Govor

NA PAMETEN NAČIN SMO SE IZMOTALI IZ BALKANSKEGA KOTLA
Deseta obletnica zaprisege predsedstva republike Slovenije

Ljubljana, Vila Podrožnik, 11. maj 2000

Foto: BOBO Ves čas sta bila predsedstvo, pa tudi slovenska republika soočena z dilemo, ali bo Slovenija uspela najti zaveznike za reformiranje in demokratiziranje Jugoslavije, da bi bila sposobna biti sogovornik sodobni, takrat nastajajoči Evropi. Ali pa bo, brez teh zaveznikov in te moči, morala iskati pot v prihodnost na bolj tvegan način, z odločitvijo za samostojno državo. Morala je iskati zaveznike tudi v svetu, ki je bil takrat poln dvomov in ni gledal z velikimi simpatijami in zaupanjem na dilemo Slovenije, je med drugim poudaril predsednik republike Milan Kučan v nagovoru, v katerem je med drugim ovrednotil dogodke iz obdobja slovenskega osamosvajanja in vlogo, ki jo je pri tem imelo takratno predsedstvo republike.

Pred dvemi leti je minilo deset let, odkar je pred takratno slovensko skupščino, izvoljeno na prvih demokratičnih volitvah, oziroma pred njenim predsednikom dr.Bučarjem, zapriseglo na istih volitvah izvoljeno predsedstvo republike. Bil je to kolektivni organ, izraz suverenosti slovenskega naroda, s pristojnostmi na področju predstavljanja države ter obrambe in varnosti države. Z izvolitvijo predsedstva in z izvolitvijo slovenske vlade, ki jo je oblikoval pred tem konstituirani slovenski parlament, je Slovenija dobila celovito infrastrukturo in je v državno-organizacijsko-političnem smislu pripravljena pričakala preizkušnje, ki so bile pred njo.

Prav je, da se spomnimo tega dogodka, ker je to priložnost, da se spomnimo časa in razmer, v katere je bilo predsedstvo postavljeno kot del slovenske oblasti, da se spomnimo nalog, s katerimi je bilo soočeno in tega, kako jih je poskusilo odgovorno opravljati. Bil je to čas velikih konfrontacij in velikega preurejanja v takratni Jugoslaviji in v takratni Evropi. Slovenski narod je v tem preurejanju iskal svoje mesto in način, da si zagotovi svojo varno prihodnost. Izvoljeni na demokratičnih in neposrednih volitvah smo vsi izvolitev razumeli kot zaupanje, da bomo odgovorno izpeljali projekt zavarovanja te slovenske prihodnosti. To je bil čas, poln zahtevnih odločitev, nepregleden, s seboj je nosil tudi velika tveganja. Moralno legitimacijo je imelo predsedstvo z neposredno izvolitvijo, v zaupanju ljudstva. Pravno podlago pa je imelo v ustavnih amandmajih, sprejetih leta 1989, ki so bili rezultat skupne volje in naporov takratne zelo razvite slovenske civilne družbe, mladih nastajajočih političnih organizacij, strank in takratne oblasti. To je bil pravni temelj za kasnejše zelo zahtevne reforme, nekatere trajajo še danes, in tudi pravni ustavno-pravni temelj za mednarodno priznanje Slovenije.

Ves čas svojega delovanja sta bila predsedstvo, pa tudi slovenska republika in kasneje država, soočena z dilemo, ali bo Slovenija uspela najti zaveznike za reformiranje in demokratiziranje Jugoslavije, da bi bila sposobna biti sogovornik sodobni, takrat nastajajoči in že jasno profilirani Evropi. Ali pa bo, brez teh zaveznikov in te moči, morala iskati pot v prihodnost na bolj tvegan način, z odločitvijo za samostojno državo. Morala je iskati zaveznike tudi v svetu, ki je bil takrat poln dvomov o tem, kaj se lahko v Evropi zgodi in ki ni gledal z velikimi simpatijami ali z zaupanjem na dilemo, s katero smo se takrat soočali.

Od vsega začetka smo bili soočeni z zelo zahtevnimi nalogami. Komaj smo zapustili skupščinsko poslopje, že smo bili soočeni z nujnostjo naših odločitev, s katerimi smo posegli v poskus takratne zvezne oblasti in zvezne armade, da razoroži slovensko teritorialno obrambo. To je bil prvi korak, s katerim je takrat predsedstvo republike uveljavilo suverenost Slovenije nad svojo lastno obrambo in varnostjo. Kasneje je prevzelo republiški štab za teritorialno obrambo in sodelovalo v pripravah za vojaško zavarovanje kasnejše plebiscitne odločitve.

Iskali smo poti sodelovanja in zaveznike po vsej Jugoslaviji, tesno sodelovali s Hrvaško, ki je imela podobne cilje in samo do neke mere podobne razmere, kar se je izkazalo kot velika razlika in kar ima posledice vse do današnjega dne.

Predsedstvo, ki se je zavedalo pomembnosti enotnosti med Slovenci, je skupaj z vodstvom Rimokatoliške cerkve pripravilo spravno slovesnost na Rogu.

Pripravljali smo izhodišča za plebiscit, pripravljali podlago za zakonsko urejenost tega zelo pomembnega referenduma za ugotavljanje ljudske volje o tem, kaj je resnično v zgodovinskem interesu slovenskega naroda, ko se je bilo potrebno odločiti. Sodelovali smo s skupščino, z vlado pri oblikovanju Pisma o dobrih namerah, usklajevali delo pri pripravi programov osamosvojitve po plebiscitu, pri pripravi temeljne listine. Delo je takrat v Skupščini vodil dr.Bučar.

Kasneje, po vojni smo zelo veliko delali, da bi prepričali svet v upravičenost naše zahteve po mednarodnem priznanju, sklicujoč se na naravno in mednarodnopravno pravico do samoodločbe slovenskega naroda.

Predsedstvo je bilo tisti organ, ki je odločilo o vojni in miru. To, verjamem, je bila za vse nas najzahtevnejša odločitev. Bili smo pripravljeni prevzeti posledice te odločitve, ko je bil izid povsem negotov.

Kasneje smo sodelovali pri mirovnih pogajanjih, posebej tistih, ki so bila povezana z odločitvijo ali mir ali nadaljevanje vojne, na Brionih. Ta pogajanja štejem za zelo pomembna. Ne samo zaradi miru, ki ga je Slovenija takrat dobila. Na Brione smo takrat šli precej negotovi. Midva z dr.Bučarjem sva bila tam. Če poenostavljeno rečem: tja smo šli kot del Jugoslavije, ki je bil okupiran s takratno jugoslovansko armado. Začasno je bilo doseženo premirje. Vračali smo se kot samostojna, prvikrat mednarodna država z naznanilom, da je konec Jugoslavije, da se bo jugoslovanska armada morala umakniti. Potem je sledila vrsta sestankov v okviru takoimenovane mirovne konference o Jugoslaviji. Izhodišča, s katerimi sem tam nastopil, so bila vsa prediskutirana v našem predsedstvu, v vladi, posebej tudi v ministrstvu in v temeljnih odločitvah verificirana tudi v takratni slovenski skupščini.

Predsedstvo je pripravilo tudi izhodišča za spremembo slovenske ustave oz. za oblikovanje Ustave Republike Slovenije, ki jih je poslalo v skupščino. Potem je bila sprejeta nova ustava. Na tej podlagi so bile izpeljane nove parlamentarne volitve predsednika republike in našega skupnega mandata je bilo konec.

Posebej se mi zdi pomembno poudariti način, na katerega smo takrat delali. Bili smo kolektivni organ, vsi neposredno izvoljeni. Bili pa smo precej različen kolektiv. Prišli smo z različno politično izkušnjo, z različnimi političnimi opredelitvami, idejnimi pripadnostmi in tudi pogledom na možno slovensko prihodnost. V začetku je bilo med nami tudi precej nezaupanja, ki mu je botrovalo nepoznavanje. Ampak skupno delo in breme odgovornosti je med nami ustvarilo tisto mero potrebnega zaupanja, da smo znali sodelovati med seboj, da smo lahko našli skupni jezik s skupščino, ki jo je vodil dr.Bučar, da smo našli več ali manj razumevanja pri nekaterih vladnih resorjih in da smo lahko sodelovali tudi z vlado. Delali smo na način, ki je poskušal, in kolikor imam v spominu tudi zmeraj našel neko soglasno rešitev, soglasno odločitev v prepričanju, da je to najboljše, kar zmoremo, v dobro slovenskega naroda in v dobro nastajanju slovenske države. Vse naše delo je bil pravzaprav velik dialog, ki je bil mogoč samo zato, ker smo se zavedali odgovornosti, ki nam je naložena. Ves čas smo si prizadevali, da bi vplivali na odločitve po mirni, zakoniti, demokratični in neizzivajoči poti. Morebiti smo bili neki kontrapunkt preveliki radikalizaciji zahtev, ali preveliki gorečnosti, ki so jo kazali drugi in ki morebiti ne bi imela tako dobrih posledic, če bi nanjo pristajali.

To je dalo nek rezultat, za katerega tujina tudi danes pravi, da smo našli dovolj modrosti, da smo se na pameten način in s precej sreče izmotali iz tega balkanskega kotla. Res je, da so bili tudi objektivni pogoji drugačni. Teh ni bilo na Hrvaškem, da o drugih delih Jugoslavije ne govorim.

Sedaj je čas 10-letnic. Vsi se bodo takratnega dogajanja spominjali tako ali drugače. Državni zbor je to že naredil, mi smo to storili danes. Vem da nameravata imeti neko tako spominjanje tudi slovenska diplomacija, pa slovenska vojska. Razumljivo, vsak bo v to spominjanje vlagal svoj subjektivni spomin, svoj pogled na takratne razmere, na svojo vlogo in predstavo o tem, kakšne so bile dileme in kako je nanje odgovarjal. Mislim, da je pomembno dvoje: da se zavedamo, da smo vsi skupaj, predsedstvo, vlada, takratna skupščina zagotovili to, kar se imenuje uspešen in srečen konec takratne slovenske zgodbe in drugič, da je to bilo mogoče, ker smo se naslonili na opredelitve, na zaupanje in na razpoloženje slovenskih ljudi. Tudi v tistih dveh najbolj odločujočih trenutkih, mislim na plebiscit in na vojno, s katero smo bili soočeni potem, ko se je z nasiljem želelo preprečiti izvršitev plebiscitne odločitve. Pravi junak te zgodbe so slovenski ljudje. Razumljivo, vsakdo od nas takrat je opravil, kolikor je pač mogel, svojo dolžnost. Kakršno koli prilaščanje te zgodbe se mi zdi nepošteno prav zaradi odnosa do tega temeljnega junaka - slovenskih ljudi, v interesu katerih se je zgodilo, kar se je zgodilo.

Po volitvah, ki so bile izpeljane na podlagi sprejete Ustave Republike Slovenije, ste pravzaprav vsi odšli iz politike. Različna so vaša današnja zanimanja in na različne načine koristite zasluženi prosti čas.V politiki sem ostal samo jaz in moram povedati, da dostikrat pogrešam razpoloženje in dialoško naravnanost, pripravljenost premišljati in odločati skupaj, kot smo ju bili sposobni takrat. Takrat je bila med nami velika enotnost. Bila je razmeroma velika enotnost tudi v takratnem slovenskem državno-političnem vodstvu in bila je velika politična enotnost med slovenskimi ljudmi. Danes žal ni takšne, morebiti takšne tudi biti ne more. Vendarle bi nekaj od te enotnosti ali treznosti, ko gre za ključne nacionalne interese, bilo dobro. Morebiti bi prav delo našega predsedstva in sodelovanje našega predsedstva s takratnimi organi slovenske države, lahko bil koristen vzor.

Zahvaljujem se vam, da ste prišli. Posebej bi se rad ob tej priložnosti zahvalil vašim soprogam, ki so vas takrat žrtvovale, žrtvovale svoje družine, da ste lahko bili v tistih usodnih trenutkih na razpolago slovenskemu narodu in državi.