Govor

PRESEGANJE EVROPSKIH DELITEV IN ZAGOTAVLJANJE STABILNOSTI PRIHODNE VARNOSTNE UREDITVE
Mednarodna konferenca: Srednja in Vzhodna Evropa in evro-atlantska varnost
Govor predsednika Republike Slovenije Milana Kučana

Ljubljana, 25. april 1997

"Naša polnopravna vključitev ne bo v ničemer škodovala ne sosednim državam, ne članicam teh integracij, ne drugim državam. Članice z našim sprejemom ne tvegajo ničesar", je dejal predsednik Kučan v nagovoru udeležencem konference o evroatlantski varnosti.
"Nasprotno, s sprejetjem bi se razširilo območje stabilnosti, miru, sodelovanja in medsebojnega zaupanja ter območje nadzorovanega in miroljubnega razreševanja morebitnih nasprotujočih si interesov ter sporov. Tudi na Balkanu, ki je prav tako del Evrope."

Spoštovane gospe in gospodje,
spoštovani udeleženci Mednarodne konference "Centralna in Vzhodna Evropa in evro-atlantska varnost".

Z veseljem in zadovoljstvom vas pozdravljam na tem pomembnem srečanju. Prepričan sem, da je to strokovno, zaradi narave teme pa tudi politično posvetovanje velikega pomena za varnostno in politično prihodnost Evrope. Ob nujnem upoštevanju celote posledic procesov globalizacije v svetu, nove soodvisnosti in povezanosti vseh delov sveta ter nedeljivosti miru, pomeni varna Evropa v veliki meri tudi varen človeški svet. Izražam svoje globoko prepričanje, da stoji Evropa pred zgodovinskimi odločitvami, ki bodo kljub iztekanju dolgega obdobja evrocentrizma, v katerem je Evropa v dobrem in slabem skozi vrsto stoletij bistveno zaznamovala sodobno človeško civilizacijo, vplivale tudi na civilizacijo tretjega tisočletja. Potem, ko je bila prav naša celina prizorišče grozot dveh svetovnih vojn in je že mogoče povsem razločno ugotoviti razloge zanje, je zdaj čas, da ob izrecnem zavedanju svoje odgovornosti potegnemo črto pod to neprijazno preteklost. Odtod neizbežna nujnost graditve celovitega varnostnega sistema. Zato tudi naše prepričanje, da je prihodnost evropske celine brezpogojno povezana z letošnjimi odločitvami o razširitvi NATA in Evropske unije.

Odločitve o širitvi teh dveh institucionaliziranih evro-atlantskih integracij imajo več razsežnosti - politične, gospodarske, socialne, obrambno varnostne in druge. Vendar pred druge postavljam njihov moralni in vrednostni vidik, njihovo moralno sporočilnost. Odločitev o širitvi je odločitev in dokaz o tem, da smo pripravljeni dokončno stopiti iz svoje evropske preteklosti. To preteklost poznamo vsak na svoj način, ker smo v njej imeli različen položaj in vlogo, toda vsem skupaj je bila nesporno neprijazna. Škodovala je vsem. Vojne, konflikti, podrejanja in osvajanja, spopadanja ideologij in realne moči, nacionalizmi in fobije vseh vrst so našo celino zaznamovali vsaj toliko kot ustvarjalna obdobja sodelovanja in miru. Evropa je bila razdeljena! Evropa je še vedno razdeljena. Kot posledica še nepreseženih starih delitev, ideoloških, političnih, blokovskih, in tudi zaradi sedanjih ekonomskih, socialnih, varnostnih in političnih ureditev. Evropa lahko tudi ostane razdeljena. O vsem tem odločajo premisleki o širitvi NATA in EU!. Odločajo o evropski prihodnosti, o eni, dveh, morda tudi treh Evropah! Evropa je pred novo veliko zgodovinsko priložnostjo, pred novim izzivom. Je pa tudi pred novo odgovornostjo.

Želeno in pričakovano preoblikovanje podobe evropske politične in s tem tudi varnostne ureditve v zgodovinskem letu 1989 je med drugim omogočilo zmanjšanje mednarodne napetosti in vzpodbudilo sodelovanje med državami ter skupno reševanje evropskih varnostno-političnih zadev. Vzbudilo je nova upanja. Dalo je realno podlago prepričanju, da je mogoče preseči neprijazno preteklost in stopiti iz nje. Ustvarilo je priložnost za oblikovanje skupne evropske varnostne ureditve, ki bo temeljila na vrednotah sodelovanja in zaupanja, mirnega reševanja sporov in upoštevanja varnostnih interesov vseh držav v tem delu mednarodne skupnosti. Kaže si zastaviti vprašanje, ali je to upanje realno. Ali pa je morebiti le iluzija. Treba je odkrito odgovoriti na vprašanje, ali imajo res vse evropske države, tudi male, možnost in priložnost prispevati svoj delež k oblikovanju novega prijaznega, stabilnega in varnega evropskega okolja. Ali morejo odločati oz. soodločati o sebi in o Evropi kot skupnem življenjskem okolju vsake od njih. Združevalno, stabilno, ustvarjalno in varno evropsko okolje predstavlja za vse, tudi za male države veliko priložnost, a tudi nove izzive. Gre za oblikovanje takšne evropske varnostne ureditve, ki bo zagotavljala vsem višjo stopnjo varnosti pred tradicionalnimi viri ogrožanja, utemeljenimi na uporabi moči in oborožene sile. Obenem pa prinaša to novo okolje tudi večjo zaskrbljenost vsake države, povezano z ohranitvijo lastne ekonomsko-socialne, politične in kulturne avtonomije, z marginalizacijo v evropskih institucijah in odločanju in s koncentracijo koristi, ki jih prinaša združevanja le v ožji skupini večjih in močnejših držav.

Zaskrbljenost zlasti držav v Srednji Evropi utemeljuje dejstvo, da oblikovanje nove evropske varnostne ureditve ne poteka brez težav in razlikovanj, premočrtno v smeri novega kooperativnega modela zagotavljanja varnosti, ampak nosi v sebi mnoge neznanke in celo nova ogrožanja.

Razumljivo, preseganje evropskih delitev in zagotavljanje prihodnje stabilnosti evropske varnostne ureditve je tesno povezano z uspehom in doslednostjo srednjeevropskih in vzhodnoevropskih držav pri vzpostavljanju demokratičnih političnih sistemov, tržnega gospodarstva, vladavine prava ter spoštovanja človekovih pravic in svoboščin. Tudi z njihovo sposobnostjo, da izstopijo iz ujetosti v svojo preteklost in si naložijo predvsem breme svoje prihodnosti. Prav stabilno ekonomsko-politično in varnostno evropsko okolje je pri tem temeljni pogoj za uspešno prenovo teh držav za njihovo usmeritev v prihodnost. Svojo in evropsko. Sicer lahko ostanejo ujete v svojo preteklost in s tem tudi same del problemov, s katerimi se bo morala soočati Evropa, ker bodo obremenili njeno varnost, ogrozili njeno stabilnost in razvoj. Navsezadnje bodo tudi zmanjševali kondicijo Evrope v njeni tekmi z drugimi gospodarsko političnimi centri sveta.

Kaj torej v tej perspektivi našim, srednjeevropskim državam pomeni članstvo v Partnerstvu za mir in v NATO? To so države in narodi, ki so po II. svetovni vojni kot posledica in izraz povojnih ideoloških, političnih in blokovsko vojaških delitev in merjenj moči bili proti svoji volji premaknjeni iz zahodne civilizacije, v kateri so se zgodovinsko oblikovali in ki so jo tudi sami sooblikovali, v vzhodno civilizacijo, ki ni njihova, v kateri niso doma in ki je tudi niso sprejeli. Živeli so znotraj nje 50 let brez soglasja z njo, v večjem ali manjšem konfliktu. Po zrušitvi berlinskega zidu so se ti narodi vrnili v svojo civilizacijsko tradicijo, v svoje kulturno in duhovno okolje. Članstvo v NATO jim je dokaz in potrditev njihove vere, da je čas delitev dokončno potekel, da je popravljena zgodovinska krivica, ki jim jo je prizadela usoda povojne Evrope. Služi jim kot dokaz te vrnitve, kot dokaz, da so enakopravno sprejeti v vseevropski dialog o skupni evropski prihodnosti. Navsezadnje imajo pravico do tega dokaza, kajti svet za berlinskim zidom se je zrušil, ker so tako hoteli ti narodi sami, in ne od zunaj, ker so tako hoteli drugi. Verjamejo, da njihovo članstvo v NATO ni iluzija. Vedo pa, da to niti ni njihova pravica. Je preprosto izraz in dokaz realnega interesa, njihovega in skupnega, po Evropi miru, varnosti, stabilnosti, sodelovanja, ustvarjalnosti in blaginje, ki bo zagotavljala spoštovanje človekovega dostojanstva in enakopravnost evropskih narodov.

Ne morem pri tem mimo tega, da so prav nacionalni egoizmi, velikokrat povsem odkriti, a mnogokrat skriti v besednjak o zgodovinskih interesih posameznih držav ali skupine držav, prinesli katastrofično uničevanje posameznikov in celih narodov, zlasti manjših. Zgodovina slovenskega naroda o tem pričuje še posebej. Uničevani in mučeni so bili mnogi naši poprejšnji rodovi. Želim verjeti, da bodo naša utemeljena pričakovanja o vključitvi v NATO in EU upoštevana z dolžno pozornostjo in natančnostjo. A to ne bo le v naše dobro, marveč v korist evropske prihodnosti.

Spoštovani!
Na vseh nas je, da priložnost, ki jo je Evropi ponudila zgodovina, izrabimo. Da ne bi kdaj v zgodovini prihodnosti zanamci postavljali vprašanj, kaj smo počeli, ko smo bili soočeni s to priložnostjo in zakaj smo tudi njih obremenili s spori, ki so delali neprijazno že naše življenje. Gre za to, da v zanesljivih okvirih nove evropske varnostne strukture in NATA ustvarjalno utrjujemo vrednote in izročilo evropske civilizacije. Ne zato, da bi jih vsiljevali drugim, s katerimi skupaj v spreminjajočem se svetu oblikujemo civilizacijo človeštva v tretjem tisočletju, ampak da bi živeli v skladu z njimi, v svetu, ki prihaja in ki je naš edini človeški svet, v katerem živimo in za katerega smo odgovorni. Odgovorni pred prihodnostjo in rodovi, ki jim bo pripadala.

Republika Slovenija želi prevzeti svoj del odgovornosti. Po mednarodnem priznanju uresničuje svoj strateški cilj, da se vključi v institucije evropskega združevanja. Potrebuje in si želi vseh pridobitev, ki jih članstvo v NATO in EU zagotavlja. Želi si hitrejši gospodarski in politični razvoj, želi si politično stabilnost in varnost, želi si demokratično politično ureditev, spoštovanje načel pravne države, s priznanimi in spoštovanimi pravicami in svoboščinami človeka. V tem vidi možnosti za ohranitev svoje narodne suverenosti, svoje narodne in kulturne istovetnosti ter svoje afirmacije. Za to pa potrebuje zanesljivo zavezništvo demokratičnih držav in ustanov.

Za Slovenijo je takšna integracija strateški in vitalni cilj. Pripravljena je zadostiti vsem merilom, ki so v teh integracijah uveljavljena ali bodo na novo oblikovana. Naša vključitev v želene evropske in evro-atlantske integracije ne bo nikomur povzročila nikakršnih pretresov ali težav in tudi ne velikih stroškov. Naša polnopravna vključitev ne bo v ničemer škodovala ne sosednim državam, ne članicam teh integracij, ne drugim državam. Članice z našim sprejemom ne tvegajo ničesar. Nasprotno, s sprejetjem bi se razširilo območje stabilnosti, miru, sodelovanja in medsebojnega zaupanja ter območje nadzorovanega in miroljubnega razreševanja morebitnih nasprotujočih si interesov ter sporov. Tudi na Balkanu, ki je prav tako del Evrope.

Vsem udeležencem tega pomembnega srečanja želim vse dobro, tako v osebnem počutju med bivanjem v Sloveniji, kot glede izpolnitve pričakovanj o večrazsežnostnih vidikih obravnavanih tem.