POMEMBEN VPLIV PRI EVROPSKIH POVEZAVAH
Slavnostna akademija ob 10-letnici ustanovitve slovenskega Panevropskega gibanja

Ljubljana, 2. november 2001


Desetletnica Slovenskega Panevropskega gibanja in slovenske države sta tesno povezani. Slovenija se je osamosvojila, da bi kot demokratična in stabilna država enakopravno sodelovala v ustvarjanju združene Evrope. Zdaj je pred poslednjimi vrati Evropske unije. Slovensko Panevropsko gibanje združuje ljudi, ki ustvarjalno in zato pogosto s kritično distanco do dnevnih dogajanj in zgolj pragmatičnih interesov v Evropi delujejo za skupni evropski dom vseh Evropejcev in ki vztrajajo v prepričanju, da morajo biti vezivno tkivo tega doma skupne evropske vrednote, utemeljene tudi v žlahtnem pojmovanju izročila judovsko krščanske civilizacije. Zato to gibanje upodablja kritičnega duha Slovenije, ki je zadržan do slepe vere v idealizirano Evropo, vendar verjame, da je mogoče ustvariti za vse evropske narode in prebivalce stabilno, varno skupno domovanje, Združeno Evropo.

To je dobra, še vedno živa in morebiti celo vse bolj živa ideja. Danes jo mislimo in smo jo prisiljeni misliti znotraj sveta, kot se nam razkriva v luči svoje globalnosti, njegovih protislovij in konfliktnosti, njegove usodne soodvisnosti in medsebojne povezanosti. Globalnost sveta je dejstvo. Povzročili so ga kapital, ekonomija, tehnologija, zlasti informacijska, ekologija. Na žalost sta dejstvo tudi mednarodni kriminal in terorizem. Vprašanje je, ali smo dovolj zreli, da smo to globalnost sveta pripravljeni prepoznati in jo v vseh njenih razsežnostih sprejeti. Najbrž si moramo priznati, da smo vsaj že od razpada bipolarnega sveta, ki ga simbolno zaznamuje padec berlinskega zidu, neprizanesljivo soočeni z novimi, zelo zahtevnimi vprašanji, ki ne prenesejo poenostavljenih ali zgolj pragmatičnih odgovorov, kakršne imajo običajno pri roki pragmatična in utilitaristična politika, in da smo ta vprašanja odrinjali, ker so nekako motila predstavo o težko pričakovani, skoraj idilični sliki sveta po koncu bipolarnega sveta.

Ta vprašanja imajo mnoga etična, antropološka, filozofska, sociološka, religiozna, ekološka, politična in druga razsežja. Ni se mogoče ogniti niti vprašanju, ali gre res za začetek spopada civilizacij, kot je to mogoče zdaj slišati in kot je o tem pisal Huntington. Odgovori na ta vprašanja seveda morajo biti ambiciozni, morajo povedati tudi, kaj hočemo v tem svetu spremeniti, npr. porazdelitev revščine in bogastva.

Prav tako seveda morajo jasno povedati, česa od tega, kar imamo za dosežek demokratičnega razvoja človeške civilizacije, nočemo izgubiti, npr. univerzalne vladavine človekovih pravic, vladavine prava, pravice do različnosti, strpnosti, solidarnosti. Na ta vprašanja ne bo dajal odgovorov stihijni razvoj. Še manj bo nanje mogoče priti do odgovorov v spopadanju civilizacij, kajti ta spopad bi za sabo pustil le katastrofo in pogorišče.

Edini način je ustvarjalni in demokratični dialog velikih človeških civilizacij, ki na nekatera vprašanja sodobnega človeštva in zlasti na nekatere vrednote gledajo različno. Ne da bi v tem dialogu vsiljevale druga drugi svoje poglede, kot je to v dobrem in slabem v obdobju evropocentrizma dobrih 500 let počela naša evropska krščansko judovska civilizacija. Te prevlade je zdaj nepreklicno konec.

Evropa je objektivno le eno od središč človeške civilizacije, le ena od udeleženk tega razvijajočega se dialoga. Je za tako aktivno vlogo tudi že dovolj pripravljena? To nas mora zanimati. Kajti če Evropa želi, in to preprosto mora, sodelovati v dialogu o prihodnosti sveta, mora biti sposobna najprej tak dialog med različnostmi, ki nesporno obstojijo znotraj Evrope, razviti doma, pri sebi. Razdeljena in antagonizirana Evropa, taka kot v mnogih vidikih to še zmeraj je, ne glede na to ali so to posledice starih zgodovinskih, tudi političnih in drugih delitev, ali že tudi zametki novih, v takšen dialog ne more uspešno vstopiti.

To pa po moji sodbi v drugačno, a povsem aktualno luč postavlja tudi proces širitve EU. To bi moral biti prvenstveno tudi proces preseganja in odpravljanja notranjih evropskih delitev. Evropa prihodnosti mora imeti dušo. Ljudje namreč ne sprašujejo le, ali in kako Evropa funkcionira, sprašujejo tudi, kaj pomeni združena Evropa zanje osebno? Sprašujejo o kulturi in vrednotah Evrope v najširšem, tudi etičnem smislu, manj sprašujejo o pravilih, kontribucijah in o konkurenci. To prepuščajo pravilom, gospodarstvenikom, strokovnjakom in ustreznim institucijam.

Vrednost in moč dajejo ideji ljudje. Zato ne morem mimo mesta Vašega predsednika in prvega človeka vašega gibanja dr. Franceta Bučarja, prvega predsednika parlamenta samostojne Slovenije, modrega in izkušenega očeta njene prve ustave, človeka odprtega duha, ostre misli, žlahtnih idej in človeške topline. Brez dr. Bučarja Slovenija ne bi bila, kar je, brez kritičnega dr. Bučarja Panevropsko gibanje v Sloveniji ne bi imelo ugleda in pomena, kot ga ves čas ima. In, če si smem dovoliti misel, najbrž bi tudi Panevropsko gibanje kot celota brez dr. Bučarja in ljudi, kot je on, bilo prikrajšano za svojo ustvarjalno in žlahtno kritično misel. Vprašanje je, ali so upravljavci naše in drugih držav pripravljeni prisluhniti takšni kritični misli.

Vaša desetletnica je pomemben jubilej tudi za slovensko državo in jo upravičeno štejemo za del letošnjih slovesnosti ob 10. obletnici slovenske države. S svojimi evropskimi povezavami ste pomembno vplivali, da je Evropa prepoznala legitimnost in legalnost njenega nastanka; vplivali ste na njeno sedanjo podobo. Utemeljeni sta zahvala in priznanje za vaše desetletno delo. Verjamem, da bodo Vašemu prihodnjemu delu dale novih vzpodbud tudi sedanje izzivne razmere že globaliziranega sveta s tragičnimi posledicami obskurnih dejanj mednarodnega terorizma. Evropa je sposobna, da pomembno vpliva na vzpostavitev globalne demokracije in univerzalno veljavo človekovih pravic. Ne dvomim, da boste v tem projektu aktivno sodelovali. Želim Vam vso srečo in uspeh pri tem Vašem nepogrešljivem poslanstvu.