to ni človek, ki leta in leta čaka in vozi. Ja urad bivšega predsednika se pravim ima bivši predsednik naj bi imel pravico do pisarne, svetovalca, administrativno tehničnega osebja, voznika, vozila, tudi varovanja. Morda bi bilo dobro slišati potem tudi mnenje pravnega strokovnjaka profesorja dr. Rajka Pirnata s pravne fakultete:

RAJKO PIRNAT: Ja jaz ocenjujem, da razen nekaj ugodnosti zakonca predsednika republike ne prinaša ničesar novega, razen seveda ugodnosti predsednika republike po prenehanju mandata. Da je v tem delu je zakon po moji oceni najbolj sporen, nekatere ugodnosti so celo sprejemljive morda, zlasti tiste, ki pravzaprav ohranijo sedanji položaj, to je določen čas po prenehanju mandata še prejemanje plače. Zlasti pa se mi zdi sporna pisarna, tako imenovana pisarna, torej neko administrativno osebje, prostor in podobno, ker predstavlja to precejšnje javno finančno breme, poleg tega menim, da bi moralo biti to, če se že za kaj takega odločimo, povezano s trajanjem mandata in na vsak način omejen čas, torej nepredstavljivo je, da bi imeli recimo predstavljate si lahko, da imamo tako 4, 5 bivših predsednikov in vsak da bi imel eno tako pisarno, saj to smo neko novo administracijo ustanovili. Mislim da to še posebej za Slovenijo, ki je majhna država in za naš javno finančni položaj je popolnoma nesprejemljivo. Če že rečemo potem določen čas, morda leto, dve po prenehanju funkcije, ko še ima nekaj teh javnih funkcij predsednik republike, morda tudi v odvisnosti od trajanja mandata, ampak to bi pa po moji oceni moralo biti vse.

PIRC: To je bil dr. Rajko Pirnat, kako sprejemate njegovo pobudo, da bi bilo treba čas delovanja teh pisarn bivši predsednikov nekako omejiti, nekaj podobnega ima tudi Madžarska. Dr. Ribarič?

RIBARIČ: Ja, morda najprej glede bremena, sorazmernega in tako naprej. Torej mirno bi rekel, kot jaz vidim stroške nekdanjega, bodočega bivšega predsednika je situacija taka: ti stroški, najkrajše povedano, to se pravi plača prvo leto, ko je 100% po zakonu o poslancih, pa en svetovalc, pa po domače povedano ena administrativna moč, tajnik ali tajnica plus voznik in materialni, neposredni stroški tega poslovanja, po mojem videnju zadeve ti stroški ne smejo presegat 10% stroškov sedanjega proračuna urada za letošnje leto. To se pravi stroški znašajo v proračunu za urad letos 477 milijonov in stroški, o katerih sem zdajle govoril, torej ne bi smeli presegat zneska 47 milijonov za prvo leto.

Za naslednje leto, ko bi se šlo pa samo še na razliko med zasluženo pokojnino recimo aktualnega predsednika pa recimo teh 90%, potem bi seveda ti stroški bili po mojem vpogledu ne več 47, ampak 33 milijonov.

Moram pa ob tem seveda izrecno reči, da tukaj mi ne računamo, tudi v proračunu urada niso zajeti stroški varovanja. Stroški varovanja, to je pa posebna zadeva po uredbi vlade, ki gre določenim navedenim osebam, pa tudi vsem drugim, katerih varnost bi bila ogrožena. To seveda je zadeva, na katero aktualni predsednik ali bodoči bivši predsednik nima vpliva. Razen, kar je treba tudi reči, da se odreče varovanju in tem stroškom. Tu je zdaj stvar države, da oceni, ne samo njen bivši predsednik ali pa aktualni predsednik tega ali onega organa, ampak tudi sicer državljani, kdaj so ogroženi, da jih zavaruje.

Mi imamo v sosednji Italiji prav zdaj lep primer, ko so po 11.septembru ukinili varovanje svetovalcu ministra za zakon o delovnih razmerjih in je bil ubit in zdaj je pa vlada dobila poseben urad, da bo skrbel za to zadevo Ali pa recimo imajo tam v Italiji zelo zanimivo zadevo, ko nekateri tožilci mislijo, da se jim zaradi tega, ker so hoteli preiskovati aktualne zadeve predsednika vlade, da so jim zato varovanje zmanjšali. Skratka to je zadeva, ki jo je treba v vsakem primeru, ne glede na to, za koga gre, urediti.

In drugič, pri temu mojemu videnju, o katerem sem govoril, niso upoštevane investicije. Jaz ne vidim potrebe, da bi recimo šli kupovati kakšne prostore, recimo tri prostore na primer, tri pisarne za bivšega predsednika ali da bi šli kupovat kakšen avto za bivšega predsednika. Jaz te potrebe ne vidim. Je pa seveda vlada tista, ki bo zanesljivo v določeni fazi sprejemanja obravnave tega zakona prišla pred parlament s svojim videnjem te zadeve, ali bo lahko zagotovila v nekih prostorih - jaz ne govorim, da morajo biti to v tej zgradbi, kjer je zdaj aktualni predsednik, ampak ali jih bo zagotovila pod enakimi pogoji, to se pravi, da ni treba plačevati najemnine, da ni treba kaj kupovati, ali ne. Ampak skratka čisto tekoči stroški poslovanja so pa taki.

PIRC: Dr. Ribarič ali menite, da bi morala ta pravica biti dosmrtna, ali bi veljalo razmisliti o tem, da je ta aktivnost bivšega predsednika nekako vsako leto manjša?

RIBARIČ: Ja, prav hvala za to iztočnico profesor Pirnatu, ker mislim da je pravo stvar potegnil. Namreč aktivnost predsednika in pa starost. Prvič bi takole rekel, da je pričakovati, da nekdo, ki je od državljanov na neposrednih volitvah izvoljen od državljank in državljanov, volilk in volilcev na to mesto, da mu na kraj pameti ne bo prišlo, da bi uporabljal državna skupna sredstva, ne da bi dejansko to služilo opravljanju javne dejavnosti. To se pravi, da ko bi recimo nek predsednik, katerikoli, kadarkoli po določenih letih ali po recimo enemu ali dveh mandatih, primeroma, ko bi recimo on videl, da ne more te dejavnosti opravljati, sem prepričan, da se teh sredstev ne bi posluževal. Ampak recimo izkušnje v svetu, dober primer je - seveda ni nobene primerjave med Slovenijo in Ameriko, ampak vidimo Carterja, ki smo ga skoraj že pozabili, kdaj je bil predsednik, pa je recimo aktiven. Pri Nemcih kot vem, se eden od bivših predsednikov teh možnosti ne poslužuje. Skratka mislim, da je treba računati na to, da je predsednik države taka osebnost, ki bo delal javno in bo ta sredstva uporabljal samo, če jih bo lahko upravičil. Tako da mislim, da iz narave stvari izhaja, da ne bo to uporabljal, ko bo nekdo star ne vem 90 let ali kaj podobnega, ko več ne bo mogel delati. Samo to bi še rekel, je pa najbrž treba tudi računati, čeprav mi nimamo določeno najnižjo starostno mejo, od kdaj je lahko nekdo sploh izvoljen za predsednika, je pa vendar po naravi stvari računati, da bomo počasi ali pa smo že prešli ali pa bomo prišli iz tranzicijskega obdobja, da ne bodo ravno najmlajši ljudje prihajali na ta mesta.

PIRC: Dr. Nahtigal, nekako ob tem predlogu zakona pogrešamo določene finančne kalkulacije, kdo bi jih bil dolžan narediti, da ne bi bilo tudi nekih številk objavljenih, ne, ki vam recimo na uradu predsednika republike niso bile najbolj všeč, so bile kar skoraj desetkratniki tiste številke, ki ste jo ravnokar povedali.

NAHTIGAL: Vsekakor bomo celotno finančno konstrukcijo pripravili predlagatelji do začetka razprave v državnem zboru, verjetno vsaj do drugega branja predvidoma že celoten projekt vzpostavitve pisarne bivšega predsednika republike. Po nekih preliminarnih izračunih, ki jih v tem trenutku imamo in nekaj tega je dr. Ribarič že omenil, bo red velikosti delovanja pisarne bivšega predsednika republike v redu velikosti manjšega vladnega urada.

Menim, da ti stroški ne bodo pretirani oziroma da bodo koristi od delovanja urada ali pa pisarne bivšega predsednika republike nedvomno bistveno odtehtala vložena sredstva in bodo nedvomno koristna za slovensko državo. Menim, da nekaj tega je bilo že omenjenega. Vsekakor bo takšno delovanje pisarne - če bo denimo, tega v tem trenutku sploh še ne vemo, bivši predsednik sploh pripravljen, zainteresiran za izkoriščanje take možnosti - v tem primeru si je zlahka to predstavljati, da bo izkoristil svoj prestiž, mednarodni ugled tudi za pomoč ali pa za aktiviranje pomoči, da bi Slovenija v teh odločilnih trenutkih integriranja v svetovne povezave lahko te dejavnosti uspešno izpeljala do konca. Nedvomno bo vsak prijatelj, vsak ki lahko kakorkoli v tem trenutku pomaga Sloveniji, izjemno dobrodošel. Bila bi napaka s strani vsake resne države, če bi si take možnosti zaprli.

Menimo, da se bo na ta način nedvomno zagotovila neodvisnost recimo tako predsednika republike, ki se ne bo rabil v času svojega mandata ukvarjati in si beliti glave s tem, v kakšni firmi se naj po prenehanju funkcije zaposli ali kaj naj počne sam s seboj po prenehanju funkcije. Tako da po eni strani bomo produktivno izkoristili njegova znanja, zmožnosti v mednarodni prestiž, ki gre s to funkcijo.

Po drugi strani pa, to je potrebno tudi poudariti, takšna funkcija, zakonsko povsem transparentna, precizna in tudi v nadaljevanju konkretizirana v zakonski predlog, vsekakor na nek način tudi daje ustrezno težo. Gre tudi za stvar vrednotenja, kot mislim da je profesor Pirnat prej omenil, gre za stvar vrednotenja ustavne funkcija vloge predsednika republike v Sloveniji, v naši ureditvi. Na nek način tudi s tem pričakujemo, da bo tudi stimuliral najbolj sposobne ljudi v tej državi, da so sploh pripravljeni kandidirati za funkcijo predsednika republiko. Če bomo to funkcijo recimo povsem dezavuirali, razvrednotili na ta način, da bomo rekli, da je to preveč razkošno, da dajemo preveč, da se preveč ukvarjamo s funkcijo predsednika republike, se nam lahko že v naslednjem koraku zgodi, da bomo dobili povsem drugo ali pa tretje razredne kandidate za predsednika republike. Takrat bo pa vprašanje, ali ravnamo dovolj odgovorno, ali smo dovolj premislili, ko bomo naenkrat soočeni s kandidati, ki recimo ne bodo uspeli parirati mednarodnemu ugledu in prestižu, pri čemer vemo, da ima danes beseda predsednika republike in vodilnih predstavnikov držav izjemno težo, da praktično vsaka izjava, vsaka njegova dejavnost šteje doma in v tujini in da to povečuje, vsaka njegova dejavnost povečuje ali zmanjšuje ugled republike Slovenije v svetu in to v zelo odločilnih trenutkih. Zavedati se je treba, da svet okoli nas ni tako prijazen, da bi si lahko privoščili druge ali pa tretjerazredne kandidate za predsednika republike.

To je eden od tistih pomembnih razlogov, zakaj smo želeli na ta način zelo resno in odgovorno - lahko rečem z ustreznimi finančnimi sredstvi, upam si reči, da se bo pokazalo, da je vrednotenje funkcije predsednika republike skromno, je usklajeno z našimi siceršnjimi zmožnostmi, tudi predsedniki republike dobijo plače zgolj v skladu z zakonu o plačah in ne bo izstopal iz tega - vendar pa našim siceršnjim možnostim primerno ureditev, ki bo omogočala, to si upam še reči, neko optimalno reprezentančno in simbolno vlogo funkcije predsednika republike, pa tudi izkoristiti prestiž bivšega predsednika republike v dobrobit vseh nas.

PIRC: Hvala lepa dr. Nahtigal, čeprav je ura že 18 in 2 minuti bi vseeno rada, da slišite tudi oglašanje našega dopisnika iz Avstrije Lojzeta Kosa:

LOJZE KOS: Avstrijski zvezni predsednik Tomas Klestil po upokojitvi ne more pričakovati kakšnih posebnih privilegijev in ugodnosti. Kot so nam pojasnili v njegovem predsedniškem uradu ga čaka podobna usoda kot vse ostale avstrijske upokojence, le da bo njegova pokojnina vsaj petnajstkrat višja od povprečne, podobno kot je pač tudi njegova trenutna plača. Drugače pa bo ostal brez službenega avtomobila, brez osebja, brez službenih prostorov, skratka bo povsem običajen upokojenec brez predsedniških privilegijev, ki pa mu noben zakon ne bo mogel preprečiti, da se tudi naprej aktivno voluntersko bavi s politiko. Le glede varnosti mu država omogoča, da si po lastni presoji, če se počuti ogroženega, izbere varnostnika. Lojze Kos.

PIRC: Kaj menite o avstrijski izkušnji?

RIBARIČ: Ja, Avstrijci imajo očitno malo drugačno izkušnjo s svojimi predsedniki kot na primer v Nemčiji al pa v Italiji. Je pa nekaj nesporno pri Avstrijcih. Možnosti predsednika so po prenehanju funkcije odprte, še vedno lahko deluje javno, če to hoče, tako da po tej plati ni tam nobene ovire in mislim da je to bistveno pri vsej zadevi. Oni so imeli pred leti to posebej urejeno, ampak kot je tudi novinar povedal, sedanja ne posebna ureditev jim praktično daje enake materialne možnosti.

PIRC: No, sicer pa je o tem zakonu 24. aprila na Radiu Slovenija govoril tudi predsednik republike Milan Kučan. Povedal je tole:

MILAN KUČAN: Je pa seveda res, da vse to kar pripada predsedniku na funkciji in predsedniku, ki je odšel s funkcije mora biti v nekem sozvočju z razmerami, z možnostmi, ki jih sicer ta država ima. Mora biti v nekem sozvočju s tistimi, ki so na aktualnih funkcijah. O tem bo na koncu seveda presodil državni zbor, presodila bo seveda tudi javnost ali je stvar primerno urejena, ali stvar ni primerno urejena.

PIRC: To je torej povedal o zakonu, ki smo ga danes predstavili, predsednik države Milan Kučan. No zakon je v parlamentarni proceduri, na dnevni red majskega zasedanja ga še niso uvrstili, dr. Nahtigal, kdaj pričakujete, da se ga bodo poslanci lotili, mislim delavno?

NAHTIGAL: Predvidevam, da v zelo kratkem času, če ne na majskem, pa zagotovo na junijskem zasedanju.

PIRC: Hvala lepa, ker ste sodelovali v naši oddaji Studio ob 17.00, naša gosta, gospod Miha Ribarič, svetovalec predsednika republike in dr. Matjaž Nahtigal, direktor vladne službe za zakonodajo. Oddajo pa sem pripravila Tatjana Pirc.


 

arhivska stran