Govor

UPORNIŠKI DUH MNOGIH NAŠIH PREDNIKOV
Praznik dela in počastitev 146 borcev IV. bataljona Cankarjeve brigade
Govor predsednika Republike Milana Kučana

Javorovica, 1. maj 1998

"Čas, ko se Slovenija vključuje v Evropsko unijo in pripravlja na širitev NATO, je zato tudi čas za preobrazbo države v sodobno, demokratično urejeno in socialno pravično družbo, ki ji je temelj in nujni pogoj spoštovanje prava. Je čas, ko Slovenci potrebujemo vsaj v bistvenih prvinah skupen pogled na svojo prihodnost, na duhovne, politične, socialne in gospodarske cilje, ki bodo Slovenijo vključevali v svetovni razvoj in preprečevali, da bi kot narod ostajali na obrobju svetovnega dogajanja, kot ljudje pa daleč od duhovne svobode in gmotne blaginje zgolj zato, ker odloča o naši usodi vase zaprt domačijski duh. Je čas za uresničevanje vrednot, v katere je verjel uporniški duh mnogih rodov naših prednikov in za katere so umirali mnogi partizani, talci in taboriščniki ter pripadniki teritorialne obrambe in policije v osamosvojitveni vojni. Brez uporništva, brez upora bi danes ne bilo več ne Slovencev in še manj slovenske države."

Vesel sem bil povabila šentjernejskega župana, da prvomajski praznik znova praznujem skupaj z vami. Vesel zato, ker nas je zbralo hotenje, da se skupaj spoštljivo spomnimo zgodovinskih dogodkov in bojev za narodno osvoboditev in socialno pravičnost slovenske družbe in države.

Prvomajsko srečevanje na Javorovici je postalo trden člen v verigi množičnega shajanja in druženja, značilnega za slovensko zgodovino. Družimo se, da se poklonimo spominu na velika dejanja iz naše preteklosti, ki so vplivala na podobo slovenstva in na naše življenje, družimo se, da se oddolžimo ljudem, ki so bili njihovi udeleženci, družimo se iz potrebe, da potrdimo svojo voljo in prepričanje, da bi naša dejanja vodila enaka načela, če bi ali če nas bosta čas in življenje postavila v podobne, za narod in človeško dostojanstvo usodne preizkušnje. Posebej v zadnjih dveh stoletjih slovenskega samozavedanja, upiranja potujčevanju, prizadevanj in bojev za nacionalno, duhovno, socialno in politično svobodo in samostojnost so množična druženja, tabori, zborovanja in srečevanja krepili med Slovenci skupno voljo, vlivali so pogum in izpovedovali upornost zoper nesvobodo, nasilje nad ljudmi in nad slovenstvom. Tudi danes je tako. Trdna opora so nam ta srečevanja v veri, da si bomo na svoji zemlji in v svoji državi, čeprav smo v marsičem, tudi o našem bivanju, različnih misli, z ustvarjalnim delom in znanjem prijazno uredili življenje in odnose. In zato predvsem smo danes tukaj.

Da naša skupna vera in prizadevanja niso zaman, potrjuje prepričljivo tudi sedem kratkih, vendar uspešnih let lastne države. Toda mnoga upanja in pričakovanja, ki smo jih vgradili v skupno odločitev za svojo slovensko državo, še niso izpolnjena. Zgolj od nas, od naše volje in sposobnosti ločevati pomembne stvari od tistih, ki to niso, zdaj zavisi, ali si bomo uredili življenje v državi bolj prijazno, po meri lastnih pričakovanj in v skladu s spoznanjem, da zmore samo trdno povezana skupnost biti kos zahtevnim odločitvam. Ni se mogoče preprosto sprijazniti s tem, da mnoge družine še vedno z negotovostjo zrejo v prihodnost, da mladi pogosto zaman trkajo na vrata delodajalcev in se negotovo ozirajo po možnostih, kako zasnovati družine in rojevati otroke, da propada toliko podjetij in da ni novih možnosti za zaposlitev, zlasti ne za starejše delavce, da so vse pogosteje kratene delavske pravice. Tudi jeza na brezpravno obogatele je vsak dan upravičeno večja in tudi na nesposobnost države, da zagotovi, da premožnejši prispevajo več za javne izdatke in splošno blaginjo.

Tudi zato so naši zakonodajalci in vlada pred zahtevnimi odločitvami. Bremena neizogibnih sprememb kličejo po drugačni, bolj pravični porazdelitvi. Pokojninska, davčna, finančna in vse druge reforme, ki jih moramo, žal že z zamudo, dokončati, bodo za slovensko politično elito zrelostna preizkušnja odgovornosti. Pri tem se ni mogoče izgovarjati na mladost države, saj jo upravljajo odrasli ljudje. Pač pa se bo treba v tekmi za oblast odpovedati medsebojnemu izničevanju in pogosteje misliti na ljudi, ki se čutijo negotove, ki so često v skrbeh za preživetje in za prihodnost svojih otrok. Nujne reforme bodo prinesle tudi mnoge skrbi in težave. Razumeli jih bomo in manj bo skrbi, če bomo vsi vedeli vnaprej, kaj nas čaka, in če se bo slišal tudi glas najbolj prizadetih, če bo v državi prišlo do jasnega dogovora o tem, kaj kot država hočemo in če bodo pravično porazdeljena bremena, ki so potrebna, da uresničimo te želene cilje, ki lahko pomenijo le za vse in za vsakogar boljšo prihodnost. Potem bomo pripravljeni na težave in jih bomo z znano slovensko trdoživostjo tudi lažje prebrodili.

Čas, ko se Slovenija vključuje v Evropsko unijo in pripravlja na širitev NATO, je zato tudi čas za preobrazbo države v sodobno, demokratično urejeno in socialno pravično družbo, ki ji je temelj in nujni pogoj spoštovanje prava. Je čas, ko Slovenci potrebujemo vsaj v bistvenih prvinah skupen pogled na svojo prihodnost, na duhovne, politične, socialne in gospodarske cilje, ki bodo Slovenijo vključevali v svetovni razvoj in preprečevali, da bi kot narod ostajali na obrobju svetovnega dogajanja, kot ljudje pa daleč od duhovne svobode in gmotne blaginje zgolj zato, ker odloča o naši usodi vase zaprt domačijski duh. Je čas za uresničevanje vrednot, v katere je verjel uporniški duh mnogih rodov naših prednikov in za katere so umirali mnogi partizani, talci in taboriščniki ter pripadniki teritorialne obrambe in policije v osamosvojitveni vojni. Brez uporništva, brez upora bi danes ne bilo več ne Slovencev in še manj slovenske države.

Na tem našem zborovanju praznujemo največja praznika slovenskega uporniškega duha, dan uporniške Osvobodilne fronte slovenskega naroda in njegove zmagovite partizanske vojske, ter praznik dela, delavskega dostojanstva in organiziranega boja za pravice, ki so danes del bistvenih vsebin vrednot sodobnih demokratičnih držav. Spominjamo pa se tudi ustanovitve Gorjanskega bataljona in se spoštljivo poklanjamo partizanom četrtega bataljona Cankarjeve brigade, ki so tu morali umreti zgolj zato, ker so se častno in brez oklevanja odzvali klicu naroda, ko mu je grozil pogin. Pustili so svoje sanje, svoja skrita upanja, vsak svojo drobno človeško srečo in so svoje življenje zastavili za življenje naroda. Zato smo mi, živi, dolžni spoštovati njihovo žrtev.

Smrt na Javorovici je bila bratomorno dejanje. Zaradi prihodnosti, zaradi naših otrok in vnukov smo dolžni za zmeraj pomniti gorje naroda, ki mu vdanost tujemu zavojevalcu hoče določati usodo. Takrat nastopi čas, ko je izbira kruto enostavna: boj za življenje z morda negotovim izidom ali neizogibna in nečastna smrt. Kdor stopi na zavojevalčevo stran, ostane tam za vedno zapisan. Zgodovina ne vprašuje po razlogih. Takšna je večna človeška sodba o dobrih in zlih dejanjih.

Zgodovina človeštva je polna zmot in napačnih odločitev. Tako kot modrost in pogum so človeške tudi zmote in napake. Razumeti je treba tudi ljudi, ki so se odločali in ravnali napačno. Tako kot je treba razumeti, da je napake in zmote težko priznati. Še posebej, če imajo usodne posledice za posameznika in za narod. To zmorejo samo veliki ljudje. Razumeti pa ne pomeni sprejemati zmot in jih šteti za pravilne odločitve. Ne pomeni, da zmota, napačna odločitev ali neresnica stopi na mesto resnice. Narod svoje prihodnosti ne more utemeljevati na zmotnih odločitvah, vsemu svetu in še posebej svojim vitalnim interesom navkljub. Kot ne more vgraditi v temelje svoje prihodnosti zločina, spočetega iz maščevalne sle zmagovalcev.

Sprava z neresnico in zločinom ni mogoča. Potrebno in mogoče pa se je spraviti z dejstvom, da so tudi zmote del skupne človeške in narodove izkušnje. Da so del skupne narodove preteklosti tudi tista dejanja, ki so bila pisana na strani okupatorja. Spraviti se z dejstvi, tudi bolečimi in neprijaznimi, se je prej ko slej nujno, da nas preteklost ne bi hromila pri ustvarjanju priložnosti za prihodnost. V znamenju te sprave je potrebno obžalovati vse žrtve, ki jih je slovenski narod moral tako nesorazmerno veliko položiti na žrtvenik druge svetovne vojne. Ni pa dopustno kar naprej z nepogašenim sovraštvom v srcu vračati Slovence v nekdanje spopade, kajti preteklost ne more in ne sme biti politično orožje za današnjo rabo. Je pa preteklost kažipot, ki govori o trdnem sistemu vrednot, kakršne naj varujejo našo nacionalno identiteto in postajajo temelj naše politične in državne kulture.

Ko tako razklani, kot zdaj izgledamo zaradi preteklosti, stojimo pred izzivi prihodnosti, smo se vendarle dolžni vprašati, ali so bregovi reke, ki nas ločuje, res tako razmaknjeni, je lok mostu, ki more seči čez reko delitve, res tako nepopravljivo porušen, da ne moremo stopiti skupaj, narediti korak drug do drugega? In si odgovoriti, da se vsakdo s svojimi dejanji in po svoji volji podpisuje pod svojo iskrenost, ko naj bi stopil ta odrešujoči in osvobajajoči korak. Gotovo bi to laže storili z iskreno mislijo na Slovenijo kot domovino vseh Slovencev, ki je razumevajoča in odpuščajoča do svojih itak maloštevilnih sinov. Lastna zgodovina nam je pri tem najboljši vodnik.

Trdno in neupogljivo, in zato tudi zmagoviti smo bili povezani vedno tedaj, ko smo se zavedli, da nas tuja moč spreminja v predmet svojih interesov, da nam jemlje pravico do materinega jezika, do svojega načina življenja, do odločanja o svoji usodi. Tedaj smo se uprli kot en mož, le redki - in tudi te obžalujmo - so stopili na drugo stran. Tako je bilo, ko sta fašizem in nacizem sklenila črtati Slovence s seznama evropskih narodov. V zmagovitem boju smo si tedaj postavili trdne, mednarodno priznane temelje za lastno državo. Tako je bilo pred petdesetimi leti, ko so nam skušali vsiliti stalinistični vzorec socialne, politične, gospodarske in nacionalne ureditve. Tako smo se uprli tudi tedaj, ko je JLA stopila na stran interesov nedemokratičnih političnih sil nekoč tudi naše jugoslovanske države. Z uporabo in cinično manipulacijo usode štirih slovenskih državljanov je na slovenskih tleh in v tujem jeziku skušala s sodno farso uzakoniti totalitarizem, prevzeti vojaško, politično, gospodarsko in kulturno oblast nad slovenskim narodom in njegovo prihodnostjo.

Svoj odločni ne smo znali podkrepiti z neverjetno močjo, ki smo jo potrdili tudi na plebiscitu za samostojno slovensko državo in udejanili v spopadu za svojo suverenost. Takšni smo Slovenci od nekdaj, trmasti, pokončni, vztrajni, ustvarjalni, samozavestni, zvesti slovenstvu. To je prava podoba slovenskega naroda, ki je začela dobivati svojo politični izraz s programom Zedinjene Slovenije pred 150 leti in ki skozi osvobodilna dejanja številnih rodov dozoreva vse do današnjih dni. Zvestoba temu programu zahteva našo v svet odprto vizijo, da nam bo vsem skupno trdno zaupanje v prihodnost in volja, da jo zbližamo z resničnostjo.

Spoštovani, lahko smo ponosni na svojo zgodovino, ki je v tistem dolgem delu, ki nam je zagotovil preživetje in obstoj, zgodovina slovenskega upora. Današnja proslava je tudi izraz hvaležnosti vsem tistim, ki so podarili življenja za narodovo svobodo, za pravičnost, za sodobno, samostojno slovensko državo. Je tudi spominjanje na odločitev, ki jo hrani naš narod kot najbolj verodostojno legitimacijo pred zgodovino in pred svojo vestjo. Spominjanje na odločitev, s katero smo vstopili v skupen boj zaveznikov in odporniških gibanj evropskih narodov zoper istega sovražnika in bili del evropskega protifašističnega odpora, ki je sprostil demokratične politične sile, ki so temelj sodobne Evrope in njenih združevalnih moči.

Čestitam vam vsem ob naših praznikih, z željo, da bi se na teh srečanjih, tako kot tukaj na Javorovici, združevalo čedalje več mladih ljudi, v katerih se ohranjajo duh upornosti, pogum, svobodoljubnost in odločnost, ki je plemenitil duha slovenskih ljudi skozi vso zgodovino, jih popeljala v partizane in do zmage v osamosvojitveni vojni. Naj živi zato naša skupna slovenska domovina in naj bo srečna in varna njena prihodnost!