Govor

ZDRUŽEVANJE EVROPE PO NICI
Govor predsednika Milana Kučana na 5. Mednarodnem Bertelsmannovem forumu

Berlin (Nemčija), 19. januar 2001

Predsednik Kučan je s svojim govorom "Združevanje Evrope po Nici" nastopil z enim izmed uvodnih prispevkov v popoldanskem delu. Med drugim je v svojem nagovoru podal oceno vrha v Nici z vidika držav kandidatk za vstop v EU, pri čemer je podal svoje razumevanje sporazuma v Nici, ki ga vidi kot kompromis med interesi celote ter posameznimi koristmi. "Preseči zgodovinsko delitev Evrope z vključitvijo članic iz nekdanje politične vzhodne Evrope, ohraniti opravilno sposobnost in hkrati poglobiti integracijo držav članic, ter razmišljati kot skupnost, so za zdaj očitno še prezahtevni cilji. Ni mogoče, to je realnost, da bi se, merjeno s časom zgodovinskih procesov, tako rekoč prek noči stališča posameznih članic EU v vsem zbližala", je med drugim poudaril predsednik Kučan.

Naj najprej povem, da je zame širitev EU predvsem moralni izziv Evrope in preizkus njene zgodovinske zrelosti. Zato mislim, da je vrh v Nici uspel. Vrh v Nici je zagotovo izostril nekatera vprašanja, ki zahtevajo resen premislek. Posebej, ker mora biti združena Evropa odgovor Evrope na globalizacijo. Ideja je v sodobnih razmerah dobila zagon, ki ga ne morejo ustaviti niti sebični nacionalni interesi, niti začasna zmaga institucionalne aritmetike nad politično vizijo. V tem je priložnost za kandidatke in za združeno Evropo.

Evropski vrh je, vsaj kar zadeva institucionalno reformo, pristal pod cilji, ki si jih je zastavil. Toda s stališča kandidatk, tudi Slovenije, njegov dosežek nikakor ni slab. Vrata Unije so se jim zdaj dokončno odprla in možnost, da bodo volile poslance v Evropski parlament že leta 2004, se zdi povsem realna. S tem se verjetno končuje neko "nezdravo pripravljalno" obdobje, ki je kandidatke utrujalo v birokratsko zapletenih in počasnih pogajanjih s komisijo in tudi v dvostranskem izsiljevanju članic; bile so nervozne zaradi molka EU o možnih datumih širitve, med njimi sta ob objavah vmesnih rezultatov doseženega nastajala ljubosumje in nezdrava tekmovalnost, kot da gre za prestiž. V resnici pa je šlo pri vseh kandidatkah za enormen in zapleten proces reform in transformacij, v katerem je bilo potrebno plačati visoko ceno, zlasti socialno. Čas je, da Evropa to prizna. Kot pravi madžarski zunanji minister Martonyi - "najboljši način, da to stori, je, da pospeši pogajanja in določi datum širitve." Na nek način se je to zgodilo. Še več, razprava o institucionalni reformi, ki pa ne bo več ne pogoj in ne ovira za sprejem novih članic, naj bi se nadaljevala leta 2004. Tiste kandidatke, ki bodo dotlej že članice bodo torej pri odločanju o teh rešitvah in o svoji sposobnosti že sodelovale. To je za nas bistveno. To bolj kot kaj drugega tudi upravičeno pričakujemo.

Sporazum iz Nice vidim kot kompromis med interesi celote ter posameznimi koristmi. Preseči zgodovinsko delitev Evrope z vključitvijo članic iz nekdanje politične vzhodne Evrope, ohraniti opravilno sposobnost in hkrati poglobiti integracijo držav članic, ter razmišljati kot skupnost, so za zdaj očitno še prezahtevni cilji. Ni mogoče, to je realnost, da bi se, merjeno s časom zgodovinskih procesov, tako rekoč prek noči stališča posameznih članic EU v vsem zbližala.

Zato je vrh v Nici mogoče videti tudi kot nekakšno renesanso nacionalnih egoizmov. Evropski duh se je kdaj tudi umikal nacionalnim koristim. Zato je toliko bolj utemeljeno vprašanje, ali je tradicionalna nacionalna država sploh sposobna biti subjekt evropskega združevanja. Torej takšne integracije stare celine, ki je dejansko negacija absolutne suverenosti države, članice te integracije. Vprašanje je toliko bolj utemeljeno zdaj, ko EU prerašča iz nekdanje gospodarske skupnosti in skupnega trga v politično unijo s funkcijami, ki so par exellence atributi tradicionalne nacionalne države. Z njimi je država varovala svoj nacionalni teritorij pred drugimi državami. A to je bil čas ločevanj in ne čas povezovanj. Evropska zgodovina je polna tega časa, prignanega do absurda s tezama kri in zemlja (blutt und boden) in pravica do življenjskega prostora (lebensraum). Nazadnje se je vse to v absurdni formi manifestiralo v sedanjih vojnah na Balkanu.

Ta formula je negacija združene Evrope. Združena Evropa je lahko le skupnost, ki jo oblikujejo nacionalno sicer determinirane in identificirane države, ki pa so v svojem bistvu vendar države državljanov. Torej države, ki se konstituirajo kot skupnosti državljanov, kot skupnosti ljudi, ki so enaki in enakopravni, ne glede na njihovo nacionalno, versko, rasno ali drugo pripadnost.

Znotraj sedanjih in novih članic se torej hkrati z enakimi pravicami za vse določa novo razmerje med dominantno nacionalno identiteto večinskega naroda in kolektivnimi pravicami narodnostnih in drugih manjšin. Z vedno bolj svobodnim pretokom ljudi znotraj celotne EU bodo bistveno bolj jasni razlogi, zakaj je koristno in upravičeno skrbno razlikovati med t.i. avtohtonimi narodnostnimi manjšinami ter pravico in možnostjo do negovanja individualne in kolektivne kulturne identitete pripadnikov vseh drugih narodnosti, ki se v novejšem času zaradi velike prebivalstvene dinamike situirajo v posamičnih državah. S preurejanjem nacionalnih držav v države državljanov z razvito in prakticirano multikulturnostjo bo tudi v razmerjih med velikimi, srednjimi in manjšimi državami članicami prišlo do bolj produktivnega uravnoteženja nacionalnih in državljanskih interesov in s tem tudi politične volje in stališč članic.

V togem razumevanju nacionalnih držav kot prave domovine zgolj pripadnikov enega naroda, bi bila integracija podvržena boju za prevlado koristi posameznih držav ali skupini držav in s tem odnosi v njej konfliktni. Življenjska sposobnost in moč skupnosti bi bila odvisna od razmerja moči oz. tega, koliko se bodo z interesi celote lahko identificirale največje države. S tega vidika je tudi formula okrepljenega sodelovanja lahko mehanizem, ki objektivno prej krepi sodelovanje med izbranimi skupinami držav, manj pa teži h kooperaciji med vsemi za določanje in uresničevanje koristi celote. Bo dovolj zagotovil, da to ne bo vodilo do ponovnih delitev v Evropi, do ponavljanja zgodovine?

Največji izziv za veliko EU - po širitvi - je potemtakem, kako zagotoviti sobivanje dveh prvin, ki se prekrivata samo do določene mere, ne vedno in ne nujno. Prva je krepitev sposobnosti sklepanja in učinkovite izvedbe sklepov, druga pa je pripravljenost sprejemati sklepe, ki sicer izražajo interes celote, niso pa v slehernem primeru skladne s koristmi prav vseh držav članic EU. Tudi rešitev, da morajo najvažnejše sklepe odobriti vsi državljani EU ali vsaj kvalificirana večina, kar je načeloma kvalitativen premik v razumevanju EU kot unije državljanov, ima vgrajeno neznanko. Za zdaj se državljani do sklepov Unije v glavnem opredeljujejo prvenstveno kot državljani svoje države in šele potem kot državljani EU. Država in narod sta zgodovinski kategoriji, ki imata svoje vsebine. Ju je že mogoče presegati? EU mora imeti zelo natančen odgovor na to vprašanje in potem z realnostjo, takšno kot je, računati pri opredeljevanju svoje vizije. Spregledanje razkoraka med realnim in željenim je lahko usodno za prihodnost evropskega združevanja.

Vrh v Nici, morda zadnji te vrste pred dejansko širitvijo, zato pa tudi izpeljan v tako zahtevnih okoliščinah, se je vendarle posvetil predvsem sicer nujnim institucionalnim reformam. Manj opazna je bila pri tem Listina temeljnih pravic, verjetni zametek evropske ustave. Sam ji dajem zelo velik poudarek. Ne le zaradi izkušnje iz nekdanje Jugoslavije. Ta je bila v nenehnem procesu institucionalnih sprememb. Z njimi je kot večnacionalna skupnost v sicer povsem drugačnih zgodovinskih okoliščinah iskala odgovore na zelo podobna vprašanja kot danes EU. Razpadla je, ker ni bilo prepoznavne in za vse sprejemljive integrativne ideje, vrednostnega sistema in interesov celote. Listino štejem za pomembno, ker dokazuje nam in drugim kandidatkam iz nekdanje politične vzhodne Evrope, da gesli iz 90 let "nazaj v Evropo" in "naprej v EU" nista nekaj povsem različnega. "Nazaj v Evropo" je, vsaj pri večini, izražalo pričakovanje in voljo za svobodo, demokracijo, spoštovanje človekovega dostojanstva in odprtost. Pomenilo je vrnitev izza železne zavese v svoj duhovni svet zahodne evropske civilizacije in njenih vrednot. Ta Listina je enako kot tudi dorečenost evropskega socialnega modela potrditev naših pričakovanj, da EU ni zgolj združba držav zaradi njihovih pragmatičnih, predvsem gospodarskih interesov, ampak je skupnost držav, ki jih povezujejo iste vrednote in tragična izkušnja, do kakšne katastrofe lahko pripelje flagrantno kršenje ali odpovedovanje tem vrednotam. Zato tudi ne verjamem, da je do sklepov o širitvi EU, ki so za nas kandidatke vendarle najpomembnejši, prišlo predvsem zaradi bojazni pred političnimi posledicami upočasnitve procesa širitve za ugled in kredibilnost skupnosti. Verjamem, da je prevladalo spoznanje, da ni miru, varnosti in razvoja, če vse to ni zagotovljeno vsem v Evropi. In da je za to vredno žrtvovati nekaj nacionalnega klasicizma. Vse drugo je manj pomembno. Zato sem, kar zadeva prihodnost EU, optimist.