NOVE MOŽNOSTI ZA SLOVENSKO MANJŠINO V ITALIJI
Ob obeležitvi sprejema zaščitnega zakona za slovensko narodno skupnost v Italiji
Govor predsednika republike Milana Kučana

Ljubljana, 10. april 2001



Dragi rojaki iz Italije, spoštovani gosti,

dovolite mi, da se Vam najprej lepo zahvalim za povabilo na današnji slovesni dogodek. Bil je dolgo pričakovan in v mnogih mojih stikih z Vami, tudi v Vam najbolj nenaklonjenih časih, ste dali vedeti, da trdno verjamete, da enkrat do njega vendarle mora priti. Vaša vera je zdaj poplačana. Današnje srečanje je posvečeno našemu skupnemu veselju, da je bil sprejet zakon o globalni zaščiti Slovencev v Italiji. Za sodbo o njem ste najbolj poklicani vi. Ni prinesel vsega pričakovanega, a je nedvomno zadoščenje. Dovolj razlogov bi imeli, da se ob tem spominjamo tudi dolge, negotove, razočaranj polne, a tudi vztrajne poti do njega, vendar je nemara pomembneje, da se z realnim optimizmom obračamo k novim priložnostim, ki se odpirajo za slovensko manjšino v Italiji, za poglabljanje dobrih odnosov med Republiko Slovenijo in Republiko Italijo ter za njuno skupno prihodnost v novem evropskem življenju.

Zakon Republike Italije, ki nas je Slovence tako iz italijanskega zamejstva kot iz matične slovenske domovine danes zbral v tako ugledni zasedbi, je gotovo mejnik v težki zgodovini slovenske manjšine v Italiji in v njenih prizadevanjih za pravno priznanje in enakopravnost. Je zmaga demokracije in vladavine človekovih pravic v najbolj sodobnem evropskem pomenu besede. Zato želim najprej izreči spoštovanje in zahvalo demokratičnim silam v sosednji Italiji, z moje strani najprej predsedniku Republike Italije gospodu Ciampiju. Svojo integriteto in verodostojnost so zastavile za stvar, ki, čeprav gre za izpeljavo demokratične Ustave Republike Italije in konvencije Sveta Evrope o pravicah manjšin, ne prinaša samo pohval in priznanj. Sedanji italijanski državni in politični vrh se je pozorno odprl svoji zavezanosti do spoštovanja demokratičnih načel, ki gredo varstvu in posebnim pravicam manjšin, s katerimi sodobne države zagotavljajo njihovo enakopravnost. Odprl se je zahtevam, ki so jih skupaj in složno postavili vsi pomembni deli manjšine, ter enotnim stališčem podpore predstavnikov slovenske države in politike. To vzbuja upanje in naznanja nove čase tudi glede zgodovinskih okoliščin, ki so obremenjevale odnos do Slovencev v Italiji in odnose med Italijo in Slovenijo.

Želim verjeti, da bo pravkar objavljeno zgodovinsko poročilo o slovensko-italijanskih odnosih v letih 1880 - 1956 - način objave in razloge za zavlačevanje z objavo puščam tačas v nemar - dovolj tehtno izhodišče, ki bo omogočilo politiki, da preteklost prepusti strokovnemu proučevanju zgodovinarjev, sama pa zavzeto in odgovorno obrne pogled v skupno in za oba naroda bolj prijazno in obetavno prihodnost. Ta že stopa v naša življenja in prav zato je po številnih neuspelih poskusih zdaj bilo mogoče zakon končno tudi sprejeti.

Spoštovani Slovenci iz Italije, dragi rojaki in prijatelji iz obeh krovnih manjšinskih organizacij, sprejemanje zakona je bila za vas velika preizkušnja. Z njo ste obogatili hotenja Evrope prihodnosti, ker ste uveljavili pravico do drugačnosti in odgovornost do skupnih demokratičnih vrednot in hotenj. Zmogli ste ohraniti svojo notranjo politično različnost, pri tem pa se v svojih zahtevah do pravic, ki vam gredo na temelju italijanskega prava, evropskih načel in osimskih sporazumov, tako do države, katere lojalni državljani ste, kot do Slovenije, znali postaviti dostojanstveno in enotno. Argumentirano in vztrajno ste zagovarjali interese svoje narodne pripadnosti in svoje narodne samobitnosti. Zato je tudi utemeljeno pričakovanje, da boste znali ohraniti povezanost svojih manjšinskih vrst, ko boste zdaj stopili na truda polno in verjetno nič manj zahtevno pot uresničevanja določil zakona. Nastajanje paritetnega odbora, določanje ozemlja, na katerem bo veljal zakon, posebna občutljivost večinskih okolij do novosti tam, kjer manjšina doslej ni bila ne priznana ne upoštevana, odnosi s krajevnimi upravami, pravočasno financiranje dejavnosti manjšine, ta in še mnoga druga vprašanja bodo prinašala tudi težave. Nadvse pomembno bo zato nadaljevanje strpnega iskanja zaveznikov med večinskim italijanskim prebivalstvom in njihove podpore ter sodelovanja pri aktivnostih za skupno dobro, kar bo dokazalo, da pravice, ki jih Slovencem daje zakon, niso v ničemer v škodo italijanskemu življu, ali kot je dejal Rudi Pavšič ni zmaga nikogar proti nikomur. Pri tem imate dolgo in dragoceno izkušnjo. Zdaj vam bo ob vseh morebitnih zapletih in odporih v trdno oporo tudi zakon, ki ste ga tako dolgo čakali in se zanj vztrajno in odločno borili. Dobro preizkušeno oporo boste imeli pri tem tudi v demokratičnih silah Italije. Upravičeno jo pričakujete tudi od države svojega matičnega naroda, ki je tej podpori zavezana s svojo Ustavo in s svojim pristajanjem na evropska načela urejanja pravic in varovanja položaja manjšin in ki je prav ob sprejemanju tega zakona dokazala, da zmore politično voljo za enotno politiko, ko gre za demokratične interese naroda in njegovih manjšin v sosednjih državah.

Ob tem želim ponovno spomniti na obveznosti matične države do vas. Krepitev ekonomske moči in bogatenje kulturnega življenja svoje manjšine sta ena njenih temeljnih dolžnosti. Vendar pri tem država matičnega naroda po mojem trdnem prepričanju, ki ga poudarjam ves čas, ne sme posegati v samostojno odločanje manjšine o prednostnih nalogah in projektih, pomembnih za njen obstoj, tako kot jih vidi in razume ona sama. Manjšina je in mora ostati samostojen subjekt in sama nosi največji del odgovornosti za svoj obstoj in prihodnost. Odnos matičnega naroda in še posebej njegove države mora njeno odgovornost in samostojnost krepiti in na ta način spodbujati njeno samozavest. Za pomoč, tudi finančno, za njeno porazdelitev na posamezne projekte in njihove nosilce mora manjšinsko vodstvo samo prevzeti odgovornost pred manjšino in pred državo matičnega naroda. Neposredno financiranje posameznih delov manjšine iz Ljubljane bi lahko bilo neposredno vmešavanje v samostojnost in subjektiviteto manjšine, kar ne krepi ne njene samostojnosti ne odgovornosti in ne samozavesti. Je lahko skrbništvo, ki ni osvobojeno funkcionaliziranja, in tudi pogojevanja te pomoči s političnimi zahtevami. To pa bi lahko bilo tudi že svojevrstno vmešavanje v notranje zadeve Republike Italije. V preteklosti je bilo prav v ravnanjih slovenske države storjenih več napak, ki so močno prizadele manjšino, finančne in gospodarske temelje njene samostojnosti ter s tem tudi njeno samozavest. Ne bo se nekoč v prihodnosti mogoče izogniti odgovoru na vprašanje, kateri politični interesi in zakaj so tudi v samostojni Sloveniji vodili do ravnanj, ki so izpodkopala prav gospodarske temelje položaja slovenske manjšine v Italiji in poglabljala delitve znotraj nje.

Spoštovani! Za nas vse, ki smo se zbrali na današnji slovesnosti, je skupna preizkušnja tudi priložnost za premislek o času, ki prihaja. Slovenija se uspešno pripravlja za vstop v Evropsko unijo in s tem v razmerja, tudi v sistem vrednot, v katerih vi, spoštovani rojaki iz Italije, že dolgo živite. Zdaj zdaj bodo državne meje kot ločnice med nami zabrisane. In nič več ne bo mogoče živeti, kot da ste obrobje - včasih tudi moteče - narodnega prostora, ki se mu spodobi posvečati le nekaj prestolniške pozornosti, kajti Slovenija je na stičišču slovanskega, germanskega, madžarskega in romanskega sveta. Odprta bo k vsem tem svetovom, slovenska manjšina v sosedstvu, v vseh teh deželah pa bo zmeraj bolj povezovala slovensko stvarnost z drugimi. Ne bo obrobje, temveč stična točka, vsakdanja intelektualna, duhovna in gospodarska vez. To pa kliče po jasni in moderni razvidnosti vsake identitete, osebne in skupne, narodne. Samo notranje trdni se lahko samozavestno odpremo k drugačnim. Zato je zakon, v katerega vlagamo naša upanja in za katerega danes izrekamo priznanje in zahvalo vsem, ki so njegov tako želeni sprejem končno omogočili, lahko tudi uvodni korak k našim skupnim dejanjem za notranje svobodno, trdno in odprto slovenstvo, za demokratične in dobronamerne povezave tako med nami Slovenci kot s sosednjo Italijo. Posebej velja takšna naša želja mestu Trst, ki ima vse možnosti, da v polni meri valorizira svojo tradicijo srednjeevropskega mesta kot stanja duha, ki razume, da je življenje z razlikami velika demokratična vrednota in prednost, ki plemeniti duhovno življenje in nadgrajuje gospodarsko in druge dejavnosti, ki jim je temelj. Trst, pa tudi Gorica, imata zdaj priložnost, da iz položaja mest na ločnici držav in narodov, kakršnega jima je dodelila nedavna zgodovina, zdaj postaneta vitalni mesti, ki jih bosta povezovali in usmerjali skupen pogled v prihodnost. To bi bil največji želeni učinek tega zakona.

Dovolite mi, dragi rojaki, da vam še enkrat čestitam za doseženo in izkazano enotnost in vztrajnost, ki jo občudujem in jo spoštujem, in vam ob tem želim prav takšno držo tudi v prihodnje, ker bo jamstvo vašega uspeha pri trdem delu, ki vas čaka v prihodnosti.

Naj končam z verzom slovenskemu narodu, ki je simbolen po vsebini, po pesniku in po času: "Pepelni dan ni tvoj več dan, tvoj je vstajenja dan".