SIMBOL TRDOŽIVOSTI IN UPORNOSTI LJUDI
Slovesnost v počastitev 1000 - letnice prve pisne obeležitve Gorice in Solkana.

Solkan, 8. september 2001

"Združena Evropa postaja zdaj resničnost za nas in za nove rodove. Rodove, ki želijo poznati in razumeti zgodovino svojega in vseh evropskih narodov v njeni celoti, ne da bi v njej karkoli zamolčali. Sprejemajo jo pošteno, kot nauk o dobrem in slabem ter kot izkušnjo, iz katere hočejo postavljati temelje za prijaznejšo prihodnost. Rodov, ki hočejo poznati svojega soseda, ga razumeti in se veseliti njegove odprte drugačnosti in z njo bogatiti svoja duhovna razsežja. Takšno resničnost že dolgo časa dejavno ustvarjate tudi tu, v Solkanu in v Novi Gorici," je med drugim dejal predsednik republike Milan Kučan na slovesnosti v počastitev 1000 - letnice prve pisne obeležitve Gorice in Solkana. Predsednik je tudi poudaril, da ima Slovenija dobre in plodne odnose z Italijo, pri čemer je izpostavil sprejetje zakona o zaščiti slovenske manjšine v Italiji. "S tem zakonom in njegovim izpolnjevanjem so Slovenci v Italiji priznani tudi s svojimi kolektivnimi pravicami, kot lojalni državljani Republike Italije upoštevani z lastno, drugačno nacionalno identiteto in različnostjo," je poudaril predsednik Kučan.

Drage Solkanke in Solkanci, drage Primorke in Primorci, spoštovane gospe in gospodje z obeh strani meje, spoštovani gospod župan,

Toplo vas pozdravljam na nocojšnjem prijaznem srečanju, na katerem slavimo tisočletnico Solkana. Čestitam za praznik in vam želim, da bi vaš lepi, ponosni in prijazni kraj, ki je vtisnil svojo dušo tudi Novi Gorici, dočakal še mnogo visokih jubilejev.

Tisočletna zgodovina Solkana je častitljiva in častna. Za slovenstvo je simbol trdoživosti in upornosti ljudi, ki so v iskreni človečnosti in občutljivosti za krivice s ponosom soustvarjali samoniklega slovenskega duha in spoštljivo črpali iz ustvarjalnosti in dela prejšnjih rodov. Je tudi simbol povezanosti slovenskega človeka s Sočo in vso njeno burno zgodovino, v kateri se je preizkušalo in kalilo slovenstvo na svoji zahodni meji.

Solkan je preživel mnogo hudih dogodkov, stoletja negotovosti, vojn, spopadov, zatirane svobodomiselnosti in nacionalne zavesti, preganjanja drugačnih in drugače mislečih. Bil je priča in udeleženec dveh največjih morij, ki ju je izzvala nerazsodnost človeštva. Bil je mejnik na meji, ki je grobo zamejevala in ločevala ne le države, tudi ljudi in narode. Ne samo z zapornicami, ampak z dogajanji, ki so prizadejala skoraj nepopravljive krivice ljudem in narodom. Na Primorskem je bila ta izkušnja zaradi divjanja fašizma kruta tudi že prej, preden smo bili Slovenci kot narod potegnjeni v strahote II. vojne, izganjani, zatirani in ubijani in preden so si okupatorji razkosali slovensko ozemlje. Prav zaradi te izkušnje ste Solkanci in Primorci toliko storili, da bi se ustalili drugačni časi. Časi, ko bi lahko v miru živeli ustvarjalno in izkoristili za varno prihodnost sleherno znamenje prijaznosti v odnosih s sosedi in v evropskih razsežjih.

Evropejci zdaj z velikimi koraki ustvarjamo priložnost za mir, delo in sožitje različnosti. Zmogli smo dovolj modrosti, volje in moči, da meje spreminjamo v priložnosti za sodelovanje med različnimi. Državne meje danes, tudi meje z Italijo, že dolgo ne ločujejo več, pač pa kličejo in vabijo k sodelovanju v združeni Evropi, ki kljub težavam in tudi še nepreseženim predsodkom postaja del vsakdana evropskih ljudi. Tudi za Slovence.

O svoji priložnosti za prihodnost v združeni Evropi je Slovenija temeljito premislila že ob plebiscitu za samostojno državo. V tem nas je podprla tudi Italija. Njen takratni predsednik Cossiga je svojo podporo in globoko razumevanje evropskih tokov zgodovine prihodnosti pokazal tako, da se je odzval povabilu in natanko pred 10. leti na Erjavčevi cesti prestopil mejo med državama in nam v Novi Gorici kot prvi ponudil roko prijateljskega in razumevajočega sodelovanja. To je bilo v tistem času negotovosti tudi dejanje osebnega poguma. Za vselej bo s hvaležnostjo zapisano v naš zgodovinski spomin.

Združena Evropa postaja zdaj resničnost za nas in za nove rodove. Rodove, ki želijo poznati in razumeti zgodovino svojega in vseh evropskih narodov v njeni celoti, ne da bi v njej karkoli zamolčali. Sprejemajo jo pošteno, kot nauk o dobrem in slabem ter kot izkušnjo, iz katere hočejo postavljati temelje za prijaznejšo prihodnost. Rodov, ki hočejo poznati svojega soseda, ga razumeti in se veseliti njegove odprte drugačnosti in z njo bogatiti svoja duhovna razsežja. Takšno resničnost že dolgo časa dejavno ustvarjate tudi tu, v Solkanu in v Novi Gorici.

Res se vedno znova slišijo tudi klici preteklosti, k znanim starim delitvam, podrejanju, osvojitvam in k varljivim poenostavitvam, da bi ubežali zahtevnim dilemam prihodnosti in prikrili nesposobnost odgovarjati nanje. A preteklost je za nami. Jalovi so poskusi, da bi jo spremenili in prevrednotili. Takšno kot je, moramo vzeti nase in storiti vse, da ne bo bremenila prihodnosti. Kot dobri sosedi, ki vemo, da ima vsakdo svojo odgovornost tudi za preteklost, smo prav zaradi tega pripravljeni hoditi po poti sprave. Povedali smo že, da obžalujemo in obsojamo, kar je bilo našega nasilja neposredno po vojni, ko so po koncu dolge more posamezniki mislili, da lahko vzamejo pravico v svoje roke in se maščujejo za storjene krivice. Pričakujemo, da bodo obžalovanje in obsodbo doživeli tudi Slovencem in slovenstvu povzročeno gorje in hude krivice. Tako bodo ostali in naj ostanejo, zaradi pravice vseh do prihodnosti in zaradi skupnega bogastva v različnosti svobodnih narodov in držav, klicarji duhov preteklosti vedno bolj oddaljeni od skupnega življenja Italijanov in Slovencev v demokratični Evropi.

Slovenija ima dobre in plodne odnose z Italijo. Meddržavni sporazumi so dokončno obrnili liste tudi krvave zgodovine in so zato odprli pot dobremu vsestranskemu sosedskemu sodelovanju. To se je pričelo že v času, ko je bila Slovenija še del nekdanje Jugoslavije, in tako je bilo tudi v skoraj vsem desetletnem obdobju, odkar je Slovenija samostojna država. Ustvarili smo dobro politično ozračje, v katerem je po dolgih letih odlaganja končno bilo mogoče sprejeti zakon o zaščiti slovenske manjšine. S tem zakonom in njegovim izpolnjevanjem so Slovenci v Italiji priznani tudi s svojimi kolektivnimi pravicami, kot lojalni državljani Republike Italije upoštevani z lastno, drugačno nacionalno identiteto in različnostjo. Prevladala je zavest, da so narodne manjšine potrebne posebnega varstva zato, da bi lahko bile enakopravne; zavest, da se demokratičnost, tudi nacionalna čast, ponos in veličina potrjujejo v razmerju do šibkejših. Prepričan sem, da bomo tudi v prihodnje ob dejavni pomoči obeh manjšin, ki živita med nami, našli prave skupne poti in načine za ustvarjanje sožitja. Da bomo gojili medsebojno spoštovanje in se kot enakopravni partnerji soočali z novimi izzivi prihodnosti, tudi v globalnih razsežjih in razmerah globalne odgovornosti. To je naša odgovornost do prihodnjih rodov. Prihodnost je pravica vseh ljudi, različnost pa je bogastvo prihodnosti vseh svobodnih narodov in držav. Tudi Slovenije. In trdno verjamem, tudi današnje Italije.

Drage Primorke in Primorci! Ste odprti in gostoljubni ljudje. S toplim srcem sprejemate prijatelje, odločno pa odganjate vsiljivce. Tega ste se naučili iz stoletij trde preteklosti. Prav takšni ste tudi jamstvo, da bo Slovenija kot dejavna članica evropskih integracij zmeraj domovina slovenskega naroda, pa ob tem odprta država, sposobna in pripravljena sodelovati enakopravno in spoštljivo z vsemi dobro mislečimi. Takšen svet si Slovenci želimo, zanj smo pripravljeni delati in ustvarjati. Prepričan sem in vem, da tudi vsa Primorska.

Z zadovoljstvom ugotavljam, da takšno sporočilo Solkan nocoj ob svoji tisočletnici pošilja čez mejo. Sporočilo prijateljske, v sodelovanje ponujene roke.

Še enkrat moje prisrčne čestitke jubilantu in vso srečo v prihodnosti.