30-LETNICA SLOVENSKEGA SODNIŠKEGA DRUŠTVA

Ljubljana, 7. junij 2001


Spoštovani zbor!

Ustanovitev Slovenskega sodniškega društva je bil dogodek, ki ga je mogoče šteti za pomemben prispevek k utrjevanju avtonomnega položaja sodnikov v okviru takrat veljavnega pravnega reda. Tedanja slovenska ustava je že določala, da sodišča sodijo na podlagi ustave in zakona in da so pri opravljanju sodne funkcije neodvisna. Delo sodnikov in sodišč je že takrat temeljilo na spoštovanju načela ustavnosti in zakonitosti. Takega svojega položaja so se sodniki tudi polno zavedali. Dovolite mi, da citiram misel prvega predsednika Slovenskega sodniškega društva in enega pobudnikov za njegovo ustanovitev dr. Svetozarja Poliča iz maja 1971 v Naših razgledih; dejal je, da so sodniki "voljeni nosilci in izvrševalci sodne funkcije, ki pa te funkcije ne morejo opravljati brez visoke strokovnosti in, kar je najpomembnejše in značilno za njihov položaj, morajo biti pri svojem delu, pri konkretnem odločanju oziroma sojenju popolnoma neodvisni." Načeloma torej neodvisnost sodišč in sodnikov že takrat ni bila sporna.

Seveda pa se je Republika Slovenija kot demokratična, pravna in socialna država polno lahko razvila in konstituirala šele z zagotovitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, s političnim pluralizmom v večstrankarskem političnem sistemu, z utemeljitvijo gospodarskih in socialnih razmerij na lastnini v njeni gospodarski, socialni in ekološki funkciji in z uveljavitvijo načela delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno.

Spoštovanje in upoštevanje prava je bilo vgrajeno v celoten proces osamosvajanja Republike Slovenije, kar mu je dalo visoko verodostojnost tudi v mednarodnih razmerjih. S plebiscitom je slovenski narod uresničeval svojo trajno pravico do samoodločbe na pravno urejen način, ki je dosegel svoj vrh s sprejemom osamosvojitvenih aktov 25. junija 1991 in bil potrjen s sprejemom Ustave Republike Slovenije decembra 1991. Oblikovanje pravnega reda, ki je sledilo načelom nove slovenske ustave, je moralo upoštevati, da je Slovenija z osamosvojitvijo prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z Ustavo Republike Slovenije in Ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ, da pa je hkrati bilo v procesu približevanja članstvu v Evropski uniji, ki je bilo opredeljeno kot eno osrednjih strateških usmeritev nove države, potrebno usklajevati slovenski pravni red tudi že s pravom Evropske unije. Tako kot velja za pravni red v celoti, da mora biti kompatibilen s pravom v mednarodni skupnosti, v katero je vključena slovenska država z vsemi svojimi gospodarskimi, človeškimi, kulturnimi in drugimi zmogljivostmi, velja tudi ob načelu delitve oblasti za vse tri njene veje oblasti, da so vpete v mednarodno skupnost in njeno institucionalno strukturo. S članstvom v Svetu Evrope se je Slovenija zavezala tudi pristojnosti Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu. Zahteva časa je, da pogled sodnika seže daleč preko domačih meja, tako glede razumevanja in razvoja prava, kot glede sodne prakse pri varovanju človekovih pravic in svoboščin in na sploh pri urejanju razmerij v procesih globalizacije. Sodnik iz Slovenije ni član samo Evropskega sodišča za človekove pravice, ampak tudi Mednarodnega kazenskega sodišča za vojne zločine storjene na ozemlju Ruande. V ustanavljanju je tudi stalno Mednarodno kazensko sodišče. Razvojni proces varstva človekovih pravic v mednarodni skupnosti je sad novih spoznanj in splošnega priznavanja načela o univerzalnosti človekovih pravic in njihovega varovanja tudi z institucijami mednarodnega sodstva. V tridesetih letih, kolikor jih praznuje Slovensko sodniško društvo, se je potemtakem marsikaj spremenilo tako v ustavno-pravni ureditvi Slovenije, v njenih mednarodnih razmerjih, v katerih je postala samostojen subjekt, pa tudi v mednarodni skupnosti, katere sestavni del je danes Slovenija.

Z ustavo Republike Slovenije in njenimi zakoni so določene temeljne normativne podlage tudi za opravljanje sodne funkcije. Z ustavo je določena neodvisnost sodnikov pri opravljanju sodniške funkcije. Sodniki so vezani le na ustavo in zakon. Ta ustavno določena neodvisnost sodnikov služi zagotavljanju pravice do sodnega varstva. Če namreč ni dejansko vsakomur zagotovljeno, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno in nepristransko sodišče, potem je kršeno eno temeljnih načel demokracije. Kršena je veljavna slovenska ustava, kršena je evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jo je ratificirala Republika Slovenija, ogrožena je pravna varnost ter omajano zaupanje ljudi in poslovnih subjektov v pravno državo. Sodni zaostanki, s katerimi smo soočeni od reforme sodstva leta 1994 dalje, kažejo na velike slabosti v delovanju sodnega sistema, tudi mimo sicer pogosto spregledanega dejstva, da je slovensko pravosodje pretresla razmeroma globoka reforma ali bolje rečeno reorganizacija, ki ni dovolj upoštevala dejstva, da je pravosodni sistem po naravi stvari konservativen in rigiden in da ne prenese hitrih in še posebej ne dovolj premišljenih sprememb. Tako se ob zaostankih odpira predvsem vprašanje realne sposobnosti države, da zagotovi pravico do poštenega sojenja v razumnem roku. Prav to dejstvo torej terja premisleke o ustreznosti organiziranosti sodišč, o ustreznosti organizacije dela na sodiščih, o ustreznosti nadzornih mehanizmov, seveda ob polnem spoštovanju neodvisnosti sodnikov pri opravljanju sodniške funkcije in o ustreznosti razmerja med strokovnimi delavci na sodiščih in sodniki, če omenim primeroma samo nekaj vidikov. Ti in drugi premisleki bi naj prispevali k večji storilnosti sodnikov in s tem k učinkovitejšemu sodnemu varstvu. Nikakor pa ne mislim, da je vzroke za premajhno učinkovitost sodstva, ki ogroža uveljavljanje pravice do sodnega varstva, smiselno in pošteno iskati samo znotraj sodstva. Zakoni, ki so uvedli sodno reformo, so bili - kot je bilo že rečeno - očitno v marsikaterem pogledu premalo domišljeni, pozornost Ministrstva za pravosodje, vlade in državnega zbora na premalo učinkovito sodstvo in zaostanke, ki so se čedalje bolj kopičili, pa očitno nezadostna. Tudi odzivnost na opozorila služb za vloge in pritožbe in še posebej varuha človekovih pravic, bi zaslužila resno obravnavo in premislek. Ob pozitivnih znamenjih, da se sodni zaostanki ob precejšnjih naporih sodnikov vendarle zmanjšujejo in povečuje ažurnost sojenja, so sicer hvalevredni ukrepi, ki se prav sedaj pripravljajo za kratkoročno reševanje nakopičenih zadev na sodiščih, je pa očitno, da bodo potrebne tudi spremembe zakonodaje na organizacijskem in procesnem področju. Izkušnja pa veleva, da pripravljanje sprememb veljavne zakonodaje in sprejemanje novih predpisov spremlja temeljit in občutljiv premislek o tem, kako se bodo predvidene rešitve uveljavile v praksi in kakšni bodo njihovi učinki, da ne bi ponavljali napak iz preteklosti. Nedvomno bo potrebno zagotoviti tudi ustreznejše materialne, prostorske in tehnične pogoje za delo pravosodnih organov. Vendar pa odgovornost drugih dveh vej oblasti ni samo v zagotavljanju ustreznih normativnih in materialnih pogojev za delo sodišč, ampak je tudi v tem, da predvsem izvršilna oblast tudi sama ne generira tisoče sodnih sporov, ampak da se jih izogiba s tem, da delavci v upravi opravljajo svoje delo strokovno, profesionalno in pravočasno, da pri delu dosledno spoštujejo zakonitost in še posebej s tem, da država redno poravnava svoje obveznosti in dosledno zagotovi izvrševanje tistih pravnomočnih sodnih odločb, s katerimi je sama zavezana.

Na zakonodajalcu je odgovornost, da skrbno pretehta predloge, ki pomenijo nalaganje novih pristojnosti sodiščem. Očitno so odprte tudi naloge, ki jih je treba opraviti zato, da bo čim manj sporov sploh prišlo pred sodišča. V ta sklop sodi spodbujanje določitve pravil in oblikovanja ustanov za izvensodno reševanje civilnih in delovnih sporov, utrjevanje plačilne discipline in ustvarjanja razpoloženja, da se kršenje poslovnih in drugih obveznosti ne splača. Vse to je povezano tudi s povečanjem odgovornosti samih državnih organov, da dosledno spoštujejo veljavne zakone, da se sprejeta politika državnega zbora uresničuje ne samo na zakonit ampak tudi na gospodaren način, in da je zagotovljeno ustrezno nadzorstvo znotraj državnih organov, s strani računskega sodišča in po samem državnem zboru. Očitno bo treba razmisliti in temeljito proučiti tudi obstoječa razmerja med tožilstvom, policijo in sodniki v predkazenskem in kazenskem postopku. Globalizacija ne prinaša samo velik gospodarski in tehnološki razmah, hiter pretok kapitala, znanja in dela, nove možnosti za razvoj in uveljavljanje človekove ustvarjalnosti, ampak tudi spremljajoče negativne pojave, zlasti mednarodni organizirani kriminal različnih zvrsti in doslej nepoznanih razsežnosti ter korupcijo. Tudi s temi izzivi se morata soočiti in se nanje odzvati pravni sistem in organizacija ter pristojnosti vseh državnih organov vključno s sodstvom, tožilstvom in policijo. Pravna in siceršnja varnost državljanov, varstvo njihovega dostojanstva in zaščita njihovih pravic kot temeljna naloga in cilj delovanja morajo biti pri tem vodilo.

Tudi na sodstvu samem pa vendarle leži velika odgovornost za realno načrtovanje programov reševanja zaostankov. Ne gre za kampanjsko in površno rokohitrstvo v spopadu s sodnimi zaostanki, ki bi zadovoljilo statistiko, bi pa šlo v škodo kvalitete sojenja in pravnega varstva pravic državljanov. Gre za ustreznejše in sodobnejše organiziranje dela na sodiščih, ki zelo izostruje funkcijo vodenja sodišč, usmerjanja dela in izobraževanja sodnikov, njihovo medsebojno pomoč in sodelovanje, znotraj načela o neodvisnosti sodnika a v prid pravice človeka do poštenega sojenja v razumnem roku, ki načelu neodvisnosti sodnika daje smisel in utemeljitev. Vsekakor je tudi plačni sistem in sistem napredovanja sodnikov pomemben vzvod stimuliranja njihovega dobrega in nadpovprečnega dela, ni pa sam po sebi zadosten. Predvsem bo potrebno znotraj pravosodja kot samostojne veje oblasti in prav zaradi okrepitve njegove samostojne vloge v sistemu delitve oblasti vzpostaviti bolj učinkovito notranjo samokrontrolo. Noben sistem ne more biti učinkovit, če nima učinkovite, funkciji sistema prirejene, samokontrole. To je naloga, ki jo mora opraviti pravosodje samo v celotni svoji hierarhični organiziranosti.

Zdaj so v pripravi tudi spremembe ustave glede izvolitve sodnikov. Ne glede na usodo teh predlogov, ki so del širšega predloga za spremembo nekaterih določil ustave in za katera je morda umestno reči, da zahtevajo temeljit premislek o tem ali so res nujni in dovolj pretehtani, da ne bi posegli v celovitost in konsistentnost ustavne zgradbe in njeno notranjo logiko ter pri tem spregledali, da je ustava kot temeljni pravni akt in družbena pogodba sama po sebi vrednota, ki ne prenese pogostih in v življenju neutemeljenih sprememb, pa menim, da bi težišče odločanja o imenovanju sodnikov kazalo prenesti iz državnega zbora na primerno oblikovan sodni svet z avtoritativno in verodostojno sestavo, s čimer bi se po vzoru držav s tradicionalno parlamentarno demokracijo lahko izognili nepotrebni politizaciji pri volitvah sodnikov, ki je po naravi stvari v državnem zboru kot tudi političnem organu takorekoč neizogibno. Državnemu zboru bi tako ostala pristojnost za izvolitev sodnikov ustavnega sodišča, kar bi tej izvolitvi dalo potrebno avtoriteto, ki jo funkcija ustavnega sodišča v našem sistemu tudi ima.

Dovoljujem si izraziti pričakovanje, da boste sodnice in sodniki pri opravljanju svoje sodniške funkcije kos nalogam, ki jih prinaša novi čas in da boste z vsem svojim znanjem, sposobnostmi, s potrebno zavzetostjo in odgovornostjo prispevali k uveljavljanju pravne države, varovanju človekovih pravic, h krepitvi splošne blaginje in napredka Republike Slovenije. Da boste prispevali k utrjevanju pravne kulture na Slovenskem in h krepitvi zavesti o pomenu prava, načela ustavnosti in zakonitosti za demokratično življenje države in družbe. Tako boste ostali zvesti izročilu, ki je vodilo ustanovitelje društva, da so ga priklicali v življenje. In zelo verjetno je, da bi brez utrjevanja te miselnosti pot v samostojno slovensko državo bila drugačna, morda tudi manj uspešna in verodostojna. To je ob njeni skorajšnji 10-letnici že treba poudariti.

S tako mislijo želim Slovenskemu sodniškemu društvu in vsem njegovim članom tudi v prihodnje kar najbolj uspešno delo.