Govor

DILEME EVROPSKE VARNOSTI - SLOVENIJA IN ŠIRITEV NATO
18. mednarodna konferenca Fundacije Hanns-Seidel o politiki in strategiji
Govor predsednika Republike Slovenije Milana Kučana

München (Nemčija), 4. november 1997

"Poglavitnih pridobitev pričakovane širitve prenovljene zveze NATO kot dela institucionalnega sistema evroatlantskih povezav Slovenija razumljivo ne vidi predvsem v zaščiti novih držav z dežnikom NATO-vih vojaških sredstev, temveč predvsem v splošnem povečanju medsebojnega spoštovanja in sodelovanja ter s tem v splošnem zmanjšanju napetosti in ogroženosti. Torej v izboljšanju položaja in varnosti vseh držav, ki izhajata iz okrepljene varnosti in stabilnosti v celotnem evro-atlantskem območju, kakršno želi s svojo širitvijo doseči NATO, v sinergičnem učinkovanju s komplementarnimi procesi v okviru širše evropske varnostne arhitekture.

Slovenija torej vidi te pridobitve predvsem v povečanem medsebojnem zaupanju in v zavezanosti vseh držav medsebojnemu sodelovanju in skupnemu delovanju na področju stabilnosti, varnosti in obrambe ter v nedvoumnem sporočilu vsem še ne vključenim državam o miroljubnem in neagresivnem značaju in namenih tega procesa". je dejal predsednik Kučan na seminarju CSU Bavarske, ki se ga je udeležil na povabilo predsednika Krščansko socialne unije in zveznega finančnega ministra dr. Thea Waigla.

Spoštovane gospe in gospodje, ekscelence

Dovolite mi, da se najprej zahvalim za prijazno vabilo na to ugledno konferenco in s tem za priložnost, da spregovorim o svojih pogledih in pogledih moje države Slovenije na tako pomembna in celovita vprašanja, kakršni sta širitev NATO in njen pričakovan vpliv na varnost in stabilnost Evrope. To bom storil s posebnim zadovoljstvom, morda še posebej zaradi dejstva, da se Slovenija kljub pričakovanjem ni vključila med države, ki so povabljene v NATO. Naj takoj poudarim, da NATO ne glede na zanjo neugodno odločitev še naprej ostaja temeljni strateški cilj Slovenije.

Kljub prizadetosti trezno gledamo na odločitev, ki je bila 8. julija 1997 sprejeta v Madridu in s katero so bile v NATO povabljene Poljska, Češka in Madžarska. To je bila resnično zgodovinska odločitev, katere pomembnost je komajda mogoče dovolj poudariti. Z odprtjem svojih vrat na Vzhod je NATO začel novo poglavje evropske zgodovine. Na simbolni ravni končuje obdobje hladne vojne in definitivno razveljavlja odločitve iz Jalte. S tem prestopa črto, ki je pol stoletja delila našo celino na dva ideološka, politična in vojaška bloka, narode, ki so se zgodovinsko oblikovali v zahodni krščanski civilizaciji, pa nasilno premaknila na evropski vzhod. Zdaj so ti narodi srednje in vzhodne Evrope dobili priložnost, da zavrnejo položaj, ki so jim ga vsilili interesi velesil v času dvopolnih delitev. Po dolgem obdobju življenja z vsiljeno logiko delitev so zdaj dobili možnost, da začnejo sami odločati o svoji usodi, vrednotah, o gospodarskih in političnih povezavah, pa tudi obrambnih institucijah, v katerih bi želeli sodelovati. Izkušnja, vključno s tragedijo na Balkanu, dokazuje, da morajo evropske vrednote, predvsem spoštovanje in skrb za človekove pravice, demokracijo, vladavino prava in svobodno tržno gospodarstvo braniti tisti, ki so jim zavezani. Severnoatlantska zveza je, kot je pokazala s to odločitvijo, najprimernejše sredstvo za zagotovitev skupne varnosti evropskih vrednot. Kajti sistem nove evropske varnosti more biti zgrajen zgolj na demokratičnih vrednotah.

Širitev NATA razumem kot proces, saj sem prepričan, da bo Zveza postopno povabila tudi druge evropske demokracije, ki si prizadevajo za članstvo v NATO in izpolnjujejo pogoje. Med njimi vsekakor vidim tudi Slovenijo. NATO ne razumem le kot priložnost zadostiti zgolj svojim varnostnim potrebam, ampak tudi kot priložnost sodelovati skupaj z drugimi evropskimi in ameriškimi partnerji v miroljubnem in demokratičnem razvoju naše celine in sveta. Na širitev NATA ne gledam zunaj evropskih in tudi svetovnih realnosti, katerih del je tudi NATO sam. Te realnosti imajo svoje korenine v letih po II. svetovni vojni, v časih zlovešče železne zavese.

Posledice so znane. Z njimi se Evropa sooča še danes in se bo očitno soočala tudi v prihodnje. Prav zato je nujno, da obrnemo naše premisleke k evropski prihodnosti. Zdaj, pred vstopom v novo tisočletje, imamo priložnost za vseevropsko spravo in s tem za udejanitev svobodne skupnosti evropskih držav, ki bo temeljila na socialni stabilnosti, kompetitivnem sodelovanju v skupnem gospodarskem prostoru, na vladavini človekovih pravic, varnosti in drugih vrednotah evroameriškega demokratičnega izročila.

Upoštevajmo, da nikoli doslej v človeški zgodovini svet ni bil tako soodvisen in povezan, kot je danes. Konec drugega tisočletja je prinesel v človeško življenje velike spremembe in izjemen razvoj, zlasti gospodarski, tehnološki in informacijski. Pri tem nikakor ne gre prezreti neizmerljive inovacije, ki jo je v človeški svet prineslo izvirno krščanstvo s svojo paradigmo o enakosti ljudi pred najvišjo idejo, pred Bogom. Ta vzorec je dve tisočletji navdihoval številne posameznike in narode, številne socialne utopije in gibanja za socialno pravičnost. A vendar iz zgodovinskih razlogov ni mogel postati univerzalen in povezati sveta. Človeški svet je vse do druge svetovne vojne ostal sestavljenka različnih samozadostnih svetov, ki so živeli samosvoja in vase zaprta življenja v skladu z lastno duhovno, kulturno in politično tradicijo. Tudi Evropa, ki pa je še zlasti v zadnjih stoletjih doživela razvojno eksplozijo ter predvsem z odkrivanji novega sveta in s tehnološkimi izumi postala razvojni generator sodobne človeške civilizacije. Svet je živel v znamenju evropocentrizma, z vsemi pozitivnimi in negativnimi učinki evropske navzočnosti na drugih celinah. Zdaj se je čas evropocentrizma dokončno iztekel. Svet je postal multipolaren.. Evropske politične, gospodarske, kulturne in duhovne nadvlade iz druge polovice tega tisočletja je definitivno konec. To je za Evropo nov izziv in nova priložnost. Zahteva po temeljnem premisleku o njeni prihodnosti je zdaj ultimativna.

Multipolarnost je nov način funkcioniranja soodvisnega človeškega sveta vseh kontinentov. Zastavlja vprašanje, ali bo človeštvo razumelo multipolarnost kot priložnost za tekmovalno sodelovanje med več močnimi razvojnimi središči na podlagi civilizacijsko prepričljivih pravil ter tako doseglo optimalni sinergetični učinek te tekme, ali pa bo dopustilo sprevračanje te tekme v bolj ali manj nasilne hegemonistične poskuse posameznih centrov, da bi prevladali nad drugimi, celo z vojaško silo. Drugače povedano, ali je prihodnost v podrejanju enih delov sveta, ki ga bodo opravičevale zgolj koristi drugih, močnejših in razvitejših, ali v prežemanju sveta in človeštva. Zaradi skupnih koristi in prijazne skupne prihodnosti. Včasih so definirali bonum communae (splošno blaginjo) zgolj na ravni ene države. Enako tudi vprašanje socialne stabilnosti. Zdaj so mir, varnost, splošna blaginja, socialna stabilnost in ekološko ravnovesje svetovni, globalni, transdržavni problemi.

V teh razsežjih in razpotjih sodobnega sveta se jasneje vidi odgovornost Evrope, evropskih držav, evropske politične elite in vseh, ki jim je pri srcu Evropa, jasneje vidi skupni evropski dom kot edino produktivna možnost. V Evropi je še vedno več Evrop, bodisi kot posledica starih, bodisi kot naznanilo novih delitev. S to resnico pa se sooča spoznanje, da bo samo Evropa sodelovanja zmogla uspešno tekmovati in sodelovati z drugimi razvojnimi središči sveta. Ta temeljni evropski samopremislek ni mogoč brez upoštevanja spoznanj iz dolge zgodovine evropskih konfliktov. Evropa je celina z dolgo vrsto odprtih računov med narodi in njihovimi državami oziroma med izključujočimi se antantami in bolj ali manj trajnimi zvezami, tudi med izključujočimi se ideološkimi bloki. Ti odprti računi so bili nenehen povod za uveljavljanje politike sile in vojn. Lahko si le želimo, da bi bilo res tisto, kar so večkrat povedali ugledni možje evropske politike, da se je namreč leta 1989 v Berlinu končalo dolgo obdobje spopadov in delitev. To bi lahko bilo res, a le s pridržkom: če se bo Evropa kot celota znala strniti in sodelovati, tako kot je to znala zahodna Evropa v letih po drugi svetovni vojni, ko je s sodelovanjem odgovorila na dolgo krvavo obdobje vzpostavljanja in podiranja ravnovesja moči in strahu, uničevanja, prelivanja krvi in solza milijonov Evropejcev in Američanov. V kratkem obdobju po drugi svetovni vojni je Zahodna Evropa zmogla dovolj politične modrosti, da je ob vseh malih in velikih težavah stopila iz svoje preteklosti.

Tako je ravnala zaradi spoznanja, da je prav sodelovanje edina alternativa, ki lahko zaustavi ali celo prepreči vrnitev k stari politiki ravnovesja sil, k dominaciji velesil in k podobnim "odrešujočim" vzorcem, ki so se na koncu vselej izrodili v vojne, pred tem pa marsikje v državni in ideološki totalitarizem. Zdaj se evropska alternativa zastavlja v celinskih razsežnostih. Treba se je opredeliti: ali za vračanje k tradicionalnemu evropskemu sistemu ravnovesja sil, orožja in strahu, ali za nadaljevanje poti celinske integracije, s postopnim, a nikakor ne diskriminacijskim vključevanjem vseh držav, ki to želijo, v Evropsko unijo in NATO.

Zdaj je v čakalnici na vrsti Srednja Evropa, tisti del celine, ki so ga delitve vselej najbolj prizadele, tudi civilizacijsko. Država Slovenija, ki jo predstavljam, je del Srednje Evrope. Po padcu železne zavese so v njenem prostoru znova oživele skupne vrednote, značilne za to posebno, svojstveno kulturno in duhovno skupnost. Te skupne vrednote so utemeljene na pozitivni tradiciji zavzemanja za medsebojno spoštovanje, priznavanje različnosti, strpnost in dialog, za enakopravnost, utemeljene so na podobni ali enaki zgodovinski usodi, na prekrivanju kultur teh narodov ter na želji ustvariti produktivno razmerje med konceptom nacionalne in državljanske države. Srednja Evropa ne želi več biti neko vmesno politično polje med zahodno in vzhodno Evropo. Že zdaj hoče biti polnopravno vključena v evropske institucije in NATO. Puščati kogar koli iz srednje Evrope pred vrati EU ali NATO, pomeni ohranjati ali obnavljati evropske delitve.

Fiksiranje celotne ali delov Srednje Evrope kot nekakšnega medprostora bi bilo neodpustljivo tudi zaradi velikih upanj in prizadevanj teh narodov za strukturalne politične spremembe v letih 1989 in 1990. Srednjeevropski narodi so z iskrenimi pričakovanji in udejanjanjem sprememb ovrgli oklepe totalitarnega sistema, tako tistega, v katerega so ga neusmiljeno strpali med drugo svetovno vojno, kot tistega, v katerega so ga prikovali po njej. Potrpežljivo, a vztrajno uvajajo te države politične, gospodarske, varnostne in druge reforme, da bi tako postale povsem kompatibilne z zahodnoevropskimi državami z dolgo demokratično tradicijo. Tudi civilizacijski razkorak, miselno razpotje, ki je nastalo kot posledica petdesetletnega življenja znotraj drugačne miselne in politične tradicije, je globlji, kot se je zdelo, ko se je zrušil berlinski zid. Napor je večji, kot se je zdelo konec osemdesetih let.

Še naprej je pomembno vprašanje, ali bomo v prihodnje imeli eno Evropo ali dve ali morda celo tri. Spremembe, ki so se zgodile na Vzhodu, vplivajo na vso Evropo. Njihova globina in razsežnost sta presenetili ne samo Vzhod, ampak tudi Zahod. Zahod bi moral države Srednje in Vzhodne Evrope obravnavati kot partnerje v prizadevanjih za skupno prihodnost. Te države razumejo, da niso odgovorne samo za svoj lastni razvoj, ampak tudi za stabilnost celine. Tako kot skušajo članice NATO ohraniti svojo strateško pozicijo in v skladu z njo iščejo odgovore o nadaljnji prostorski širitvi, tako srednjeevropske in vzhodnoevropske države, ki so si zastavile za cilj čimprejšnjo vključitev v NATO, iščejo svoje razvojne koncepte skladno s tem ciljem.

Pot je prava in vsa ta prizadevanja so smiselna, če oboje pri tem vodi zavest, da je prestrukturiranje svetovni pojav. Najpomembnejši razlog za globalno prestrukturiranje je izginjanje meja lokalnih trgov. Države morajo uskladiti svoja gospodarstva z novimi svetovnimi realnostmi. Razumevanje dejstva, da je prestrukturiranje svetovni pojav pa nas neizbežno vrača k začetnemu vprašanju o nujni kompatibilnosti Vzhodne in Srednje Evrope oz. nujnega premoščanja razlik v razvitosti med gospodarstvi v prehodu in gospodarstvi razvitih držav in o nujnosti graditve enotnega varnostno obrambnega prostora vse Evrope. Le angažiranost in partnerstvo lahko tvorita most med enimi in drugimi državami, most k razširitvi jedra demokratičnih držav z učinkovitimi gospodarstvi in učinkovitim demokratičnim varnostnim sistemom. Na NATO je, da sprejme ta izziv in ga izkoristi za strateško umeščanje Evrope v novo varnostno strategijo zagotavljanja svetovnega miru. Evropskemu provincializmu se tako zoperstavlja evropski globalizem.

Poglavitnih pridobitev pričakovane širitve prenovljene zveze NATO, kot dela institucionalnega sistema evroatlantskih povezav, Slovenija potemtakem razumljivo ne vidi predvsem v zaščiti novih držav z dežnikom NATO-vih vojaških sredstev, temveč predvsem v splošnem povečanju medsebojnega spoštovanja in sodelovanja ter s tem v splošnem zmanjšanju napetosti in ogroženosti. Torej v izboljšanju položaja in varnosti vseh držav, ki izhajata iz okrepljene varnosti in stabilnosti v celotnem evro-atlantskem območju, kakršno želi s svojo širitvijo doseči NATO, v sinergičnem učinkovanju s komplementarnimi procesi v okviru širše evropske varnostne arhitekture. Slovenija torej vidi te pridobitve predvsem v povečanem medsebojnem zaupanju in v zavezanosti vseh držav medsebojnemu sodelovanju in skupnemu delovanju na področju stabilnosti, varnosti in obrambe ter v nedvoumnem sporočilu vsem še ne vključenim državam o miroljubnem in neagresivnem značaju in namenih tega procesa.

Tak namen in taka načela širitve zveze NATO zato v celoti ustrezajo ne samo stališčem, temveč tudi realnim interesom Republike Slovenije. Nahaja se v osrčju Evrope in je zainteresirana tudi za te prve, splošne, a takojšnje pridobitve tega procesa. Za te pridobitve si tudi sama prizadeva, tako s svojo celotno zunanjo in varnostno politiko, z negovanjem dobrih odnosov in s sodelovanjem s sosednjimi državami, s tvornim sodelovanjem v vseh globalnih in evropskih večstranskih varnostnih organizacijah in procesih - ravnokar je bila izvoljena tudi za nestalno članico Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov za naslednje dvoletno obdobje - z dvostranskim sodelovanjem na obrambnem in vojaškem področju z mnogimi evropskimi državami, s svojo kandidaturo za polnopravno članstvo v NATO ter s prizadevno aktivnostjo v okviru Partnerstva za mir.

Slovenija si seveda želi tudi čimprejšnjih močnejših varnostnih garancij skupne obrambe, ki so pridržane za polnopravne članice zveze, vendar želi biti v teh svojih pričakovanjih realna. Slovenija se je po osamosvojitvi in po mednarodnemu priznanju opredelila za vključevanje v vse evropske in evro-atlantske povezave, vključno s članstvom v zvezi NATO in drugih varnostno-političnih strukturah. Rezultat tega prizadevanja je bilo njeno polno sodelovanje v Partnerstvu za mir, njeno članstvo v Severnoatlantskem svetu za sodelovanje oziroma v Evro-atlantskem partnerskem svetu, njeno sodelovanje v operaciji NATO v Republiki Bosni in Hercegovini, vojaško sodelovanje v mednarodnih operacijah na Cipru in v Albaniji, njeno široko in poglobljeno vojaško sodelovanje z armadami članic ter potek individualnega dialoga o njeni kandidaturi za polnopravno članstvo v NATO že v prvem krogu.

Slovenija je menila in še vedno meni, da bi z njeno vključitvijo v polnopravno članstvo zveze NATO pridobili obe strani in Evropa kot celota. NATO-v interes za to se nam zdi očiten in nesporen. Tako kot si je to zadal v Študiji o širitvi, bi NATO brez kakršnih koli političnih, strateških, gospodarskih ali drugih težav in ob zanemarljivih stroških razširil in okrepil območje stabilnosti in varnosti na pomembnem delu srednje Evrope, vzpostavil bi boljšo strateško povezavo med sedanjimi in potencialnimi prihodnjimi članicami in si zagotovil ugodno izhodišče za nadaljnje kroge širitve. Že s povabilom in s pripravami, še posebej pa s sprejemom, bi podprl in okrepil sistem politične demokracije in tržnega gospodarstva, raven zaščite osebnih in kolektivnih človekovih pravic, podprl bi demokratični nadzor nad oboroženimi silami in zagotovil upoštevanje uveljavljenih demokratičnih standardov in procedur v razreševanju sporov med državami članicami in z državami nečlanicami Zveze, kar je vse deklarirana intenca širitve. Vse to bi v celoti ustrezalo tudi deklariranim interesom in ciljem Evropske unije in Evrope kot celote. Prav tako vključitev Slovenije v NATO ne bi v ničemer prizadela interesov katere koli druge države. Tudi ne interesov Ruske federacije. Z druge strani bi z razširitvijo območja okrepljene in bolj zavarovane stabilnosti in varnosti na svoje ozemlje nesporno pridobila tudi Slovenija. Dosežki, ki si jih je NATO zadal s svojo širitvijo, so identični željam in razvojnim ciljem Slovenije in bi, če bi bila sprejeta v Zvezo, za njo predstavljali neposredne politične, gospodarske in strateške pridobitve. Slovenija bi bila tudi formalno priznana kot območje stabilnosti in miru, njeno ozemlje bi bilo izključeno iz možne uporabe nasilnih sredstev za razreševanje meddržavnih sporov, bila bi gospodarsko in politično mnogo bližje integralnemu odprtemu trgu, z bistveno manjšim deželnim tveganjem za investicijska vlaganja in s povečanim pretokom ljudi, blaga in kapitala. Imela bi mnogo boljše pogoje za sprejem v polnopravno članstvo Evropske unije.

Dejal sem že, da odločitev, da Slovenija v prvem krogu ni bila povabljena na pogovore za polnopravno članstvo, moja država sprejema realistično. Trenutno ne obstaja neposredna grožnja neodvisnosti in ozemeljski celovitosti Slovenije. Visoka stopnja naše dejanske funkcionalne povezanosti in sodelovanja z NATO ter zagotovila o skorajšnjem sprejetju utemeljuje oceno, da ta odločitev vrha NATO ne bo imela usodnih posledic za našo varnost.

Vendar se naši interesi in naša želja po vključitvi v NATO niso v ničemer spremenili. Druge realne alternative Slovenija nima. Zato si bo še naprej prizadevala za ta cilj, še naprej tesno sodelovala z NATO ter izboljševala svoje kondicije za sprejem. Trdno upamo, da bo naša država v teh prizadevanjih uspešna in da bo v naslednjem krogu zagotovo povabljena v polnopravno članstvo.

Slovenija ima s članicami NATO skupne vrednote, predanost demokraciji, človekove pravice, svobodno tržno gospodarstvo in prepričanje, da mora urejanje mednarodnega življenja potekati na mirne načine. Z našo suvereno odločitvijo, da bomo zaprosili za članstvo, razumljivo, sprejemamo vse posledice, vključno z integriranim vojaškim sistemom. Evrope ne ogroža več isti velikanski strateški nasprotnik kot med hladno vojno. Demokracijo in mir v Evropi ogrožajo zdaj nove nevarnosti, nacionalni in lokalni spori in spopadi, v katerih je težko ločevati med vojno, terorizmom in organiziranim kriminalom. NATO bo v svojem preoblikovanju moral upoštevati tudi ta nova dejstva, te nove nevarnosti in hkrati vzdrževati svojo bojno pripravljenost. Koristno je v to premišljanje o prihodnosti čim prej vključiti tudi nove države kandidatke, da bi skupaj z novimi zavezniki poiskali najboljše rešitve. Slovenija torej trdno verjame, da se bodo drugi in naslednji krogi širitve NATO zgodili, kakor in kolikor bo to zmogel tudi NATO sam in kolikor bo sprejemal dejstvo, da je njegov največji problem, da nima več izrazitega nasprotnika v nasprotnem vojaško političnem bloku, odprla pa so se druga, nova varnostna vprašanja.

Gospod predsednik,

prepričan sem, da delim mnenje večine sodelujočih o tem, da vprašanj evropskega varnostnega sistema in v tem okviru tudi NATO ni mogoče omejiti na tehničnopravna in organizacijska vprašanja, ali vprašanja o večji ali manjši primernosti posameznih držav kandidatk. V osrčju je vprašanje izbire tistih vrednot in s tem sodobnega evropskega duha, ki bodo prežemale celoto mehanizmov in ustanov evropskega političnega, gospodarskega in varnostnega povezovanja v Evropi. To je lahko samo skupnost enakopravnih držav, visoko identificiranih z novo evropsko identiteto, ki bo v prihajajočem tisočletju kot varen in notranje povezan prostor kos izzivom tekmujočih civilizacij novega globaliziranega sveta. Slovenija želi sodelovati pri oblikovanju te in takšne nove Evrope.