IRSKI NACIONALNI FORUM O EVROPI
Predsednik republike predstavil slovenski pogled o širitvi EU
Predsednik republike Milan Kučan se je odzval na povabilo irske vlade in predsedujočega irskega Evropskega foruma senatorja Mauricea Hayesa in se v Dublinu udeležil Nacionalnega evropskega foruma, znotraj katerega potekajo sistematične razprave med irskimi političnimi strankami, predstavniki vladnih in nevladnih organizacij, interesnimi skupinami in širšo javnostjo o vprašanjih prihodnosti Evrope in Evropske unije. Tokratna razprava irskega Foruma, ki je bila posvečena Konvenciji, je potekala v vzdušju priprav na ponovni referendum Irske o ratifikaciji pogodbe iz Nice, katere zavrnitev bi lahko vplivala tudi na dinamiko širitvenega procesa EU. Foruma so se tokrat prvič udeležile tudi opozicijske stranke.

Dublin (Irska), 18. junij 2002

Predsednik republike je v svojem govoru in v odgovorih na vprašanja udeležencev Foruma predstavil Slovenijo, njene priprave za vstop v EU, argumente za širitev, pričakovanje Slovenije, da bodo kandidatke za EU obravnavane individualno glede na izpolnjevanje kriterijev ter poglede Slovenije na delo Konvencije.

Irski referendum ni le privilegij Irske, ampak tudi odgovornost, saj Irska z referendumom ne odloča le o sebi, ampak tudi o usodi Slovenije, odloča o drugih kandidatkah, o usodi Evropske unije in Evrope, je med obiskom na Irskem večkrat poudaril predsednik Kučan.

Predsednik Milan Kučan je v govoru med drugim izrazil prepričanje, da bo treba pri načelni politični odločitvi za sprejem večjega števila držav kandidatk v EU upoštevati individualne značilnosti in posebej še stopnjo razvoja in pripravljenosti kandidatk. saj po njegovem mnenju pri vključevanju v EU "ne bo mogoče prezreti velikih razlik v gospodarski razvitosti držav kandidatk. Te razlike niso samo v razmerju do držav članic Evropske unije, ampak tudi v razmerju med samimi državami kandidatkami. Razlike med njimi so večje, kot so razlike nekaterih držav kandidatk v razmerju do Evropske unije. Zato sem prepričan, da bo treba pri načelni politični odločitvi za sprejem večjega števila držav kandidatk v Evropsko unijo upoštevati individualne značilnosti in posebej še stopnjo razvoja in pripravljenosti držav kandidat. Zdi se, da bi bil individualni tretma kandidatk najboljša rešitev."

"Novo veliko odgovornost imajo vlade vseh evropskih držav, tako članic EU, kot tudi kandidatk in tistih, ki jih pristopna pogajanja še čakajo." Predsednik je tudi opozoril, da morajo države članice s svojimi javnostmi vzpostaviti intenziven dialog in jih seznaniti z vsemi prednostmi in negativnimi učinki širitvenega procesa v primeru, če bi bila širitev upočasnjena ali celo opuščena.

Gospod predsednik,
člani Foruma,
ekscelence,
gospe in gospodje,

dovolite mi, da se Vam najprej lepo zahvalim za priložnost, ki ste mi jo ponudili, da nagovorim Vaš cenjeni Forum. Pod predsedstvom spoštovanega senatorja Hayesa si je Forum pridobil sloves neodvisnega in uglednega demokratičnega telesa, ki razpravlja o najpomembnejših vidikih evropske prihodnosti. Veseli me, da v delo Foruma vključujete tudi predstavnike držav kandidatk za članstvo v Evropski uniji. To omogoča, da se seznanite z njihovimi pogledi na bodočnost unije in na našo skupno evropsko domovino.

V izhodišče današnjega razmišljanja sem postavil svoje prepričanje, da Evropejci prav zdaj živimo v občutljivih in odločilnih trenutkih odločanja, ki bo usodno zaznamovalo prihodnjo podobo naše celine. Že nekaj časa evropska politika išče poti do realne zamisli, kako naj bodo urejena razmerja med evropskimi državami, narodi in državljani. Rešitve želi utemeljiti na demokratičnih vrednotah evropskega civilizacijskega izročila. Po mojem trdnem prepričanju se premisleki o tem ne morejo zožiti na institucionalne rešitve. Najprej je treba premislili realnost Evrope in tudi sveta. V skladu s tem je treba domisliti vlogo, ki jo v tem svetu želimo Evropejci za svoj kontinent. Eno in drugo se mora dogajati na Konvenciji o prihodnosti Evrope. V njeno delo kaže vključiti čim širši krog državljanov v evropskih državah. Oni bodo odločali o prihodnjih rešitvah, marsikje tudi z referendumi, in zanje prevzemali odgovornost.

I.

Evropska in globalna vprašanja so tesno povezana. Prihodnost sveta je močno odvisna tudi od Evrope, njene notranje integriranosti in njene sposobnosti, da se v tekmovalnem in soodvisnem svetu postavi kot regija z vplivom in odgovornostjo, ki bi ustrezala njeni nesporni gospodarski in politični moči. Zato je politični model za Evropo 21. stoletja eno ključnih vprašanj jutrišnjega sveta v celoti.

Znotraj globalnega sveta obstajajo različni svetovi. Prepadi med temi svetovi se ne ožijo, prej se širijo. Evropa je zgolj eno od središč globalnega sveta. Če želi v tem svetu zagotavljati svoj vpliv, če želi, da bi bil svet tudi po podobi njenih, zdaj tudi že vse bolj univerzalnih vrednot in njenega duhovnega izročila, tudi po podobi njene gospodarske moči, kulturnega vpliva in socialne ter politične stabilnosti, se mora vprašati, kaj mora še storiti, da bi lahko takšno vlogo tudi uveljavljala. Kaj mora storiti, da bi zmogla biti o ključnih vprašanjih prihodnosti človeštva, o vprašanjih prihodnosti življenja na Zemlji in o prihodnosti našega planeta učinkovit in vpliven sogovornik drugim središčem. Evropa je razdeljena na več Evrop, še vedno na politični vzhod in zahod, zaznati pa je moč že tudi zametke novih delitev na njen razviti in nerazviti del, na miren in varen, stabilen in nestabilen del, na Evropo, ki se povezuje znotraj njenih integracij in na tisto Evropo, ki se tem integracijam šele približuje. Povsem jasno je, da razdeljena Evropa ne more imeti vplivne vloge v svetu.

Za uveljavitev želene vloge Evrope je nujno, da zmore o vseh ključnih vprašanjih sodobnega sveta in njegove prihodnosti govoriti enoten jezik. Da ima do teh vprašanj skupno stališče, ki izraža poglede in interese vseh Evropejcev. Nujno je, da Evropa izoblikuje svojo podobo svojevrstne politične entitete v svetu. Entitete, ki bo predstavljala skupno identiteto vseh evropskih držav in v kateri bo dovolj prostora za izražanje posebne identitete sleherne evropske države.

Če bo konvencija skrbno in pošteno izrisala in priznala sedanjo realno podobo Evrope in upoštevala njeno zgodovinsko izkušnjo, bo tudi lažje prišla do odgovorov, kakšna institucionalna organizacija in kakšna institucionalna razmerja so potrebna znotraj evropske integracije ter v odnosih med njo in državami članicami. Forme in odnosi bodo potem izraz vsebine, ki jo želijo članice integracije z združitvijo uresničiti.

Pomembno, če ne že ključno razsežje zamišljenih institucionalnih sprememb, o katerih razpravlja tudi Konvencija, je sorazmerna porazdelitev politične moči med osrednjimi evropskimi ustanovami in nacionalnimi državami, med državami članicami EU, pa tudi vprašanje ustrezne zastopanosti držav članic v teh ustanovah. Sorazmerna in pravična razdelitev politične moči v nastajajoči združeni Evropi bi sprožila njeno ustvarjalno sinergijo, tako v notranjih razmerjih med evropskimi državami, kakor tudi pri uveljavljanju politične vloge Evrope v globalnem svetu.

V ospredje pozornosti spada vprašanje, kako zagotoviti, da nobena država članica ne bo preglasovana v svojih eksistencialnih interesih. To pa zahteva predhodno soglasje o tem, kateri so ti interesi. So vprašanja, ki so ključnega pomena za obstoj in razvoj Evropske unije in o katerih ne more biti preglasovanja, so vprašanja, o katerih se lahko odloča s takšno ali drugačno večino. Vsekakor pa mora biti delovanje Evropske unije povsem transparentno, razumljivo vsem državljanom v državah članicah, ki bodo hkrati državljani Evropske unije ter zagotovljen njihov vpogled in vpliv.

Treba bo v politični javnosti in državljanom pojasniti, da v Evropski uniji ne gre niti za odstopanje dela suverenosti nacionalne države tej nadnacionalni strukturi, niti za prenos dela njihove suverenosti, ampak za skupno izvrševanje dela suverenih funkcij držav, ki tem državam sicer pripadajo, vendar so spoznale in določile skupne interese, zaradi katerih so se sploh odločile, da vstopijo v Evropsko unijo. Ti so po svoji naravi takšni, da jih lahko evropske države učinkovito zagotovijo le skupaj. To pa zahteva tudi razvijanje in krepitev njihovih skupnih funkcij, ki jih skupaj izvršujejo na ravni integracije.

II.

Pogled iz Slovenije na dosedanje konkretne predloge za institucionalno prenovo Evropske unije ne more v vseh pogledih kvalificirano presojati njihove primernosti, ker Slovenija pač še ne živi v vseh prednostih, problemih in dilemah unije. Slovenski kriteriji izhajajo iz slovenskih izkušenj. Te so drugačne od irskih. Samo v prejšnjem stoletju smo Slovenci preživeli kar tri vojne. Danes živimo na meji med stabilnim in nestabilnim delom Evrope, ki ju ostro loči Šengenska meja.

Merila, s katerimi presojamo prenovitvene zamisli in za dogajanja pri širitvi unije, so utemeljena tudi z geopolitičnim položajem Slovenije. Srednjeevropska zgodovinska izkušnja nas opozarja, da je varno in mirno življenje v nekem prostoru mogoče samo, če ima ta prostor skupne vrednote.

Slovenija ima izkušnje tudi iz skoraj petdesetih let življenja v južnoslovanski federaciji. Federativno ureditev je pogojevala njena večnacionalna struktura. Izkušnja Slovenije kaže, da federacija lahko uspešno živi samo, če jo državljani in narodi v državah, ki so članice federacije, doživljajo kot skupnost, v kateri lahko na federalni ravni bolje kot vsaka zase uresničujejo tiste svoje interese, ki so vsem skupni. Jugoslovanska izkušnja pa kaže tudi, da v federaciji, kjer se poskuša interese ene ali nekaj držav članic postaviti nad interese drugih, kar grobo posega v enakopravnost političnih entitet, ni perspektive niti za razvoj vsakega posameznega dela, niti celote in v končni posledici niti za demokratične odnose. Urejanje odnosov v federaciji različnih nacionalnih entitet je še bolj zapleteno kot v državi, ki je sicer federativno urejena, ni pa večnacionalna. Dodatne težave pa nastajajo, če so v ekonomski razvitosti in socialni strukturi držav članic federacije velike razlike.

Kljub drugačnim vizijam in tudi zagotovilom so v jugoslovanski federaciji zamrle vse vrednote, ki so značilne za visoke demokracije. Posledice so znane. Skupna država se je kar naprej institucionalno reformirala, pa je vendarle razpadla. Zakaj? Ker se je ob teh reformah »posoda« skupnega življenja zapostavljala in zato tudi praznila. Država je ostala brez skupnih vrednot in ideje, brez veznega vsebinskega tkiva, ki bi jo integriralo, brez »duše«. Izgubila je smisel svojega obstoja. Rad bi posebej poudaril, da Jugoslavija ni razpadla zato, ker je bila večnacionalna ali ker je imela federalni ustroj, ampak predvsem zaradi tega, ker ni bila demokratična in ni zmogla ohraniti enakopravnosti nacionalnih federalnih enot.

Tudi zaradi te izkušnje je Slovenija močno občutljiva za svet vrednot, za bogatitev evropske ideje, ki mora predstavljati vezno tkivo Evropske Unije in utemeljevati njen obstoj. Tudi zato zastopa stališče, da unija ali čez čas združena Evropa ne morejo biti zgolj institucije in urejena razmerja znotraj njih in med njimi in državami članicami. To mora biti predvsem skupnost vrednot, ki so se razvile v evropskem civilizacijskem izročilu in iz katerih rastejo sožitje različnega, solidarnost, pravna varnost, socialna pravičnost in socialna kohezija ter privrženost evropskemu skupnemu domu, v katerem si evropski narodi zagotavljajo varen razvoj svojih identitet. To mora biti skupnost držav in narodov, ki želijo živeti skupaj tudi zaradi vrednot, ki so jih v preteklem stoletju tako grobo razvrednotile svetovne vojne, totalitarne ideologije in politični sistemi, ki so se na njih utemeljevali. Slovenija torej razume združeno Evropo tudi kot duhovni in kulturni projekt. Kot projekt, ki Evropi krepi »skupno dušo«.

V združeni Evropi gre za odpoved nacionalnemu egoizmu. Tako je združena Evropa tudi etični projekt.

III.

Središče evropskega združevanja je Evropska unija. Tudi države, ki so še daleč od standardov EU, se bodo trudile, da bi izpolnile vse zahteve za vstop v to integracijo. Če pa bi prišlo do zastojev, se kaj lahko zgodi, da bodo te države začele živeti z drugačno miselnostjo, ker jih bodo v to silile razmere. Gospodarsko se ne bodo mogle razvijati, kot bi se znotraj EU, zaradi tega ne bodo mogle razvijati socialne politike, zagotavljati socialne varnosti in socialne kohezije ter enakih možnosti. Politične napetosti, ki bodo temu sledile, jih bodo preusmerile stran od demokracije. Ločnice med več Evropami bodo potem še bolj izostrene kot danes, združena Evropa bo zgolj iluzija in nič več vizija.

Novo veliko odgovornost imajo vlade vseh evropskih držav, tako članic EU, kot tudi kandidatk in tistih, ki jih pristopna pogajanja še čakajo. S svojimi nacionalnimi javnostmi morajo vzpostaviti intenziven dialog in jih prepričljivo seznanjati z vsemi velikimi prednostmi, ki jih evropskim državljanom prinaša širitveni proces, in z vsemi negativnimi učinki za njihovo življenje, če bi bila širitev upočasnjena ali celo opuščena. Zelo pomembno je, da imajo ljudje dovolj informacij, sicer bo prevladala negotovost in bojazen nad zniževanjem kvalitete življenja, življenjskega standarda, izgube delovnega mesta, izgube nacionalne, kulturne in duhovne identitete in varnosti. Vse to pa rojeva odpor zoper širitev in je hvaležen poligon za razraščanje nacionalističnega populizma, ksenofobije, rasizma in nacionalnih egoizmov.

Politični model Evrope za 21. stoletje se bo zanesljivo moral ozirati na različno razvitost in pomembnejše posebnosti posameznih držav. Vendar to ne bo oviralo uspešnega delovanja političnega modela celotne Evrope, če bodo v njegovih temeljih skupne vrednote in skupna etična vodila, ki bodo poudarjala tako tekmovalnost kot sodelovanje, tako odgovornost vsakogar zase kot solidarnost. To pa je mogoče le, če bo v političnem modelu prihodnje Evrope dovolj upoštevana enakopravnost vseh držav, če bodo države za svoja ravnanja solidarno odgovorne tudi drugim državam in ne le sebi, če se bodo posamezne identitete hitreje odpirale druga k drugi in če se bodo v pripadanju prebivalcev stare celine začele močneje, skladneje in ne zgolj hierarhično razvijati lokalna, regionalna, nacionalno državna in evropska identiteta. Politični model bo neizogibno moral vsebovati instrumente za takšno sproščanje in obenem povezovanje evropskih energij. Takšnemu cilju torej solidarnosti in kohezivnosti bo moral prilagajati tudi svoje institucije in nivoje odločanja, v nasprotnem primeru bo sam svoj grobar.

Države članice Evropske unije imajo bogate izkušnje z uveljavljanjem načela enakopravnosti in načela solidarnosti. Tudi za nove članice Evropske unije bo po mojem globokem prepričanju potrebno uveljaviti načelo solidarnosti.

Seveda pri tem ne bo mogoče prezreti velikih razlik v gospodarski razvitosti držav kandidatk. Te razlike niso samo v razmerju do držav članic Evropske unije, ampak tudi v razmerju med samimi državami kandidatkami. Razlike med njimi so večje, kot so razlike nekaterih držav kandidatk v razmerju do Evropske unije. Zato sem prepričan, da bo treba pri načelni politični odločitvi za sprejem večjega števila držav kandidatk v Evropsko unijo upoštevati individualne značilnosti in posebej še stopnjo razvoja in pripravljenosti držav kandidat. Zdi se, da bi bil individualni tretma kandidatk najboljša rešitev.

Verjamem, da lahko o tem govori tudi Vaša, irska izkušnja. Ob spoštovanju svojih posebnosti ste kot članica EU znali izkoristiti prednosti, ki jih prinaša življenje v EU, in ste si na njih zagotovili spoštovanja vreden razvoj. Zato želim verjeti, da bo Vaša javnost ob ponovnem referendumskem odločanju dala privolitev za evropski širitveni proces in s tem odprla tako Sloveniji kot tudi drugim kandidatkam razvojne možnosti, ki jih je bila Irska že deležna.

- * -

Naj povzamem. Politični model razširjene Evropske unije bo ustrezal zahtevam združujoče se Evrope in bo sprejemljiv za vse evropske prebivalce, narode in države, če se bo vzpostavil in deloval na skupnih etičnih temeljih in vodilih, če bo rasel iz evropskih pluralističnih tradicij, če bo spoštoval in enakopravno upošteval vse, kar raste na evropskih tleh. Dosedanji razvoj EU nas uči, da se stvari razrešujejo v teku časa, ko dozorijo do tiste mere, da jih države članice spoznajo za rešljive na način, ki ustreza vsem. Menim, da je tudi v prihodnje koristneje stopati po preizkušeni poti postopnega prilagajanja novim razmeram, kot pa iti po negotovi poti radikalnih sprememb. Kar je doseženo, je preveč dragoceno, da bi lahko žrtvovali z ne dovolj domišljenimi rešitvami. Če so cilji jasni, je prej ali slej jasna tudi pot. Z njo bomo imeli več Evrope vsi Evropejci. In več Evrope, vplivne in odgovorne bo imel tudi svet.

Slovenija je pripravljena, da postane del take Evrope, pripravljena je prevzeti del odgovornosti za takšen skupni evropski dom. Hvala, ker ste me poslušali.