HRVAŠKO IN SLOVENIJO POVEZUJEJO SORODNA RAZMIŠLJANJA O PRIHODNOSTI
Zdravica predsednika republike Milana Kučana
Svečano kosilo ob uradnem obisku na Hrvaškem

Zagreb (Hrvaška), 27. november 2001

Hrvatski jezik

Spoštovani gospod predsednik Republike Hrvaške,
najine poti se pogosto srečujejo in z njimi midva. Vsakič imam globoko v sebi trden občutek, da je to dobro za Slovenijo in za Hrvaško, dobro za naše odnose, čeprav se pogovarjava tudi o drugih rečeh in čeprav se vselej in v vsem ne strinjava. Ti pogovori se mi zdijo prava, življenja polna realnost, nekako tako kot vsaj v mnogih pogledih tudi sedanji odnosi med Slovenijo in Hrvaško. Podjetja in ljudje, blago in ideje ne glede na trenutno politiko, včasih tudi v nasprotju z njo, zmeraj najdejo pot drug k drugemu. Meja ni ovira. Ne za naju, dragi in spoštovani predsednik Republike Hrvaške, ne za druge.

Gospod predsednik, gospa Mesić, gospe in gospodje, današnje uradno srečanje predsednikov in drugih visokih predstavnikov obeh držav je še posebna priložnost, ko je mogoč pogled na vse, kar je za nami, da bi lahko pogledali naprej, v prihodnost, v skupno prihodnost, ki smo ji dolžni na stežaj odpreti vrata. Takšno je tudi priporočilo zgodovine, ki nam je dolgo določala skupno pot. Nikoli se Slovenci in Hrvati niso bojevali med seboj in hkrati smo ustanavljali svoji demokratični nacionalni državi. Nismo si sami izbrali sosedstva, moremo pa si in dolžni smo si ga urediti po pameti in v dobro državljanov obeh držav in obeh narodov. Urediti tako, kot je o njem razmišljal naš velikan duha in dober prijatelj Avgusta Šenoe dr. France Prešeren v verzu, ki smo si ga Slovenci vzeli za himno in v katerem izraža skupno hrepenenje narodov, ki drug drugemu ne bodo sovrag ampak mejak. Zdaj imamo za to dobro priložnost, boljšo kot kdajkoli v zgodovini.

Sloveniji so bile okoliščine, ki smo jih ustvarjali sami ali pa so bile neodvisne od nas, naklonjene bolj kot Hrvaški. V miru je uspešno spreminjala svojo ureditev in je zato danes v zadnjih pripravah za vstop v Evropsko unijo in Nato. Hrvaška je morala še skozi štiriletno vsiljeno obrambno vojno, ki ji je pustila strašne posledice. Vukovar in Dubrovnik ter druga tvarna in duhovna pogorišča so tudi v srcih Slovencev simboli boja in trpljenja za pravico do svobode in do lastne države. Slovenija verjame, da je Hrvaška s svojo voljo do svobode, demokracije in blaginje vseh svojih državljanov lahko prav kmalu zelo uspešna država notranjega miru in blagostanja in soustvarjalka podobe nove združujoče se Evrope.

Naši državi, gospod predsednik, gospe in gospodje, imata za sabo deset let skupnega življenja, v katerem so bila zelo uspešna obdobja, bili pa so tudi zastoji. Vendar so danes odnosi dobri. K temu so prispevali tudi številni sporazumi, ki nam dovoljujejo reči, da sta Slovenija in Hrvaška na poti še bolj plodnega sosedstva in sodelovanja na evropski ravni. Še več, državi uspešno iščeta odgovore tudi na vsa preostala nerešena vprašanja iz zapuščine po razpadu nekdanje jugoslovanske federacije. V iskanje in oblikovanje sporazumnih dogovorov je bilo vloženega veliko truda, znanja, medsebojnega razumevanja, državniške odgovornosti in modrosti, a tudi veliko dobre volje. Globoko sem prepričan, da bo v našo skupno korist, če bomo na obeh straneh sprejeli na vladni ravni dogovorjene rešitve in odstranili težave, na katere je naletel sporazum o meji. Odprli si bomo nove poti za sodelovanje, potrdili svojo zrelost in sposobnost, da sami rešujemo tudi na prvi videz zapletena skupna vprašanja, ki niso pretežka, če jih primerjamo z hudimi izzivi sedanjega konfliktnega in soodvisnega sveta.

Slovenijo in Hrvaško povezujejo enaki ali vsaj podobni pogledi in pričakovanja glede lastne in splošne prihodnosti. Obe državi želita v Evropsko unijo in v Nato, ker vidita v teh odločilnih integracijah jamstvo za varnost in razvoj pa tudi priložnost, da skupaj z drugimi demokratičnimi državami odločata o prihodnosti Evrope in sveta. Takšna pričakovanja nas kot partnerje v demokratičnem svetu še dodatno zbližujejo in tudi vabijo k skupnim nastopom v globalnem svetu, ki je na začetku 21. stoletja pred zapletenimi dilemami. Naj ostane neurejen, s čedalje usodnejšimi socialnimi in tehnološkimi razlikami, brez skupnih pravil, ali pa naj v njem začnejo veljati univerzalne človekove pravice, osnovna socialna varnost, mir in prihodnost za vse, kot je tudi svet last vsega človeštva. Tudi o teh dilemah in dobrih rešitvah smo se dolžni pogovarjati, če želimo vzeti korenine terorizmu in nasilju, ki je na balkanskih in ameriških tleh tako grozljivo zaznamoval konec prejšnjega in začetek novega stoletja.

Gospod predsednik, gospe in gospodje, naj nas današnja prijetna in slovesna priložnost še bolj poveže in utrdi doseženo. Naj nas spodbudi k novim dejanjem v našem sodelovanju med državama in v svetu. Zato iz srca dvigam čašo za Hrvaško in za njeno blaginjo, za sodelovanje in partnerstvo med nami, za skupni evropski dom tudi Hrvaške in Slovenije, za mir, za Vas, gospod predsednik, gospa Mesić, gospe in gospodje.