SREČANJE Z GOSPODARSTVENIKI OB ZAČETKU NOVEGA POSLOVNEGA LETA
Nagovor predsednika republike Milana Kučana

Ljubljana, 25. januar 2002

"Slovenija ne nasprotuje odprtemu trgu in svobodnemu pretoku kapitala. Zaprtost bi nas odrezala od svetovnega razvoja in potisnila v stagnacijo. Moramo pa njeni upravljavci vedeti, kdaj se država s svojim gospodarstvom sposobna odpreti in kaj moramo storiti poprej, da se bo učinkovito umestilo v globalni trg", je na današnjem srečanju z gospodarstveniki ob začetku novega poslovnega leta opozoril predsednik Kučan. Ob tem je Kučan tudi dejal, da "država mora vedeti, kaj ščiti in kaj spodbuja, prav tako pa mora vedeti po kakšnih mednarodnih pravilih se mora ob tem ravnati"

Cenjeni predsedniki uprav in generalni direktorji, spoštovane gospe in gospodje,

v duhoviti in za izzive novega časa pisani knjigi Ta nori posel (Funky Business), s katero sem si popestril novoletne praznike, je izrečena in tudi s primeri podkrepljena misel, da »resnični voditelji niso glavni direktorji, temveč glavni pripovedovalci zgodb«. Zgodb o drugačnem, o novem, o prihodnosti.

Sam najbrž nisem ne dober ne posebno uspešen pripovedovalec zgodb o tem, kaj vse bi lahko Slovenija bila. Je pa res, da imam o tem svojo predstavo in da že vrsto let opozarjam, da bi takšno zgodbo, se pravi vizijo, morali imeti. Da smo jo skupaj tudi sposobni napisati. Družbena energija, sproščena z osamosvajanjem in osamosvojitvijo Slovenije, se je uspešno zgostila v postavitev in delovanje sodobne države. Od plebiscita do danes je bilo za samostojno državo Slovenijo doma in na tujem opravljeno veliko delo, tako da zdaj uspešno zapiramo poglavja v pogajanjih za pristop Slovenije k Evropski uniji in pričakujemo povabilo Sloveniji v NATO. Temelji za prihodnost so torej trdni in dobri. Vendar vstopamo v prihajajoči čas z neprijetnimi in zelo zaskrbljujočimi dogodki in gibanji v svetu: s terorizmom, s skrbi vzbujajočimi negativnimi posledicami globalizacije, z velikimi razvojnimi neravnovesji in protislovji v svetu, z gospodarsko recesijo. Za ta čas še toliko bolj potrebujemo »uporabne zgodbe« in »dobre pripovedovalce«.

Med vami je kar nekaj predsednikov uprav oz. generalnih direktorjev, ki ste imenitni »pripovedovalci zgodb« za svoja podjetja in o svojih podjetjih. Tudi v najbolj krutem času slovenske tranzicije – ko je slovensko gospodarstvo izgubilo večino trgov v nekdanji Jugoslaviji in vzhodni Evropi in se je začela lastninska reforma – zgodb o prihodnosti svojih podjetij niste zaprli v predal. Nasprotno, probleme ste spremenili v izzive, krize v priložnosti. Zato so danes v slovenskem gospodarstvu mednarodna podjetja, morda bi lahko rekli tudi že prva globalna podjetja. V kolikšni meri ste to dosegli sami in koliko so vam pri tem pomagali nosilci ekonomske in razvojne politike države, veste najbolje sami. Zato verjetno tudi veste, koliko, kje in na kakšen način lahko računate na državo v prihodnosti. Ne samo koliko zmore in sme, ampak tudi koliko hoče in zna.

Znano je gotovo tudi vam, da so pripravljene analitične podlage za oblikovanje zunanje trgovinske politike Slovenije. Morda bo v njej mogoče najti tudi del bolj premišljenega odgovora na znano in zdaj zaradi prodaj državnega premoženja zelo aktualno vprašanje o nacionalnih interesih Slovenije. So na primer slovenski nacionalni interesi tudi v gospodarstvu? Sta narodova identiteta ter uravnotežen trajnostni razvoj Slovenije sploh mogoča brez lastne ekonomske moči, brez uspešnega gospodarstva? Najbrž ni sporno, da je ohranjanje in bogatitev kulturne in duhovne substance naroda v narodovo korist. Po moji sodbi prav tako ne more biti sporno, da je v nacionalnem interesu tudi ohranjanje in bogatitev materialne substance, torej gospodarstva in nacionalnega kapitala, ki omogoča vzdrževanje in bogatitev kulturne in duhovne nadgradnje v najširšem smislu, vse do izobraževanja, znanosti in varovanja naravne in kulturne dediščine. To je tudi podlaga narodove samozavesti in pogoj za uspešnost Slovenije v EU in svetu.

Narod se legitimira s svojo istovetnostjo. Istovetnost naroda pa ni samo kultura, je tudi njena materialna podstat. Najbrž ni naroda, ki bi ohranjal svojo istovetnost na materialni podstati, ki jo zagotavljajo drugi. Narod, ki nima svoje lastne gospodarske moči, izgubi svojo samostojnost in svojo identiteto. Če tega ne zna zavarovati s svojo državo, potem je sploh ne potrebuje.

Kako bi od drugih lahko upravičeno pričakovali tolikšno podporo slovenstvu, kot mu ga je dajalo in ga še daje slovensko gospodarstvo? Nikakor ne zagovarjam etnično čistega gospodarstva. Zavračam tudi prodajanje domačih zasebnih in skupinskih interesov pod »blagovno znamko« nacionalnih interesov. Zagovarjam pa premišljeno mero pri vstopu tujega kapitala v tista podjetja in finančne družbe, ki so življenjskega pomena za državo in narod v odprtem svetu. Verjamem, da brez lastnega ekonomskega potenciala ni mogoče uresničevati nacionalnih interesov. Na nečem morajo stati.

Če bi že uspeli domisliti zgodbo o prihodnosti Slovenije, bi bili odgovori o vsem tem lažji. Več bi bilo tudi medsebojnega zaupanja. Tako pa previdno izbiramo besede, da ne bi bili razumljeni kot nasprotniki odprtega evropskega in svetovnega trga, kot nasprotniki svobodnega pretoka kapitala, ali pa kot razprodajalci nacionalnega bogastva. Kot da se pametnim ljudem takšna dilema sploh zastavlja.

Slovenija ne nasprotuje odprtemu trgu in svobodnemu pretoku kapitala. Zaprtost bi nas odrezala od svetovnega razvoja in potisnila v stagnacijo. Moramo pa njeni upravljavci vedeti, kdaj se je država s svojim gospodarstvom sposobna odpreti in kaj moramo storiti poprej, da se bo učinkovito umestilo v globalni trg. To je legitimen interes, tako so počele in počnejo vse države, ki kaj štejejo. Vedo, da je določena zaščita nujna, če hočejo ohraniti možnost, da odločajo o svoji usodi, da na odprtem trgu uveljavljajo svoje interese. Samo ZDA je treba pogledati, kako recimo branijo interese ameriške farmacevtske industrije.

Seveda država mora vedeti, kaj ščiti in kaj spodbuja. In po kakšnih mednarodnih pravilih mora pri tem ravnati. Vedeti mora, kakšna podjetniška in tržna struktura slovenskega gospodarstva je optimalna, kaj želi in kaj je možno razvijati v Sloveniji, kateri so slovenski podjetniški, bančni in finančni favoriti, ki jih kaže v boju za deleže na globalnem trgu podpreti. Potem bi tudi odločitve o optimalnem razmerju med domačim in tujim kapitalom bile lažje, tudi odločitve o odprodaji državnega lastništva tujcem.

Ekonomsko moč v največji meri ustvarjata realni in finančni sektor gospodarstva. S svojo učinkovitostjo in uspešnostjo v spreminjajočem se svetu; s takšnim zaključkom lastninske reforme, ki bo v privatizaciji podjetniškega in finančnega sektorja ter infrastrukture dosledno spoštoval preglednost in zakonitost postopkov, še celo več, tudi moralne in etične norme v poslovnem in družbenem življenju; se po takšni poti skušal približati optimalni lastniški strukturi domačega in tujega kapitala posameznih podjetij in institucij; z modeli vodenja in upravljanja, v katerih bo imelo veljavo tudi ustvarjalno ravnovesje med interesi dela in kapitala.

S takšnimi ravnanji boste v prihodnosti Slovenije zapisani tudi vi, predsedniki uprave in spoštovani direktorji, ne samo zaradi učinkovite in pomembne vloge v uspešni zgodbi o slovenski tranziciji, ampak tudi zaradi etične drže in socialnega občutka. Pregledna in poštena pot do lastnine, nove delovne možnosti in podjetniške priložnosti za mlade, socialno stabilna Slovenija brez socialnih prepadov med ljudmi, to je tudi vaša odgovornost. To bo tudi moralna legitimacija prihodnje lastniške in politične elite. Z njo se bo morala izkazati pred ljudmi, tudi pred delavci v podjetjih, ki jih vodite in ki so nekoč s svojim delom prispevali k razvoju teh podjetij.

Tako je tudi v vašem interesu, spoštovani gospodarstveniki, da se stvari, povezane z lastninjenjem, razjasnijo. Še posebej pri menedžerskih odkupih podjetij, ki bi morali biti transparentni in zakoniti, nikakor ne v breme podjetij, njihovega kapitalskega izčrpavanja in zmanjševanja njihove razvojne potence. Če to ne bo zagotovljeno, bo na te vrste odkupih lastninskih deležev ostal tudi vam dobro znani očitek največjega »ropa stoletja«, nad vsemi tistimi, ki se jih bodo lotili, pa moralni madež.

Naj k povedanemu dodam še znanje. Dovolim si ponoviti tudi danes. Znanje je za slovenski narod, za slovenska podjetja in za slovensko državo, ki objektivno ne morejo igrati igre velikih števil, najmočnejše, če ne kar edino konkurenčno orožje. V razvitem svetu že danes izobraževanje zaposlenih ne narašča samo stoodstotno hitreje kot akademsko izobraževanje, temveč stokrat hitreje. Najbolj prodorna podjetja v svetu, vi sami to najbolje veste, so že uvedla študijske dopuste za svoje najpomembnejše zaposlene, imajo tudi že svoje lastne univerze. Svet postaja drugačen: delo in učenje sta način življenja. Tudi med vami so podjetja, ki meje med delom, učenjem in življenjem že brišejo. Kot predsednik države seveda želim, da bi imeli veliko posnemovalcev. Da bi bili dobro usposobljeni za tekmo v odprtem svetu, ki se že dogaja. Da bi znali delati zavezništva in razvijati partnerstva za hitrejši in daljši skok v prihodnost.

Spoštovani, tudi sam verjamem, da zgodbe morajo biti: tako vi v podjetjih kot upravljavci razvoja Slovenije potrebujemo ta hip predvsem zgodbe, ki se začno z »nekoč bo« in ne zgodbe z »nekoč je bilo«. Zgodbe, s katerimi boste podjetja spreminjali v laboratorije idej za drugačnost podjetja v tekmi s konkurenti; zgodbe, s katerimi boste soustvarjali tudi drugačnost slovenske države: radovedne, samozavestne in socialno povezane; države, ki ve kaj hoče in tudi zna to doseči. Države, ki bo z neprestanim izobraževanjem ljudi postala eno samo veliko »študentsko naselje«.

Gospe in gospodje, za prihodnost gre: za vašo, za našo skupno.

Prijeten današnji večer in prijazno prihodnost vam želim.