Govor

SPREJEM ZA DIPLOMATSKI ZBOR
Govor predsednika Republike Slovenije Milana Kučana

Brdo pri Kranju, 17. januar 2001

Foto: BOBO Na tradicionalnem sprejemu za predstavnike mednarodnih organizacij in tujih držav, je predsednik Milan Kučan spregovoril o najaktualnejših mednarodnih dogajanjih ter o mestu in vlogi Slovenije v mednarodnem življenju. Predsednik Kučan je med drugim podal oceno vrha v Nici, ki ga je označil kot pomemben dosežek članic EU, pri čemer je poudaril, da je udeležencem vrha kljub številnim odprtim vprašanjem in dilemam o prihodnji razširjeni skupnosti uspelo jasno izraziti politično voljo in odločenost, da se bo proces širitve nadaljeval. "Pričakujemo, da je s tem dokončno odprta pot kandidatkam, tudi Sloveniji. Mi svojega vstopanja v EU nikoli nismo razumeli kot tekmo z drugimi državami na isti poti, marveč ga razumemo kot svojo notranjo potrebo in tekmovanje s svojimi lastnimi sposobnostmi. Ob tem bomo veseli vsake podpore, še posebej vodilnih članic EU." Predsednik je tudi dodal, da so nacionalni interesi posameznih evropskih držav po naravi stvari različni in da je vrh v Nici pokazal, da bo Združena Evropa uspešna skupnost, če bo temeljila na vsej evropski različnosti in hkrati na skupnem sistemu vrednot.

V nadaljevanju je predsednik Kučan poudaril pomen nadgrajevanja odnosov z ZDA ter prizadevanja za poglobljeno in intenzivno sodelovanje z Rusijo, spregovoril pa je tudi o odnosih s sosedi, ki jih je predsednik Milan Kučan označil kot stalnico med prednostnimi nalogami zunanje politike vsake države. "Slovenija si želi imeti dobre, plodne in urejene odnose z vsemi sosedi. Prava pot je strpen in kontinuiran dialog in sogovornik, ki si želi isto in za mero prihodnosti ne uporablja bremen zgodovine."

Na koncu je predsednik ocenil tudi lanske dogodke v jugovzhodni Evropi, posebej v Srbiji. Po mnenju predsednika Kučana ima demokratična Srbija za stabilnost tega dela Evropske celine bistveno vlogo in odgovornost. Dodal je, da je za Slovenijo rešitev problema nasledstva po bivši skupni državi conditio sine qua non za dobre odnose med državami, nastalimi po razpadu bivše Jugoslavije.

Dovolite mi, da vas tudi tokrat prav lepo pozdravim na že tradicionalnem ponovoletnem srečanju ter vam in vašim družinam najprej zaželim veliko osebne sreče in uspehov v novem letu. Želim, da bi bilo tudi letos naše srečanje priložnost za pogovor o najaktualnejših mednarodnih dogajanjih ter o mestu in vlogi Slovenije v mednarodnem življenju. Vesel sem, da sva to letošnjo priložnost pripravila skupaj s predsednikom vlade dr. Janezom Drnovškom.

Svet se zelo hitro spreminja. Globalizacija ter hitra dinamika dogajanj in sprememb podirata tradicionalne stalnice. Postavljata nas pred nove izzive in dileme. Kljub doseženemu smo še vedno oddaljeni od želene globalne varnosti in miru, odprave revščine, daleč od zmanjšanja velikanskih razlik v blaginji, razvoju in zagotavljanju socialne in pravne varnosti ljudi, daleč od plodnega tekmovanja in sodelovanja različnih civilizacij, ki jim pripadamo in ki bogatijo tvarno in duhovno življenje človeštva.

Še smo priča napetostim in nasilnemu reševanju odprtih vprašanj. Oboroženi konflikti se zdaj bolj dogajajo znotraj meja posameznih suverenih držav in ne več tako pogosto v odnosih med njimi. Znotraj posameznih držav prihaja do množičnega in sistematičnega kršenja človekovih pravic, do vojnega nasilja, genocida in etničnega čiščenja. Usode ljudi so tako še vedno odvisne od pripadnosti rasi, narodnosti ali religiji. Spoštovanje človekovega dostojanstva in človekovih individualnih in kolektivnih pravic zato postaja vse bolj pomembno univerzalno načelo današnje svetovne ureditve.

To je temeljna ugotovitev jubilejnega zasedanja GS OZN septembra 2000. Sledil ji je sklep, da bo OZN zmogla potrebno politično voljo in pokazala, da je sposobna v imenu mednarodne skupnosti zaščititi civilno prebivalstvo pred genocidom, etničnim čiščenjem ter množičnim sistematičnim nasiljem oblasti in sodržavljanov v njihovi lastni državi. Od tod potreba, da se v delovanje OZN vpelje humanitarna intervenca kot sredstvo te zaščite, kar odpira novo pomembno poglavje mednarodnih odnosov in mednarodnega prava.

Slovenija bo letos praznovala 10-letnico svoje države. Ko se oziramo nazaj, ugotavljamo, da druge dobre izbire ni bilo. Vsak narod, tudi slovenski, ima pravico do svobode in prihodnosti. Tedanja Jugoslavija je zapirala pot v ustvarjalno prihodnost ljudem in narodom. Zato je razpadla. Slovenija danes kot članica svetovne družine držav deli usodo sveta v njegovih vsakodnevnih preizkušnjah in izzivih za boljši jutri. Zaveda se svoje odgovornosti v njem in za njegovo varno in mirno prihodnost želi prispevati svoj delež. Posebej na celini, na kateri živimo. Od tod naša prizadevanja po včlanitvi v EU in evroatlantsko zavezništvo. V tem desetletju je postala demokratična in stabilna država s primernim gospodarskim razvojem in socialno kohezivnostjo. Dokončuje svojo notranjo prenovo in utrjuje svoj prostor in prepoznavnost v mednarodnem okolju, k čemur ste tudi vi veliko prispevali.

Lani je Slovenija zaradi zapletenih notranjih političnih razmer izgubila veliko časa in moči. Toda pomembno je, da nam je z demokratičnimi postopki in mehanizmi uspelo preprečiti, da bi vladna kriza prerasla v politično in ustavno. Verjamem, da nam bo letos z delom velike vladne koalicije in ob soglasju političnih strank uspelo nadoknaditi zamujeno pri strukturnih reformah in uveljavljanju evropskih standardov. Temelj vseh ravnanj ostajajo enakost ljudi v vsej njihovi različnosti, njihova enakopravnost v individualnih in kolektivnih pravicah, njihova varnost in spoštovanje njihovega dostojanstva. Čas je, da bremena neprijazne preteklosti ostanejo za nami in da se spoprimemo z izzivi našega časa in prihodnosti.

Vrh v Nici ocenjujemo kot pomemben dosežek članic EU, ki jim je kljub številnim odprtim vprašanjem in dilemam o prihodnji razširjeni skupnosti uspelo jasno izraziti politično voljo in odločenost, da se bo proces širitve nadaljeval. Pričakujemo, da je s tem dokončno odprta pot kandidatkam, tudi Sloveniji. Mi svojega vstopanja v EU nikoli nismo razumeli kot tekmo z drugimi državami na isti poti, marveč ga razumemo kot svojo notranjo potrebo in tekmovanje s svojimi lastnimi sposobnostmi. Ob tem bomo veseli vsake podpore, še posebej vodilnih članic EU. Zato se bom v petek na srečanju s predsednikom Zvezne republike Nemčije gospodom Johannesom Rauom prizadeval, da bi nam Zvezna republika Nemčija bila pri tem v enako oporo, kot nam je bila pri mednarodnem priznanju in uveljavitvi.

Nacionalni interesi posameznih evropskih držav so po naravi stvari različni. Zato je razumljivo, da tudi po Nici ostajajo številne dileme evropskega združevanja odprte. Zdi se, da je bil na zadnjem evropskem vrhu spet na preizkušnji nacionalni egoizem. Tudi to je naša realnost. Toda prav tako se je v Nici pokazalo, da bo Združena Evropa uspešna skupnost, če bo temeljila na vsej evropski različnosti in hkrati na skupnem sistemu vrednot, ki so njeno duhovno povezovalno tkivo. Takšno skupnost pa zmorejo ustvarjati le državljanske države, v katerih bodo vladale človekove individualne in kolektivne pravice in v katerih bodo ljudje enakopravni ne glede na nacionalno, versko, rasno in vsako drugo pripadnost. Evropsko združevanje razumem kot dolgoročen zgodovinski proces, tudi z vzponi in padci, v katerih imajo razne oblike poglobljenega sodelovanja tako dobre kot slabe strani. Mogoče je, da bi ob tem bila življenjska sposobnost in moč skupnosti odvisna od razmerja moči oziroma tega, koliko se bodo z interesi celote lahko identificirale najrazvitejše države. S tega vidika bi bila lahko formula okrepljenega sodelovanja mehanizem, ki bi objektivno prej krepil sodelovanje med izbranimi skupinami držav, manj pa težil k sodelovanju vseh članov pri določanju in uresničevanju koristi celote. Bo dovolj zagotovil, da to ne vodilo do ponovnih delitev v Evropi, do ponavljanja zgodovine? Pomembno je imeti pred očmi vizijo kot kriterij ob vseh pomembnih odločitvah, tudi o skupnih institucijah in širitvi. Dejstvo je, da EU kot živ organizem ne more imeti dokončne forme in ne dokončnih meja. Prišel je čas, da se dokončno presežejo delitve Evrope na politični Zahod in Vzhod in da skupaj obrnemo pogled v prihodnost.

Spoštovane ekscelence, Slovenija je tudi lani razvijala dobre odnose z večino držav tega sveta, še posebej v Evropi. Trdno smo odločeni nadgrajevati odnose z ZDA, želimo pa si tudi bolj poglobljenega in intenzivnega sodelovanja z Rusko federacijo. Vendar se premišljena mednarodna dejavnost prične na simbolnih ali dejanskih mejah. Odnosi s sosedi so zato stalnica med prednostnimi nalogami zunanje politike vsake države. Slovenija si želi imeti dobre, plodne in urejene odnose z vsemi sosedi. Prava pot je strpen in kontinuiran dialog in sogovornik, ki si želi isto in za mero prihodnosti ne uporablja bremen zgodovine.

Čas je in priložnost, da v pozitivnem vzdušju, z medsebojnim spoštovanjem in priznavanjem legitimnosti interesov ter z zavezanostjo istim vrednotam rešimo odprta vprašanja med Slovenijo in Hrvaško. Nesmiselno je, da v dobrih odnosih nastajajo zastoji, ki so zgolj posledica razpada Jugoslavije. Vendar je zato potrebno prepričanje obeh držav, da so urejeni odnosi s sosedo tudi prioritetna naloga njune zunanje-politične strategije.

Z Avstrijo imamo tradicionalno razvite in prijateljske odnose še iz časov nastajanja slovenske države. Bremeni pa jih zgodovina, v kateri smo imeli različne vloge. Zato potrebujeta državi skupen odgovor: kako naprej. Če tega odgovora ne bo, se lahko zgodi, da se bo Slovenija nenadoma znašla pred novimi pogoji za vstop v EU, tudi takšnimi, ki posegajo v temelje njene državnosti. To bi bila pot v zaostreno in zato vse manj produktivno ozračje. Prepričan sem, da ne Slovenija in ne Avstrija ne pred svojimi državljani, ne pred EU in ne pred evropskimi ljudmi tega ne bi mogla upravičiti. Zato potrebujemo trezen dialog, ki bo temeljil na medsebojnem spoštovanju, na enakopravnosti in na vzajemnosti interesov.

Z Madžarsko in Italijo imamo dobre in produktivne odnose, v katerih uspešno rešujemo odprta vprašanja. V naših prizadevanjih za članstvo v EU uživamo italijansko podporo, za članstvo v NATU pa pri obeh sosedah. Prepričani smo tudi, da bodo demokratične sile v Italiji zmogle dovolj moči in bo Senat sprejel globalni zaščitni zakon za slovensko manjšino še v tem zakonodajnem obdobju. S tem bi bila tudi slovenska manjšina v Italiji deležna evropskih standardov zaščite manjšin.

Lanski dogodki v jugovzhodni Evropi, še posebej v Srbiji in preje na Hrvaškem, nas navdajajo z optimizmom. Regija je na poti stabilizacije, mirnega sožitja, na pragu novega razvoja in odpiranja v Evropo. Ima vse možnosti, da postane del stabilne celine. Pri tem ima demokratična Srbija bistveno vlogo in odgovornost. Slovenija kot eno svojih zunanjepolitičnih prednosti postavlja normalizacijo odnosov z ZRJ, s Srbijo, kot že prej s Črno goro, še posebej razvoj političnih, gospodarskih in kulturnih odnosov. To bo tudi olajšalo življenje ljudi, ki jih je prizadel razpad nekdanje skupne države, in pospešilo reševanje zahtevnega problema nasledstva po bivši skupni državi, kar je conditio sine qua non za dobre odnose med državami, nastalimi po razpadu bivše Jugoslavije.

Spoštovane ekscelence, dragi prijatelji, dovolite mi, da se vam ob tej priložnosti prisrčno zahvalim za vse, kar ste storili za dobre odnose in razumevanje med našimi državami. Prepričan sem, da bomo v takem duhu sodelovali tudi letos. Naj dvignem kozarec z vami za združeno Evropo, za Vaše države, za Slovenijo, za blaginjo človeštva, za mir, za našo skupno varno prihodnost in mednarodno prijateljstvo ter za prijaznejšo prihodnost za vse nas.