SLOVENIJA JE NA EXPO PRINESLA NEKAJ PRISTNO SVOJEGA
Govor predsednika Milana Kučana ob Slovenskem nacionalnem dnevu na EXPO 2000

Hannover (Nemčija), 18. junij 2000



Spoštovana gospa generalna komisarka, spoštovane gospe in gospodje,

Vesel sem, da Vas lahko pozdravim in z Vami delim zadovoljstvo ob slovenskem dnevu na svetovni razstavi EXPO 2000. Toliko bolj, ker Slovenci čez teden dni praznujemo deveto obletnico obstoja svoje samostojne suverene države. Ta se je rodila 25. junija 1991 ob zori nasilja, ki še danes pretresa evropski jugovzhod.

Želim verjeti, da pomeni letošnja svetovna razstava na nemških tleh in prva v novem tisočletju, jasno znamenje evropske in svetovne politične volje, da se v še nikoli doslej tako soodvisnem svetu uveljavijo sodelovanje, dialog med civilizacijami, medsebojno razumevanje, pomoč in solidarnost. Da se uveljavi v odnosih med narodi in državami vrednostni sistem, ki temelji na veljavi človekovih pravic kot tisti bistveni vsebini, ki omogoča svoboden razvoj posameznikov in s tem tudi sleherne nacionalne, državne in tudi globalne človeške skupnosti.

Letošnji EXPO je prvi v vsej dosedanji, zavidanja vredni 150 letni tradiciji svetovnih razstav, ki se je zgodil v svetu, za katerega je mogoče reči, da je postal globalen svet. Na tokratnem EXPO udeležba držav ne pomeni le enkratnega ogledala posameznih narodov in držav vseh celin, ki so ga pripravile za to, da se v najboljši luči predstavijo drugim in se na koncu razidejo vsaka v svoj zaprti samozadostni svet in civilizacijo ter upajo, da bo ostal pri drugih nanje prijazen spomin. Nasprotno. Sedanja svetovna razstava je že izvrstno spričevalo pluralno artikuliranega svetovnega duha in ustvarjalnosti, ki temelji na trajni in časovno neomejeni dostopnosti dosežkov moderne tehnologije in prometejstva državljanov sveta, ki želijo oblikovati enoten človeški svet, ki bo v svobodnem prostoru spoštoval in cenil vsakršno ustvarjalnost in dostojanstvo človeka novega tisočletja.

Slovenija ni velika država, a smo ponosni na svojo dolgo zgodovino narodove samobitnosti v težkih razmerah omejevanja ali celo nasilnega uničevanja narodove identitete. Po volji velikih držav, ki so v različnih obdobjih evropske zgodovine risali politične zemljevide in nas razvrščali v različne državne politične tvorbe, smo se vse do osamosvojitve spopadali s kulturnim, jezikovnim in čisto osnovnim preživetjem. A smo ostali in obstali zaradi trdne volje, solidarnosti in neuničljivega stremljenja k svobodi. Z ljubeznijo smo ohranili tudi svoj nevelik a raznovrsten življenjski prostor. Imamo svoje poučne izkušnje o pomenu sožitja človeka, narave in tehnologije, kar je ta čas gotovo eden od najbolj razburljivih a tudi usodnih izzivov človeštva. S svojim prispevkom na EXPO želimo o naši državi pripovedovati prav z jezikom tega izziva. Morda se bo komu videla predstavitev tako majhnega dela človeškega življenjskega prostora samo zanimiva, a vendarle netipična. Sam mislim drugače. Naše razumevanje sedanjega sveta ne bi smelo biti usodno pogojeno z delitvami na veliko in majhno, tipično in tetipično. Gigantizem, po mojem prepričanju, postaja neprimeren vsiljivec zlasti kadar je to povezano z ošabnim zavračanjem majhnega. Življenjska zgodba moje dežele me o tem znova prepričuje. Zato verjamem, da smo na to razstavo prinesli nekaj pristno svojega. Verjamem, da bo prav zato v obiskovalcih vzbudila več kot golo zanimanje. Veseli bomo, če bo tako.

Vsem želim, da bi se na današnji slovenski nacionalni dan dobro počutili v našem paviljonu in da bi se Vam ta dan s simpatijami vračal v zavest kot pričevanje o trdnem in neuničljivem obstoju majhnega a ustvarjalnega koščka sveta, v katerem živijo iskrivi in zavzeti ljudje, ki želijo sodelovati pri ustvarjanju bolj prijaznega jutrišnjega dne za vse človeštvo.