POSPEŠEVANJE DIALOGA KULTUR PREPREČUJE KONFLIKTE, KI BI UNIČEVALI SVET
Nagovor predsednika Republike Slovenije Milana Kučana ob 50. letnici Inštituta "Jožef Stefan"

Ljubljana, Cankarjev dom, 24. marec 1999


Štejem si v čast, da sem bil povabljen za pokrovitelja slovesnosti ob 50-letnici Inštituta Jožef Štefan in vas vse toplo pozdravljam. Svojo čestitko slavljencu začenjam z mislijo Erica Hoferja, enega najbolj uglednih strokovnjakov za strateški menedžment: "Imeti oblast nad prihodnostjo je edini način, kako jo napovedati" pravi. Za obvladovanje prihodnosti so pomembne predvsem razvojne možnosti, ki jih imajo ljudje v državi in država sama. Mednje spadata najprej izobraževanje in znanost. Slovenci smo, kot ves svet, danes pred nalogo, da vsebino teh besed mislimo v razmerah vse bolj globaliziranega sveta. Iz ožjega gospodarstva je že zdavnaj prestopil na področje tehnologije, ekologije, informatike, znanja, znanosti, kulture, vse do vprašanj socialne integracije družbe, odnosa do človekovih pravic in boja zoper organizirani kriminal.

Vse bolj se človeštvu kot aktualno zastavlja vprašanje, kaj storiti, da bomo proces globalizacije sveta obvladovali mi, namesto da bi on obvladal nas. Kot nas svari dogajanje na Balkanu, gre tudi za to, da preprečimo, da bi na prostor nekdanjih globalnih ideoloških konfrontacij hladne vojne stopile globalne kulturne vojne, ki bi fundamentalistično nasilje poskušale opravičevati s pripadnostjo civilizaciji, kulturi, veri, narodu in njihovo obrambo.

Posledica globalizacije, razvoja znanosti, tehnologije, informatike in odprtosti kanalov javnega obveščanja je, da različne kulture hitreje in intenzivneje vplivajo druga na drugo, kot so kdajkoli v zgodovini človeštva. Smisel tega vplivanja ne more biti ena sama kultura, v kateri bi se raztopile posamezne kulture in civilizacije. Ljudje potrebujemo zakoreninjenost v svojo lastno zgodovino in kulturo. Potrebujemo jo tudi za to, da bi lahko samozavestno vstopili v enakopraven dialog med kulturami. Dialog, ki naj po smislu in pomenu uživa enako zaupanje, kot ga je v času hladne vojne imel nadzor nad oboroževanjem. Kajti konfrontacija kultur, njihovo podrejanje in izguba identitete, duše narodov, bi sprožale netoleranco in zavračanje, privedli bi do manipuliranja s tradicijo, kulturo in vero, postali bi orodje politike in oblasti za prevlado ali samoizolacijo, kar oboje je v velikem nasprotju s težnjo sodobnega človeštva po celovitosti miru, sodelovanju in skupni odgovornosti za prihodnost sveta. Instrumentalizacija kulture in vere za spopad z drugimi je na daljši rok, kot uči zgodovina, v bistvu vselej boj zoper lastno kulturo in civilizacijo.

Pospeševanje dialoga kultur preprečuje konflikte, ki bi uničevali svet. Pogoj za vzpostavitev in intenziviranje tega dialoga in preko njega razreševanja stvarnih velikih problemov sveta in človeštva pa je, kot se o tem vse bolj razmišlja v svetu, vzpostavitev globalnega učenja in raziskovanja. Da bi mogli zadostiti globalni naravi velikih izzivov našega časa, kot so ohranjanje miru, preprečevanje konfliktov in nenasilno razreševanje sporov, socialna integracija, stabilizacija svetovnega gospodarstva in razvoj, vzpostavitev ekološkega ravnovesja, boj proti mednarodnemu kriminalu in vzpostavitev vladavine človekovih pravic, potrebujemo globalno skupnost za učenje in raziskovanje. Danes v to skupnost učenja vstopajo vse države, ki si želijo zagotoviti prihodnost. Vstopajo s spodbujanjem učenja in raziskovanja, z osvajanjem in ustvarjanjem novega znanja. V to skupnost učenja vstopa tudi Slovenija. Tu se odloča bitka za prihodnost. Slovenci jo lahko opremo med drugim na odločitve, ki so pred pol stoletja, posebej s prizadevanji SAZU in Borisa Kidriča, postavila organizacijske in materialne pogoje za nastanek moderne slovenske tehniške znanosti, povezane s svetovno znanostjo in zato tudi lahko v vlogi razvojnega vzgona Slovenije.

Spoštovani, spremembe, ki nas čakajo, so zahtevne; v pristopu, organizaciji, določanju ciljev in predvsem v miselnosti. Svet se spreminja in ne čaka na nikogar. Veliko globalno sodelovanje in tekmovanje se je začelo. Svetovni trgi se na novo preurejajo in na novo se delijo tržni deleži. Prerazporejajo se možnosti za blaginjo ljudi v prihajajočem stoletju. Te temeljijo predvsem na inovativnosti. Inovacijska sposobnost odloča o naši usodi. Ta pa se pričenja v glavi, v našem odnosu do znanja, do novih oblik dela in izobraževanja, v odnosu do sprememb nasploh, v njihovem razumevanju. Znanje postaja najbolj iskano blago. Znanje daje tudi potrebno samozavest za to, da se uresniči tisto, kar je spoznano za dobro, koristno ali celo nujno. Toda najprej si moramo izoblikovati znanstveno utemeljeno predstavo, kakšna bo humana, demokratična in uspešna družba, v kateri bomo živeli v 21. stoletju, ter svojemu spoznanju prilagoditi vse naše strateško in praktično delovanje.

Vem, da vi, ki se znate orientirati v globalnem svetu znanosti, raziskovanja in razvoja, gledate s skrbjo na jutrišnji dan. Sem pa prepričan, da bo ta skrb toliko manjša, kolikor večje bo hotenje in možnosti po pridobivanju znanj ter splošne razgledanosti mladih, ki se šolajo, izobražujejo in vzgajajo v izobraževalnih ter znanstveno raziskovalnih inštitucijah na Slovenskem in v tujini, kolikor bogatejše bo njihovo védenje o razvojnih procesih v svetu, kolikor globlje bo njihovo razumevanje in poznavanje možnosti našega lastnega razvoja. Potem se bo skrb spremenila v ustvarjanje in obvladovanje naše skupne prihodnosti. Vse na podmeni spoznanja, da je moč razvojne probleme z ustreznim znanjem spremeniti v razvojne izzive.

Z njimi vstopamo v tretje tisočletje. Tudi slovenska znanost kot znanilka in izvajalka potrebnih sprememb. Zato pa mora biti tudi usposobljena in zmožna ustvarjalno, tudi tekmovalno sodelovati z evropsko in svetovno znanostjo katere del je. Velikega dela znanstvenega, raziskovalnega in izobraževalnega področja ni mogoče prepustiti zgolj tržni logiki in svetovnemu trgu. Mogoče pa je svetovni trg predpostaviti z uveljavitvijo mednarodnih kriterijev znanja in raziskovalnih dosežkov ter temu prilagoditi sistem in politiko državnega financiranja znanosti, raziskovanja in izobraževanja. Govorim o uveljavljanju politike pospeševanja znanja z vzpostavljanjem ustvarjalne tekmovalnosti med ustanovami, ki ga ustvarjajo, s konkurenco po mednarodnih kriterijih povsod: v življenju, v gospodarstvu, v negospodarstvu in tudi v politiki. Bo že držalo, kar pravi eden vodilnih evropskih filozofov iztekajočega se stoletja, Jurgen Habermas: "Vsaka družba ima toliko znanosti, kolikor jo želi imeti". Prav bi bilo, da bi je mi želeli veliko!

Jubilant Inštitut Jožef Štefan, ki nas je prijazno povabil, da z njim delimo utemeljen ponos njegovih petdesetih let in načrte za prihodnost, je krepko zavzeto navzoč v ustvarjalni tekmovalnosti na pragu novega stoletja. Zato mi dovolite, da se mu zahvalim za delež, ki ga je in ga tudi bo prispeval k razvoju znanosti v Sloveniji in k povezovanju slovenskih znanstvenikov, ki so raztreseni po svetu. Njegova vloga pri udeležbi naše države v razvoju človeštva, v to trdno verjamem, bo vse večja.

Spoštovani gospod direktor prof. dr. Vito Turk, vsi spoštovani njegovi predhodniki, cenjeni kolektiv Inštituta, prijetno nocojšnje druženje in prijazno prihodnost vam želim.