|
DIALOG KOT NAČIN SKUPNEGA ŽIVLJENJA VSEH RAZLIČNOSTI PREDPOSTAVLJA ENAKOPRAVNOST IN ENAKOVREDNOST VSEH, KI VANJ VSTOPAJO
Tradicionalno mednarodno srečanje pesnikov in pisateljev - PEN
Govor predsednika Milana Kučana na sprejemu za udeležence srečanja PEN
Bled, 16. maj 2002
"Tudi Vaša letošnja premišljanja »Kaj nam ostaja od 20. stoletja« in »Pisateljeva odgovornost« so zato dragocena, ker verjamem, da je dialog mogoč in da smo dolžni storiti vse za boljši svet, za razumevanje med ljudmi, narodi, državami, kulturami in civilizacijami. Dialog kot način skupnega življenja vseh različnosti predpostavlja enakopravnost in enakovrednost vseh, ki vanj vstopajo. V tem pogledu je v današnjem svetu marsikaj narobe," je med drugim poudaril predsednik Kučan ter dodal, da vidi izziv in priložnost v 21. stoletju tudi za pesnike in pisatelje, ki lahko, čeprav ne vodijo držav, storijo mnogo, "da bo človeštvo poučeno z izkušnjami svoje preteklosti in da bo ustvarjalo skupno etiko, ki bo izhajala iz dejstva, da je svet last vsega človeštva, da nikomur ni dana pravica do dominacije nad drugimi in da je skupna tudi odgovornost zanj."
Spoštovane gospe in gospodje,
Veselim se vsakoletnih majskih srečanj z Vami. Vaša tradicionalna zasedanja na Bledu štejem za zelo odmeven klic k dialogu o današnjem in jutrišnjem svetu, ki so nam ga v varstvo zaupali naši predniki, da bi ga novim rodovom izročili bolj prijaznega do ljudi. Tudi Vaša letošnja premišljanja »Kaj nam ostaja od 20. stoletja« in »Pisateljeva odgovornost« so zato dragocena, ker verjamem, da je dialog mogoč in da smo dolžni storiti vse za boljši svet, za razumevanje med ljudmi, narodi, državami, kulturami in civilizacijami. Dialog kot način skupnega življenja vseh različnosti predpostavlja enakopravnost in enakovrednost vseh, ki vanj vstopajo. V tem pogledu je v današnjem svetu marsikaj narobe. Kako naj se zgodi dialog, če je npr. islam razglašen za retardirano kulturo, celi narodi za manjvredne in zaostale? Kako naj se pogovarjamo vsi, če pa so celo znotraj takoimenovanih civiliziranih evropskih držav cele etnične, nazorske in spolne skupine izključene? Tudi pisateljski klici k preseganju teh čudaških nazorov so zato dragoceni.
Zapuščina, ki smo jo vsak v svojem nacionalnem ali kulturnem okolju in tudi v globalnem svetu dobili od prednikov, je velika v dobrem in slabem. Po stoletju velikanskega tehnološkega razvoja, ki je bilo hkrati stoletje vojn in etničnih spopadov, je človeštvo vstopilo v dobo globalnih informacijskih tehnologij. Ta je ob starih prinesla tudi mnoga nova vprašanja, ki so še brez dobrih in celovitih odgovorov. Najbrž smo se zato na pragu novega časa vsi dolžni predvsem vprašati, kaj bomo storili, da bo človekovo dostojanstvo pravica vseh ljudi, da bo svet bolj pravičen za vse, da ne bo več ljudi, narodov, držav in celo kontinentov brez prihodnosti, da državno in vsako drugo nasilje ne bo več imelo tako globokih korenin v socialnih krivicah in nevednosti, iz katerih lahko zrastejo tudi radikalne politične in domnevno etične usmeritve, da močnejši ne bodo več zatirali šibkejših, da krizna žarišča, kakršna so se razplamtela na Balkanu, v Afganistanu ali na Bližnjem vzhodu, ne bodo več ogrožala sveta. Kajti nobena kriza ni več lokalna, kar se zgodi na enem koncu sveta, prej ali slej prizadene vse. Ko trpijo ljudje na Balkanu, v Afganistanu ali na Bližnjem vzhodu, to napoveduje hude čase tudi v drugih delih sveta.
Svet je prišel iz dvajsetega stoletja bogatejši, gospodarsko globaliziran, politično soodvisen, povezan v dobrem in zlu. Nič ni več, kot je še bilo v prejšnjem stoletju, kako naj bo, tega še ne vemo povsem zanesljivo. Tudi oblike demokracije so iz nekdanjih časov, ki jih ni več. Še vedno se vrtimo v krogu dilem o reprezentativni in neposredni demokraciji in veliko premalo premišljamo o participativni in subsidiarni izpeljavi demokratičnosti. Nacionalne države se še oklepajo tradicionalnega razumevanja suverenosti, ki je prirejena odgovornosti navznoter, manj pa skupni odgovornosti za svet in življenje na planetu.
Globalizirani svet potrebuje tudi globalno odgovornost, ki je tudi odgovornost drug drugemu. Morda se sliši utopično, vendar bo treba premisliti o nekakšni pogodbi vseh držav sveta, velikih in majhnih, s katero se bodo odgovorno zavezale za skupno upravljanje sveta, sveta, ki bo varen in socialno bolj pravičen, sveta, ki bo vsakomur dajal pravico do prihodnosti. Nobena družba, toliko manj globalna, ne more obstajati brez osnovnih pravil obnašanja, ki rastejo iz skupnih temeljnih vrednot. Svet potrebuje skupno etiko, vrednote, ki jim bo zavezan in ki jih bodo spoštovali vsi v interesu vsakogar in v interesu vseh. Drugače bo svet spremenjen v vojno vseh proti vsem.
Pesniki in pisatelji navadno ne vodijo držav, mnogo pa lahko storijo, da bo človeštvo poučeno z izkušnjami svoje preteklosti in da bo ustvarjalo skupno etiko, ki bo izhajala iz dejstva, da je svet last vsega človeštva, da nikomur ni dana pravica do dominacije nad drugimi in da je skupna tudi odgovornost zanj. V tem vidim izziv in priložnost za 21. stoletje za nas vse, v tem vidim tudi našo odgovornost. Priložnost, izziv in odgovornost tudi za pisatelje.
Spoštovane gospe in gospodje, veselilo bi me, če bi vsaj del tega razmišljanja delili z menoj. Želim Vam, da bi bilo tudi Vaše letošnje blejsko srečanje plodno, da bi to bil ustvarjalen dialog o svetu v 21. stoletju in da bi državniki, politiki in duhovni voditelji slišali Vaš poziv k sožitju različnosti, k mirni in modri besedi o vsem, kar moramo premisliti, da bi bilo 21. stoletje čas miru, varnosti, razvoja in prihodnosti za vse, da bi ustvarili vsaj zametke za novo univerzalno civilizacijo miru, ljubezni in sodelovanja.
Želim Vam lepe dni na Bledu in v Sloveniji.
|
