PRIČEVANJA, DRAGOCENA ZA SEDANJA IN KASNEJŠA PROUČEVANJA POTEKA SLOVENSKEGA OSAMOSVAJANJA
Otrovitev mednarodnega znanstvenega posveta ob 10. obletnici samostojnosti in odhodu zadnjega vojaka jugoslovanske armade
Znanstveno raziskovalno središče Koper

Koper, 25. oktober 2001

Predsednik Milan Kučan je na današnji slovesnosti med drugim spomnil na bistvene značilnosti slovenske osamosvojitve. po mnenju predsednika Kučana je nastajanje današnje Republike Slovenije najtesneje povezano s pravom. "Nastala je in se je v mednarodnem življenju uveljavila z zavestno naslonitev na pravo in z njegovo uporabo." Kučan je tudi dodal, da je " ta usmeritev na načelo legalitete je bila predvsem posledica spoznanja v takratni državnopolitični strukturi Slovenije, da v sodobnem svetu, ki sebe in svoja razmerja utemeljuje na vladavini prava in vladavini človekovih pravic, štejejo praviloma pravni argumenti in ne politika sile in izvršenih dejstev."
Na koncu govora se je predsednik dotaknil tudi aktualne teme in je podal svoja stališča na odziv države glede preseganja posledic dogajanj med II. svetovno vojno in izvensodnih množičnih pobojev neposredno po njej. Med drugim je dejal, " da ni opravičila za kolaboracijo in ni opravičila za izvensodne poboje." "Zločin je zločin. Storilci morajo zanj odgovarjati. Mrtvi pa zaslužijo dostojen spomin in mir, ne glede na različne sodbe o njihovih morebitnih zmotah. To je treba storiti in zrel narod to zmore."

Pobuda Znanstveno raziskovalnega središča v Kopru, da ob 10-letnici samostojnega življenja slovenske države in odhoda enot JLA iz Slovenije pripravi o tem, verjetno največjem dejanju, ki smo ga zmogli Slovenci v procesu svojega zorenja v nacijo, znanstveni posvet, je hvalevredna. Z veseljem sem sprejel pokroviteljstvo nad tem srečanjem. Deset let sicer ni zelo dolga doba, vsaj ne toliko, da bi že bilo mogoče s časovne razdalje povsem objektivno in kritično vrednotiti takratna dejanja in okoliščine, v katerih in zaradi katerih so nastajala. Na nek način je ta sicer že preseženi čas vendarle tudi še naš sedanji čas; preteklost in sedanjost si v teh desetih letih nista povsem razklenili svoje, v marsičem usodne povezanosti, saj je ta preteklost še živa in še vedno močno vpliva na našo zavest in tudi na naša sedanja dejanja, na opredeljevanja in vrednostne sodbe. Pa vendarle pretečeni čas teh desetih let že daje priložnost, da zgodovinska stroka iz primerne razdalje objektivno in s svojo znanstveno metodo in instrumentarijem raziskuje in ovrednoti prizadevanje Slovenije za samostojno državo, notranje in zunanje okoliščine, ki so to narekovale in omogočile, ter objektivni potek ravnanj in dejanj ustanov takratne slovenske oblasti in njihovih nosilcev. Slovensko dejanje je takrat izzvalo in tudi danes vzbuja zanimanje v tujini. Dokaz je udeležba uglednih strokovnjakov iz tujine na tem srečanju. Njim še posebej velja moj pozdrav in zahvala.

Zdaj so o takratnem času že na razpolago tudi precej urejeni pisni in drugi materialni viri, čeprav ne vsi, kajti nekaj jih je iz različnih a vsekakor nedopustnih razlogov odtujenih in so v zasebni lasti, precej zelo pomembnih pa je v arhivih nekdanje zvezne države in bodo dostopni šele z veljavo sporazuma o nasledstvu držav naslednic. Pa vendarle, tudi razpoložljivi materialni viri so pomembno dopolnilo in korektiv subjektivnim, na spominu temelječim in doslej prevladujočim videnjem takratnih dogajanj, razlagam in vrednotenjem. Spomini in osebna videnja so nedvomno izredno pomemben in dragocen vir za predstavitev takratnih dogajanj in za njihovo razumevanje. Dobro je, da je na te vrste srečanjih, ki imajo strokovno in celo znanstveno ambicijo, mogoče slišati tudi poglede in interpretacije neposrednih udeležencev takratnih dogodkov, ki so osamosvojitev razumeli tudi kot svoj osebni projekt in so se z njim tudi poistovetili. Ta pričevanja bodo gotovo dragocena za vsa sedanja in kasnejša proučevanja poteka slovenskega osamosvajanja, dilem, ki so bile z njim povezane, negotovosti in bojazni, političnih, pravnih, diplomatskih in drugih ozadij, odločitev in samega odločanja, odnosov in tudi nezaupanja med neposrednimi akterji odločitev. Živ človek je povsem drugačen pričevalec kot papir.

Deset let je doba, ko je spomin še razmeroma svež in celovit in se je mogoče na njegovo verodostojnost še zanesti. Kajti na žalost je človeški spomin varljiv in z leti tudi čedalje bolj selektiven. Ne glede na to pa sem prepričan, da bodo rezultati tega srečanja skupaj s tistimi iz spomladanskega podobnega srečanja v Brežicah, nov pomemben prispevek k resni zgodovinski analizi tudi globljih vzrokov razpada nekdanje skupne države ter utemeljenosti slovenske odločitve za razdružitev in osamosvojitev. Takšna analiza bi odgovorila tudi na številna nerazumevanja in napačne interpretacije, ki o takratnem dogajanju na tleh nekdanje Jugoslavije in tudi o vlogi Slovenije v svetu še vedno obstojajo.

Moje trdno prepričanje je, da za zgodovinopisje, pa tudi za druge znanstvene discipline, npr. za pravo, politologijo in sociologijo ni zanimiv samo fenomen slovenske osamosvojitve, ampak je pomemben in zanimiv tudi sam način osamosvojitve. Splošno znano je, da je Slovenija svojo odločitev naslonila in jo utemeljila s pravico do samoodločbe, ki sta jo zagotavljali tako takratna jugoslovanska ustava, kot tudi mednarodni akti, zlasti Ustanovna listina OZN. Manj znano pa je, kakšne so bile razmere, politične, ekonomske, varnostne in druge v takratni Jugoslaviji, zaradi katerih se je Slovenija znašla v položaju, ko takorekoč ni imela več nobene druge izbire in je morala uveljaviti to svojo pravico. Mogoče je reči, da se je proces zorenja slovenske odločitve za samostojno državo razraščal in dobival na moči znotraj procesa poglabljanja vsesplošne krize takratne jugoslovanske družbe in države, da se je perspektiva osamosvojitve bistrila z razkrajanjem perspektive skupne države, njenega obstoja in potrditve njene upravičenosti v novih zgodovinskih in mednarodnih pogojih. Manj znano je tudi, kakšne so bile dejanske mednarodne okoliščine in interesi, ki so po padcu Berlinskega zidu in koncu dvopolnega sveta narekovali stališča, ocene in odnos mednarodne skupnosti do nekdanje Jugoslavije, do krize, ki jo je vendarle, dovolj jasno prepoznano tudi za tujino, pretresala in nezajezljivo razjedala, in kje so bili razlogi za, vsaj v začetku, strogo in nenaklonjeno stališče do slovenskega projekta osamosvojitve, kljub njegovi veliki legitimnosti in moralni utemeljitvi. Je bil to le šok izzvan z nenadejanim konfliktom po tem, ko je po padcu Berlinskega zidu izgledalo, da je v Evropi zavladalo dolgo pričakovano obdobje medsebojnega razumevanja in sodelovanja in posledica travmatičnega soočanja z dejstvom, da se je po 50 letih na evropskih tleh spet zgodila vojna, ali pa razlogi tudi drugje?


Resda je diplomatski vidik osamosvajanja bil posebej zanimiv in pomemben. A bil je mogoč oz. je polno veljavo dobil šele po končanem vojaškem spopadu junija in julija 1991. V tej vojni je bilo potrebno najprej zmagati. Kako je bila ta zmaga mogoča, je ravno tako zelo pomembno, a še vedno neodgovorjeno in tudi za zgodovinarje nedvomno zanimivo vprašanje. Osvetlitev teh odgovorov bo najbrže pomagala vsaj deloma razumeti tudi težave, ki jih ima, ob nesporno izredno velikem angažiranju s stabilizacijo razmer na tleh nekdanje Jugoslavije in na vsem jugovzhodu Evrope, mednarodna skupnost vse do danes.

Dovolite mi, da posebej opozorim na dve, po moji sodbi bistveni značilnosti načina slovenske osamosvojitve, ki sta bili v dosedanjih podobnih osvetljevanjih premalo zaznani in ovrednoteni. Prva je dosledno vztrajanje na načelu legalitete v vsem procesu osamosvajanja. Nastajanje današnje Republike Slovenije je najtesneje povezano s pravom. Nastala je in se je v mednarodnem življenju uveljavila z zavestno naslonitvijo na pravo in z njegovo uporabo. Ta usmeritev na načelo legalitete je bila predvsem posledica spoznanja v takratni državnopolitični strukturi Slovenije, da v sodobnem svetu, ki sebe in svoja razmerja utemeljuje na vladavini prava in vladavini človekovih pravic, štejejo praviloma pravni argumenti in ne politika sile in izvršenih dejstev. In tudi spoznanje, da je pravna utemeljenost političnih dejanj Slovenije v sporu z Beogradom vse od sredine 80-tih let najzanesljivejše poroštvo, da v Sloveniji z razglasitvijo izrednih razmer zvezne oblasti ne bodo zmogle odpraviti dosežkov demokratičnega razvoja. Pri odločilnih političnih dejavnikih je prevladalo, čeprav ne zlahka, spoznanje, da je izpeljava tega enkratnega zgodovinskega dejanja na pravno urejen način pomembna ne samo za dejanje osamosvojitve, ampak tudi za nadaljnji notranji razvoj družbe in države, za mednarodno priznanje Republike Slovenije, za njen položaj v mednarodni skupnosti in za njene možnosti pri vključevanju v mednarodne integracijske procese.

Odločitev za pot pravnega utemeljevanja pravice do samoodločbe in njene uveljavitve se je potrdila kot pravilna in uspešna. Že dopolnila k takratni Ustavi Socialistične Republike Slovenije septembra 1989. leta so dala pravne podlage za zavarovanje trajne, celovite in neodtujljive pravice slovenskega naroda do samoodločbe in za demokratične politične in gospodarske reforme. Takratna Skupščina Socialistične Republike Slovenije je z njimi dobila pooblastila, da sprejme ukrepe za zavarovanje z ustavo določenega položaja Republike Slovenije, če bi zvezni organi v nasprotju s svojimi, v ustavi določenimi pristojnostmi, posegli v ustavni položaj države Slovenije. Ustavno-pravno urejen položaj Republike Slovenije v okviru skupne države Jugoslavije kot mednarodnopravno priznanega subjekta in ustavna pot razdružitve z nekdanjo skupno državo sta bila odločilna, ko je mednarodna skupnost državi Sloveniji po osamosvojitvi priznala mednarodnopravni status z mejami, kakršne je imela Republika Slovenija v okviru Jugoslavije z Italijo, Avstrijo in Madžarsko ter s sosednjo Republiko Hrvaško.

V procesu osamosvajanja Republike Slovenije v samostojno in neodvisno državo je bilo odločilnega pomena, da je bila odločitev o tem, da Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država, sprejeta na plebiscitu, ki je bil pravno urejen in ustavno utemeljen. Tako je bila ljudska volja izražena prepričljivo na najbolj demokratičen in pravno povsem korekten način. Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je pravno uredil razmerje med zakonitostjo in legitimnostjo tega dejanja. Po dolgih političnih razpravah so ob političnih vendarle obveljali tudi pravni argumenti. Tako je bila sprejeta rešitev, da šteje za veljavno odločitev na plebiscitu, če se zanjo izreže večina vseh glasovalnih upravičencev in ne le udeležencev referenduma. To je dalo plebiscitni odločitvi tako visoko stopnjo legalnosti in tudi legitimnosti, da je v kasnejših prizadevanjih za mednarodno priznanje Slovenije v sicer dovolj nenaklonjenih zunanjih okoliščinah to bil poglavitni argument.

V procesu osamosvajanja Slovenije v samostojno in neodvisno državo je prihajala zavezanost k spoštovanju prava do izraza v vrsti dokumentov. Naj omenim le Izjavo o dobrih namenih ob razpisu plebiscita, Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije 25. junija 1991, Ustavni zakon za izvedbo te temeljne listine in Deklaracijo o neodvisnosti. Republika Slovenija je s temi akti na pravno urejen način prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z Ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ, prevzela je veljavnost mednarodnih pogodb, ki jih je sklenila Jugoslavija in se nanašajo na Republiko Slovenijo, uredila je smiselno uporabo tistih zveznih predpisov, ki so veljali do takrat v Republiki Sloveniji, če niso nasprotovali njenemu pravnemu redu. In kar je še posebej pomembno, zagotovila je varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsem osebam na ozemlju Republike Slovenije, ne glede na njihovo narodno pripadnost, brez sleherne diskriminacije, skladno s takrat veljavno Ustavo Republike Slovenije in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami. Še posebej je zagotovila vse pravice italijanski in madžarski narodni skupnosti in njunim pripadnikom v Republiki Sloveniji. Prav te odločitve so omogočile, da je bila Slovenija hitro in brez težav sprejeta že leta 1992 v OZN in 1993 v Svet Evrope.

Spoštovanje prava, ustavnosti in zakonitosti in mednarodnega prava seveda ni samo enkratno dejanje, ki je prišlo do izraza v zgodovinskem procesu državnega osamosvajanja Republike Slovenije. Pravno urejen in utemeljen način osamosvajanja Slovenije je zanimiv tudi v primerjavi osamosvojitvenih procesov drugih republik nekdanje Jugoslavije. Ta način osamosvajanja ni samo velik dosežek in dragocena izkušnja, ampak je tudi podlaga in merilo za presojo vsega kasnejšega delovanja v slovenski državi. Sprejem Ustave Republike Slovenije decembra 1991 je nedvomno pomenil pravni vrh oblikovanja samostojne in neodvisne države Republike Slovenije, mednarodno priznanje v začetku leta 1992 pa potrditev njene mednarodnopravne subjektivitete. Odprta pa so ostala še vedno nekatera pomembna vprašanja, zlasti pravno nasledstvo po nekdanji skupni državi Jugoslaviji, nasledstvo – za Slovenijo in Slovence izredno pomembne Avstrijske državne pogodbe in izpolnitve vseh obveznosti po Osimskih sporazumih ter tudi pravna ureditev odprtih vprašanj z Republiko Hrvaško, vključno z mejo na morju, ki v jugoslovanski federaciji ni bila določena.

Druga značilnost načina slovenske osamosvojitve pa je izpeljava te odločitve kot razdružitve in ne kot odcepitve. S tem je Slovenija sledila svojim zgodovinskim odločitvam o prostovoljnem združevanju v skupno državo leta 1918, na II. zasedanju Avnoja leta 1943 in vrsti kasnejših ustavnopravnih odločitev v novi skupni državi. Žal pravno urejena ponudba Republike Slovenije za sporazumno razdružitev z vsemi članicami federacije ni bila sprejeta. Trdno sem prepričan, da bi soglasje k predlogom Republike Slovenije za sporazumno razdružitev lahko preprečilo vojne tragedije s hudimi človeškimi žrtvami in materialno škodo na območju nekdanje Jugoslavije, v kar so me prepričala tudi številna kasnejša srečanja z akterji takratnih dogodkov v drugih republikah nekdanje skupne države in njenih osrednjih organih. Omogočalo bi, da bi bila lahko vsa vprašanja nasledstva urejena v skupno dobro. V zgodovino pa bi se lahko uvrstili k primerom sporazumne razdružitve, tako Švedske in Norveške leta 1905, nekdanje Sovjetske zveze 1991 ter Češke in Slovaške leta 1992. To je vsekakor eden tistih vidikov slovenske osamosvojitve, ki je med drugim glede na zanimive okoliščine nastanka nekdanje Jugoslavije, na zaporedje njene diskontinuitete in kontinuitete med in po II. svetovni vojni za zgodovinarje lahko posebej zanimivo. Za državotvorno zgodovino Slovencev in za praktične posledice, tudi glede državnopravnega nasledstva pa ima to razlikovanje med odcepitvijo in razdružitvijo več kot zgolj teoretičen pomen.

Preseglo bi namen takšnega znanstvenega srečanja, pa vendarle se ne bo mogoče povsem ogniti vprašanjem, v kolikšni meri je podoba današnje Slovenije, samostojne države Slovenije, skladna s pričakovanji državljank in državljanov, ki so se za osamosvojitev izrekli na plebiscitnem referendumu decembra 1990. leta. To je odvisno od pričakovanj, ki so bila na osebni ravni najbrž tudi različna. A vsaj pri dveh vprašanjih bi se država morala odzvati bolj občutljivo. Glede nezadržnega procesa socialnega razslojevanja slovenske družbe, ki je del državljanov oz. cele skupine državljanov izrinil na družbeno obrobje, na rob revščine in življenje brez prihodnosti, čeprav ni mogoče reči, da ključni tranzicijski procesi, zlasti proces privatizacije v izhodišču ni upošteval praga socialne vzdržljivosti slovenskih ljudi ali celo, da Slovenija ni tudi socialna država. Bolj občutljivo in odgovorno pa bi se država morala odzvati tudi glede preseganja posledic dogajanj med II. svetovno vojno in izvensodnih množičnih pobojev neposredno po njej, ki še danes močno razdvajajo Slovence in pozornost pretirano obračajo v preteklost. Mislim, da je država zdaj po 10 letih življenja dovolj zrela, da opravi nekatera nujna dejanja za končanje teh sporov in izključujočih delitev. Bilo je že več poskusov, da se to zgodi. Sam plebiscit je bil najverodostojnejše takšno dejanje, še pred tem je bila spravna slovesnost v Rogu in pozneje povsem konkretni, v Državnem zboru tudi formalno sprejeti predlogi ob 50-letnici konca II. svetovne vojne in ob sprejemanju Zakona o popravi krivic. Toda vsa ta dejanja niso uspela in sklepi niso bili uresničeni. Zdi se, kot da za takšno dejanje moralne moči naroda še nismo bili dovolj zreli, nismo ga zmogli ali tudi ni bilo dovolj političnega interesa. In vendar je to treba storiti. Treba se je soočiti s svojo preteklostjo, jo sprejeti in ne dovoliti, da bi še naprej bremenila in delila nove rodove. Treba je to storiti z vso pieteto do vseh mrtvih in se odpovedati razvadi, da bi mrtvi služili živim za njihove politične obračune, da bi obtoževanje enih služilo kot opravičevanje drugih. Ni opravičila za kolaboracijo in ni opravičila za izvensodne poboje. Zločin je zločin. Storilci morajo zanj odgovarjati. Mrtvi pa zaslužijo dostojen spomin in mir, ne glede na različne sodbe o njihovih morebitnih zmotah. To je treba storiti in zrel narod to zmore. To bo hkrati odgovor, kam želimo umestiti svojo preteklost. Do kje ji bomo dovolili, da pritiska na našo sedanjost. Preteklost ne more biti naš program. Živeti v njej pomeni samo sprejemati prekletstvo nikoli končanega maščevanja, ki sinove vedno znova sili v kaznovanje sinov drugih za grehe, ki so jih storili očetje. Ostati v preteklosti in še naprej bojevati njene boje, bi pomenilo pozabiti nase, na to, da smo mi svoji, ljudje našega časa, da smo zanj odgovorni in da moramo biti odprti za izzive prihodnosti. Nas pa čakajo velike naloge, da bomo znotraj EU in v globalnem, tudi surovem svetu zavarovali in razvijali slovensko nacionalno identiteto in zagotovili prihodnost slovenstva. To smo dolžni najprej rodovom, ki pridejo za nami, dolžni smo to vsem tistim rodovom, ki so odsanjali sen o samostojni slovenski državi in dolžni smo to sebi in svoji odločitvi na plebiscitu pred 11. leti, s katero se je rodila samostojna slovenska država. Ni namreč res, da smo Slovenci povsem enotnih pogledov glede prihodnosti in se razlikujemo le v razumevanju in vrednotenju preteklosti. Prej je res, da za različnost pogledov na prihodnost iščemo argumente v svoji preteklosti. Zato – in ker država še ni v celoti opravila svoje - jo tako travmatično podaljšujemo v sedanjost in je nikakor nočemo izročiti zgodovini in vam, spoštovani zgodovinarji.

Želim vam uspešno delo, gostom iz tujine pa tudi prijazno in prijetno bivanje v Sloveniji.