Govor

VISOK UGLED SLOVENSKIH MEDIJEV
Novoletni sprejem za novinarje in urednike

Ljubljana, Predsedniška palača, 22. december 2000

Raziskave javnega mnenja v Sloveniji pokažejo, da so slovenski mediji med družbenimi institucijami na visokem četrtem mestu po svoji verodostojnosti. Njihov ugled je v očeh javnosti pred vojsko, pred policijo, pred sodišči, pred državnim zborom in daleč pred političnimi strankami, je med drugim dejal predsednik Kučan in se dotaknil tudi aktualnega medijskega samospraševanja, čigavi so mediji.

Veseli me, da ste se odzvali vabilu. Naše srečanje je postalo tradicionalno. Zame je to prijeten prestop na človeško raven naših odnosov, ker je razbremenjeno delovne napetosti, ki je sicer normalna v razmerjih, ki jih vzpostavlja delo. To je tudi priložnost, da se vam zahvalim za sodelovanje. Med letom je te priložnosti malo. Je pa tudi priložnost za opravičilo za morebitno storjeno nerodnost.

Ker so srečanja postala tradicija, trajajo od leta 1992, so vsaj meni mogoče primerjave. In če smem ugotoviti, je na teh srečanjih vsako leto več sproščenosti. Upam, da bo letošnje to potrdilo, da me ne bo demantiralo. Manj je zapetosti in več je samozavesti. Ob starih znancih, ki so preizkušeni profesionalci v vašem poklicu, je vedno več tudi mladih, svežih obrazov, kar po svoje kaže, da se ta poklic obnavlja. Pravilo, da pod visokimi hrasti ni podrasti, v tem poklicu ne velja tako zelo strogo in dosledno; to kvečemu pomeni, da je poklic vabljiv in da ima družbeno veljavo.

To je svojevrstna potrditev dejstva, da je novinarstvo zelo na očeh javnosti. O njem, o medijih nasploh, se v naši družbi zelo veliko govori. Pozornost, ki jo pritegujejo mediji, je velika. Pri nas, pa tudi v svetu je tako. Očitno je spoznan pomen medijev za javno življenje in pomen medijske informacije v svetu informacijske družbe, v katerem je informacija bistvena in nujna. Je pa seveda spoznan tudi pomen vašega dela za politiko. Uresničuje se, tako morebiti tudi brez vašega hotenja, teza o tem, da je novinarstvo četrta veja oblasti. Tak velik interes za medije in novinarstvo je za poklic gotovo zelo spodbudno okolje. Je tudi priznanje. Je pa v teh razpravah, v tem interesu neredko tudi ambicija podrediti si to vejo oblasti. Najbolj neposredno to ambicijo razkriva pri nas zadnje čase pogosto zastavljeno vprašanje, ki vam je dobro znano: čigavi ste? To je bila tudi tema letošnjih novinarskih dni, če sem si prav zapomnil .

Ob tem bi želel poudariti dve reči, ker je sicer priložnost za daljša premišljanja preveč praznična, pa tudi vašega ljubeznivega odziva na moje povabilo ne bi želel izrabljati.

Najprej: še vedno v slovenski politiki tli prepričanje, da Slovenija potrebuje alternativno novinarstvo, kot je to utemeljeno veljalo za osemdeseta leta. Razmere so danes drugačne. Novinarstvo ni pod sistemskim primežem oblasti. Ta delitev, ki je nekoč bila utemeljena, je presežena z novimi razmerami, čeprav verjamem, da po uredništvih še zmeraj zvonijo telefoni in da tudi številke vaših mobilnih telefonov politikom niso neznanka. To ni, verjamem vsaj ali hočem verjeti, pravilo - je samo odziv, pragmatičen odziv na ambicijo, podrediti si četrto vejo oblasti ali vsaj nevtralizirati njen vpliv na javno mnenje. Pravi pritiski niso več sistemski. So drugačni: večstranski, politični, lastniški, pozicijski, opozicijski, komercialni in drugi. Ti terjajo nove in drugačne odgovore.

Druga stvar je vprašanje, čigavi ste in prepričanje, ki je za tem, da mora novinarstvo biti v funkciji opozicije, če želi biti objektivno in neodvisno in to ne v funkciji vsake, ampak konkretne opozicije. Funkcija novinarstva, če naj bo v funkciji javnosti, državljanov in njihovega nadzora nad oblastjo pa je, da je v kritičnem razmerju do oblasti nasploh, do obeh njenih polov: do njenega vladajočega in opozicijskega dela. Pri tem imata ta dva pola vsak svojo vlogo, če naj oblast deluje v interesu ljudi. Škodljivo je, če vladajoči del svojo vlogo - vihtenje meča in razpolaganja z denarjem - opravlja slabo, če ne posluša in ne sliši. Enako škodljivo pa je tudi, če opozicija slabo opravlja svojo vlogo nadzornika nad tem, kako vladna oblast vihti meč in razpolaga z denarjem in če svojo vlogo razume kot blokado vladnega dela. Vladi je treba omogočiti, da dela in potrebno je budno pazit, kaj in kako dela.

Vprašanje, čigavi ste, pa je vendarle zastavljeno. Zastavljeno je vam, vi nanj odgovarjate in najbolj prepričljivo odgovarjate s svojim delom. Moj odgovor bi na to vprašanje bil, da so naši mediji prevladujoče notranje pluralni, zato informativni in pomembni za javnost prav v funkciji njenega nadzora nad oblastjo.

Strankarska glasila opravljajo seveda drugo vlogo. So glasnik ali glas ene stranke, eni strani, glasnik njene resnice, pa vendar so kot legitimni del medijskega javnega prostora verjetno prav tako podvrženi kritični presoji javnosti glede profesionalnosti in etičnih standardov, tudi standardov politične demokracije in so tem standardom zavezani. Od tega je odvisna njihova verodostojnost. Sicer - kot se to dostikrat zgodi - prepričujejo samo že prepričane v svoje resnice.

Ob tem je pomembno, kaj kažejo raziskave javnega mnenja. Te v Sloveniji pokažejo, tudi najbolj sveže, da so slovenski mediji med družbenimi institucijami na visokem četrtem mestu po svoji verodostojnosti. Njihova verodostojnost, njihov ugled v očeh javnosti, je pred vojsko, pred policijo, pred sodišči, pred državnim zborom in daleč pred političnimi strankami. To pomeni - takšen bi najbrž bil dovoljen logičen sklep - da novinarja slovenska javnost prevladujoče vidi kot samostojnega in odgovornega človeka, ki se zaveda svoje pravice do lastnih nazorov in političnih prepričanj, pa tudi dolžnosti, da je nepristranski, da odklanja zaželeno in naročeno poročanje, da zna poslušati vse strani, da je kritičen do vseh polov oblasti in da je sposoben kritično in skladno s svojim vrednostnim sistemom vrednotiti dogajanje v družbi. Sam se takšnemu mnenju pridružujem in najbrž to velja kot obče merilo za presojanje konkretnega dela, konkretnih zapisov, konkretnega poročanja. To daje delu slovenskega novinarja visoko veljavo in pomen, za bralca pa je samo takšno novinarsko delo zanimivo. Zato ga bere in posluša, je zanj in za njegovo premišljanje izziv.

Želim vam, spoštovani slovenski časnikarji in časnikarke, da ohranite in ubranite ugled svoje profesije tudi v prihodnje. Visoko ste ta ugled dvignili v času in razmerah, ki so pripeljale do plebiscita pred desetimi leti in do slovenske države ter njenega mednarodnega priznanja. Ni razloga, da ga ne bi vzdrževali - mislim ugleda - zdaj, ko so razmere v Sloveniji odraz in potrditev takratnih prizadevanj za svobodo, dostojanstvo in pravice ne le naroda, ampak vsakega posameznika v njegovi konkretni, enkratni in neponovljivi pojavnosti. In zato tudi prizadevanj za pluralizem, demokracijo, za pravno in socialno državo, kulturno samobitnost naroda ter njegovo duhovno odprtost in nacionalno istovetnost.

Dovolite, da uporabim to priložnost in vam čestitam ob prazniku, ob deseti obletnici slovenskega plebiscita, da vam zaželim veliko profesionalnega zadoščenja in veliko sreče v vašem delu oziroma osebnega zadovoljstva v novem letu, vesele praznike in prijazne urednike in lastnike. Hvala lepa.