|
ZGODOVINA NARODA JE CELOTA
Govor predsednika republike Milana Kučana na osrednji prireditvi - zborovanje slovenskih izgnancev in drugih žrtev vojnega nasilja
ob 55. obletnici vrnitve iz izgnanstva
Brestanica, 4. junij 2000
 "Preživeli pregnanci in izgnanci ste žive priče zločina, ki smo se mu z veliko trpljenja in bolečin zmagovito uprli", je poudaril predsednik Kučan slovenskim izgnancem in drugim žrtvam vojnega nasilja ter nadaljeval, da je mogel samo odpor naroda, ki se je zavedel, da mu je usojeno umreti, preprečiti ta barbarski naklep. V nadalejvanju je predsednik republike poudaril, da se je do nacističnega in fašističnega nasilja v Evropi opredelil demokratični svet ob koncu druge svetovne vojne in neposredno po njej, ter da teh sklepov ni mogoče spreminjati, "kot ni mogoče spreminjati preteklosti... Zato smo dolžni vztrajati pri polni veljavi po drugi svetovni vojni sprejetih mednarodnih sporazumov in odločitev", je še poudaril predsednik Kučan.
Kdo ve bolje od vas, da smo Slovenci kot narod na svojem popotovanju skozi zgodovino doživeli veliko hudega. Bili smo zatirani, ponižani, jemali so našo zemljo, zoževali naš življenjski prostor, nam jemali jezik in med drugo svetovno vojno celo pravico do obstoja. A smo obstali in preživeli. Pred devetimi leti smo celo ustanovili svojo državo. Slovenski narod je dokazal svojo življenjsko moč.
Nacistični uničevalni stroj je pokoril veliko evropskih narodov. Zavladal jim je s svojim rasno čistim okupacijskim sistemom. A jim je hkrati ponudil in zagotovil narodnostno-identitetni obstoj, celo marionetno državo, če sprejmejo novi nemški družbeni red. Slovenijo pa so razkosali, razdelili so si jo trije okupatorji, vključili njeno ozemlje v ustroj svojih treh držav, slovenski živelj pa podvrgli umiranju in izničevanju. Slovencem so namenili drugačno usodo, bili smo obsojeni na svoje narodnostno identitetno izginotje, bili smo predmet premišljene in radikalno načrtovane raznarodovalne politike, ki ji je Himmler s svojimi smernicami za načrtno deportiranje slovenskega prebivalstva postavil temelje že takoj po okupaciji. Vse to je znano. Vam še posebej.
Preživeli pregnanci in izgnanci ste žive priče zločina, ki smo se mu z veliko trpljenja in bolečin zmagovito uprli.
Samo odpor naroda, ki se je zavedel, da mu je usojeno umreti, je mogel preprečiti ta barbarski naklep. Ne samo oborožen boj partizanov, ne samo široka mreža aktivistov in podpornikov OF, ampak tudi tisoči Slovencev v koncentracijskih taboriščih, v vojnem ujetništvu in v izgnanstvu so bili del tega upora in tega boja. Vsak izmed Vas, slovenskih izgnancev, hrani živ spomin na svoj križev pot, na svoj pekel, na svoj boj. Na obdobje življenja, ki je po zamislih njegovih načrtovalcev pomenilo dokončno iztrganje iz rodne grude. Izgnanci ste bili krivi, ker ste bili Slovani in po rasističnih merilih nižja rasa; imeli so vas za svoje sužnje, skladno z gestapovskim naročilom: "Ne ubiti, ampak naj se mučijo na delu do smrti".
Enako in na svoj način še posebej samosvojo usodo so v okupirani Evropi doživeli le še Judi. Na to, žal premalo znano dejstvo, smo upravičeni in dolžni glasno opozarjati; zaradi sebe, svojega dostojanstva in samospoštovanja pa tudi zaradi sooblikovanja kolektivne zavesti in ravnanj v Evropi glede neprijazne dediščine njene polpretekle zgodovine, ki sta jo ustvarila in zaznamovala nacizem in fašizem.
Do nacističnega in fašističnega nasilja v Evropi se je demokratični svet opredelil s sklepi ob koncu II. svetovne vojne in neposredno po njej. Teh sklepov tudi danes ni mogoče spreminjati, kot ni mogoče spremeniti preteklosti. Ni mogoče revidirati tedanjih početij in ni mogoče zamenjati takratnih vlog. Ne more in ne sme izginiti resnica, ne razlika in meja med rablji in žrtvami. Zato smo dolžni vztrajati pri polni veljavi po drugi svetovni vojni sprejetih mednarodnih sporazumov in odločitev. Z njimi je demokratična Evropa dokončno določila svoj odnos do vojnih grozot in nasilja in začela poravnavati krivice.
To je tudi naš odnos do druge svetovne vojne in to zadeva tudi nas Slovence in našo državo, ko se končno odpravljajo dvojna merila za žrtve vojnega nasilja, in se vsaj simbolično tudi v materialnem smislu začenja odpravljati zmote in krivice, storjene z delitvijo žrtev na zahodne in vzhodne, lastne nekdanji blokovski delitvi in hladni vojni v Evropi. Končno postajajo žrtve nacizma ene same, ne glede na narodnost, veroizpoved, spol in starost. Za mnoge nekdanje izgnance, prisilne delavce, nacistične sužnje različnih narodnosti prihaja žal prepozno, za vse pa je pomembno moralno zadoščenje. Za vse nas, za vso demokratično Evropo pomeni to spoznanje konkretno potrditev njenih antinacističnih in antifašističnih temeljev. Tako moramo in želimo razumeti mednarodne aktivnosti in še posebej aktivnosti v sami Nemčiji in Avstriji pri reševanju problematike odškodnin za prisilno in suženjsko delo v času II. svetovne vojne. Slovenija ni in ne more biti pri tem obravnavana kot del "ostanka sveta", slovenski izgnanci in prisilni delavci kot drugorazredni, ponovno kot manjvredni, ponovno poniževani. Upravičeno pričakujemo, da bodo spoštovana zagotovila o nediskriminaciji in da bodo skupaj z drugimi enakopravno obravnavana upravičenja slovenskih upravičencev do odškodnin za prisilno delo v tretjem rajhu; ob aktivnem in neposrednem sodelovanju predstavnikov slovenske države v nastajajočih institucijah za reševanje te problematike.
Sklepi, ki jih je sprejela slovenska vlada še pred napovedanim odhodom SLS iz vlade in izglasovano nezaupnico, in tudi aktivnosti posameznih ministrstev so nedvomno spodbudna opora tem našim utemeljenim pričakovanjem. Vendar zgolj sklepi ne smejo in ne morejo zadovoljiti nikogar! Še posebej ne vas, ki upravičeno pričakujete, da bo vaša in naša skupna, slovenska država odločno in načelno uveljavljala vaša upravičevanja in pričakovanja - zaradi njihove nesporne legitimnosti, zaradi dostojanstva svojih državljanov, zaradi ugleda in mesta, ki Slovencem objektivno pripada v povojni Evropi.
Pri tem je pomembna vloga Društva izgnancev Slovenije. Čim bolj bodo Vaša prizadevanja povezana in usklajevana z drugimi sorodnimi organizacijami, tem učinkovitejše bo vaše in naše skupno nastopanje v mednarodnih okvirih, v katerih se rešuje ta problem. Pa tudi močnejši bo vaš upravičeni pritisk na organe slovenske države, ki so odgovorni, da v njenem imenu v moralnem, pravnem, statusnem in materialnem pogledu urejajo položaj in varstvo izgnancev, ukradenh otrok, prisilnih mobilizirancev - vseh, ki so bili žrtve istega, nacifašističnega zla med II. svetovno vojno.
Ni mogoče reči, da v minulih letih ni bilo že marsikaj postorjenega, naj gre za najširše ozaveščanje in razkrivanje dolgo premalo poznane, tudi zamolčevane in izkrivljene resnice o njihovi usodi, njihovem medvojnem in tudi povojnem trpljenju, ali za sprejem vrste zakonov in drugih konkretnih ukrepov. Vse skupaj pa vendar ne more biti opravičilo, da je že pet let v postopku zakon, s katerim bi končno bila zaokrožena zakonska ureditev za poplačilo vojne odškodnine (zakon o skladu za poplačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja), čeprav bi bilo mogoče najti kar nekaj tehtnih izgovorov za tolikšno zavlačevanje, med drugim tudi v pomanjkanju soglasij o višini odškodnin med različnimi kategorijami 55.000 upravičencev, med katerimi je skoraj 19.000 izgnancev.
Sedanja vladna kriza, ki ima globoke korenine, lahko še zavleče sprejem tega zakona in tudi drugih, ki so pomembni za moderno Slovenijo, urejeno in upravljano na najboljši evropski način. To ima lahko za našo državo neprijetne posledice. Prepričan sem, da bomo volivci znali dobro pretehtati odgovornost za nastanek krize in za njene posledice in da bomo zaupali svoje glasove tistim političnim strankam, ki v največji meri jamčijo, da Slovenija ne bo zapadala v krize zaradi strankarskih kratkoročnih interesov in da se bo uspešno razvijala kot demokratična, pravna in socialno pravična država, ki bo delala v prid varnosti in blaginje svojih državljanov, z ugledom doma in na tujem in bo samozavestno zastopala tudi Vaše interese ter imela posluh za Vaša upravičena pričakovanja.
Spoštovani
Zgodovina naroda je celota, z njeno prijazno in tudi neprijazno podobo. Iz nje ni mogoče iztrgati enih ali zamolčevati drugih strani. Preprosto dana nam je. Spremeniti preteklosti za nazaj ne moremo. Moremo pa popravljati njene slabe posledice in se varovati novih napačnih ravnanj in odločitev. Zato pa jo moramo poznati in želeti poznati, tako kot se je dogodila, tudi z zmotami in stranpotmi, ne da bi jo zamolčevali ali ponarejali. Narod, ki to zmore, je velik narod. In s ponosom kaže ponavljati - mi smo takšen velik narod! In zanesljivo smo narod, ki ne bo nikoli več dovolil, da bi nas okupator, naj pride s katerekoli strani, iztrgal iz rodne grude in pognal na trnovo pot izgnanstva, ker narod, ki je preživel eno smrtno obsodbo, ne bo dovolil, da bi mu jo še kdaj kdorkoli izrekel. Kdor je bil enkrat pregnan s svoje zemlje, ta jo bo branil vedno.
|
