Govor

KOSOVSKI PRIMER JE NOVA PREIZKUŠNJA
International Bertelsmann Forum
Predavanje predsednika Republike Slovenije Milana Kučana

Berlin (Nemčija), 4. julij 1998

Od Evrope izključljivosti do Evrope solidarnosti
Treba se bo dokončno "posloviti tudi od doktrine različnih stopenj varnosti za posamezne skupine evropskih držav in sprejeti tezo o nedeljivosti miru. Potem se zgodovina ne bo mogla vračati, ne bodo se ponovile napake, ki so brez dvoma botrovale tudi bosanski tragediji. Kosovska kriza je preizkušnja," je dejal predsednik Kučan v razpravi na temo Evropa izključljivosti in Evropa solidarnosti.

Pri tem je poudaril, da lahko Evropa pomaga jugovzhodu Evrope na način, da "realno odpre perspektivo evropeizacije" in vključitve v evropske integracije, ko bo Jugoslavija "izpolnila za vse veljavna demokratična merila, ki so potrebna za polnopravno članstvo. Brez spregledovanja in brez podkupovanja. Politično podkupovanje ni na Balkanu nikoli rodilo dobrega sadu."

Hkrati mora mednarodna skupnost poskrbeti, da bo "jeziku sile odgovorjeno v enakem jeziku in da bodo ravnanja vseh vpletenih lokalnih dejavnikov strogo nadzorovana in v skladu s pravili ravnanja, brez katerih si ni mogoče zamišljati življenja v skupnem evropskem domu in ki smo se jim dolžni podrejati vsi Evropejci."

Nova Evropa - vračanje zgodovine?

Velikokrat smo ujetniki zgodovine in se nam zdi, da nanjo nimamo vpliva. Pa iznenada pride čas, ko zgodovina zahteva, da jo ustvarjamo in ko nam za to nalaga odgovornost.

Mislim, da prav zdaj v Evropi živimo te trenutke. Današnja Evropa živi nekako med devetnajstim in enaindvajsetim stoletjem, med izkušnjo nacionalne izključljivosti in upanjem kontinentalnega prežemanja. Konec je evropocentrizma. Iz človeštva, razdeljenega v več neodvisnih in samosvojih svetov, ob prelomu tisočletju nastaja en sam, enovit in tesno povezan človeški svet različnih civilizacij. Evropa ima zdaj dolžnost, da premisli o svojem položaju v takšnem svetu; o sebi. Ima priložnost, da stopi iz svoje zgodovine, ki se je dogajala v znamenju sporov, hegemonij, vojn, revolucij in delitev. Na voljo ima, da se usposobi za vlogo enega od svetovnih razvojnih središč, ki bo enakopravno z drugimi ustvarjalo novo svetovno civilizacijo miru, sodelovanja, tekmovanja in novega razvoja. Sicer bo vsa celina provinca, ki se ne bo sposobna odzvati izzivu zgodovine, da tudi ona sooblikuje podobo prihajajočega sveta. Postala bo ujetnik zgodovine.

Kako bi bilo mogoče opisati današnje stanje? Tisto, kar naj bi postalo središčnica uravnavanja evropskih dogajanj; skladna demokratizacija, civiliziranje političnih odnosov, politična in vsakršna kooperacija, integracija, zavezanost izročilu evropske krščanske civilizacije in dejavna, ne le humanitarna solidarnost, je še vedno na obrobju in se s težavo pomika v sredino. Tisto pa, kar naj bi bilo že potisnjeno na obrobje obrazcev vedenja in ravnanja: konflikti pod bojevito zastavo nacionalnosti, nacionalno sovraštvo, duhovni in politični terorizem, delitve in razvojna neskladja - vse to je še preveč središčno. Še vedno manjka orodij za sodelovanje, skupnih paradigem gospodarskega razvoja in preseganja prevelikih razlik v gospodarski razvitosti, sporazumov socialnih in političnih partnerjev znotraj nacionalnih držav in med njimi, dejanskih in ne papirnatih mehanizmov za krmiljenje vročih spornih stanj in kriznih razmer, kolektivne varnosti. Zato je še vedno presežek tistega, česar bi moralo devet let pozneje, po slavju pod Brandenburškimi vrati, že zmanjkati: delitev na še vedno več Evrop, na razvito in nerazvito, na tisto, ki jo zajemajo evroatlantske integracije, in tisto, ki je zunaj njih, naprimer reševanje spornih vprašanj s silo, izsiljevanjem in pritiski, nove teritorialne pretenzije in v drugačna oblačila zagrnjene strategije večjih in močnejših držav za razdelitev političnih in gospodarskih vplivov in mehkeje zasnovanih interesnih sfer. Res je, da v poberlinski Evropi ni nihče več absolutno izključen, je pa veliko tistih, ki niso absolutno vključeni. In to je problem!

Razširjeno je prepričanje, da je za novo Evropo nujno in hkrati zadostno formalizirano gospodarsko, politično in vojaško povezovanje in čimbolj natančna določitev pravil in administrativnih predpisov ter različnih predvstopnih in vstopnih strategij za tiste države, ki so ta hip še izven Evropske zveze in NATA. Vsa ta dejanja so smiselna in nujna, ni pa mogoče s pravno kazuistiko in formo ter procedurami do kraja izčrpati celoto življenja in ga potem brez napake usmerjati iz enega evropskega središča. Ni mogoče do tedaj celo čakati na ravni obstoječega v odnosih med državami, kar lahko te odnose znova nepopravljivo etablira.

Pred normo in procedurami mora biti evropska ideja, mora biti trden svet vrednot, utemeljenih v najboljši interpretaciji evropskega civilizacijskega izročila, ki bo Evropejce prepričal v smiselnost in realnost graditve skupnega evropskega doma, v to, da bodo vanj verjeli. Kajti odločitev za novi evropski dom pomeni tudi gibanje in odločitev Evropejcev za drugačno premišljanje suverenosti nacionalnih držav, gibanje in odločitev za domovino vseh državljanov in za Evropo kot domovino domovin, ki bodo svobodne navznoter in med seboj enakopravne.

V Evropi zdaj politična strategija komaj dohaja vsakdanjost. Če pozorno pogledamo dogajanja, potem se je težko izogniti vsaj vtisu, da slovesa od nacionalne države ni mogoče preprečevati, da se to potihoma že dogaja. Evropa številnih narodov, jezikov, kultur, tradicij in držav dobiva čedalje več skupnih imenovalcev. Postaja vse bolj tisto, kar v njej že od davna vidijo narodi drugih celin. Postaja zmeraj bolj enovita, četudi navznotraj močno kulturno členjena, evropska civilizacija, celo evropska politika in predvsem enovita evropska vizija. Vse močnejše postaja zato tudi upanje, da se ji ne bo ponavljala preteklost, ko se je ta celina kot zakleto v vsakem odločilnem trenutku zgodovine odločala napak: za versko, nacionalno, ideološko in blokovsko ekskluzivnost, za uničevanje malih entitet in prestolno odločanje velikih držav za vojno, njene prekinitve in z diktati zmagovalcev določane politične zemljevide po njej.

Evropska zgodovina je polna najrazličnejših večnacionalnih državnih tvorb, ki jih je bilo mogoče v časih kriz držati skupaj le z nasiljem. Hiba teh tvorb ni bila nikoli, tudi v primeru nekdanje ali sedanje Jugoslavije, večnacionalnost. Hiba, ki jih je (ali bo) razdrla, je bila nedemokratičnost, nesvoboda, socialna nepravičnost in nespoštovanje identitete posameznih narodnih entitet, ki takšnih držav niso več mogle prepoznavati svoje države niti smisla njihovega obstoja. Bosanski in zdaj nanovo kosovski primer kažeta, da je evropsko devetnajsto stoletje izključljivosti nacionalnih držav s hegemonijo vodilnega naroda žal še vedno lahko zgodovina sodobnosti. To se je zgodilo in se lahko ponovi tudi zato, ker so tiste države, ki bi lahko bile evropske velesile v novem ravnotežju vseh velikih in majhnih, različno razporedile svoje simpatije do strani, zapletenih v krvave balkanske vojne. Atavizem ravnotežja sil je tista zlohotna usedlina, ki še vedno udarja na dan, ko se pokažejo konfliktne situacije. O tem je treba premisliti zdaj, ko stoji Evropa pred možnostjo nove morije na Kosovu in izbruhom vojaškega spopada širših razsežnosti, ki lahko destabilizira Balkan in ogrozi evropski mir. Se bodo zaradi različnih interesov posameznih vplivnih evropskih držav in razlik v njihovih opredelitvah ponovile usodne napake, storjene pred genocidnim izbruhom napadalnega nacionalizma, ki ga je ob Daytonu zaustavila šele neposredna intervencija NATA in ZDA? Ne upam si misliti, da bi bilo tako, saj je v tem trenutku po bosanskih izkušnjah in glede na zgodovinsko razsežnost spora getoizacija vojaškega spopada v mejah Kosova skorajda nemogoča. Bila bi tudi nevarna, kajti vodila bi neizogibno v razdelitev Evrope na stabilni in nestabilni del in v utrjevanje meje med tema dvema deloma evropske resničnosti.

Kosovski primer je nova preizkušnja in želim si, da bi se moj optimizem uresničil. Vendar se bo treba dokončno posloviti tudi od doktrine različnih stopenj varnosti za posamezne skupine evropskih držav in sprejeti tezo o nedeljivosti miru. Potem se zgodovina ne bo mogla vračati, ne bodo se ponovile napake, ki so brez dvoma botrovale tudi bosanski tragediji. Kosovska kriza je preizkušnja, v kateri se bo pokazalo, ali vstopamo v Evropo tretjega tisočletja ali pa se vračamo v zgodovino. Jo bomo prestali uspešno? Nam bo uspelo stoletje, ki se je nesrečno pričelo z vojaškim spopadom evropskih nacionalnih držav v prvi svetovni vojni, ki je odprlo vrata oktobrski revoluciji, enemu najradikalnejših socialnih zasukov v zgodovini novega veka, in nadaljevalo z drugo vojno in blokovskimi delitvami po njej, končati s koncem velike ideološke konfrontacije, ki ga je obljubil padec Berlinskega zidu, in s prevlado politike prežemanja? Mislim, da se nam to lahko celo posreči, vendar bi morali ravnati z zavestjo, da Evropa prežemanja ne more obiti Kosova, pa če bi še tako želeli.

V kosovski krizi nastopa mnogo akterjev. Rešitev je v njihovem dejavnem sodelovanju, ne da bi kdorkoli smel prenašati odgovornost na druge. Prebivalci Kosova, predvsem staroselci te pokrajine, Srbi in Albanci, bodo morali zbrati politično voljo in moč, da bodo v skladu s svojo tradicijo našli vsebino in način produktivnega življenja drug z drugim namesto ambicije enih in drugih, da ustvarijo etnično čista ozemlja. Nadomestiti bodo morali dolge čase, ko so živeli drug proti drugemu ali v najboljših časih le drug ob drugem. To je njihova pravica in dolžnost. Njihove lokalne, republiške in federalne oblasti so jim to dolžne omogočiti, in so za to pred vso Evropo in svetom odgovorne, imajo pa zato premišljeno izhodiščno podlago tudi v ustavnih dokumentih iz časov, ko je na Kosovu še vladal mir. Mednarodna skupnost, predvsem Evropa in morda manj ZDA, ki nosijo danes zaradi počasnosti in neusklajenosti Evrope največje breme odgovornosti za mir v jugovzhodnem delu Evrope, pa jim pri tem lahko in mora pomagati. Tudi v imenu varovanja svojega miru. Pomagati jim tako, da enotno, dosledno in jasno vztraja na helsinškem načelu nespremenljivosti meja s silo, na načelu odprtosti meja za svobodno gibanje ljudi, kapitala, informacij in na načelu promocije človekovih pravic, visoke ravni zaščite in varstva manjšin. Pomaga jim s tem, da jim kot realno odpre perspektivo evropeizacije države, v kateri skupaj živijo, in njene vključitve v evropske integracije, ko bo ta izpolnila za vse veljavna demokratična merila, ki so potrebna za polnopravno članstvo. Brez spregledovanja in brez podkupovanja. Politično podkupovanje ni na Balkanu nikoli rodilo dobrega sadu. Hkrati mora poskrbeti, da bo jeziku sile odgovorjeno v enakem jeziku in da bodo ravnanja vseh vpletenih lokalnih dejavnikov strogo nadzorovana in v skladu s pravili ravnanja, brez katerih si ni mogoče zamišljati življenja v skupnem evropskem domu in ki smo se jim dolžni podrejati vsi Evropejci. In da bo potem mednarodna skupnost s Srbijo in Zvezno republiko Jugoslavijo solidarna, kot je bila s tisto skupino vzhodno in srednje evropskih državi, med katerimi je bila tudi Slovenija, ki so se odločale za spremembe konec 80-tih let, ko so izpeljale proces prehoda iz vsiljenega totalitarizma v družbeni sistem politične demokracije in tržne ekonomije.

Kosovo je tako kot BiH naša skupna bolečina in odgovornost, ker je Evropa ena sama in nam vsem skupna domovina, obe nesrečni deželi pa sta njen del. Zato tudi v BiH in na Kosovu ni prostora za nacionalizem, za nacionalno ekskluzivnost, za ksenofobijo, fundamentalizem, nestrpnost in zatiranje drugačnih. Tudi za ta del stare celine mora priti čas svoboščin za vsakogar, čas spoštovanja človekovega dostojanstva kot najvišje vrednote, čas človeka, dovolj svobodnega, da ob tem, ko je prepojen z identiteto lastnega naroda, lahko pripada tudi sebi in Evropi.

Ne verjamem, da bi se Evropa lahko vrnila v zgodovino, postala ujetnik svoje preteklosti, vem pa, da mrtvi še kako segajo po živih. Da je tudi svetopisemska Lotova žena okamnela, ko se je ozrla nazaj. Sprejeti izziv zgodovine pomeni obrniti pogled naprej.