Govor

ZA NATO ZARADI MIRU
9. Skupščina borcev in svojcev borcev brigad in enot NOVJ, ustanovljenih v Sovjetski zvezi, za Slovenijo
Predsedniku Kučanu so na Skupščini podelili spominsko medaljo kot priznanje za podporo pri uveljavljanju njihove skupnosti.

Sedlarjevo, Polje ob Sotli, 18. maj 2002

Predsednik Kučan je v današnjem govoru med drugim poudaril, da so dostojanstvo in svoboda človeka, svoboda naroda, mir, življenje in ustvarjanje v varnem okolju tisti skupni imenovalec, ki je enak za vse ljudi. Kučan se je v svojem govoru dotaknil tudi vojnih grobišč, pri čemer je poudaril da bi po njegovem mnenju lahko zakon o vojnih grobiščih zagotovil "da bi mrtvi, padli v tej strašni nesreči, apokalipsi, dobili svoj zaslužni mir, ime in urejen prostor."

V vaših osebnih usodah, spoštovani borci, ki so vam vzele najlepša leta življenja takrat, ko je človeku še dovoljeno sanjati in ko ima tudi dovolj moči, da se potrudi sanje spremeniti v resničnost, vidim del tragične in surove usode slovenskega naroda, kakršno so Slovencem namenili okupatorji in ki so jo morebiti najbolj surovo uresničevali prav na slovenskem Štajerskem, tudi v teh krajih ob Sotli.

Konec vojne bi lahko dočakali v vojnem ujetništvu, za katerega ste se ob vsem tveganju odločili potem, ko so vas okupatorji nasilno in zoper vse mednarodne konvencije mobilizirali v svoje vojske in poslali na vzhodno fronto. Vojna bi se za vas lahko končala. Nihče vas ni silil, da oblečete uniformo vojaka slovenske oz. jugoslovanske narodnoosvobodilne vojske in se vrnete na fronto boriti za svobodo lastnega naroda. V tem je veličina tega vašega dejanja. Takšnega, kot so ga zmogli tudi Primorci, ki so množično vstopali v prekomorske brigade, da bi se borili za osvoboditev domovine in za zlom nacizma.

Pot nazaj domov je bila dolga. Mnogi je niso prehodili, niso se vrnili. Življenje so pustili po bojiščih Evrope. Med njimi tudi moj oče. Ponosen sem nanj. Ponosen sem na vse vas. Imam vas za soborce ne samo mojega očeta, ampak tudi za svoje, današnje soborce, ker sem prepričan, da se zavzemamo za iste cilje in za iste vrednote. Poti do tja pa še vedno ni konec.

Pot ni končana. Najprej zato, ker nismo uspeli ustvariti sveta brez nasilja, brez vojne in brez krivic, sveta, ki bi spoštoval dostojanstvo in življenje slehernega človeka in njegovo pravico, da pripada svojemu narodnemu občestvu. Morebiti je takšen svet iluzija, mogoče ga človeštvo ne bo nikoli doseglo. Ampak pravico ima stremeti za takšnim svetom tudi zato, da ima vrednostno merilo, s katerim uravnava in vrednoti svoja ravnanja, zato da bi imeli skupno temeljno etiko, ki bi uravnavala dejanja ljudi, dejanja človeštva za svet danes in za svet prihodnosti. Zato da sveta ne bi spremenili v vojno vseh proti vsem. Življenje in dostojanstvo človeka, njegova svoboda, svoboda vsakega naroda, pravica do življenja in ustvarjanja v miru in v varnem okolju, je tisti skupni imenovalec, ki je enako sprejemljiv za vsakega človeka, naj je Slovenec ali Španec, črne, bele ali rumene barve, katoliške, pravoslavne, evangeličanske, muslimanske ali druge vere. To so tiste vrednote, ki nam morejo biti skupne in ki smo jih vsi dolžni spoštovati in varovati.

Pot ni končana, najbrž tako čutite tudi vi, ker še vedno nismo uspeli doseči tistega, kar Slovenci imenujemo - medsebojno pomiritev in spravo. Nismo še pripravljeni na sebe vzeti tragedijo, ki jo je našemu slovenskemu narodu prizadela druga svetovna vojna. To je bilo zlo. Od nas je pod svojim plaščem zahtevala zelo veliko žrtev. O tem, zakaj in kako se je takrat kdo odločal, ima vsakdo svoje opravičilo in svojo utemeljitev. Pustimo mu jo. Zakaj bi danes po toliko letih poskušali drug drugemu vsiljevati svojo resnico. Veste, da je v Državnem zboru zakon, ki naj bi uredil položaj medvojnih in povojnih grobišč, tudi tistih po vojni zamolčanih, na dostojen način. Omogočil naj bi, da bi vsi mrtvi, ki jih je zahtevala apokalipsa, dobili svoj zasluženi mir, svoje ime in svoj urejen grob. Žal, ste videli, kako teče ta razprava. Še zmeraj so politične strasti razgrete do takšne mere, da nekateri ne dovolijo, da bi naše mrtve umaknili iz političnih razprav nas živih. Moje trdno prepričanje je, da spadajo mrtvi na pokopališča, na urejena grobišča, da smo jim dolžni spoštljiv spomin. Vrednostnih sodb onkraj groba ni. Mi živi pa se merimo in tekmujemo v svojih političnih konceptih o tem, kako želimo in mislimo, da naj bi bilo najbolje urejeno naše sedanje življenje in kako naj bi bila urejena in zagotovljena naša prihodnost. Upam, vseeno, da bo na koncu vendar prevladalo dovolj modrosti in odgovornosti in da bo zakon sprejet. Vi ste preživeli vso to vojno tragedijo, videli ste veliko smrti in tragedij tudi vaših vojnih tovarišev na številnih bojiščih na različnih vojskujočih se straneh in verjamem, da vsakomur želite miren počitek v označenem grobu.

Prav se mi zdi o teh stvareh razmišljati tudi zdaj, ko razmišljamo o svoji prihodnosti v Evropski uniji in Natu. O vrednotah, o katerih sem na kratko govoril, ki bi nam vsem mogle biti skupne, in ki so tudi vas motivirale, da ste se iz ujetništva odpravili na negotovo pot nazaj na slovenska tla prek bojev za mir, za svobodo, za svet brez vojne in za življenje ljudi v svetu brez krivic. Nekatere naše razprave o včlanitvi Slovenije v Nato kakor da tega ne upoštevajo. Slovenija želi v Nato zaradi miru in ne zaradi vojne. Mi si ne želimo vojne. Tudi Nato se danes ne pripravlja za to, da bo vodil vojne, ampak da zagotovi mir in varnost za vse tiste narode in države, ki pristajajo na temeljne vrednote, o katerih sem govoril in ki omogočajo strpno in mirno sožitje človeštva.

Bil sem v tisti skupini ljudi, majhni sicer, ki je morala na sebe vzeti odločitev, ali bomo odgovorili z orožjem na vsiljeno vojno, ki nam jo je junija 1991 vsilila jugoslovanska armada in ubranili svojo plebiscitno odločitev o samostojni Sloveniji in bil sem med tistimi, ki so se kasneje pogajali o miru. Ne želim, da bi kdorkoli, pripadnik kateregakoli prihodnjega rodu Slovencev bil še kdaj v položaju, da bi se moral odločati o vojni in miru. Vi pa dobro veste, da je pot do miru dolga in da je najdaljša pot tista, ki do miru vodi preko vojne. Prav zato je potrebno storiti vse, da do vojne ne pride, da ne bosta ogrožena naša varnost in mir. O tem se odločamo, ko se odločamo o našem članstvu v Natu.

Ne odločamo se v razmerah, ko bi morebiti svet bil takšen, kot si ga mi želimo. Svet žal ni narejen po meri naših želja. Svet je takšen kot je. Nevarnosti, ki danes ogrožajo mir in varnost ljudi v svetu, niso več samo klasične vojne, niti samo orožje. Danes je svet soodvisen. Kar se zgodi na kateremkoli njegovem koncu, vpliva na vse nas. Svet ima nova nevarna biološka, atomska, kemična orožja, poln je mednarodnega organiziranega kriminala, opravka imamo s surovim mednarodnim terorizmom. Te nevarnosti ne upoštevajo meje držav, ne upoštevajo mednarodnih pravil, ne upoštevajo nevtralnosti držav. Ta in druga dejstva nas silijo, da razmišljamo o tem, kako se je mogoče pred temi sodobnimi nevarnostmi uspešno ubraniti.

Tudi vaša izkušnja govori tudi o tem, da smo Slovenci uspešno zavarovali svojo svobodo in svoj obstoj takrat, kadar smo se borili v demokratičnih zavezništvih, kadar smo si znali poiskati zaveznike. O tem se odločamo danes. Nihče se pred temi nevarnostmi ne more ubraniti sam.V svoji državi delamo za mir. Za Nato se odločamo zaradi miru, da si zagotovimo mir in varnost. Kogarkoli bi kdaj zamikalo, da bi ogrožal našo varnost ali želel poravnati kakšne "stare račune", bi moral računati, da je Slovenija del demokratičnega evroatlantskega zavezništva, da ima in bo imel opraviti s celotnim zavezništvom in ne le z razmeroma majhno in ranljivo Slovenijo.

Prepričan sem, da so to stvari, o katerih se želijo Slovenci pogovarjati. Zato mislim, da je razprava o Natu dobra stvar. Slovenci se ne odločamo o tem niti emocionalno, niti ideološko, ampak racionalno. Tako kot smo se leta 1990 na plebiscitu. Tudi zdaj se želimo odločati na podlagi argumentov in trdnega zaupanja v tiste, ki v našem imenu odločajo o nas in naši prihodnosti. Za zaupanje pa se je potrebno boriti. Zato je odveč kakršnakoli nervoza in nestrpnost v tej javni razpravi. Treba je zaupati v modrost in odgovornost naših ljudi. Če se bomo odločili za Nato, in prepričan sem, da bo tako, se bomo odločili zaradi miru. Tudi vam dragi soborci želim življenje v miru, da boste lahko varno ustvarjali svet zase, za svoje sorodnike, za svoje vnuke in za njihovo prihodnost. Hvala lepa.