|
TRDNO IN PLODNO SLOVENSKO SOGLASJE
Govor predsednika republike Milana Kučana ob Dnevu državnosti
Ljubljana, 24. junij 2002
"Upam in verjamem, da bo Slovenija zelo kmalu vstopila v EU in v evroatlantsko zavezništvo", je med drugim dejal predsednik Milan Kučan. "Zdaj boljše izbire za Slovenijo ni", je še dejal in poudaril da verjame, da se bo slovenska državljanska skupnost o tako pomembnih temah za prihodnost pozitivno izrekla tudi na referendumih. Poudaril je tudi , da bodo "odlični politični, gospodarski in mednarodni uspehi imeli svojo pravo vrednost, če jih bo dosledno krepila politika, ki se bo utemeljevala na etiki, na prizadevanjih za dobro vseh ljudi, ne pa politika, ki se zapleta v jalove prepire. Država je in zmeraj mora biti zaradi državljanov."
Predsednik Kučan je v svojem govoru tudi pozval k spoštovanju in varovanju ustave, ki je po njegovih besedah temelj tega, v kakšni državi in v kakšnih medsebojnih razmerjih želijo državljani živeti.
Zorelo je dolgo. Dozorelo je v času našega življenja. Upanja in dejanja naših prednikov so nam zato naložila odgovorno dolžnost. Izpolnili smo jo. Pozabili smo na razlike in zamere. V zgodovinskih okoliščinah, kakršne so narodom le redko dane, smo se enotni kot nikoli poprej, postavili za svojo državo. Ustanovili smo jo na današnji dan pred enajstimi leti. Že takoj naslednje dni smo jo morali braniti in smo jo tudi ubranili. Storili smo to za svojo Slovenijo. Zmogli smo, ker smo zmogli soglasje.
Slovensko soglasje je bilo trdno in plodno. Raslo je iz globokih korenin. Zato je drevo narodovega življenja v letih pred osamosvojitvijo pognalo mnogo mladik. To je bil čas, ko so pravice in svoboščine ljudi nepreklicno zaživele in so vse ideje med ljudmi imele prosto pot. Neizmerne kulturne in politične energije slovenstva so bile sproščene. Pot do plebiscita decembra 1990 je bila demokratična, izid pa pričakovan in prepričljiv.
Ko se oziramo v tiste velike dni, se s spoštovanjem in globoko hvaležnostjo spominjamo tudi vseh mrtvih iz osamosvojitvene vojne, iz mogočnega boja z okupatorjem med drugo svetovno vojno in iz vseh vojn, ki so jih Slovenci bojevali za svoj narod. Umrli so, da je slovenski narod obstal in dobil prihodnost. Oddolžimo se jim s spominom v minuti tišine. Slava jim!
Sredi osemdesetih let je takratna jugoslovanska država razpadala in v njej ni bilo prihodnosti. Takrat smo svoji državnosti ustvarjali trdno ustavno podlago in oblikovali ustanove, ki pripadajo suverenemu narodu. Zato smo po osamosvojitvi lahko dobesedno čez noč postavili v aktivno vlogo vse institucije državnosti. Zato smo se tudi z mednarodno skupnostjo uspešno pogajali za priznanje države. Kompromisi, ki smo jih tedaj morali in ki smo jih znali sklepati, zato da bi država preživela, so nas kot državo zanesljivo umestili v mednarodni prostor.
Pred desetimi leti je pred palačo Združenih narodov zaplapolala slovenska zastava. Danes smo trdno povezani v svetovno skupnost držav. Smo upoštevani, enakopravni, zanesljivi in zato zaželeni partnerji. Imamo prijatelje in zaveznike, kot smo jih imeli v drugi svetovni vojni in kot smo jih imeli v osamosvojitveni vojni in kot si jih k sreči znamo poiskati vselej, ko gre za preživetje in za naš prispevek k oblikovanju podobe Evrope in sveta. Zdaj smo njegov del. V njem so priložnosti tudi za nas, so izzivi in so nam naložene tudi odgovornosti.
Začetek devetdesetih let je bil zgodovinski čas za Slovenijo. Takrat smo dosegli tudi soglasje o ustavi svoje države. To je naš temeljni v kakšni državi in v kakšnih medsebojnih razmerjih želimo v njej živeti. Vanjo smo vgradili pričakovanja iz plebiscitne odločitve o samostojni slovenski državi. Omogoča nam, da živimo svobodno in dostojno, da uspešno tekmujemo v odprtem svetu, da smo socialna država, ki daje človeku varnost in v stiski nikogar ne pušča povsem samega. Nalaga pa nam tudi odgovornost vsakogar zase in vseh za nas vse, tudi za Slovenijo. S svojimi načeli in pravnimi zagotovili nam daje gotovost in krepi našo pripadnost svoji državi. Dolžni smo jo spoštovati, tako kot zaslužijo spoštovanje simboli naše države. Varujmo zato svojo ustavo. Z njo varujemo stabilnost Slovenije. Varujmo svoje temeljne dogovore. Spreminjajmo ustavo le, kadar nas utesnjuje v svobodni izbiri prihodnosti, po temeljitem premisleku in z velikim državljanskim soglasjem.
Zdaj šteje prihodnost. Predvsem zaradi naših prihodnjih rodov. Pravico imajo, da gledajo naprej. Pravico imajo, da so dobro šolani. Pravico imajo do svoje življenjske priložnosti. Pravico imajo, da jih ne bremenijo dejanja prednikov. Takšno prihodnost si želijo zagotoviti v svoji slovenski državi. Pravico jo imajo oblikovati po svoji podobi. Potrebujejo pogum in samozavest za življenje, ki postaja vedno večji izziv. Ne sme se jim več dogajati preteklost. Zato spoštljivo pokopljimo vse žrtve velikega in tragičnega časa naših polpreteklih dni. Storimo to. To je še dolg nas, ki se nas je tisti čas še neposredno dotaknil. Zato, da se bomo skupaj z mladimi rodovi trdneje ozrli naprej, v njihovo prihodnost.
Čaka nas še eno veliko dejanje. Morali se bomo sporazumeti, kakšna naj bo vloga, ki naj jo v prihodnje Slovenija v svetu ima, in kakšna naj bo vsebina življenja v lastni državi. Izkušnje našega življenja nam velevajo, da se držimo vrednot, ki so nam omogočile, da smo državo dobili in da smo bili v teh enajstih letih uspešni. Ne pozabimo, da so to naše skupne vrednote: svobodno življenje, človekovo dostojanstvo in njegove pravice, solidarnost, sožitje z razlikami, strpnost, spoštovanje in razumevanje drugačnosti, dobro sosedstvo in enakopravnost v dialogu in sodelovanju, spoštljiv odnos do preteklosti in pravica do prihodnosti za vse. Na takšnih vrednotah je mogoče oblikovati prijazno življenje in doseči splošno soglasje, ki nas bo varovalo pred kršenjem teh vrednot, pred politično okostenelostjo, pred aroganco oblasti in birokratizacijo vsakdanjosti in pred življenjem na robu še možnega.
Podoba naše države je doma in na tujem prijazna. Posameznosti pa vendarle kazijo njeno podobo. Odlični politični, gospodarski in mednarodni uspehi bodo imeli svojo pravo vrednost, če jih bo dosledno krepila politika, ki se bo utemeljevala na etiki, na prizadevanjih za dobro vseh ljudi, ne pa politika, ki se zapleta v jalove prepire. Država je in zmeraj mora biti zaradi državljanov.
Minilo je enajst let od velikega dne, ki ga danes praznujemo. Bilo je to enajst zelo uspešnih let. Danes samozavestno odločamo o prihodnosti svoje države. Izbire zmeraj bodo, vendar ne vse enako načelne in enako koristne. V globalnem svetu, v katerem dejanja vsakogar vplivajo na vse druge, je tudi za našo državo najboljša izbira - prostrano, notranje povezano, varno, demokratično in gospodarsko razgibano okolje. Večina nas je še živela čase fizičnega, političnega in ideološkega nasilja v vojnah in blokovskih delitvah minulega protislovnega stoletja. Dolžni smo se zavzeti, da prihodnjim rodovom prihranimo takšne izkušnje in jim omogočimo življenje v varnem in mirnem okolju, ki bo spoštljivo do vrednot evropskega civilizacijskega izročila. Zato upam in verjamem, da bo Slovenija, samozavestna zaradi uspešno prehojene poti, zelo kmalu vstopila v Evropsko unijo in v evroatlanstsko zavezništvo.
Zdaj boljše izbire za našo državo ni. Veliko napora smo vložili v ta dva projekta. Prepričan sem, da bo Slovenija zmogla in znala živeti v takšnem okolju. Izpolnila je mnoge zahtevne pogoje. Ni pa nobenih utemeljenih razlogov, da bi sprejemala še dodatne. Za Slovenijo naj velja, kar velja za vse v integracijah, ki napovedujejo novo Evropo.
Verjamem, da se bo naša državljanska skupnost o tako pomembnih izbirah za prihodnost pozitivno izrekla tudi na referendumih, ki so eden najvišjih demokratičnih preizkusov kolektivne politične modrosti. So pa za politične voditelje tudi preizkus, ali zmorejo svoje odločitve argumentirati prepričljivo, tudi za državljane. Državljani vedo, da Slovenija ne more obstati kot osamljen otok. Vedo pa tudi, da življenje v prepleteni družbi narodov in držav ob vseh zagotovilih o enakopravnosti potrebuje lastne demokratične institucije, ki varujejo nacionalne interese. Skoznje vse bolj oblikujejo tudi svojo evropsko zavest. Kajti evropska zavest temelji na nacionalni samozavesti. Takšna je pač zgodovina naše celine z vsem raznolikim bogastvom, ki je zraslo na njenih tleh.
Iz spoštovanja evropskega bogastva raste nova Evropa, ki je prav zato tudi kulturni in etični projekt.Evropska zgodovina je res polna krvavih vojn in nečloveškega nasilja, a je hkrati polna človečnosti in nikoli končanih prizadevanj, tudi zmagovitih bojev za še več svobode, še več demokracije, za solidarnost v tekmovalnosti, za še več pravičnosti. Zato ima ozaveščena in solidarna združena Evropa prihodnost v globaliziranem svetu.
Prihodnost Slovenije je v takšni Evropi, je v samozavesti in v odličnosti naših ljudi in dejanj. Dokažimo to. Pomagajmo ustvarjati tako Evropo. Zase in za rodove za nami.
Danes je dan, ko praznujemo Slovenijo. Naj bo to dan, ko ji iz srca želimo vse dobro. In naj bo to dan, ko se ji zavezujemo, da bomo še veliko storili zanjo. To zmoremo. Dokaz je današnja Slovenija, je njena podoba, so njeni ljudje in je kvaliteta našega življenja.
Praznujmo sproščeno. Jutri je spet nov dan. So novi izzivi. So nove priložnosti.
|
